Jedro

Tožencu in ostalim rednim plačnikom je bilo poleg rednih obveznosti s spornim sklepom naloženo tudi plačilo dela zapadlih obveznosti skupnosti etažnih lastnikov, ki so nastale zaradi plačilne nediscipline ostalih etažnih lastnikov, torej dejansko tujega dolga, in to niti ne po zakonsko določenih merilih za delitev obratovalnih stroškov upoštevaje število posameznih delov, površino posameznega dela in število uporabnikov posameznega dela (prvi odstavek 30. člena SZ-1), temveč glede na toženčev (so)lastniški delež (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 8). Pravilno je prvostopno stališče, da naložitev takih dodatnih finančnih obveznosti (nekaterim) etažnim lastnikom brez podlage v zakonu ne more predstavljati posla rednega upravljanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu ter v odločitvi o pravdnih stroških potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 160488/2009 z dne 6. 11. 2009 v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) naloženo, da v roku 8 dni plača izvršilne stroške v znesku 17,05 EUR skupaj s pripadki (I. točka izreka). Razveljavilo pa je navedeni sklep o izvršbi v delu, v katerem je bilo tožencu naloženo plačilo zneska 328,90 EUR in zneska 14,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2009 dalje in postopek zaradi umika tožbe v tem delu ustavilo (prva alineja II. točke izreka). Nadalje je sklep o izvršbi razveljavilo tudi v delu, v katerem je bilo tožencu naloženo plačilo zneska 954,43 EUR in zneska 29,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2009 dalje ter izvršilnih stroškov v znesku 48,79 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (druga alineja II. točke izreka). Zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) od toženca zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov 94,06 EUR, 270,39 EUR, 296,00 EUR in 293,98 EUR od 20. 10. 2009 dalje (III. točka izreka). V IV. točki izreka je prvostopno sodišče tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženca v znesku 245,66 EUR skupaj s pripadki.

2. Zoper zavrnilni del uvodoma navedene sodbe ter zoper odločitev o pravdnih stroških (torej zoper drugo alinejo II. točke izreka ter III. in IV. točko izreka) se iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve procesnih določb pravočasno pritožuje tožnica. V okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava se ne strinja s prvostopnim stališčem, da člani skupnosti lastnikov s sprejetjem sklepa št. 3 z dne 25. 3. 2009 niso odločali o poslu rednega upravljanja, za sklenitev katerega bi zadostovalo soglasje solastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev, zaradi česar navedeni sklep ni bil veljavno sprejet. Sprejema sicer prvostopno naziranje, da posli rednega upravljanja večstanovanjske stavbe običajno solastnikom ne povzročajo nekih posebnih oz. izrednih stroškov, vendar to po mnenju pritožnice ni ustrezno merilo za razlikovanje med ukrepi rednega upravljanja in ukrepi, ki redno upravljanje presegajo. Pri tem pritožnica opozarja na nujne redne posle upravljanja iz 28. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), glede katerih lahko, če etažni lastniki ne dosežejo potrebne večine, katerikoli etažni lastnik predlaga, da o izvedbi posla odloči sodišče v nepravdnem postopku, ti posli pa povzročijo posebne oz. dodatne (izredne) stroške lastnikom. Pritožnica izpostavlja, da so se z ukrepom, ki so ga etažni lastniki s 53,52 % solastniškim deležem izglasovali s sklepom št. 3 z dne 25. 3. 2009, zagotovila potrebna sredstva za poplačilo že zapadlih dolgov do največjih upnikov tožnice - dobaviteljev najpomembnejših energentov in storitev, s čimer se je zagotovila tudi dobava in storitve, nujno potrebne za bivanje in uresničitev osnovnega namena večstanovanjske stavbe kot celote ter za uporabo njenih skupnih in tudi posameznih delov. Slednje je bilo v interesu vseh etažnih lastnikov, zaradi česar naj bi po mnenju pritožnice šlo za posel rednega upravljanja, za sprejem katerega je potrebna večina solastniških deležev. Sklep št. 3 naj bi bil torej veljavno sprejet in zavezuje toženca. Sicer pa za obveznosti skupnosti lastnikov do tretjih oseb vsi člani odgovarjajo solidarno, zato se je s sprejetjem spornega sklepa od vsakega posameznega etažnega lastnika odvračala nevarnost izpostavljenosti zahtevkom upnikov v skupni višini 175.000,00 EUR. V okviru pritožbenega razloga bistvene kršitev procesnih določb tožnica graja nerazumljivost prvostopnega stališča, da zatrjevane večine za sprejem spornega sklepa sploh ni dokazala, kar naj bi bilo tudi v nasprotju z vsebino konkretne listine - sklepa št. 3 ter ostalih predloženih dokazov, glede katerih pa ni razvidno, ali jih je sodišče prve stopnje pri svoji dokazni oceni v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sploh upoštevalo. Pritožnica predpostavlja, da je prvostopno sodišče spregledalo izrecno navedbo solastniških deležev v „Prilogi 4“, v kolikor pa je ta dokaz upoštevalo, naj bi zaradi pomanjkanja razlogov o tem prvostopno sodišče zagrešilo grajano procesno kršitev. Nejasni in nasprotujoči naj bi bili tudi prvostopni razlogi, v katerih sodišče zaključuje, da ni moglo ugotoviti, koliko etažnih lastnikov je bilo na zboru dejansko prisotnih, čeprav sodišče prve stopnje samo zaključuje, da iz „spornega sklepa izhaja, da je imel zbor etažnih lastnikov 61,49 % udeležbo“. Preverjanje pravilnosti osnovnih matematičnih aritmetičnih operacij (seštevanja) po mnenju pritožnice ni predmet dokazne ocene sodišča in bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka. Sicer pa toženec zatrjevanih dejstev o odstotku udeležbe etažnih lastnikov na zboru etažnih lastnikov ni nikoli substancirano prerekal, zato bi jih moralo sodišče prve stopnje po mnenju pritožnice v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP šteti za nesporna. Pritožnica primarno predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti ter priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na sporno vrednost v obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo v postopku v sporu majhne vrednosti. Na procesne posebnosti tega postopka je prvostopno sodišče pravdni stranki med postopkom poučilo (list. št. 23 - 24 spisa ter 30-31 spisa). Po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP se sme odločba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na kar so bile stranke postopka v pravnem pouku k sodbi tudi opozorjene. Omenjena omejitev pritožbenih razlogov tako pomeni, da pritožbeno uveljavljanje pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno, pritožbeno sodišče pa je pri presojanju dopustnih pritožbenih razlogov in ob uradnem preizkusu vezano na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje.

6. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih (ter v sporu majhne vrednosti dopustnih) pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi ni zagrešilo v pritožbi izpostavljenih niti po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih kršitev in je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

7. V obravnavani zadevi je tožnica tudi po delnem umiku tožbe vztrajala pri plačilu na toženca glede na njegov solastniški delež (0,896 %) odpadlega deleža stroškov sanacije oz. poplačila zapadlih obveznosti skupnosti etažnih lastnikov (tožnice) do različnih upnikov (dobaviteljev), ki izvirajo iz obratovalnih stroškov in skupaj znašajo 175.000,00 EUR. Ključ za delitev zapadlih obveznosti skupnosti etažnih lastnikov med posamezne etažne lastnike - lastniški delež posameznega etažnega lastnika - je bil sprejet na zboru etažnih lastnikov s sklepom št. 3 z dne 25. 3. 2009, ki naj bi bil po zatrjevanjih tožnice sprejet s soglasjem etažnih lastnikov s 53,52 % solastniškim deležem. Toženec se je zahtevanemu plačilu zoperstavljal z izpostavljanjem številnih nepravilnosti poslovanja tožnice (napačnega obračunavanja obratovalnih stroškov, nezaračunavanja stroškov upravljanja vsem stanovalcem), s spornim sklepom pa naj bi se neupravičeno nalagalo dodatne finančne obveznosti tudi tistim etažnim lastnikom, ki so svoje obveznosti do tožnice redno poravnavali, med katere spada tudi sam. Tožnica opisanih navedb tožnika glede nepravilnosti svojega poslovanja in iz tega izvirajočih zapadlih obveznosti ter glede siceršnje plačilne discipline toženca v postopku na prvi stopnji ni prerekala, in kot pravilno izpostavlja sodišče prve stopnje, toženčevega morebitnega prispevka k nastanku tega dolga sploh ni zatrjevala. Po presoji sodišča druge stopnje je zato povsem pravilen prvostopni zaključek, da sporni sklep etažnih lastnikov št. 3 ne more predstavljati posla rednega upravljanja, za katerega bi v skladu s prvim odstavkom 25. člena SZ-1 zadoščalo soglasje solastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev. Za ta zaključek ni bistveno, ali ta posel etažnim lastnikom nalaga posebne oz. dodatne stroške, s čimer pritožnica po nepotrebnem polemizira v svoji pritožbi. Prvostopno sodišče je v svoji odločitvi pravno naravo spornega sklepa št. 3 kot posla, ki redno upravljanje presega, pravilno opredelilo na podlagi ugotovljenih dejstev (v pravilnost katerih v postopku v sporu majhne vrednosti v pritožbenem postopku ni več mogoče dvomiti), da je bil namreč s spornim sklepom spremenjen v prvem odstavku 30. člena SZ-1 zakonsko določen ključ delitve obratovalnih stroškov, iz katerih dolg skupnosti etažnih lastnikov po zatrjevanjih tožnice pretežno izvira. Tako je bilo tožencu in ostalim rednim plačnikom poleg rednih obveznosti s spornim sklepom naloženo tudi plačilo dela zapadlih obveznosti skupnosti etažnih lastnikov, ki so nastale zaradi plačilne nediscipline ostalih etažnih lastnikov, torej dejansko tujega dolga, in to niti ne po zakonsko določenih merilih za delitev obratovalnih stroškov upoštevaje število posameznih delov, površino posameznega dela in število uporabnikov posameznega dela (prvi odstavek 30. člena SZ-1), temveč glede na toženčev (so)lastniški delež (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 8). Pravilno je prvostopno stališče, da naložitev takih dodatnih finančnih obveznosti (nekaterim) etažnim lastnikom brez podlage v zakonu ne more predstavljati posla rednega upravljanja. Tudi po presoji sodišča druge stopnje večina etažnih lastnikov nima pravice, da bi stroške upravljanja in druga bremena nepremičnine porazdelila drugače, kot to določa zakon. Določitev večjih bremen manjšini etažnih lastnikov (v konkretnem primeru rednim plačnikom), ki sami potrebne večine za sprejem drugačnega sklepa niti ne morejo zbrati, bi bila nezakonita in tudi nemoralna.

