Jedro

Odmera odškodnine za poškodbo očesa.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je dolžan toženec plačati tožniku znesek 1.550.000,00 SIT ter stroške postopka v znesku 123.467,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje (17.11.1998) do plačila, v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne. V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 42.850,00 SIT v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 1.750.000,00 SIT odškodnine za nematerialno škodo z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe ter mu povrniti 155.168,00 SIT pravdnih stroškov. Presežek tožbenega zahtevka je zavrnilo.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno telegramsko pritožila, kasneje pa svojo pritožbo še dopolnila. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) v zvezi s 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99). Sodišče je zavrnilo ugovor tožene stranke, da je tožnik sam prispeval k nastanku škode, ni pa natančno razčistilo, kaj pomeni cinični smeh tožnika tožencu in ali je ta smeh izzval reakcijo toženca. V gostilni smeh proti drugemu pomeni izzivanje, še posebej v prisotnosti deklet. Očitno je bil toženec na nek način omaleževan, saj ne bi kar tako brez vzroka pristopil k tožniku in ga udaril. Toženec ga je samo oplazil z roko, nato pa na svoji glavi razbil kozarec tako, da je bil popolnoma krvav. Očitno je bil zelo spodbujen k dejanju, se pravi, da ga je neko ravnanje pripeljalo do njegove reakcije, sicer je nemogoče, da bi tako reagiral. Prisojena odškodnina je previsoka in precej višja od dosedanje sodne prakse. Odškodnina v višini 150.000,00 SIT za prestane telesne bolečine je očitno nesorazmerna z intenzivnostjo bolečin, ki so trajale 2 dni, nato pa so bile lažje. Tožnik ni užival sredstev proti bolečinam, ker jih ni imel. Terapija je bila zgolj mirovanje. Pri osebnem zdravniku se je javil šele naslednji dan, kar pomeni, da njegov strah za oko ni bil tako velik, saj bi sicer takoj odšel po nujno medicinsko pomoč. Tožnik sploh nima zmanjšanih življenjskih aktivnosti, saj se še naprej povsem normalno ukvarja s športom. Njegov vid je 100%, torej takšen, kot pred dogodkom, kar ugotavlja tudi izvedenec pri pregledu tožnika. Stanje očesa ne vpliva na normalne življenjske aktivnosti. Kot poudarja izvedenec, je prisoten periferni izpad vidnega polja in zoženo vidno polje, vendar pa je njun pomen veliko manjši od kakršnekoli omejitve fizične aktivnosti. Torej je odločitev sodišča v nasprotju z ugotovitvami izvedenca. Tožnik je športni pedagog, vendar pa se ni nikdar ukvarjal z grobimi športi, pri katerih bi lahko imel težave, ampak zgolj s telovadbo oziroma s tenisom, katerega lahko igra normalno, saj izvedenec ne ugotavlja, da bi imel zaradi stanja oči kakršnekoli težave z določanjem hitrosti predmetov. Ni verjeti tožniku, da svojih zadolžitev ne more v celoti več opravljati, saj bi bil sicer na delovnem mestu prerazporejen na manj zahtevna dela. Tožnik je že tudi v letih, ko njegova športna sposobnost ni več na višku, ampak začenja padati in ne bo več sposoben opraviti vaj, kot jih je nekdaj. Izvedenec ni kvalificiran ugotavljati delovne sposobnosti tožnika, ampak s primerjavo meril ZPIZ zgolj nestrokovno zavaja sodišče. Toženec predlaga, naj pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, ali pa naj sodbo prve stopnje spremeni. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

V čem naj bi bil podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, katerega toženec v pritožbi izrecno uveljavlja, toženec posebej ne pojasni. Iz pritožbenih trditev bi bilo mogoče razbrati, da to kršitev vidi v nasprotju med razlogi sodbe prve stopnje in izvedenskim mnenjem. Pa vendarle tega nasprotja ni, saj sodba prve stopnje korektno povzema izvedensko mnenje in izvedenčeve zaključke. Kolikor pa toženec meni, da je sodišče ugotovilo prevelik obseg posameznih oblik nepremoženjske škode in zanje prisodilo previsoko odškodnino, pa to ne predstavlja zatrjevanega nasprotja, temveč lahko le pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (glede obsega škode) ali pa zmotne uporabe materialnega prava (glede višine odškodnine), kar vse bo navedeno v nadaljevanju obrazložitve. Ob preizkusu obstoja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka v mejah, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP/77), pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da kršitve iz 2. odst. 354. čl. ZPP/77 niso podane. V pritožbi toženec ponovno uveljavlja delno krivdo samega oškodovanca za škodni dogodek, ki naj bi bila v njegovem ciničnem smehu tožencu. Ni res, da so o tem smehu izpovedovale vse v dokaznem postopku zaslišane priče, kot to trdi toženec, temveč, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, se je to dozdelo le tožencu in njegovemu prijatelju A. R. Sicer pa zgolj smeha tožnika nikakor ni mogoče šteti za kakršenkoli povod ali izziv toženčevemu agresivnemu ravnanju in zato to tudi ne more predstavljati kakršnegakoli prispevka samega tožnika k nastanku škode. Razlogi sodišča prve stopnje o tem so popolnoma jasni in pravilni in jih v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče. Že je bilo omenjeno, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obsega škode sledilo izvedenskemu mnenju, pa tudi izpovedbi tožnika. Toženec v pritožbi tako ugotovljenemu obsegu nepremoženjske škode ugovarja, vendar pa v dokaz teh svojih drugačnih trditev (v postopku pred sodiščem prve stopnje izvedenčevim ugotovitvam ni nasprotoval) ne ponuja nobenega dokaza, kar je sicer njegova dolžnost (1. odst. 352. čl. ZPP/77). Tudi zato je njegova pritožbena graja ugotovljenega dejanskega stanja glede obsega nepremoženjske škode neutemeljena. V okviru materialnopravne presoje pravilnosti izpodbijane sodbe in nadaljnje presoje utemeljenosti toženčeve pritožbe je pritožbeno sodišče preizkusilo s strani sodišča prve stopnje uporabljeni pravni standard pravične denarne odškodnine, kot ga opredeljuje določilo 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Pri tem je ugotovilo, da je sodišče za posamezne oblike nepremoženjske škode tožnika prisodilo pravično denarno odškodnino, razen za strah. Le v tem delu je pritožba tožene stranke tudi utemeljena. Prisojena odškodnina za telesne bolečine v višini 150.000,00 SIT je po presoji pritožbenega sodišča primerna stopnji in trajanju teh bolečin ter nevšečnostim med zdravljenjem. Dejstvo, da tožnik ni jemal analgetikov, s katerimi bi blažil bolečine, še ne pomeni, da bi teh ne imel. Nasprotno, glede na izvedenčeve ugotovitve in tožnikovo izpovedbo o obstoju, trajanju in intenzivnosti bolečin, ta okoliščina na odmero odškodnine za telesne bolečine ne vpliva. Za športno aktivnega človeka kot je tožnik, po poklicu športni pedagog, pa tudi mirovanje pomeni določeno nevšečnost in neprijetnost. Vse navedene okoliščine je torej sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri odmeri denarne odškodnine za obravnavano obliko nepremoženjske škode. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je primerna. Četudi ima tožnik normalno ostrino vida, je mesto, kjer je mrežnica spremenjena v brazgotino, po mnenju izvedenca nevarno za raztrganje mrežnice, do česar lahko pride pri večjih telesnih naporih ali močnejših pretresih glave. Slednjega ne predstavljajo zgolj grobi športi, kot to meni pritožnik, temveč lahko že skok na trdo podlago, medtem ko večji napor predstavlja že dvig večjih bremen. Kot športnega pedagoga seveda tožnika te omejitve prizadevajo veliko bolj, saj je že v svojem poklicu nujno izpostavljen določenim naporom in pretresom, česar se zaveda tudi tožnik, saj je očitno zato opustil treninge tenisa odraslih in določene zanj napornejše vaje kot je npr. stoja na glavi. To pa pomeni, da ni točna pritožbena trditev, da tožnik sploh nima zmanjšane življenjske aktivnosti oziroma da stanje očesa ne vpliva na njegove normalne življenjske aktivnosti. Dejstvo, da ni bil premeščen na drugo delovno mesto, pa seveda ne pomeni, da tožnik lahko opravlja dela na povsem enak način (z enakimi napori) kot pred škodnim dogodkom. Izvedenec ugotavlja, da tožnik opaža motnjavo in občasno solzenje očesa, kar ga nedvomno moti pri športni aktivnosti. Tudi pritožbeno poudarjanje, da je tožnik v letih, ko njegova športna sposobnost ni več na višku, ampak začenja padati, ni utemeljeno, saj je tožnik določene vaje in aktivnosti opustil ravno zaradi posledic škodnega dogodka, torej zmanjšane življenjske aktivnosti. Izvedenec je v svojem mnenju procentualno ocenil tudi izgubo tožnikove delovne sposobnosti in razvrstil tožnika glede na merila SPIZ, s čemer pa ni nikakor sodišča zavedel. Izvedenec kot strokovnjak lahko poda takšno oceno, sodišče prve stopnje pa te njegove ocene ni upoštevalo kot edinega merila, temveč pravilno vse ugotovljene posledice poškodbe. Torej je bila tudi odškodnina za obravnavano obliko nepremoženjske škode odmerjena pravilno. Pač pa je, kot je bilo že omenjeno, po presoji pritožbenega sodišča previsoko odmerjena odškodnina zaradi strahu. Res je izvedenec v mnenju zapisal, da je bil tožnikov strah zelo intenziven, vendar pa je na drugi strani tožnik sam izpovedal, da ga ob udarcu ni bilo strah, temveč ga je postalo šele kasneje, ko je opazil, da na levo oko slabše vidi. Strah pri tožniku se je tako kazal le v obliki t.i. sekundarnega strahu, t.j. zaskrbljenosti za izid zdravljenja ter nadalje skrbi, ali bo še lahko opravljal svoje delo. To slednje je pri tožniku podano še sedaj, saj je, kar je bilo obravnavano že pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zaradi tega opustil določene športne aktivnosti in vaje. Te njegove omejitve in duševne bolečine zaradi njih so bile tako že upoštevane pri odmeri odškodnine za to obliko nepremoženjske škode, zato jih pri odmeri za strah ni mogoče upoštevati ponovno. Pritožbeno sodišče tako sodi, da je primerna odškodnina za (sekundarni) strah (kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje) v višini 200.000,00 SIT in je v tem delu ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo na podlagi določila 4. tč. 373. čl. ZPP ustrezno spremenilo. Celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo tožnika tako znaša 1.550.000,00 Sit. Tako določena odškodnina po presoji pritožbenega sodišča pomeni individualizirano zadoščenje ter se vklaplja tudi v širše okvire odškodnin, ki se kažejo v že oblikovanih razmerjih med manjšimi in večjimi odškodninami za posamezne oblike negmotne škode. Drugačne pritožbene trditve so zato neutemeljene. Delna sprememba višine prisojene odškodnine je narekovala tudi delno spremembo odločitve o stroških. Tožeča stranka je uspela v pravdi s 74% zahtevka in ji je zato tožena stranka dolžna povrniti ustrezen del pravdnih stroškov (2. odst. 154. čl. ZPP/77), t.j. 123.467,00 SIT. V pritožbenem postopku je toženec uspel s pritožbo v višini 200.000,00 SIT in le od tega zneska mu je pritožbeno sodišče v skladu z določilom 2. odst. 166. čl. ZPP/77 v zvezi z 2. odst. 154. čl. ZPP/77 priznalo stroške sestave pritožbe v znesku 21.850,00 SIT (250 odvetniških točk) in takse zanjo v znesku 21.000,00 SIT (1.400 taksnih točk), kar je naložilo v plačilo tožeči stranki.