Jedro

Zemljišče je nacionalizirano kot kmetijsko, če to izhaja iz akta o podržavljenju; njegova namembnost pa ni bila spremenjena s predpisom, na podlagi katerega je bilo podržavljeno oz. v planskem aktu ni predvideno za gradnjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 3. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa.

Obrazložitev

S 1. točko izreka navedene sodbe je sodišče prve stopnje na podlagi 41. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zadevi, št. U 923/2004 in št. U 932/2004 združilo v enoten postopek, ki se vodi pod, št. U 923/2004; z 2. točko je na podlagi 1. odstavka 60. člena ZUS ugodilo tožbi SOD, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 31.3.2004 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek; s 3. točko izreka je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo J.J. (pravne naslednice pok. M.M.) ter s 4. točko izreka na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS zavrnilo njen zahtevek za povračilo stroškov postopka. Z omenjeno odločbo tožene stranke je bilo pritožbi SOD delno ugodeno in sta bili 2. in 3. točka izreka delne odločbe Upravne enote Grosuplje z dne 5.11.2003 spremenjeni tako, da je bilo odločeno, da ima upravičenka do denacionalizacije pok. M.M. pravico do odškodnine v obliki obveznic SOD v skupni višini 93.979,30 DEM za podržavljeno premoženje (parcelne številke ... ) (2. točka izreka); zavezanka SOD je dolžna skrbnici za posebne primere J.J. v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe izročiti obveznice SOD v višini 131.610,30 DEM izplačljive v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije (3. točka); v preostalem delu (to je glede 1. in 4. točke izreka) pa je ostala delna odločba organa prve stopnje nespremenjena. S 1. točko omenjene odločbe prve stopnje je bilo odločeno, da se upravičenki vrne podržavljeno premoženje (parcelne številke ...) v obliki odškodnine v obveznicah SOD v skupni višini 27.631 DEM; s 4. točko pa da stroški postopka niso bili zaznamovani.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe med drugim navaja, da so bila obravnavana zemljišča prejšnji lastnici podržavljena z odločbama Okrajne komisije za agrarno reformo v Grosupljem z dne 12.3.1994 ter Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo z dne 13.8.1947 na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji (Uradni list NVS, št. 396/62 z dne 19.12.2945) kot kmetijska zemljišča. Njihova namembnost ni bila spremenjena s predpisom na podlagi katerega so bila podržavljena. Po podatkih Zgodovinskega arhiva Ljubljana, za obravnavano območje za obdobje od leta 1945 do 1952, ni na voljo dokumentov, ki bi se nanašali na plane stanovanjske in komunalne izgradnje (prvi dokumenti o pozidavah na tem območju so bili sprejeti 1958). Zato je pritrdilo stališču tožene stranke, da so bila obravnavana zemljišča ob podržavljenju kmetijska zemljišča. Zatrjevane okoliščine, da naj bi se sporna zemljišča nahajala v bližini ustrezne komunalne opreme za odločitev niso relevantne. Zato je tožbo J.J. zavrnilo (3. točka izreka sodbe). Ker gre za kmetijska zemljišča, je tožena stranka njihovo vrednost sicer pravilno določala po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92, dalje Odlok). Ker pa je izračun višine odškodnine v nasprotju s podatki upravnih spisov in ker pravilnosti izračuna vrednosti podržavljenih kmetijskih zemljišč navedenih v 2. točki izreka odločbe tožene stranke ni mogoče preizkusiti, je tožbi SOD ugodilo (2. točka izreka sodbe).

Tožeča stranka J.J. vlaga pritožbo zoper 3. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da za ugotovitev, ali je bilo zemljišče podržavljeno kot kmetijsko ali stavbno, ne zadošča le akt o podržavljenju. Gre za dejansko vprašanje, ki ga je potrebno v vsakem posamičnem primeru ugotavljati. V obravnavanem primeru je potrebno upoštevati, da naj bi bile sporne nepremičnine elektrificirane že leta 1946, da mejijo na vodovod, ki obratuje že od leta 1912, da so ob podržavljenju ležale na območju, ki je bilo opredeljeno kot mesto oziroma mestnega značaja, ter so bila dana v zemljiški sklad; kar pomeni, da so bila takoj po podržavljenju tudi namenjena za gradnjo. Zato dejstvo, da urbanistični akti ob podržavljenju v letih 1946 in 1947 niso obstojali, za odločitev ni relevantno.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je vrhovno sodišče ugotovilo, da vložena pritožba izpolnjuje pogoje, da se obravnava kot pritožba po ZUS-1 (pravnomočnost sodbe je po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta).

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), na katero se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje, je za določitev vrednosti podržavljenega zemljišča odločilen status zemljišča ob podržavljenju. Če je bilo zemljišče ob podržavljenju kmetijsko oziroma gozdno zemljišče, se vrednoti kot kmetijsko zemljišče na podlagi odloka. Če je bilo zemljišče od podržavljenju stavbno zemljišče, pa je pravna podlaga za njegovo vrednotenje Navodilo za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 in 26/2000).

V obravnavani zadevi so bila sporna zemljišča podržavljena z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo v Grosupljem z dne 12.3.1946 izdani na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji (Uradni list NVS, št. 396/62 z dne 19.12.1945) in z odločbo LRS Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo z dne 13.8.1947; podržavljena so bila torej kmetijska zemljišča na podlagi zakona, ki je urejal razlastitev kmetijskih zemljišč zaradi dodeljevanja zemlje kmetovalcem (1. člen navedenega zakona).

Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ter Ustavnega sodišča RS (odločba, št. U-I -42/93-15 z dne 15.12.1994) pa so bila kmetijska in gozdna zemljišča, ne glede na pravno podlago podržavljenja, nacionalizirana kot kmetijska oziroma gozdna, če v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje niso bila predvidena za zazidavo, namembnost pa jim tudi s samim predpisom, ki je bil podlaga za nacionalizacijo, ni bila spremenjena. Iz navedenega torej izhaja, da imajo drugačen pravni status le tista zemljišča, ki so bila opredeljena kot stavbna v načrtih stanovanjsko-komunalne gradnje, oziroma tista, ki jim je namembnost spremenil sam nacionalizacijski predpis.

V obravnavanem primeru so bila sporna zemljišča, kot je že bilo navedeno podržavljena kot kmetijska, sprememba njihove namembnosti pa v planih ali v nacionalizacijskem predpisu ni bila predvidena. Dokazov, da bi se na obravnavanih nepremičninah v skladu s takrat veljavnimi predpisi že ob podržavljenju lahko gradilo, tožnica v postopku ni predložila. Zato je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da so bila prejšnji lastnici podržavljena kmetijska in ne stavbna zemljišča ter je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Pritožbeni ugovori, da naj bi se sporna zemljišča nahajala v bližini ustrezne komunalne opreme, glede na dejstvo, da niso podržavljena kot stavbna zemljišča, na odločitev ne morejo vplivati.

Vrhovno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo 3. točko izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje, ker je spoznalo, da niso podani ne uveljavljeni razlogi zmotne uporabe materialnega prava in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1).