8. Pravkar zavzetega stališča ne more spremeniti v pritožbi izpostavljeno, da so se z navedenim sklepom zagotovila potrebna sredstva za poplačilo že zapadlih dolgov do največjih upnikov tožnice - dobaviteljev najpomembnejših energentov in storitev, s čimer so se tudi v bodoče zagotovili dobava in storitve, nujno potrebni za bivanje in uresničitev osnovnega namena večstanovanjske stavbe, za uporabo skupnih in tudi posameznih delov večstanovanjske stavbe. Sodišče druge stopnje ne dvomi v potrebnost poplačila že zapadlih obveznosti tožnice z namenom zagotovitve bodočih dobav, s katerimi bi lahko upniki sicer prenehali, vendar sama potrebnost ali celo nujnost oz. neodložljivost posla upravljanja temu poslu ne more podeliti statusa rednega upravljanja. Tudi posli, ki okvir rednega upravljanja presegajo, so lahko neodložljivi. Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) za posle, ki presegajo redno upravljanje skupnih delov nepremičnine, v primeru, če etažni lastniki ne dosežejo potrebnega soglasja (torej treh četrtin etažnih lastnikov glede na njihove solastniške deleže - prvi odstavek 29. člena SZ-1), predvideva, da lahko etažni lastniki, ki imajo več kot polovico solastniških deležev na skupnih delih, predlagajo, da o poslu odloči sodišče v nepravdnem postopku, ki pri odločanju upošteva zlasti vrsto posla ter porazdelitev bremen in posledic za etažne lastnike, ki so poslu nasprotovali. Odločanje sodišča v nepravdnem postopku v zvezi s posameznimi posli, ki okvir rednega upravljanja presegajo, pa ureja tudi četrti odstavek 29. člena SZ-1. V obravnavani zadevi tak nepravdni postopek ni bil sprožen.

9. Ni mogoče slediti niti pritožbeni graji bistvene kršitve procesnih določb, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z nerazumljivim stališčem oz. „rezervnim“ razlogom za zavrnitev tožbenega zahtevka, da tožnica zatrjevane večine za sprejem spornega sklepa sploh ni dokazala, kar naj bi bilo po mnenju pritožnice tudi v nasprotju s predloženimi dokazi. Navedeni pritožbeni očitki so neutemeljeni, saj je iz 9. točke obrazložitve prvostopne sodbe povsem jasno razbrati, da tožnica seznama prisotnih na zboru etažnih lastnikov dne 25. 3. 2009, na katerem je bil sprejet sporni sklep št. 3, ni predložila, in to kljub izrecno izraženim pomislekom toženca o pravilnosti izračuna solastniških deležev in s tem odstotka tistih, ki so glasovali za sprejem spornega sklepa. V prilogi 4 (A7), ki jo izpostavlja pritožnica, so namreč navedeni le solastniški deleži etažnih lastnikov, ki so bili vzdržani oz. so glasovali proti sklepu št. 3. Prvostopno sodišče je sicer v obrazložitvi svoje odločitve pomotoma zapisalo, da iz spornega sklepa (pravilno: zapisnika) izhaja, da je imel zbor etažnih lastnikov 61,49 % udeležbo, česar pa, kot že obrazloženo, sodišče ni moglo preveriti, ker seznam prisotnih ni bil predložen. V zvezi s pritožbenim stališčem, da preverjanje pravilnosti osnovnih matematičnih aritmetičnih operacij (seštevanja) ni predmet dokazne ocene sodišča in bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti, sodišče druge stopnje dodaja, da mora biti tudi to predmet dokazovanja oz. presoje sodišča, v kolikor je med pravdnima strankama sporno. Nadaljnje pritožbene navedbe, da toženec zatrjevanih dejstev o odstotku udeležbe etažnih lastnikov na zboru etažnih lastnikov ni nikoli substancirano prerekal, pa so v nasprotju s podatki v spisu (prva pripravljalna vloga toženca na list. št. 34 do 39 spisa).

10. Vse navedeno je v skladu s 353. členom ZPP narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela prvostopne sodbe.

11. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sama svoje stroške pritožbenega postopka. Stroške odgovora na pritožbo, ki za odločitev o pritožbi niso bili potrebni, pa krije toženec sam (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona).