Jedro

Izjeme iz točke a) 4. člena Haaške konvencije za odstop od splošnega pravila o uporabi prava kraja nastanka nesreče iz 3. člena Haaške konvencije o zakonu, ki velja za prometne nesreče niso podane.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 2.765,60 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik se je zelo hudo poškodoval v prometni nesreči, ki se je zgodila na ozemlju Republike Hrvaške. Od tožene stranke, pri kateri je imel povzročitelj prometne nesreče zavarovano odgovornost, je zahteval povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode. Na revizijski stopnji je sporna le še odločitev o odškodnini za nepremoženjsko škodo. Iz naslova le-te je sodišče prve stopnje tožniku poleg že izplačanega zneska prisodilo še 92.048 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo in glede glavnice zavrnilno sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo (na podlagi pritožbe tožene stranke je delno poseglo le v obrestni zahtevek). Obe sodišči sta na podlagi 3. člena Haaške konvencije o zakonu, ki velja za prometne nesreče, odločili z uporabo hrvaškega prava.

2. Tožnik je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ključni revizijski tezi sta, da sodišči ne bi smeli uporabiti hrvaškega prava, pač pa (za tožnika ugodnejše) slovensko pravo ter da je bila odškodnina tožniku prisojena v prenizkem znesku tudi ob upoštevanju hrvaškega prava. Bistvene revizijske trditve bodo predstavljene v nadaljevanju, ko bo Vrhovno sodišče nanje odgovorilo.

3. Tožena zavarovalnica je na revizijo odgovorila. Obrazloženo je nasprotovala revizijskim trditvam in predlogu tožnika za spremembo zavrnilnega dela pravnomočne sodbe s prisojo nadaljnjih 171.000 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Predlagala je zavrnitev revizije in uveljavljala povrnitev svojih stroškov revizijskega postopka.

4. Revizija ni utemeljena.

O uporabi prava

5. Tožnik trdi, da sta sodišči hrvaško pravo uporabili zato, ker sta spregledali dve pomembni okoliščini, ki po prvi in drugi alineji točke a) četrtega člena Haaške konvencije narekujeta uporabo slovenskega prava in sicer (1) da je bilo v nesreči udeleženo eno samo vozilo in (2) da je imel tožnik v času prometne nesreče stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (v Laškem), kar vse je tožnik trdil že v pripravljalni vlogi z dne 10. 11. 2010 in je ostalo s strani tožene stranke neprerekano. Da bi bili v prometni nesreči udeleženi dve vozili, registrirani v različnih državah, tožena zavarovalnica ni nikoli trdila in je to okoliščino sodišče ugotovilo po uradni dolžnosti, s čemer je kršilo procesna pravila. Tožnik posebej poudarja, da tožena stranka ni trdila, da tovorno vozilo, v katerega se je zaletel avtomobil, v katerem je bil sam sopotnik, ni bilo registrirano v Republiki Sloveniji in si je sodišče to preprosto izmislilo. Tudi število v prometni nesreči udeleženih vozil je sodišče v nasprotju z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavljalo po uradni dolžnosti navkljub obsežni sodni praksi o strogosti pravila o potrebni trditveni podlagi.

