Jedro

Sodišče prve stopnje bo moralo ugotoviti, če je šlo za dogovor o skupni gradnji, kdo so bili njegovi udeleženci, razjasniti tudi vlogo toženke, razjasniti vsebino dogovora, v kolikšnem obsegu je bil dogovor realiziran in kaj je bilo dogovorjeno glede nadaljnjih vlaganj.

Izrek

Pritožbi se ugodi, delna sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano delno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta tožnici O.C. in T.V. solastnici nepremičnine parc. št. 1479, vlož. št. 439, k.o. I. vsaka do 1/4. Hkrati je sodišče prve stopnje višji tožbeni zahtevek, po katerem sta toženca dolžna tožnicama priznati in jima v 15. dneh izstaviti listino za prenos lastninske pravice na parc. št. 1479, k.o. I. vsaki do 1/4, ker jo bo sicer nadomestila ta sodba, zavrnilo kot neutemeljen.

Zoper delno sodbo se pritožuje tožena stranka po tožbi (v nadaljevanju tožena stranka) po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Okrajno sodišče v P. je z izpodbijano sodbo že drugič odločalo o tožbenem zahtevku. V prvi sodbi je tožnicama priznalo solastniški delež na sporni nepremičnini do 977/2500-in. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, sodišče druge stopnje pa je ugodilo obema pritožbama s sklepom z dne 8.5.2002, ker so bile ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Višje sodišče je sodišču prve stopnje (na strani 7 sklepa) dalo jasne napotke, kaj vse mora storiti ter ugotoviti v ponovljenem postopku, da se odpravijo pomanjkljivosti prvostopne sodbe, na katere se je sklicevala tožena stranka v pritožbi. Na podlagi analize izpodbijane sodbe pa je mogoče ugotoviti, da sodišče prve stopnje napotkom višjega sodišča ni sledilo. Višje sodišče je sodišču prve stopnje najprej naložilo, da le to ugotovi, kdo so bili udeleženci dogovora o skupni gradnji, v kolikor je do tega dogovora v konkretnem primeru prišlo. Kljub izrecnemu navodilu višjega sodišča, da naj presodi tudi vlogo toženke in J.C. ml. pri navedenem dogovoru, sodišče prve stopnje tega ni storilo. Izrek izpodbijane sodbe je v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje v obrazložitvi sodbe. Sodišče prve stopnje namreč v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je v konkretnem primeru izkazan dogovor iz 1. odstavka 20. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - v nadaljevanju ZTLR o skupni gradnji, pri čemer so stranke navedenega dogovora oba toženca ter pokojni pravni prednik tožnic. Sodišče prve stopnje nadalje povzema pravno podlago, da se v primeru takšnega dogovora ter v primeru, da niso natančno dogovorjeni solastniški deleži, le ti ugotavljajo na podlagi vseh okoliščin primera, če pa to ni mogoče potem so stvarno pravni deleži enaki. V kolikor upoštevamo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da naj bi sporazum sklenile tri osebe, potem je evidentno, da je v izreku izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje odločilo, da je solastniški delež pravnega prednika tožnic na sporni nepremičnini večji od deleža preostalih dveh udeležencev dogovora - tožencev. Po izpodbijani sodbi namreč delež pravnega prednika tožnic znaša 50 % celote, seštevek solastniških deležev za oba druga udeleženca dogovora - toženca pa skupno 50 %, kar za vsakega posebej znaša 25 % celote. V kolikor upoštevamo, da sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni ugotovilo oziroma obrazložilo odločitve, da bi pravni prednik tožnic, na podlagi dogovora o skupni gradnji, pridobil večji solastniški delež od tožencev, je seveda jasno, da je izpodbijana sodba v tem delu protispisna in v nasprotju z materialnim pravom. V kolikor bi sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo, da je prišlo do nastanka solastninske pravice na podlagi sporazuma o skupni gradnji med tremi osebami ter glede na ugotovitev, da solastniški deleži nikjer niso bili določeni, potem bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo ugotoviti, da so deleži vseh treh strank dogovora enaki, torej znašajo eno tretjino. Gre za kršitev materialnega prava ter za posledično bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj obstaja razhajanje med izrekom in obrazložitvijo iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ne gre spregledati dejstva, da je sodišče prve stopnje v prvotni sodbi pravilno ocenilo vsaj to, da znaša prispevek pravnega prednika tožnic bistveno manj kot prispevek tožencev. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni upoštevalo navodil višjega sodišča ter je v nasprotju s temi navodili, dokazi v spisu ter materialnim pravom odločilo, da znaša delež pravnega prednika tožnic na nepremičnini več kot delež tožencev. Glede na podatke spisa je evidentno, da je bil prispevek pravnega prednika tožnic bistveno manjši od prispevkov tožencev, ki sta, s prodajo svoje hiše na S., financirali največji del sporne hiše, in sicer vse do zaključene III. gradbene faze. Pri izdaji sodbe pa bi sodišče moralo upoštevati tudi, da pravni prednik tožnic osebno ni vložil tožbe zoper toženca, s katero bi zahteval priznanje solastninske pravice na sporni hiši. Pri tem pa se zastavlja vprašanje ali ne bi pravni prednik tožnic, v kolikor bi dejansko obstajal dogovor o skupni gradnji, v 18-ih letih od zaključka gradnje vložil takšno tožbo. V kolikor k navedenemu dodamo, da je pravni prednik tožnic svojo hišo pričel graditi leta 1980, torej 7 let pred svojo smrtjo, je povsem jasno, da je že na podlagi izkustvenih pravil mogoče sklepati, da dogovora o skupni gradnji ni bilo. V kolikor pa bi sodišče prve stopnje kljub temu ugotovilo, da je v konkretnem primeru šlo za družbeno pogodbo za gradnjo skupne družinske hiše, je v nasprotju z izkustvenimi in logičnimi pravili, da je sodišče prve stopnje iz navedenega dogovora izključilo J.C. ml.. Ostareli toženec je že od začetka postopka zatrjeval, da je z gradnjo hiše želel pomagati celotni družini tako, da bi po njegovi smrti oba sinova dobila solastninsko pravico na navedeni hiši. Povsem napačno je sklepanje sodišča prve stopnje, da sta toženca s pravnim prednikom tožnic dogovorila rešitev stanovanjskega problema oziroma pridobitev solastninske pravice zgolj za starejšega, ne pa tudi za mlajšega sina. Toženca od začetka postopka zatrjujeta, da je bil njun namen v času gradnje, da jima sinova pomagata kolikor lahko, glede na njuno mladost s tem, da bosta po toženčevi smrti postala solastnika sporne hiše v enakih deležih. Izpodbijana sodba pomeni popolno negacijo dejanske volje strank v času pričetka izgradnje sporne hiše. V kolikor bi postala izpodbijana sodba pravnomočna, bi v primeru zakonitega dedovanja pravni prednik tožnic oziroma njegovi naslednici postali solastnici sporne nepremičnine do 3/4, mlajši sin tožencev pa do 1/4. Toženca s tem nikoli nista in ne bi soglašala. Potrebno pa je upoštevati, da je tudi mlajši sin tožencev v nadaljevanju vlagal v sporni objekt. Navodilo višjega sodišča je bilo, da mora sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotoviti obseg vlaganj tožencev in J.C. ml. v sporno nepremično po zaključku gradnje oziroma preprečiti, da bi se tožnici obogatili za vložek slednjega v sporno nepremičnino po zaključku gradnje. Pri tem seveda ne gre spregledati, da je iz spisa povsem jasno, da tožnici oziroma njun pravni prednik po zaključku izgradnje hiše vanjo niso vlagali ničesar. Glede na povedano je seveda povsem nevzdržno, da bi se tožnici obogatile za vložek, ki so ga v smeri ohranitve vrednosti nepremičnine vlagala toženca in J.C. ml.. Toženca torej vztrajata, da sporazuma v smislu skupne gradnje s pridobitvijo solastninske pravice v konkretnem primeru ni bilo. Toženca nikoli nista želela favorizirati nobenega od sinov, sta pa starejšemu sinu, zaradi dejstva, da se je tekom gradnje poročil ter pričel ustvarjati družino, omogočila, da prebiva v zgornji etaži hiše. Pri tem sta toženca vedno izhajala iz tega, da gredo obema sinovoma enake pravice. Tudi v kolikor bi sodišče štelo, da je aktivnost posameznih družinskih članov družine C. mogoče obravnavati v smislu družbene pogodbe, bi bilo potrebno upoštevati vsaj naslednji dejstvi: - v času začetka gradnje sporne hiše so bili člani družine C. štirje in - prispevek tožencev je bistveno večji od prispevka pravnega prednika tožnic. Poleg navedenega pa je potrebno upoštevati tudi, da sta zgolj toženca in mlajši sin po zaključku gradnje leta 1969 vlagali v sporno nepremičnino ter plačevali vse dajatve ter prispevke zanjo. Podrejeno pa pritožnika opozarjata na določena neskladja ter nedoslednosti v navedbah tožnic. Prvotožnica je na prvem zaslišanju, na naroku leta 1987, povedala, da je njen pokojni soprog za izgradnjo sporne nepremičnine uporabil en kredit, šele na obravnavi leta 1990 je prvotožnica navajala, da naj bi njen pravni prednik v nepremičnino vložil tri kredite. Svojo izjavo je prvotožnica spremenila šele takrat, ko je na podlagi listinske dokumentacije očitno ugotovila, da je njen pokojni soprog pri delodajalcu dejansko najel tri kredite. Njena spreminjajoča izpoved potrjuje, da je pokojni sin v nepremičnino vložil zgolj prvi kredit, preostala dva pa je uporabil v druge namene. Pri tem gre tudi opozoriti na izpoved prvotožnice na zaslišanju leta 1987, ko je povedala, da se je v sporno hišo vselila leta 1968 in da takrat v zgornji etaži hiše ni bilo potrebno narediti ničesar, razen polakirati parket, v spodnji etaži, pa naj bi manjkale le ploščice. V kolikor sledimo navedeni izpovedi prvotožnice je jasno, da pokojni kredita, ki ga je najel v letu 1969 ni mogel vložiti v sporno nepremičnino, ker je takrat bilo potrebno izvesti zgolj zaključna dela. Tudi v kolikor bi sodišče sledilo, da sta bila zadnja kredita uporabljena za zaključna dela, je povsem jasno, da navedena dela in sredstva, ki so bila vložena v sporno hišo, ne morejo predstavljati bistvenega vložka v celotno nepremičnino. Pri tem se je potrebno opredeliti tudi do domnevnih ugotovitev komisije pri bivšem delodajalcu pravnega prednika tožnic, da naj bi bil kredit namensko uporabljen. Iz izpovedi prvotožnice je razvidno, da je delodajalec od pravnega prednika tožnic v letu 1970 in 1971 zahteval potrdilo, da je bil kredit dejansko uporabljen za hišo, ker pravni prednik tožnic ni bil zaveden kot zemljiškoknjižni lastnik le te. V kolikor so torej v letu 1970 in 1971 delodajalci pravnega prednika tožnic terjali potrdilo o namenski porabi kredita, je jasno, da v letu 1968 in 1969, ko naj bi bila najeta drugi in tretji kredit, komisija očitno ni preverila namenske uporabe le teh. V kolikor temu ne bi bilo tako potem nadaljnje poizvedbe v letu 1970 in 1971 ne bi bile potrebne. To velja toliko bolj, ker v spisu ni zapisnikov o komisijski kontroli v letih 1968 in 1969. Iz dopisa delodajalca je razvidno zgolj to, da so se navedeni zapisniki izgubili, kar pa ni verjetno, saj se vsa ostala dokumentacija v zvezi z navedenim kreditom nahaja v spisu. V kolikor bi sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo navedena dejstva in bi spoštovalo navodila višjega sodišča iz razveljavitvenega sklepa z dne 8.5.2002, bi pravilno ugotovilo, da je bil prispevek pravnega prednika tožnic pri izgradnji sporne nepremičnine bistveno manjši od prispevka tožencev.