Jedro

Tožena stranka je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi tožnik kršil obveznosti po sklenjeni pogodbe o zaposlitvi, v kateri je določeno, da delavec huje krši obveznosti iz pogodbe, če opravlja dopolnilno ali drugo pridobitno dejavnost brez soglasja delodajalca ali v nasprotju z njim, kar predstavlja kršitev 3. alineje 89. člena ZDR-1. 39. člen ZDR-1 ureja prepoved konkurenčne dejavnosti in določa, da med trajanjem delovnega razmerja delavec ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Navedeno pomeni, da je prepoved konkurenčne dejavnosti oziroma prepoved po kolektivni pogodbi namenjena zaščiti delodajalčeve dejavnosti in njegovih interesov, ne pa širše, tako kot v konkretnem primeru. Tožena stranka opravlja dejavnost proizvodnje zdravil, tožnik pa je opravljal prevoze lesa - sekancev oziroma avtomehanične dejavnosti. Tako niti dejavnost, niti sami posli ne predstavljajo konkurence za toženo stranko. Tožena stranka pa je tudi povsem laično ocenila, da tožnikova dejavnost predstavlja tudi nevarnost za zdravje tožnika, saj bi opravljanje dopolnilne dejavnosti lahko škodovalo njegovemu zdravju. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožnik ni kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 1. 2015, s katero je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, nezakonita (I/1. točka izreka). Posledično navedenemu je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnika poklicati nazaj na delo in mu od 15. 2. 2015 dalje obračunati razliko med bruto plačo, ki bi jo prejel, če bi delal in dohodkom, ki ga je dosegel kot samostojni podjetnik, odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne neto razlike v plačilo, to je od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, vse v roku 15 dni, kar zahteva tožnik več, to je izplačilo plač v celoti, je zavrnilo (I/2. točka izreka). Prav tako je naložilo toženi stranki, da mora v 15 dneh, od vročitve sodbe, povrniti tožeči stranki njene stroške v znesku 911,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (II. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in sicer iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča, da za opravljanje dopolnilne dejavnosti tožnik ni potreboval soglasja, ker je zahteva za izdajo soglasja v bistvu poseg v delavčevo svobodo do dela, ki je ustavna kategorija. Tožena stranka je izkazala, da ima določila o prepovedi opravljanja dopolnilne dejavnosti brez soglasja v podjetniški kolektivni pogodbi že od samega začetka, povzeta pa so bila iz prejšnje ureditve delovnih razmerij, ko so bila delovna razmerja urejena s Pravilnikom o delovnih razmerjih. Že vse od ureditve, ki je nastala v času predhodnika Zakona o gospodarskih družbah, je tožena stranka spoštovala gospodarsko iniciativo, jo je pa omejila le s tem, da si je poskušala zagotoviti, da opravljanje dejavnosti ne bo škodovalo njenim interesom in predvsem zdravju zaposlenih. Tožnik ima registrirano dejavnost, ki sicer sodi med dejavnosti, ki jih opravlja tudi tožena stranka, vendar opravljanje dejavnosti za toženo stranko ne predstavlja konkurence. Opravljanje njegove dejavnosti, iz katere po lastni izjavi pridobiva dobiček, pa zagotovo vpliva na tožnikove sposobnosti za opravljanje dela pri toženi stranki. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas, v tem času pa je prišlo pri njem do zdravstvenih sprememb, v posledici česar je bil spoznan za invalida III. kategorije, zaradi česar mu je tožena stranka morala ponuditi novo delovno mesto z vrsto omejitvami, ki jih je določila invalidska komisija. Vzroki za manjšo sposobnost za opravljanje dela toženi stranki niso poznani, ravno tako ne, koliko je na to dejansko vplivalo delo na delovnem mestu pri toženi stranki, koliko pa je k temu pripomogla dejavnost „po svobodni gospodarski iniciativi“. V času postopka pri invalidski komisiji je tožnik končno vložil tudi prošnjo za soglasje za opravljanje dejavnosti. Njegovi nadrejeni so ocenili, da bi opravljanje dodatne dejavnosti lahko škodilo njegovemu zdravju in sposobnostim za delo, kar je izpovedal tudi njegov nadrejeni A.A., zaslišan kot priča. Res je njegova ocena subjektivna, vendar pa iz lastnih izkušenj lahko ocenjuje, da delo nad polnim delovnim časom, kar bi bilo v primeru opravljanja registrirane dejavnosti, ne more ugodno vplivati na psihofizično stanje in zdravje zaposlenega. Odbor za ekonomiko in finance kot pristojni organ je zavrnil izdajo soglasja. Tožena stranka je prepričana, da so določila njene podjetniške kolektivne pogodbe povsem ustrezna in niso v nasprotju z Ustavo RS. Prav tako je tožena stranka prepričana, da ima pravico vedeti, s kakšno dejavnostjo se njeni zaposleni ukvarjajo poleg dela po pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka v glavnem vloge delavcev reši pozitivno, v zadnjem času je tako izdala soglasje za opravljanje dejavnosti „gojenje polžev“ kot dodatno delo. Delo tožnika poleg 8 ur petkrat tedensko, bi prispevalo k njegovemu slabšemu zdravstvenemu stanju. Tožena stranka nima namena omejevati svobodne gospodarske iniciative, ima pa pravico do nadzora nad dopolnilno dejavnostjo, po njenem mnenju iz 37. člena ZDR-1. 3. Tožnik vlaga pritožbo zoper I/2. točko sodbe in navaja, da se sicer strinja z odločitvijo sodišča, da je bila sama redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 1. 2015 nezakonita ter da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, saj je sodišče ugotovilo nezakonitost odpovedi. Utemeljen je tudi reparacijski zahtevek, vendar se tožnik ne strinja, da je upravičen le do razlike med bruto plačo, ki bi jo prejel, če bi delal in dohodkom, ki ga je dosegel kot samostojni podjetnik. Tožnik je bil samostojni podjetnik že prej vrsto let, moral si je plačevati prispevke, zato ne sme biti prikrajšan pri plači. Predhodno je tožnik prejemal plačo in opravljal samostojno dejavnost kot dodatno delo. Zaradi nezakonitosti podane odpovedi torej ne sme biti oškodovan. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče je ugotovilo, da se je tožnik ukvarjal s prevozom lesa, tožena stranka pa se ukvarja s proizvodnjo zdravil, torej ne gre za enake oziroma isti dejavnosti, dejavnost tožnika ne predstavlja konkurence, kar je potrdila priča A.A., zaslišana na naroku 8. 9. 2015, pa tudi sicer je to jasno samo po sebi. Tožnik je pojasnil, ko je bil zaslišan, da prevaža sekance, oziroma da gre za premike iz ene lokacije v drugo pri B. d.d., da je to dvakrat na teden, da ponoči ne dela in je jasno, da njegova dejavnost ne vpliva na dejavnost tožene stranke oziroma na tožnikovo delo pri toženi stranki. Neutemeljene so navedbe tožene stranke v pritožbi, da ji ni znan vzrok za manjšo sposobnost tožnika za opravljanje dela, saj je tožena stranka prejela odločbo ZPIZ-a in vzrok ni v opravljanju dopolnilne dejavnosti tožnika, ampak v delu pri toženi stranki. Priča A.A. je podala le subjektivno oceno glede zmožnosti opravljanja dela in sama ocenila, da bi dopolnilna dejavnost vplivala na zdravje tožnika in da zato tožniku ni dal soglasja. Sodišče je ugotovilo, da določila podjetniške kolektivne pogodbe določajo manj ugodne pravice za tožnika, tako sklicevanje na določilo 37. člena ZDR, ne more biti relevantno. Pritožbene navedbe na zadnji strani pritožbe glede izdaje tožniku, so neutemeljene in v določenih delih tudi prepozne. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo ter pravilno ugotovilo tudi dejansko stanje.

7. Tožnik je bil najprej zaposlen pri toženi stranki za določen čas, od 1. 4. 2012 pa za nedoločen čas na delovnem mestu upravljavec strojev, obrat sinteza, oskrba z izdelki - Sektor za proizvodnjo učinkovin. Tožnik je bil v času trajanja delovnega razmerja razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, pri čemer mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer ne bo izpostavljen hlapnim toksičnim kemikalijam, s polnim delovnim časom od 11. 9. 2014 dalje, kot to izhaja iz odločbe ZPIZ št. 9790979 z dne 12. 11. 2014. Tožena stranka pa je bila tožniku dolžna na podlagi odločitve ZPIZ-a zagotoviti ustrezno premestitev. Tožena stranka je od tožnika zahtevala, da pridobi soglasje za opravljanje dopolnilne dejavnosti, v nadaljevanju pa mu soglasja ni izdala in navajala, da bi dopolnilno delo vplivalo na njegove zdravstvene zmožnosti. Tožnik po prejemu navedene odločitve tožene stranke ni prenehal z izvajanjem dopolnilne dejavnosti, pri čemer je bil 9. 1. 2015 pozvan k zaprtju dejavnosti.

8. Tožena stranka je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je tožnik kršil obveznosti po 8. alineji 8. člena pogodbe o zaposlitvi, ki sicer med ostalim določa, da delavec huje krši obveznosti iz pogodbe, če opravlja dopolnilno ali drugo pridobitno dejavnost brez soglasja delodajalca ali v nasprotju z njim, kar predstavlja kršitev 3. alineje 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1). Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je šlo za trajajočo kršitev, vsled česar tožena stranka ni zamudila roka za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, pri čemer rok za podajo odpovedi prične teči šele ob prenehanju kršitve in poteče v šestih mesecih po prenehanju kršitve.

9. Ni utemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke, da je njena kolektivna pogodba (92. člen, 93. člen, 94. člen, 95. člen) ustrezna in ni v nasprotju z Ustavo RS, pri čemer se pritožba neutemeljeno sklicuje tudi na določilo 37. člena ZDR-1 (prepoved škodljivega ravnanja), da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu materialno ali moralno škodijo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Pritožbeno sodišče navaja, da 39. člen ZDR-1 ureja prepoved konkurenčne dejavnosti in določa, da med trajanjem delovnega razmerja delavec ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Navedeno pomeni, da je prepoved konkurenčne dejavnosti oziroma prepoved po kolektivni pogodbi namenjena zaščiti delodajalčeve dejavnosti in njegovih interesov, ne pa širše, tako kot v konkretnem primeru. Tožena stranka opravlja namreč dejavnost proizvodnje zdravil, tožnik pa je opravljal prevoze lesa - sekancev oziroma avtomehanične dejavnosti, kot to izhaja iz izvedenega dokaznega postopka. Tako niti dejavnost, niti sami posli ne predstavljajo konkurence za toženo stranko. Tožena stranka pa je tudi povsem laično ocenila, da tožnikova dejavnost predstavlja tudi nevarnost za zdravje tožnika, saj bi opravljanje dopolnilne dejavnosti lahko škodovalo njegovemu zdravju. To je tožena stranka ocenila povsem laično glede na mnenje priče A.A., pri čemer pa iz odločbe ZPIZ z dne 12. 11. 2014 izhaja, da je tožnik spoznan za invalida III. kategorije zaradi posledic bolezni, s premestitvijo na drugo delovno mesto, kjer ne bo izpostavljen hlapnim toksičnim kemikalijam, s polnim delovnim časom od 11. 9. 2014 dalje. Tako tudi ni mogoče šteti, da bi šlo za dodatno delo poleg 8 ur petkrat tedensko, navedeno tudi ne izhaja iz izvedenih dokazov. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam tožene stranke, da ni vedela iz katerih razlogov je bil tožnik spoznam za invalida III. kategorije, saj iz odločbe ZPIZ-a z dne 12. 11. 2014 izhaja, da se vroči toženi stranki - kadrovski sektor, odločba je bila izdana 12. 11. 2014, odpoved tožniku pa 29. 1. 2015 in to ravno iz razlogov, kot navaja tožena stranka tudi v pritožbi zaradi bojazni poslabšanja zdravstvenega stanja tožnika.

10. Tožnik se pritožuje iz razloga, ker se ne strinja, da mu je sodišče priznalo le razliko med bruto plačo, ki jo je prejemal kot samostojni podjetnik in plačo, ki bi jo prejel pri toženi stranki, kljub temu, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 1. 2015 nezakonita, ter da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, pri čemer pa je tožnik upravičen le do razlike med bruto plačo, ki bi jo prejel, če bi delal in dohodkom, ki ga je dosegel kot samostojni podjetnik. Dejstvo je, da tožnik ne more biti obogaten zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, pač pa ima pravico terjati od tožene stranke le plačilo nadomestila plače ali razliko v nadomestilu plače, ki bi jo prejel, če bi delal in dohodkom, ki ga je dosegel kot samostojni podjetnik. Tako tožnikove navedbe o tem, da je že vrsto let prejemal poleg plače tudi dohodek iz samostojne dopolnilne dejavnosti, ne more biti upošteven, saj tožena stranka ni dolžna tožniku povrniti višjega dohodka, kot bi ga prejemal, če bi delal na podlagi pogodbe o zaposlitvi pri njej.

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.