Jedro

V konkretnem primeru ZGD-1 (niti drug zakon) solidarnosti ne določa, nista pa se zanjo dogovorila niti družbenika. Tožnik zato lahko zahteva le plačilo svojega dela terjatve (premoženja izbrisane družbe). Ker se družbenika nista dogovorila drugače, se terjatev do toženca med njiju deli na enaka dela (tretji odstavek 393. člena OZ). Tožnik je torej aktivno (stvarno) legitimiran le za polovico vtoževane terjatve.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se po spremembi glasi: " I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 79028/2015 z dne 3. 7. 2015 ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka za: - znesek 1.482,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2015 dalje do plačila, - izvršilne stroške v višini 56,43 EUR.

V delu, ki se nanaša na: - plačilo zneska 1.482,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2015 dalje do plačila; - izvršilne stroške v višini 56,43 EUR se citirani sklep razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne.

II.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15-tih dni plačati še: - znesek 0,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2015 dalje do plačila; - zakonske zamudne obresti od zneska 494,10 EUR od 11. 3. 2014 do 24. 1. 2015, - zakonske zamudne obresti od zneska 494,10 EUR od 8. 4. 2014 do 24. 1. 2015, - zakonske zamudne obresti od zneska 494,10 EUR od 21. 4. 2014 do 24. 1. 2015. V ostalem, to je glede plačila zneska 0,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2015 dalje do plačila, zakonskih zamudnih obresti od zneska 494,10 EUR od 11. 3. 2014 do 24. 1. 2015 in zakonskih zamudnih obresti od zneska 494,10 EUR od 8. 4. 2014 do 24. 1. 2015, se zahtevek zavrne.

III.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka." V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča plačati 210,30 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zahtevku tožnika v celoti ugodilo (točki I in II izreka) ter tožencu naložilo, da tožniku povrne 486,99 EUR stroškov postopka (točka III izreka).

2. Pritožbo vlaga toženec. Meni, da tožnik, ob upoštevanju Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1)1 in Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ni aktivno legitimiran za zahtevek. Opozarja, da ni bil edini družbenik družbe z neomejeno odgovornostjo, ki je bila izbrisana zaradi prenehanja po skrajšanem postopku, ampak je bila to še K. Š. Pravna naslednika tako izbrisane družbe sta zato oba. Obema pripada tudi premoženje družbe. Tožnik brez podlage razpolaga tudi s terjatvijo druge družbenice. Glede na dejstva, ki so bila ugotovljena, toženec ni bil dolžan obrazloženo nasprotovati aktivni legitimaciji. Priglaša stroške.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Družba L., d. n. o. (ki je bila prvotna upnica vtoževane terjatve), je bila pred vložitvijo tožbe izbrisana iz sodnega registra na podlagi pravnomočnega sklepa o prenehanju po skrajšanem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani Srg 2015/7587 z dne 17. 2. 2015. Do izbrisa je prišlo na podlagi določb 425. do 429. člena ZGD-12 in ne na podlagi določb sedmega poglavja ZFPPIPP. Pritožnik se zato v zvezi z posledicami izbrisa, ki so relevantne za presojo aktivne (stvarne) legitimacije tožnika, neutemeljeno sklicuje na ZFPPIPP.

6. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je tožnikova aktivna (stvarna) legitimacija podana zato, ker sta se družbenika izbrisane družbe ob sprejemu odločitve, da njuna družba preneha po skrajšanem postopku, v skladu s 426. členom ZGD-1 sporazumela tudi o tem, da (naknadno najdeno ali ustvarjeno) premoženje pripada družbenikoma. ZGD-1 sicer v delu, ki ureja prenehanje družbe po skrajšanem postopku, nima določb, ki bi neposredno urejale delitev premoženja, ki ostane po prenehanju družbe, vendar to ne pomeni, da se premoženje družbe, ki ostane, ne deli med družbenike. Da se deli, izhaja že iz zgoraj omenjenega 426. člena ZGD-1, ki predpisuje obvezno vsebino sklepa o prenehanju družbe. Premoženje se torej deli na način, kot so se dogovorili družbeniki ob sprejemanju sklepa o prenehanju družbe. Ob drugačni razlagi vsebina 426. člena ZGD-1 ne bi bila smiselna. O tem, da so pri takšnem načinu prenehanja družbeniki pravni nasledniki družbe, se je že večkrat izrekla tudi sodna praksa3 .

7. Pritožnik pa utemeljeno opozarja, da je premoženje izbrisane družbe na podlagi dogovora prešlo ne le na tožnika, ampak še na enega družbenika. Ob upoštevanju tega dejstva pa bi tožnik lahko zahteval plačilo celotne terjatve le v primeru, da bi bila družbenika solidarna upnika. Solidarnost upnikov se ne domneva. Biti mora dogovorjena ali z zakonom določena (406. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). V konkretnem primeru ZGD-1 (niti drug zakon) solidarnosti ne določa, nista pa se zanjo dogovorila niti družbenika. Tožnik zato lahko zahteva le plačilo svojega dela terjatve. Ker se družbenika nista dogovorila drugače, se terjatev do toženca med njiju deli na enaka dela (tretji odstavek 393. člena OZ). Tožnik je torej aktivno (stvarno) legitimiran le za polovico vtoževane terjatve.

8. Pritožba toženca je glede na obrazloženo delno utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato na podlagi določbe pete alineje 358. člena ZPP delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo v prvi in tretji točki izreka za polovico s sodbo sodišča prve stopnje prisojenih zneskov s pripadki ter polovico izvršilnih stroškov in v tem delu zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi polovico naknadno postavljenega zahtevka. Glede na spremenjen uspeh strank v postopku je poseglo tudi v stroškovno odločitev. Ker je uspeh enak (tožnik je uspel z polovico zahtevka) je odločilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). V ostalem je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je izrek zaradi jasnosti oblikovalo na novo.

9. Ker je toženec v pritožbenem postopku delno uspel (do polovice), je upravičen tudi do povrnitve dela pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče mu je priznalo 375 točk za sestavo pritožbe, 20 točk za obvestilo stranki, 2% materialnih stroškov, 22% DDV in plačano takso za pritožbo v višini 195,00 EUR. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,459 EUR to znaša skupaj 420,61 EUR. Polovico tega zneska je tožencu dolžan povrniti tožnik kot to izhaja iz izreka te odločbe.

1 Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da ZGD-1 za družbo z neomejeno odgovornostjo sicer ne določa, da lahko preneha po skrajšanem postopku (glej 105. in 118. člen), vendar je sodna praksa (pravno mnenje občne seje VS RS z dne 15. 12. 1998, dostopno v bazi sodne prakse in publikaciji Pravna mnenja 2/98, stran 21) sprejela stališče, da se tudi zanjo uporabljajo določbe o skrajšanem postopku. 2 Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da ZGD-1 za družbo z neomejeno odgovornostjo sicer ne določa, da lahko preneha po skrajšanem postopku (glej 105. in 118. člen), vendar je sodna praksa (pravno mnenje občne seje VS RS z dne 15. 12. 1998, dostopno v bazi sodne prakse in publikaciji Pravna mnenja 2/98, stran 21) sprejela stališče, da se tudi zanjo uporabljajo določbe o skrajšanem postopku. 3 Glej odločbo VSC I Ip 304/2011, VSK Cpg 278/2012 in odločbi VS RS II Ips 66/2001 in II Ips 29/2005.