Jedro

Oškodovankino telefonsko zaprosilo policiji za intervencijo je treba šteti kot predlog za kazenski pregon po 2. odstavku 53. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 9.2.2005 kršena določba 5. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Škofji Loki je s sodbo z dne 14.6.2004 obsojenega S.M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter po 1. odstavku 146. člena KZ določilo kazen 3 mesece zapora s preizkusno dobo 2 let. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo ob reševanju obsojenčeve pritožbe prvostopenjsko sodbo spremenilo in iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo.

Zoper navedeno sodbo Višjega sodišča je vrhovni državni tožilec A.P. dne 18.5.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določbe 2. odstavka 53. člena ZKP v zvezi s 5. točko 1. odstavka 371. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagal, glede na to, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obsojenčevo škodo, da ugotovi zatrjevane kršitve zakona.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo ob reševanju obsojenčeve pritožbe po uradni dolžnosti spremenilo prvostopenjsko sodbo in iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obsojenca zaradi kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ, ker je ugotovilo, da ni bil podan predlog oškodovanca za pregon, zaradi česar je izključen kazenski pregon obsojenca. V obrazložitvi sodbe je med drugim navedlo, da oškodovanka M.T. med postopkom zbiranja obvestil in tudi kasneje na glavni obravnavi ni podala predloga za pregon obdolženca v smeri kaznivega dejanja grdega ravnanja (1. odstavek 52. člena ZKP). Tudi kazenski ovadbi Policijske postaje z dne 12.6.2003 zaradi kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja po 299. členu KZ, ki se nanaša na isti historični dogodek, ni bil priložen oškodovankin predlog za pregon in tudi ne zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe oškodovanke. Ovadbi je priložen le uradni zaznamek policista o zaznavi kaznivega dejanja, iz katerega izhaja, da sta bila policista dne 6.5.2003 poslana na intervencijo pred gostinski lokal A., kjer naj bi S.M. napadel svojo izvenzakonsko partnerico M.T. in da je za intervencijo zaprosila oškodovanka. Tega uradnega zaznamka pa po mnenju višjega sodišča ni moč šteti kot oškodovankin predlog za kazenski pregon. Oškodovanka je kraj dogodka zapustila pred prihodom policistov v intervencijo, kasneje pa zoper obsojenca ni podala kazenske ovadbe, niti predloga za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka, kar bi bilo po določbi 2. odstavka 53. člena ZKP moč šteti kot predlog za pregon.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti utemeljeno ugotavlja, da takšno stališče pritožbenega sodišča ni pravilno.

Iz podatkov spisa izhaja, da je oškodovanka v zvezi z obravnavanim dogodkom dne 6.5.2003 po telefonu zaprosila Policijsko postajo ŠL za intervencijo. Policista sta na kraju samem opravila razgovor z obsojencem in nato istega dne še z oškodovanko na njenem domu. V že omenjenem uradnem zaznamku o zaznavi kaznivega dejanja (l. št. 5) je poleg oškodovankinega zaprosila za intervencijo naveden tudi oškodovankin opis dogodka enake vsebine, kot je zabeležen tudi v uradnem zaznamku o obvestilu, ki ga je v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem policiji dala oškodovanka (l. št. 7). Enak opis dogajanja je oškodovanka podala tudi na glavni obravnavi, ko je bila zaslišana kot priča. Pri kaznivih dejanjih, za katera se storilec preganja na predlog oškodovanca, je takšen predlog procesna predpostavka, da lahko državni tožilec začne in nadaljuje kazenski pregon. Predlog za pregon je procesna izjava oškodovanca, s katero izrazi svojo procesno voljo, da se zoper obdolženca sproži kazenski postopek. Ta izjava je lahko ustna ali pisna, zakon obličnosti ne predpisuje, pomembno je, da je volja izražena jasno in nedvoumno. Po določbi 2. odstavka 53. člena ZKP se v primeru, da je oškodovanec sam podal kazensko ovadbo ali predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, šteje, da je s tem podal tudi predlog za pregon. Takšna pravna domneva je uzakonjena predvsem zato, ker ZKP nima določb o tem, kaj mora vsebovati ovadba, oškodovanci pa se praviloma zanesejo, da so že s samo ovadbo sprožili pregon.

Ovadba pomeni sporočilo pristojnemu državnemu tožilcu ali policiji, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Glede ovadbe, ki jo poda posameznik oziroma oškodovanec, se ne zahteva posebna obličnost, kot vsaka druga ovadba pa mora tudi ta vsebovati opis dejanskega stanja z navedbo odločilnih dejstev ter ime domnevnega storilca, če je ovaditelj znan. Ovadba se lahko poda pisno ali ustno, tudi po telefonu. O ustni ovadbi se napravi zapisnik, če je bila sporočena po telefonu, pa uradni zaznamek (2. odstavek 147. člena ZKP). Takšen zapis pomeni uradno ugotovitev dejstva, da je bilo kaznivo dejanje ovadeno.

Ob upoštevanju navedenih pravnih izhodišč ter ugotovljenih pravno pomembnih dejstev je treba pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, da je sodišče druge stopnje z oceno, da oškodovankinega zaprosila za intervencijo ni moč šteti kot predlog za kazenski pregon obdolženca, ravnalo v nasprotju z določbo 2. odstavka 53. člena ZKP. Oškodovanka je neposredno po dejanju sama po telefonu obvestila policijo o storitvi kaznivega dejanja, ki je tako zanj izvedela šele na podlagi oškodovankine prijave, ki jo je tudi zabeležila v uradnem zaznamku o zaznavi kaznivega dejanja. Oškodovanka je s telefonskim obvestilom policije o storitvi kaznivega dejanja, ki je o tem napravila uradni zaznamek, podala ustno kazensko ovadbo zoper obdolženca, skladno z določbo 2. odstavka 53. člena ZKP pa je s tem podala tudi predlog za kazenski pregon. Vrhovno sodišče je takšno razlago sprejelo že v več odločbah, npr. v sodbi z dne 14.12.2001, opr. št. I Ips 80/98 in drugih.

V uradnem zaznamku o obvestilu oškodovanke so navedena vsa odločilna dejstva obravnavanega kaznivega dejanja, vključno z imenom domnevnega storilca. Za presojo zadeve ni pomembno, kako je policija formalno opredelila oškodovankino telefonsko obvestilo oziroma poziv na intervencijo. Uradni zaznamek, ki ga je o tem napravila policija, po vsebini pomeni njeno ustno kazensko ovadbo in hkrati predlog za pregon obdolženca, s katero je oškodovanka v 3 mesečnem zakonskem roku (1. odstavek 52. člena ZKP) izrazila svojo voljo za pregon storilca, takšen njen interes pa ni prenehal niti med nadaljnim kazenskim postopkom.

Zahteva za varstvo zakonitosti po navedenem utemeljeno navaja, da je sodišče druge stopnje kršilo določbo 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je napačno presodilo, da je podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon oziroma, da oškodovanka ni podala predloga za pregon kaznivega dejanja, ki se preganja na predlog.

V skladu z določbo 2. odstavka 426. člena ZKP se je Vrhovno sodišče ob utemeljeni zahtevi za varstvo zakonitosti, ki pa je vložena v obsojenčevo škodo, omejilo le na ugotovitev, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo.