Jedro

Interpretacija zakonskih določb, po kateri bi z razveljavitvijo sklepa o izvršbi na podlagi menice, na podlagi katerega se je upnik uspel poplačati še pred pravnomočnostjo sklepa, odpadla podlaga v smislu tretjega odstavka 190. člena OZ in bi bil dolžnik zaradi odpadle podlage upravičen zahtevati plačano nazaj, bi vodila do nevzdržne situacije. Določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki omogočajo poplačilo upniku še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, bi mu s takšno razlago dejansko onemogočile, da bi prejeto obdržal.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v izpodbijanem (zavrnilnem) delu I. točke izreka spremeni tako, da je tožena stranka, v roku 15 dni od prejema te sodbe, dolžna tožeči stranki plačati tudi znesek 255,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2010 dalje do plačila, - v II. točki izreka pa se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 655,48 EUR njenih pravdnih stroškov.

II. V preostalem delu se pritožba zoper zavrnilni del I. točke izreka izpodbijane sodbe zavrne in se le-ta v tem delu potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.673,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 767,24 EUR toženčevih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Zmotno je pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ne bi smelo presojati, ali je bil vtoževani znesek toženi stranki (prisilno) izplačan utemeljeno, saj že samo plačilo, na podlagi sklepa o izvršbi, ki ni nikoli postal pravnomočen, pomeni, da se pravna podlaga za plačilo ni uresničila, tožena stranka pa je bila posledično neupravičeno obogatena (tretji odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Razlaga, kot jo podaja pritožnica, je bila v sodni praksi uveljavljena do sprejema odločbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 16/2013 (z dne 7. aprila 2015).(1) V njej pa je to zavzelo drugačno stališče. Zapisalo je, da bi interpretacija zakonskih določb, po kateri bi z razveljavitvijo sklepa o izvršbi na podlagi menice, na podlagi katerega se je upnik uspel poplačati še pred pravnomočnostjo sklepa, odpadla podlaga v smislu tretjega odstavka 190. člena OZ in bi bil dolžnik zaradi odpadle podlage upravičen zahtevati plačano nazaj, vodila do nevzdržne situacije. Določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki omogočajo poplačilo upniku še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, bi mu s takšno razlago dejansko onemogočile, da bi prejeto obdržal. Zato je dolžnik upravičen terjati vrnitev izplačanega zneska le v primerih, ko ne obstaja pravna podlaga, da upnik prejeto obdrži.(2) Menica, ki jo je tožena stranka priložila predlogu za izvršbo, namreč ni bila edina pravna podlaga za plačilo denarnega zneska, katerega vrnitev zahteva tožeča stranka v tem gospodarskem sporu. Terjatev tožene stranke do tožeče je dejansko temeljila na pravnoposlovnem razmerju med njima (Pogodba o odkupu terjatev). Menica je služila le za zavarovanje izpolnitve denarne obveznosti tožeče stranke, nastale na pogodbeni podlagi. Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno in utemeljeno presojalo tožbeni zahtevek v luči tožnikovih pogodbenih obveznosti do tožene stranke.

6. Neutemeljeni so tudi očitki o poslabšanju položaja tožeče stranke zaradi prevalitve dokaznega bremena. Ključen ugovor, ki ga je tožeča stranka podala v zvezi z zavrnjenim delom zahtevka je, da naj bi dogovor za plačilo zakonskih zamudnih obresti (oziroma stroškov financiranj) v višini 0,15% dnevno, nasprotoval kogentni določbi 424. člena OZ ter bil hkrati oderuški in posledično ničen. Obe vprašanji se nanašata na razlago 4. člena Pogodbe o odkupu terjatev v povezavi z njenim 7. členom in s kogentnimi določbami OZ. Takšna razlaga pomeni uporabo materialnega prava in ne zahteva posebnega dokazovanja.

7. V zvezi z ugovori, ki se nanašajo na pravno naravo stroškov financiranja iz 4. člena Pogodbe o odkupu terjatev velja najprej pojasniti, da se v predmetnem postopku ne odloča več o utemeljenosti sklepa o izvršbi, izdanega v postopku In 95/2010, ampak se presoja utemeljenost terjatve, ki naj bi jo tožena stranka imela do tožeče stranke na podlagi Pogodbe o odkupu terjatev. Ali iz sklepa o izvršbi izhaja, da naj bi terjatev predstavljala obresti ali stroške financiranja, tako ni relevantno.

8. Res je sicer, da sodišče prve stopnje o navedeni terjatvi enkrat govori kot o stroških financiranja (ki niso zamudne obresti), drugič pa kot o pogodbeno dogovorjenih obrestih (predvsem ko povzema navedbe strank in ugotavlja med njima nesporna dejstva), a zato sodba ni neobrazložena ali nerazumljiva (očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana). Iz nje namreč dovolj jasno izhaja, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da stroški financiranja niso obresti. Deli sodbe, v katerih o njih piše kot o obrestih, pomenijo povzemanje trditev pravdnih strank in dejstva, da je bilo s sklepom o izvršbi In 95/2010 ugodeno predlogu tožene stranke (tam upnika) za plačilo pogodbenih zamudnih obresti (in ne stroškov financiranja).

9. Vprašanje, kakšna je pravna narava tovrstnih dogovorov, je v sodni praksi sporno.(3) A v obravnavanem primeru odgovor na to vprašanje ni potreben. Ključna je namreč ugotovitev, da dogovor o stroških financiranja pomeni dodatno zavezo, ki jo je tožeča stranka prevzela poleg odgovornosti za izterljivost terjatve.

10. Dejstvo je namreč, da je tožena stranka od tožeče stranke plačilo terjatve sama lahko zahtevala le na podlagi določbe 7. člena Pogodbe o odkupu terjatev, ki ureja odgovornost tožeče stranke za izterljivost terjatve. Za izterjavo tako imenovanih stroškov financiranja v višini 0,15% za vsak dan zamude od 20. 4. 2010 dalje do plačila, pa je imela podlago v 4. členu iste pogodbe. Višje sodišče pritrjuje zaključku prvostopenjskega, da slednji ne ureja odgovornosti tožeče stranke za izterljivost terjatve. V njem je določeno, da bo tožeča stranka opisane stroške financiranja krila v primeru, da tožena stranka plačila terjatve ne bo prejela do 20. 4. 2010, medtem ko bo za plačilo terjatve same zavezana šele, v kolikor je tožena stranka od dolžnika ne bo uspela izterjati do 20. 5. 2010. Navedeno pomeni, da bi bila stroške financiranja, v primeru plačila po 20. 4. 2010, dolžna kriti tudi, če bi sama terjatev bila izterljiva od dolžnika oziroma če bi jo ta sam plačal kadarkoli po 20. 4. 2010. Gre torej za dodatno zavezo tožeče stranke, ki obstaja poleg njene zaveze za izterljivost terjatve in neodvisno od nje. Takšna (dodatna) zaveza (kot je zapisalo že sodišče prve stopnje) ni nedopustna.(4) Ker jo je tožeča stranka prostovoljno sprejela, pa jo je bila dolžna tudi izpolniti. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka za v tem delu izplačani znesek ni bila neupravičeno obogatena, je tako pravilna.

11. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da tožena stranka ne more biti upravičena do plačila izvršilnih stroškov iz postopka In 95/2010, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Kamniku. Da mora stroške tega postopka tožena stranka povrniti tožeči stranki (in ne obratno) je že odločilo Okrajno sodišče v Kamniku s sklepom In 95/2010 z dne 20. 6. 2011 (priloga A4). Ker tožena stranka ne prereka dejstva, da so ji bili izvršilni stroški v višini 255,34 EUR kljub temu izplačani (torej, da so bili vključeni v znesku 32.556,76 EUR, ki je bil toženi stranki nakazan na podlagi citiranega sklepa o izvršbi), do njihovega povračila pa, kot že navedeno, ni bila upravičena, je bila za navedeni znesek neupravičeno obogatena, tožena stranka pa prikrajšana. Višje sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem (zavrnilnem) delu I. točke izreka spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo tudi za navedeni znesek (355. člen ZPP). Tožena stranka je tako tožeči, poleg zneska 1.673,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (v tem delu je sodba sodišča prve stopnje že postala pravnomočna), dolžna plačati tudi znesek 255,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2010 dalje do plačila.

12. Kadar višje sodišče spremeni odločbo sodišča prve stopnje, odloči tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi sodbe je uspeh tožeče stranke v pravdi nekoliko višji – 18,39% (namesto 15,96%). Tožena stranka ji mora zato povrniti takšen odstotek pravdnih stroškov (ki jih je sicer sodišče prve stopnje pravilno odmerilo na 3.097,64 EUR), kar znese 569,66 EUR.

Tožeča stranka pa mora toženi, glede na njen uspeh v pravdi, povrniti 81,61% njenih pravdnih stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo na 1.501,21 EUR. Znesek, ki ga mora povrniti tožeča stranka tako znese 1.225,14 EUR Po izvedenem pobotu mora tako tožeča stranka toženi povrniti 655,48 EUR njenih pravdnih stroškov.

13. Ker je tožeča stranka s pritožbo delno uspela zgolj v minimalnem obsegu (2,9%), je višje sodišče odločilo, da mora sama kriti svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP). Prav tako mora svoje pritožbene stroške sama kriti tožena stranka, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben (prvi odstavek155. člena ZPP).

Op. št. (1): Npr. v odločbah VSM sklep I Ip 1223/2014, VSL sodba I Cp 2507/2014, sodba I Cpg 1040/2005 (ter sodba I Cpg 6/2013, ki je bila razveljavljena s citirano odločbo Vrhovnega sodišča).

Op. št. (2): Enako tudi VSL v sodbi in sklepu I Cpg 583/2015. Op. št. (3): V zadevi I Cpg 409/2013 je VSL zavzelo stališče, da gre za pogodbene obresti (a ne za pogodbene zamudne obresti), v odločbi I Cp 2285/2009 pa, da so takšni dogovori najbliže dogovorjeni poslovni odškodninski odgovornosti.

Op. št. (4): Nedvomno je odgovornost cedenta za izterljivost terjatve po samem zakonu (424. člen OZ) omejena na vrednost izpolnitve, ki jo je prejel na podlagi zavezovalnega posla, ki je podlaga za cesijo. Če bi bila med strankama dogovorjena odgovornost do celotne vrednosti odstopljene terjatve, bi se na podlagi samega zakona štelo, da je odgovornost cedenta omejena do višine tistega, kar je prejel od cesionarja (glej M. Juhart in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, str. 600). Takšna določba pa ne pomeni, da se stranki ne moreta oziroma ne smeta dogovoriti tudi za druge (dodatne) obveznosti odstopnika, ki s samo izterljivostjo terjatve niso neposredno povezane.