6. Haaška konvencija v 3. členu določa, da se za prometne nesreče uporablja zakonodaja države, v kateri se je nesreča pripetila. Vendar v nadaljevanju določa tudi izjeme. Za taki izjemi gre po točki a) 4. člena Konvencije v primerih, ko je v prometni nesreči udeleženo samo eno vozilo in je le - to registrirano v kakšni drugi državi in ne v državi, v kateri se je pripetila nesreča ter v primeru, ko je v prometni nesreči udeleženih več vozil, in so vsa registrirana v isti državi, ki ni hkrati država mesta prometne nesreče. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da za konkreten primer ne velja nobena od navedenih izjem: do prometne nesreče, ki se je pripetila na Hrvaškem, je prišlo tako, da je v Sloveniji registrirano vozilo trčilo v vozilo, registrirano v drugi državi. Ugotovitvi o številu v nesreči udeleženi vozil in o njihovi registraciji je pritožbeno sodišče sprejelo kot pravilni. Na te dejanske ugotovitve je revizijsko sodišče zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vezano. Zato revizijsko vztrajanje pri trditvi, da je šlo za prometno nesrečo, v kateri je bilo udeleženo eno samo vozilo, ne more biti uspešno. Trditev, da je šlo za prometno nesrečo s samo enim udeleženim vozilom zato, ker naj bi tovornjak, v katerega je trčil osebni avto, na avtocesti stal (bil v mirovanju), s katero poskuša tožnik prikazati, da sta nižji sodišči zmotno razlagali mednarodno pogodbo, je pritožbeno sodišče zavrnilo, ker je ugotovilo, da trditev o mirovanju tovornjaka pomeni nedovoljeno pritožbeno novoto. Revizija temu ne nasprotuje. Izjeme iz točke a) 4. člena Haaške konvencije za odstop od splošnega pravila o uporabi prava kraja nastanka nesreče iz 3. člena Konvencije ne predstavlja niti dejstvo tožnikovega stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji. Tudi očitek o kršitvi razpravnega načela v zvezi z ugotovitvijo o dveh v nesreči udeleženih vozilih, registriranih v različnih državah, češ da ustreznih trditev tožene stranke ni bilo, je neutemeljen: kot je poudarilo že pritožbeno sodišče, je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da se je nesreča zgodila na hrvaški avtocesti, ko je njen zavarovanec s sprednjim delom svojega vozila celjske registracije (v katerem je bil tožnik sopotnika) trčil v zadnji del tovornega vozila z registrsko številko SK ... (HR). Revizijska trditev, da je tožena zavarovalnica sicer res navedla podatke o registrskih tablicah, ni pa podala trditve, da tovornjak ni bil registriran v Sloveniji je neresna.

O višini odškodnine za nepremoženjsko škodo

7. Tožnik trdi, da sta mu sodišči prisodili prenizko odškodnino za vse oblike nepremoženjske škode. Za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki so bile izjemne intenzitete in trajanja, satisfakcija v višini 25.000 EUR odstopa od odškodnin, ki jih slovensko Vrhovno sodišče v primerljivih zadevah prisoja drugim oškodovancem in znašajo približno 92 povprečnih mesečnih neto plač (v konkretnem primeru, ko je ob zaključku glavne obravnave povprečna mesečna neto plača znašala 960 EUR, bi bil to znesek 86.400 EUR). V izpodbijani sodbi ni upoštevano, da je bil tožnik ob poškodbi star šele 31 let, da je bilo trpljenje dolgotrajno že pred sojenjem in da se bo nadaljevalo tudi v prihodnje; te okoliščine niso bile upoštevane kot posebne okoliščine primera, ki tudi po hrvaškem pravu dopuščajo prisojo višje odškodnine. Vztraja, da mu iz tega naslova pripada vseh zahtevanih 100.000 EUR. Tudi odškodnina za strah (prisojenih mu je bilo 4.000 EUR od zahtevanih 12.000 EUR) je glede na prakso Vrhovnega sodišča, ki v primerljivih zadevah oškodovancem odmerja odškodnino v višini približno 19 povprečnih neto plač (kar ob zaključku glavne obravnave znaša 18.240 EUR). Poudarja dolgotrajnost in intenzivnost sekundarnega strahu; po prebujenju iz kome mu je bilo rečeno, da ne bo mogel več stopiti na noge in da lahko ostane brez ene noge, zaradi česar je bil depresiven. Odškodnina je prenizka tudi po hrvaškem pravu, ker tudi glede strahu nižji sodišči nista upoštevali posebnih okoliščin konkretnega primera. Z istimi razlogi, to je s trditvijo o odstopu od sodne prakse Vrhovnega sodišča in o zmotni uporabi hrvaškega prava zaradi neupoštevanja okoliščin konkretnega primera (starosti oškodovanca, njegovega predhodnega življenja, poklica in podobno), izpodbija zavrnilno odločitev glede duševnih bolečin zaradi skaženosti. Tudi iz naslova skaženosti je upravičen do celotne zahtevane odškodnine. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče vizualne posledice poškodb ovrednotiti kot skaženost hude (in ne srednje) stopnje. Za tako skaženost bi po sodni praksi slovenskega Vrhovnega sodišča tožniku pripadala odškodnina v višini približno 26 povprečnih neto plač (24.960 EUR) in ne zgolj 2.000 EUR, kot mu je prisojeno z izpodbijano sodbo.

