Jedro

Ni dopustna prekinitev postopka izvršitve kazni zapora, pa čeprav je vložen predlog za nadomestitev izvršitve kazni zapora, pa o tem predlogu sodišče pred nastopom kazni še ni odločilo. Pri izdaji odločbe – poziv za nastop kazni zapora po prvem odstavku 18. člena ZIKS-1 se po prvem odstavku 8. člena ZIKS-1 ne uporabljajo določila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zato tudi iz tega razloga ni mogoče prekiniti postopka za izvršitev kazni zapora po členu 153 ZUP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne.

II. Obsojenec mora nastopiti kazen zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora ... prvi naslednji delovni dan po vročitvi te (drugostopenjske) odločbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog obsojenca za prekinitev postopka izvršitve kazni zapora (točka I. izreka). Odločilo je, da je obsojenec dolžan nastopiti kazen v prostorih Zavoda za prestajanje kazni zapora v ... prvi naslednji delovni dan po vročitvi izpodbijanega sklepa (točka II. izreka).

2. Zoper sklep je vložil pritožbo pooblaščenec obsojenca zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kršitve enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic iz razloga po 1. točki prvega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter 14. in 22. člena Ustave RS (Ustava). Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugodi predlogu za prekinitev postopka izvršitve kazni zapora do pravnomočne odločbe o nadomestni izvršitvi kazni zapora zoper obsojenca. Podrejeno, da se postopek prekine in da sodišče sproži pred ustavnim sodiščem postopek za oceno ustavnosti Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) glede vprašanja prekinitve postopka izvršitve kazni zapora. Še podrejeno pa, da se izpodbijani sklep „razveljavi“ in zadeva vrne sodišču prve stopnje v „novo odločanje“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pooblaščenec obsojenca je sodišču prve stopnje, sodniku, ki vodi zadeve izvrševanja kazni zapora, predlagal, da se prekine postopek izvršitve kazni zapora zoper obsojenca do pravnomočne odločitve o predlogu za nadomestno izvršitev kazni devet mesecev zapora z delom v splošno korist, ki ga je obsojenec 3.5.2016 na podlagi sedmega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) vložil na Okrožnem sodišču v Ljubljani. V nadaljevanju se je predlagatelj skliceval na dve odločbi Okrožnega sodišča v Kopru I IKZ 59616/2013 z dne 27.2.2015 in I IKZ 20411/2014 z dne 5.10.2015, ko je okrožno sodišče prekinilo postopek izvršitve kazni zapora do pravnomočnosti sodne odločbe o odločitvi predloga za izvršitev kazni zapora z izvrševanjem dela v splošno korist, kar je primer tudi v obravnavani zadevi zoper obsojenega.

5. V pritožbenih navedbah pritožnik graja razloge izpodbijanega sklepa, ker se je prvo sodišče oprlo na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Kp 32/2010 z dne 26.3.2010. To pa zato, ker navedena odločba ni javno dostopna. Pravzaprav pa je jedro pritožbe, ko povzema odločbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 124/2002, da mora sodišče o predlogu za nadomestno izvršitev kazni zapora odločiti najkasneje do nastopa kazni, ker po nastopu zaporne kazni ni mogoče več spreminjati načina njene izvršitve. Nenazadnje tudi zato, ponovno povzemajoč vsebino judiciranega primera Vrhovnega sodišča, ker „zakon ne daje odgovora na vprašanje kako bi sodišče vračunalo že prestano kazen zapora v čas opravljenih del v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti“, če bi bilo ugodeno predlogu za nadomestno izvršitev kazni zapora, vendar že po tistem, ko je obsojenec začel prestajati kazen. Kršitev enakega varstva pravic in enakosti pred zakonom (22. in 14. člen Ustave) pa vidi pritožnik v okoliščinah, da sta Okrožni sodišči v Kopru in Celju, slednje z odločbo IKZ 107/2013 z dne 22.3.2013 prekinili postopek izvršitve kazni zapora do pravnomočnosti sodniške odločitve o predlogu za nadomestno izvršitev kazni zapora. Skratka po stališču pritožnika sta obe sodišči v primerljivih zadevah pravilno uporabili določbo 5. točke prvega odstavka 153. člena ZUP glede prekinitve postopka.

6. V procesni pravni teoriji ni nobenega dvoma, da so lahko razlogi za prekinitev postopka zaradi dejanskih ali pravnih ovir. Prav tako pa tudi ni nobene dileme, da okvir oziroma obseg takšnih ovir določa področni zakon, ki ureja določena vprašanja. Izvrševanje kazenskih sankcij ureja Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), ki ga izpostavlja tudi pravilno sodišče prve stopnje. Določena ovira je v drugem odstavku 3. člena navedena v zvezi z odložitvijo izvršitve kazenske sankcije s tem, da so v prvem odstavku 24. člena ZIKZ-1 taksativno našteti odložitveni razlogi. ZIKS-1 torej ne obravnava inštituta prekinitve izvršitve kazenske sankcije, tedaj tudi ne kazni zapora. Inštitut prekinitve obravnava v 82. členu ZKS-1. Vendar pa le v tistih primerih, ko obsojenec že prestaja kazen zapora. Tako pravilno predstavljen pravni okvir da povsem jasen odgovor, da prekinitve izvršitve kazni zapora ZIKS-1 ne predvideva.

