Jedro

Ker se lastninska pravica na javnem dobru z inštitutom gradnje na tujem zemljišču ni mogla pridobiti, ne pride v poštev določba drugega odstavka 25. člena ZTLR, po kateri sodišče lahko odloči, da zgrajenega gradbenega objekta ni treba porušiti, če to glede na okoliščine primera, zlasti pa glede na vrednost objekta, premoženjske razmere lastnika zemljišča in graditelja ter glede na njuno obnašanje med gradnjo ne bi bilo družbeno opravičljivo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da pravilno glasi:

1. Tožena stranka je dolžna opustiti kakršnokoli poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožeča stranka na nepremičninah iz I. točke izreka.

2. V preostalem delu se tožbeni zahtevek zavrne.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna na svoje stroške odstraniti vse objekte in gradnje, ki jih je postavila na parc. št. 1 k. o. X (ID 000), ki je v lasti tožeče stranke, predvsem pa ograjo na lesenih kolih, ki zaseda 107 m2, ograjo na betonskem zidu, ki zaseda 36 m2, gospodarsko poslopje ki zaseda 37 m2, prizidek h gospodarskemu poslopju, ki zaseda 5 m2 in leseni kotec za dračje, ki zaseda 1 m2 ter vzpostaviti prvotno stanje oziroma stanje pred gradnjo, ne da bi povzročila kakršnokoli škodo na sporni nepremičnini, kajti v nasprotnem primeru bo na stroške tožene stranke slednje storila tožeča stranka (I. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna opustiti kakršnokoli poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožeča stranka (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi na ugotovitev, da je lastnica objektov, stoječih na parc. št. 1 k. o. X in ki so vrisani v skici stanja z naroka na terenu dne 21. 8. 2012 v zadevi Okrožnega sodišča v Novem mestu P 220/2010 z dne 15. 9. 2012 sodnega izvedenca A. A., ki je sestavni del tega zahtevka, in da je lastnica pripadajočega zemljišča na katerem objekti ležijo, zaradi česar je tožena stranka dolžna dovoliti geometrsko odmero novo nastalih parcel, na katerih ležijo omenjeni objekti, kot tudi izdelavo elaborata po 8. členu ZEN, je zavrnilo (III. točka izreka) ter sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 2.611,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne in hkrati ugodi zahtevku tožene stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje in sicer drugemu sodniku posamezniku. Meni, da je II. točka izreka po kateri je tožena stranka dolžna opustiti kakršnokoli poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožeča stranka, neizvršljiva in nesklepčna, saj v njej ni navedena konkretna obveznost tožene stranke v zvezi s konkretno parcelo. Zmotno sodišče prve stopnje meni, da lahko tožeča stranka kot lastnica sporne nepremičnine zahteva odstranitev objektov, vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved nadaljnjega vznemirjanja lastninske pravice po 92. in 99. členu SPZ. Določili 92. člena in 99. člena SPZ se izključujeta, saj 92. člen SPZ ureja vrnitveni zahtevek, to je primer, ko lastnik nima v posesti individualno določene stvari, 99. člen SPZ pa ureja primer, ko gre za vznemirjanje in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari. Opozarja, da je vprašanje pasivne legitimacije vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, zato bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, katere objekte je zgradila tožena stranka in katere objekte so zgradili njeni pravni predniki. Zaključka, da je bilo že ob vzpostavitvi ročno vodene zemljiške knjige tako, da se javne poti v občini Šmarješke Toplice vpisujejo v poseben vložek, kar dokazuje, da je bila sporna nepremičnina že takrat javno dobro, ter da je tožena stranka vedela, da gre pri sporni nepremičnini za občinsko pot, sodišče prve stopnje utemeljuje na podlagi izvedenega dokaznega postopka iz drugega pravdnega postopka, ki je tekel med pravdnima strankama o istih nepremičninah v zadevi P 220/2010. Sodišče v tem postopku ni izvedlo nobenega od predlaganih dokazov, ni izvedlo zaslišanja prič in strank, ni opravilo ogleda, ni postavilo predlaganih izvedencev, zaradi česar je zagrešilo ne le bistveno kršitev določb postopka, pač pa je v posledici tega tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka se je v tem postopku sklicevala na določbo 25. člena ZTLR, zato bi sodišče moralo izvesti predlagane dokaze, ker gre za druga pravno relevantna dejstva, kot so se ugotavljala v zadevi, ki se je vodila v zadevi P 220/2010. Meni, da so pravna pravila o gradnji na tujem zaključek razvoja pravne misli in pravne prakse do uveljavitve ZTLR in pomenijo kontinuiteto s pravnimi pravili ODZ. Zato ni mogoče zagovarjati stališča, da pravnih pravil ZTLR ne bi bilo mogoče uporabiti za primer gradnje na tujem, ki je bila opravljena pred 1. 9. 1980. Dejstvo je, da je tožeča stranka za gradnjo vedela in ji ni nasprotovala ter da so zgrajeni objekti nova stvar. Sodišče ni ugotovilo, kdaj je bil posamezni objekt zgrajen in ni jasno ali v času družbene lastnine ali ne. Sodišče se tudi zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni opredelilo do ugovora tožene stranke, temelječega na drugem odstavku 25. člena ZTLR. Družbeno neopravičljivo bi bilo namreč, da se objekti, ki jih tožena stranka nujno potrebuje za opravljanje svoje dejavnosti, porušijo.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da bo v obrazložitvi odločbe za tožečo stranko (toženo stranko po nasprotni tožbi) uporabljajo izraz tožeča stranka, za toženo stranko (tožečo stranko po nasprotni tožbi) pa izraz tožena stranka.