a) pravna podlaga

8. Tožnik se je poškodoval v letu 2007. Zato sta sodišči prve in druge stopnje utemeljenost njegovega odškodninskega zahtevka pravilno presojali po določbah hrvaškega Zakona o obveznima odnosima (v nadaljevanju ZOO), ki enako kot Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) določa, da se denarna odškodnina za telesne bolečine, duševne bolečine in strah odmeri glede na njihovo intenzivnost in trajanje in da lahko sodišče odškodnino prisodi tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je gotovo, da bo nastala (1100. in 1104. člen ZOO). Poleg tega je upoštevalo Orientacijske kriterije za določanje denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške, sprejete 29. 11. 2002 (v nadaljevanju Kriteriji), ter sodno prakso hrvaških sodišč. Zato so neutemeljene vse tiste (obsežene) revizijske navedbe, s katerimi tožnik opozarja na zanj ugodnejšo prakso slovenskega Vrhovnega sodišča in odstop prisojene mu odškodnine od odškodnin, ki jih za primerljive škode slovenska sodišča prisojajo drugim oškodovancem po slovenskem pravu.

b) telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem

9. Tožnik je utrpel hudo poškodbo glave in možganov (zlom baze lobanje, subduralno krvavitev, krvavitev v možgane, udarnino in oteklino možganov) zdrobljen zlom zgornjega in zadnjega dela sklepne ponvice, levega skočnega sklepa z izpahom stegnenice v tem sklepu in poškodbo ishiadičnega živca, med zdravljenjem opisanih poškodb noge pa je utrpel še okužbo levega kolka, ki je postala kronična in je preprečila kostno zatrditev kolka, ki ga je bilo treba zaradi tega v celoti odstraniti. Ob nesreči je utrpel tudi zlom desne lopatice. Posledica poškodb glave so pogosti glavoboli, motnje spomina in koncentracije ter zmanjšanje intelektualnih sposobnosti s trajno nesposobnostjo za intelektualno pridobitno delo. Posledica poškodb noge je, poleg odstranitve kolčnega sklepa, hipotrofija mišic na nogi, slaba gibljivost kolena in hud ekvinovarus (stalna upognjenost stopala navzdol, vse zaradi okvare izhiadičnega živca v višini medenice). Zlom desne lopatice običajno zapusti lažje trajne posledice. Zaradi dolgotrajnega zdravljenja, ki je zahtevalo dolgotrajno ležanje in uporabo bergel, je nastopila tudi delna ohromitev ulnarnega živca. Vsak sklop telesnih poškodb zase je predstavljal hudo telesno poškodbo, vse poškodbe skupaj pa so ocenjene kot izredno huda telesna poškodba oziroma taka, ki je po klasifikaciji po Fišerju ocenjena kot zelo hud primer in je tožnik brez ustrezne medicinske pomoči ne bi preživel. 10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik trpel izredno hude telesne bolečine skupno 6 dni, hude telesne bolečine skupno vsaj 40 dni, bolečine srednje intenzitete skupaj 6-8 mesecev, lažje bolečine pa še dve leti in pol ter da bo v bodoče čutil lažje bolečine, ki bodo občasno lahko prešle v srednje hude v levem kolku pri vsaki nekoliko daljši hoji in pri spremembah vremena. Zdravljenje je bilo po nadaljnjih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča povezano s številnimi nevšečnostmi, kot so 164 dni bolnišničnega zdravljenja, 14 dni zdraviliškega zdravljenja, pet operacij v splošni narkozi (pri čemer so bile vse od druge dalje potrebne zaradi komplikacij, nastalih po prvi operaciji, ko je prišlo do okužbe kolka), 100 dni umetne kome, neprestano ležanje vse do začetka decembra 2007, kar je bilo povezano s pogosto zelo neugodno odvisnostjo od negovalnega osebja in neugodnim opravljanjem osebnih potreb v prisotnosti drugih ljudi, skoraj 4 mesečna imobilizacija z mavčnimi hlačami, uporaba bergel, peronealne opornice, več 10 slikanj, več transfuzij in infuzij, prejemanje številnih zdravil (analgetikov, antibiotikov, proti-trombotičnih sredstev), okužba mehurja ter kamni v sečnem mehurju in v ledvicah zaradi dolgotrajnega ležanja in prejemanja zdravil, cistoskopija zaradi odstranitve kamnov, najmanj 40 specialističnih pregledov, vsaj 1 pregled pri izbrani splošni zdravnici mesečno, več 10 (najmanj 65) fizioterapij ambulantno in v toplicah, in podobno.