7. Naslednje vprašanje, ki je pa pravzaprav bolj odločilno, pa je po presoji pritožbenega sodišča obseg uporabe določb Zakona o splošnem upravnem postopku, ki ga sicer omenja 3. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa, vendar po oceni pritožbenega sodišča ne v celoti. Zakon o splošnem upravnem postopku se ne uporablja za vse primere o katerih se odloča po ZIKS-1, ampak glede na prvi odstavek 8. člena ZIKS-1 samo za točno opredeljene odločbe, ki se izdajajo po področnem zakonu, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij. Sodišče prve stopnje je izdalo poziv na prestajanje kazni zapora po prvem odstavku 18. člena ZIKS-1, ki pa ni umeščen kot ena izmed odločb po prvem odstavku 8. člena ZIKS-1. In glede na to, da se v postopku izvršitve kazni zapora iz razloga, ki ga vsebinsko sicer predstavlja pooblaščenec obsojenca, ZUP ne uporablja, je zato samo nadaljnji logični zaključek, da je pravno pomotno gledišče pritožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje po pravilih ZUP ustaviti postopek izvršitve kazni zapora, skratka smiselno uporabiti določbo 5. točke prvega odstavka 153. člena ZUP. Navedeno pa tako še nadalje pomeni, da judicirani primeri sodišč prve stopnje (Okrožnega sodišča v Celju in Kopru) evidentno niso ustrezna podlaga za trditev, da je sodišče prve stopnje, ker je odločilo drugače kot Okrožni sodišči v Kopru in Celju kršilo pravici, ki sta opredeljeni v 14. in 22. členu Ustave.

8. Pritožba je svoje stališče še dodatno podprla z judiciranim primerom sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 124/2002. Dilema, ki jo je Vrhovno sodišče zapisalo v svoji odločbi je med drugim tudi, da „zakon ne daje odgovora na vprašanje kako bi v takšnem primeru (začetka prestajanja kazni zapora) sodišče vračunalo že prestano kazen zapora v čas opravljanja del v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti“. Vrhovno sodišče je alternativno izvršitev kazni zapora obravnavalo po določbah kazenskega zakonika (KZ-UPB1), ki pa v času odločanja o pritožbi zoper izpodbijano prvostopenjsko odločitev ne velja več. Nadomestna izvršitev kazenskih sankcij je sedaj opredeljena v 86. členu KZ-1C, ki pa daje jasen odgovor, da je en dan zapora izenačen z dvema urama opravljenega dela (sedmi odstavek 86. člena KZ-1C).

9. Sicer pa je v sodni praksi jasno stališče, da odložitev izvršitve kazni zapora in postopek nadomestitve kazni zapora z delom v splošno korist, hišnim zaporom ali „vikend zaporom“ ureja Kazenski zakonik, medtem ko postopek za izvršitev kazni zapora ureja ZIKS-1. Po drugem odstavku 129. člena ZKP se pravnomočna sodba izvrši, ko je vročena in ko za njeno izvršitev ni zakonskih ovir. Primerljiva izvršitev je opredeljena tudi v prvem odstavku 2. člena ZIKS-1, ki določa, da se kazenska sankcija izvrši, ko postane odločba, s katero je sankcija izrečena, pravnomočna in ko za njeno izvršitev ni zakonite ovire. Edina zakonska oziroma zakonita ovira je po ZIKS-1 opredeljena v drugem odstavku 3. člena, ki pa, kot je bilo že navedeno v tej odločbi, opredeljuje inštitut odložitve izvršitve kazenske sankcije vendar po strogih pravilih in v taksativno določenih primerih, ki so navedeni v prvem odstavku 24. člena ZIKS-1. Zato se pritožbeno sodišče tudi ne more povsem strinjati s pritožnikom, ki citira del judiciranega primera I Ips 124/2002, da po nastopu zaporne kazni ni več mogoče spreminjati načina njene izvršitve. To je bilo res da pravilno stališče, vendar pa je veljalo po Kazenskemu zakoniku do 1.11.2008, ko je nato KZ-1 z večimi novelami podrobneje uredil inštitut nadomestne izvršitve kazni zapora, prav tako pa je v 129.a členu ZKP urejen postopek odločanja o predlogu obsojenca za alternativno izvršitev kazni zapora.

10. Primerljivo stališče kot je zapisano v tej odločbi je tudi v dveh precedenčnih odločitvah Višjega sodišča v Mariboru I Kp 22/2014 in I Kp 12/2014. V takšnem obsegu pa je predstavljeno tudi v Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1): z novelo ZIKS-1F ter uvodnimi pojasnili Suzane Gril in stvarnim kazalom: (neuradno prečiščeno besedilo). - 1. natis. - Ljubljana; Uradni list RS, 2015, stran 58 in naslednje.

11. Ob ugotovitvi, da pritožbene navedbe niso utemeljene je sodišče druge stopnje odločilo kot je razvidno iz izreka te odločbe. Sodišče prve stopnje je, kot je razvidno iz uvoda izpodbijanega sklepa, sprejelo odločitev na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZIKS-1. Zaradi sicer nepravilnega sklicevanja na navedeno določbo, ki ne ureja inštituta prekinitve izvršitve kazni zapora, ampak odločanje o odložitvi izvršitve kazni, pa pomeni, da je pritožba zadržala izvršitev sklepa, ki je opredeljen v točki II. izreka. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi četrtega odstavka 26. člena ZIKS-1 odločilo, da mora obsojenec nastopiti kazen zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora ... prvi naslednji delovni dan po vročitvi te (drugostopenjske) odločbe. V primeru, da obsojenec tega roka ne bo spoštoval, bo lahko sodišče prve stopnje ravnalo na način kot je zapisalo v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.