6. Sodišče prve stopnje je v zadostnem obsegu in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju.

7. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala odstranitev vseh objektov in gradenj, ki jih je tožena stranka postavila na parc. št. 1 k. o. X, v nadaljevanju sporna nepremičnina, ki je v lasti tožeče stranke, vzpostavitev prvotnega stanja ter opustitev kakršnokoli nadaljnjega poseganje v njeno lastninsko pravico.

8. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine ter da je v posesti tožene stranke. Katere objekte je zgradila tožena stranka in katere objekte njeni pravdni pravniki ni pravno relevantno dejstvo, ki bi v konkretnem sporu pogojevalo pasivno legitimacijo.

9. Pravna podlaga uveljavljanega tožbenega zahtevka na odstranitev vseh objektov, ki stojijo na sporni nepremičnini, vzpostavitev prejšnjega stanja ter prepoved nadaljnjega vznemirjanja je podana v 99. členu Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ. Res je sodišče prve stopnje zmotno oprlo odločitev tudi na določbo 92 čl. SPZ (za t.i. vindikacijsko tožbo bi namreč šlo v primeru, če bi tožeča stranka zahtevala tudi izročitev sporne nepremičnine v posest), vendar pa navedeno na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje ne vpliva.

10. Tožena stranka se je branila z ugovorom, da je lastninsko pravico na sporni nepremičnini pridobila na podlagi priposestvovanja in na podlagi gradnje na tujem zemljišču. 11. Med pravdnima strankama je že tekel spor o isti nepremičnini pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu P 220/2010, kjer je tožena stranka zoper tožečo stranko uveljavljala zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen in na to odločitev je sodišče prve stopnje v tem postopku tudi vezano. Pri inštitutu gradnje na tujem zemljišču pa gre načeloma za druga pravno relevantna dejstva, zato je prvo sodišče v tem postopku ugotavljalo, ali je tožena stranka pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini na podlagi gradnje na tujem zemljišču. 12. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da ni ugotovilo, kdaj je bil posamezni objekt zgrajen, zato ni jasno, ali je bil zgrajen v času družbene lastnine ali ne. Tožena stranka v tej smeri ni podala trditvene podlage, čeprav je bilo na njej trditveno breme tako glede začetka, kot tudi dokončanja izvajanja gradnje posameznih objektov, kar bi omogočilo opredelitev pravne podlage za odločanje o nasprotnem zahtevku tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek presojalo tako po določbah ODZ, kot tudi po določbah ZTLR.

13. Temeljni pogoj za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu po pravnem pravilu iz paragrafa 418 ODZ je okoliščina, da je bil graditelj v dobri veri, da torej ni vedel, da gradi na tujem zemljišču. Tožeča stranka je s sklicevanjem na pravnomočno končano zadevo, ki je med istima strankama tekla pred Okrožnim sodišče v Novem mestu P 220/2010 brez težav izpodbila domnevo o dobrovernosti tožene stranke. Kot namreč izhaja iz dokaznega postopka v zgoraj navedeni zadevi je tožena stranka vedela, da gre pri sporni nepremičnini za občinsko pot. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da sklicevanje na obrazložitev sodbe, ki je bila izdana v postopku, ki je tekel med istima strankama ni kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (glej J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 311). Pritožba tudi opredeljeno ne navede katere so tista „druga pravna relevantna dejstva“ zaradi katerih bi sodišče prve stopnje moralo izvesti predlagane dokaze. Po uveljavitvi ZTLR se z gradnjo na tujem svetu, ki je družbena lastnina lastninska pravica na nepremičnini ni mogla pridobiti.

14. Ne glede na navedeno pa ob ugotovitvi prvega sodišča, da po podatkih ročno vodene zemljiške knjige izhaja, da sporna nepremičnina predstavlja javno dobro, tožena stranka ne po določbah ODZ, ne po določbah ZTLR lastninske pravice z inštitutom gradnje na tujem zemljišču ni mogla pridobiti.

15. Ker se torej lastninska pravica na javnem dobru z inštitutom gradnje na tujem zemljišču ni mogla pridobiti, ne pride v poštev določba drugega odstavka 25. člena ZTLR po kateri sodišče lahko odloči, da zgrajenega gradbenega objekta ni treba porušiti, če to glede na okoliščine primera, zlasti pa glede na vrednost objekta, premoženjske razmere lastnika zemljišča in graditelja ter glede na njuno obnašanje med gradnjo ne bi bilo družbeno opravičljivo.

16. Tožeča stranka je lastnica sporne nepremičnine, zato je upravičena zahtevati odstranitev tujih stvari z njene nepremičnine, vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved nadaljnjega vznemirjanja. Ker pa je tožeča stranka zatrjevala in dokazala poseganje tožene stranke le v lastninsko pravico njene nepremičnine parc. št. 1 k. o. X, ne pa tudi v druge njene nepremičnine, je pritožba tožene stranke v tem delu utemeljena, zato je pritožbeno sodišče II. točko izreka spremenilo tako, da je omejilo prepoved poseganja le v lastninsko pravico nepremičnine parc. št. 1 k. o. X ter je v preostalem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Čeprav je sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke v stroškovni izrek ni posegalo (tretji odstavek 154. člena ZPP). Gre namreč za neznatni del zahtevka, s katerim tožeča stranka ni uspela oziroma s tem delom zahtevka niso nastali posebni pravdni stroški.

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožena stranka je uspela le z majhnim delom pritožbe, odgovor na pritožbo tožeče stranke pa ni pripomogel k odločitvi, zato nosi vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka.