Jedro

Ker je tako iz podatkov spisa kot iz razlogov sodišča prve stopnje razvidno, da je bil plačilni nalog storilcu izdan kot lastniku vozila in storilec na kraju prekrška ni bil ustavljen, so pritožbene trditve, da je dokazno breme za dokazovanje identitete voznika na prekrškovnem organu, neutemeljene. Pravilni so namreč razlogi sodišča prve stopnje, da se identiteta storilca ne ugotavlja na podlagi slikovne dokumentacije, ta je namreč namenjena le nedvoumnemu pripisovanju rezultatov meritev in drugih podatkov, temveč identiteta storilca temelji na domnevi iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 135,00 EUR v roku in na način, kot bo določeno v plačilnem nalogu, ki ga bo poslal prekrškovni organ.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo storilčevi zahtevi za sodno varstvo (ZSV) in izpodbijani plačilni nalog (PN) z dne 25. 3. 2021 zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP, ob upoštevanju ZPrCP-F po uradni dolžnosti spremenilo glede pravne kvalifikacije prekrška tako, da je storilec sedaj odgovoren za prekršek po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP in glede izrečene sankcije tako, da se storilcu za očitani prekršek izreče globa v znesku 120,00 EUR, v preostalem delu (kazenske točke) pa je ZSV zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani PN. Odločilo je, da se sodna taksa ne določi. 2. Zoper sodbo se pritožuje storilec in pri tem uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka o prekršku ter kršitve materialnih določb zakona po 1. in 2. točki 154. člena ZP-1. Predlaga, da se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti razveljavi in se predmetna zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo meritorno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je prekrškovni organ dne 25. 3. 2021 izdal PN, s katerim je storilcu očital storitev prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP, saj je dne 18. 3. 2021 ob 8:10 uri uradna oseba prekrškovnega organa, na območju Občine Žalec v naselju, kjer je hitrost s splošno omejitvijo omejena na 40 km/h, s samodejno merilno napravo, ki prekrške samodejno dokumentira (s fotografijo) izmerila hitrost storilčevega osebnega vozila 60 km/h oziroma z upoštevanjem varnostne razlike najmanj 55 km/h. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo problematiziral potek postopka pred prekrškovni organom ter zatrjeval, da mu ni bila dana pravica do izjave pred izdajo PN, kot to zahteva člen 55 ZP-1, da prekrškovni organ ni pristojen za izrekanje stranskih sankcij, da identiteta kršitelja ni bila ugotovljena skladno z določbo 41. člena ZNPPol ter da merilnik hitrosti ne izpolnjuje zahtevanih pogojev iz določbe šestega odstavka 17. člena Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (v nadaljevanju: Pravilnik), saj priložena slikovno dokumentirana meritev ne predstavlja identifikacije meritve, ker se registrska številka merjenega vozila ne vidi v celoti, prav tako pa merilnik ni natisnil serijske številke uporabljenega merilnika.

5. V predmetni zadevi je bil torej prekršek zoper varnost cestnega prometa ugotovljen z _uporabo tehničnih sredstev_. Kot je pravilno storilcu pojasnilo sodišče prve stopnje, se v tem primeru PN izda na podlagi 57. člena ZP-1. PN sicer res velja kot pisna odločba o prekršku, kot izpostavlja tudi pritožba, vendar kljub temu zanj ne velja določba 55. člena ZP-1, saj je vsebina PN, postopek njegove izdaje ter nadaljnji postopek v zvezi z zahtevo za sodno varstvo celovito urejen v določbi 57. člena ZP-1. Pritožba se vsled navedenemu neutemeljeno zavzema, da bi storilcu pred izdajo PN morala biti zagotovljena pravica do izjave. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, navedena določba 57. člena v prvem oziroma tretjem odstavku ob vročitvi PN storilcu predvideva le dolžnost prekrškovnega organa, da storilcu ob vročitvi PN predstavi storjeni prekršek in dokaze zanj oziroma mu hkrati s PN vroči tudi kratek opis dejanskega stanja prekrška, če ta ni naveden že v PN, kar pa je bilo storjeno. Le v kolikor bi PN bil izdan na podlagi obvestil in dokazov, zbranih neposredno po kršitvi (torej ne z uporabo tehničnih sredstev), bi moral prekrškovni organ storilcu skladno z določbo drugega odstavka 57. člena ZP-1 pred njegovo izdajo in vročitvijo omogočiti, da se osebno izjavi o prekršku.

6. Prav tako neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje pri očitku, da uradna oseba prekrškovnega organa nima pristojnosti za izrekanje stranskih sankcij, torej kazenskih točk (KT). Konkretna nevarnost za nastanek hude posledice namreč ni zakonski znak prekrška, kot to očitno napačno razume pritožnik, ko zaključuje, da uradna oseba prekrškovnega organa o tem ne sme zaključevati. Kot je storilcu pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje je zakonodajalec v prvem odstavku 22. člena ZP-1 mislil na abstraktno nevarnost, katere presojo je v zvezi z določbo 3. točke petega odstavka 46. člena ZPrCP opravil že sam in za tako kršitev omejitev hitrosti poleg globe predpisal še stransko sankcijo 3 KT.

7. Ker je tako iz podatkov spisa kot iz razlogov sodišča prve stopnje razvidno, da je PN z dne 25. 3. 2021 bil storilcu izdan kot lastniku vozila in storilec na kraju prekrška ni bil ustavljen, so pritožbene trditve, da je dokazno breme za dokazovanje identitete voznika na prekrškovnem organu, neutemeljene. Pravilni so namreč razlogi sodišča prve stopnje, da se identiteta storilca ne ugotavlja na podlagi slikovne dokumentacije, ta je namreč namenjena le nedvoumnemu pripisovanju rezultatov meritev in drugih podatkov, temveč identiteta storilca temelji na _domnevi_ iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP.

Po prvem odstavku 8. člena ZPrCP se, če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, kaznuje za prekršek lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Tako je že sodišče prve stopnje storilcu pravilno pojasnilo, da je na lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila dokazno breme, da se razbremeni odgovornosti za prekršek. Pri tem pa glede na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I- 295/05 z dne 19. 6. 2008 ter standarde, ki jih je preko svoje prakse oblikovalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije (VS RS)1 navedena zakonska določba storilcu ne nalaga dolžnosti prepričati sodišče, da očitanega prekrška ni storil, temveč je na njemu le breme, da vsebinsko in na konkretiziran način zadosti zahtevi po predložitvi oziroma predlaganju razbremenilnih dokazov, ki pri sodišču vzbudijo razumen dvom o njegovi (domnevani) odgovornosti za prekršek, pri čemer pa presoja, ali je storilec temu bremenu zadostil, glede na cilj vsakega postopka o prekršku, ne sme biti pretirano formalna. Ker pa iz podatkov spisa kot tudi iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je storilec očitani prekršek le zanikal, pri tem pa sodišču ni predlagal nobenega materialnega relevantnega dokaza niti ni navajal nobenih neutemeljenih okoliščin v tej zvezi, s katerimi bi se lahko razbremenil odgovornosti za prekršek, je zaključek sodišče prve stopnje, da storilec temu bremenu ni zadostil povsem na mestu, pritožbeni očitki, da se identiteta kršitelja v predmetnem postopku ni ugotavljala, pa neutemeljeni.

8. V zvezi z očitanim prekrškom je bila osebnemu vozilu, ki je last storilca (kar v postopku ni bilo sporno), hitrost izmerjena s _samodejnim merilnikom hitrosti_, ki meritev tudi slikovno dokumentira. Zahteve za samodejne merilnike hitrosti določa 17. člen Pravilnika, ki v šestem odstavku določa, da mora slikovna dokumentacija, iz katere je razvidna prometna situacija in nedvoumno prikazano ali označeno vozilo, obsegati tudi enolično identifikacijo meritve, čas meritve, lokacijo meritve, uradno oznako merilnika hitrosti in serijsko številko merilnika hitrosti.

Ker je bila hitrost v predmetni zadevi s samodejnim merilnikom merjena iz nepremične točke, so pravilni razlogi sodišče prve stopnje, da se mora meritev glede na določbo 18. člena Pravilnika, dokumentirati najmanj z dvema posnetkoma. Tako iz podatkov spisa kot iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da sta bila izdelana dva posnetka, sodišče druge stopnje pa po vpogledu v te listine spisa ugotavlja, da iz teh posnetkov izhajajo vsi podatki, ki jih zahteva prej povzeta določba 17. člena Pravilnika. Pritožba tako neutemeljeno in celo protispisno zatrjuje, da se iz posnetkov ne vidi registrska številka osebnega vozila, serijska številka merilnika hitrosti oziroma da dokumentirana meritev ne predstavlja enolične identifikacije meritve, saj teh pritožbenih trditev listine spisa ne potrjujejo.

9. Pritožbene trditve o protipravnosti posega v storilčev zasebni prostor, ker je uporabljeno merilo zmožno slikovno arhivirati tako voznika vozila in sopotnika v vozilu za predmetni postopek niso pravno relevantne, saj na zaključek o obstoju objektivnih in subjektivnih znakov prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP ne morejo vplivati.

10. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katero v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

11. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 135,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

1 Glej npr. VS RS Sodba IV Ips 138/2013, VS RS IV Ips 108/2012, VS RS Sodba IV Ips 44/2022.