11. Najvišja odškodnina, ki bi jo lahko sodišče tožniku prisodilo za telesne bolečine bi lahko glede na prej navedeno trajanje in intenziteto znašala 18.325 EUR.(1) Tožnik v reviziji (enako kot že v pritožbi) trdi, da bi moralo biti izhodišče za odškodnino za telesne bolečine 20.000 EUR, ta znesek pa bi bilo treba povečati še zaradi posebnih okoliščin konkretnega primera, ki naj bi jih nižji sodišči zanemarili. Ta očitek pa ne drži. Vse posebne okoliščine primera, ki jih tožnik izpostavlja v reviziji, so bile upoštevane in prav zaradi njih tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ni bila prisojena le najvišja satisfakcija po merilih, ki jih za telesne bolečine za vsak dan in „vrednost“ za posamezne intenzitete, kot so pravnomočno ugotovljene, pač pa mu je prav zaradi njegove mladosti, izredno hudih 6-dnevnih bolečin, ki v kriterijih niso posebej ovrednotene, številnih nevšečnosti med zdravljenjem in bodočih bolečin prisodilo 25.000 EUR odškodnine. Vrhovno sodišče je že poudarilo(2), da uporaba Kriterijev ne more biti matematična, oziroma da Kriteriji ne predstavljajo matematične formule za izračun odškodnine, prav tako pa tudi,(3) da Kriteriji predstavljajo le orientacijske vrednosti, saj je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, ker stopnja in trajanje bolečin, čeprav sta izrednega pomena, nista edini okoliščini, ki ju mora sodišče upoštevati pri svoji odločitvi. V konkretnem primeru nižji sodišči navedenih izhodišč nista uporabili v tožnikovo škodo.

c) duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

12. Ugotovljeno je, da trajne posledice poškodb tožnika, ki je bil pred tem zaposlen kot slikopleskar in je bil vsestransko dober delavec ter se je ukvarjal z več športi, predstavljajo glavoboli, motnje spomina in koncentracije izrazit postkontuzijski sindrom, izguba moči v desni roki, zaradi česar ne more držati žlice, pisati, bolečine pri gibanju desne rame, zaradi prikrajšave noge za 7 do 8 cm in uničenja kolčnega sklepa ne more hoditi brez bergel, ima povsem negibljiv kolk in zmanjšano gibljivo koleno ter stopalo, fiksirano za 50 stopinj navzdol in navznoter, ne čuti palca in notranjega dela levega stopala ter je v posledici navedenega nesposoben za vsakršno fizično delo, pri vsaki le nekoliko daljši hoji z berglami ali pri daljšem sedenju čuti bolečine, je nesposoben za vsako intelektualno delo, ima motnje vida, slabo koncentracijo, težave pri branju in gledanju televizije, motenje spanja; je živčen ter popoln invalid, odvisen od pomoči drugih. Eno od meril za odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je skladno s Kriteriji odstotek zmanjšanja. Odstotek, ugotovljen v vsakem konkretnem primeru, je namreč podlaga za uvrstitev v ustrezen razred, za katerega Kriteriji določajo višino odškodnine. Procentualna ocena zmanjšanja življenjske aktivnosti je samo eno od pomagal pri ugotavljanju obsega škode, upoštevati pa je treba še posebne okoliščine na strani vsakega posameznega oškodovanca ter vpliv teh okoliščin na njegovo duševnost glede na poklic, starost, spol in siceršnje življenjske aktivnosti.(4) V konkretnem primeru je izvedenec medicinske stroke pri tožniku ugotovil vsaj 70% zmanjšanje življenjske aktivnosti. Kljub temu mu je bila odškodnina odmerjena v višini, ki jo kriteriji določajo za 90% zmanjšanje, to je 90.000 EUR (10.000 EUR za vsakih 10%), kar je utemeljeno z upoštevanjem tožnikove mladosti ob poškodbi, z izrazitim prikrajšanjem na področju športnega, poklicnega, družinskega in socialnega življenja ter z upoštevanjem prizadetosti tako na telesnem kot na intelektualnem področju.(5) Upoštevaje vse navedeno ne drži, da znesek 90.000 EUR ne predstavlja pravične denarne odškodnine po predpisih in sodni praksi države, katere pravo se uporablja.

Duševne bolečine zaradi skaženosti in strah

13. Tudi pri teh oblikah nepremoženjske škode je odškodnina določena z upoštevanjem meril v Kriterijih (2. točka za strah in 3. točka za duševne bolečine zaradi skaženosti) in je primerljiva z odškodninami, ki jih za primerljive škode prisojajo hrvaška sodišča. Ne drži, da posebne okoliščine na strani tožnika niso bile upoštevane.

14. Revizija je po obrazloženem neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Tožena stranka, ki je v revizijskem postopku uspela, je skladno z določbama prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP upravičena do povrnitve stroškov, ki jih je v tem postopku utrpela. Predstavljajo jih stroški v zvezi z vložitvijo odgovora na revizijo (nagrada za zastopanje v znesku 2.288 EUR, povečana za 20% davek na dodatno vrednost in 20 EUR materialnih stroškov).

Op. št. (1): Za 40 dni hudih bolečin 2.000 EUR (razpon je 30-50 EUR), za 8 mesecev srednjih 7.200 EUR (razpon je 10-30 EUR) in za dve leti in pol lažjih 9.125 EUR (razpon je 5-10 EUR).

Op. št. (2): Npr. v zadevi II Ips 298/2010 Op. št. (3): Npr. v zadevi II Ips 679/2009 Op. št. (4): Tako tudi sodbe II Ips 679/2009, II Ips 298/2010 in II Ips 387/2010. Op. št. (5): Hrvaško Vrhovno sodišče je npr. z odločbo Rev 1695/2009 z dne 23. 5. 2013 razsodilo, da je znesek 600.000 hrvaških kun, kar znaša cca 85.000 EUR primerna denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti oškodovancu, ki je ob povoženju vlaka (bil je zaposlen kot kretnik) poleg drugih telesnih poškodb utrpel amputacijo obeh nog pod kolenom, zaradi česar je priklenjen na invalidski voziček, popolnoma odvisen od pomoči drugih več ur dnevno in so njegove življenjske aktivnosti zmanjšanje za 84 do 89%. S sodbo Rev 391/06 -2 z dne 29. 6. 2006 je hrvaško Vrhovno sodišče 31-letnemu oškodovancu z 80% zmanjšanjem življenjske aktivnosti odškodnino s 600.000 kun znižalo na 500.000 kun (s približno 85.000 eur na približno 71.000 eur). S sodbo Rev 123/07-2 z dne 13.3. 2007 je zavrnilo revizijo zoper sodbo, s katero je bila 33-letnemu oškodovancu s s 100% zmanjšanimi življenjskimi aktivnostmi prisojena odškodnina v višini 780.000 kuh (približno 110.000 eur).