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Oporeka vsem pritožbenim navedbam. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ne ugodi in potrdi izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje, tožencema pa naloži v plačilo nadaljnje stroške postopka. Navaja, da so neresnične pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotilom višjega sodišča. Sodišče prve stopnje je obširno utemeljilo vlogo J.C. ml.. V kolikor bi se J.C. ml. zaradi svojih vlaganj štel za solastnika oziroma v kolikor bi obstajal dogovor o skupni gradnji, katerega bi bil udeleženec tudi on, potem zagotovo ne bi že v letu 1976 pričel z adaptacijo hiše ženinih staršev, kamor se je leta 1980 preselil. Toženec pa ne bi v odgovoru na tožbo zapisal, da sta se z ženo odločila dokončati spodnje stanovanje in se z mlajšim sinom preseliti vanj, starejšemu sinu pa prepustiti zgornje stanovanje. Navedeno pa potrjuje tudi udeleženca dogovora. Na eni strani skupaj toženca, na drugi pokojni prednik tožnic. Sodišče prve stopnje sicer vloge toženke ni posebej obrazložilo, vendar iz dokaznega postopka izhaja, da ta ni imela lastnih prihodkov (gospodinja), nikoli ni bila zaposlena, njen prispevek je le v osebnem delu na strani toženca kot zakonske partnerice. Tekom dokaznega postopka se prispevek toženke v denarju ali delu po obsegu in višini ni dokazoval oziroma takih navedb ali trditev toženca nista podala, zato sodišče njenega prispevka ni moglo posebej ugotavljati. V pritožbi zatrjevan zaslužek iz popoldanske obrti in dela preko Kmetijske zadruge I. je ostal nedokazan, toženca pa sta za te trditve tudi prekludirana. Skladno ugotovljenemu dejanskemu stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo tudi v skladu s sodno prakso in odločilo, da sta udeleženca dogovora o skupni gradnji na eni strani toženca, na drugi pa pravni prednik tožnic in sta deleža enaka. Odločitev sodišča prve stopnje utemeljuje tudi judikat - sodba II Ips 12/94. Tudi v kolikor izpodbijana sodba nima razlogov o vlogi toženke pri dogovoru o skupni gradnji, zaradi tega ni materialno nepravilna, da bi jo bilo potrebno razveljaviti. Višje sodišče je opozorilo tudi na vsebino dogovora o skupni gradnji v smislu obsega dokončanja del ali le do III. gradbene faze in kaj je z nadaljnjimi vlaganji tožene stranke. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je pokojni pravni prednik tožnic prejel tri stanovanjska posojila. Upoštevaje kronološki potek gradnje kot ga je podal toženec v odgovoru na tožbo ter že dokazana namenska uporaba dodeljenega stanovanjskega posojila, sta se zadnja dva posojila lahko uporabila le za gradbeno obrtniško dokončanje spodnjega stanovanja, saj je bilo v času poroke zgornje stanovanje povsem končano. Pokojni pravni prednik tožnic je zadnja dva posojila najel in izročil tožencema zato, da sta lahko končala spodnje stanovanje in se skupaj z mlajšim sinom vanj preselila, kar so potrdile tudi zaslišane priče. Iz izvedenega dokaznega postopka je moč z gotovostjo zaključiti, da je dogovor o skupni gradnji vseboval gradbeno obrtniško dokončanje celotne dvostanovanjske hiše in takšno razdelitev, da toženca prejmeta eno stanovanjsko enoto, pokojni pravni prednik tožnic pa drugo, ki se je vse do gradbeno obrtniškega dokončanja spoštoval in tudi realiziral. Višje sodišče v napotilu opozarja tudi na prispevne deleže vseh udeležencev, ne samo pravnega prednika tožnic. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje prispevne deleže ocenilo globalno. Upoštevaje, kar izhaja iz listinskih dokazov in izpovedi zaslišanih prič, upoštevaje, da toženca nista zatrjevala prihrankov, dejstva, da sta se toženca odločala za novo gradnjo potem, ko je bil toženec že upokojen, je sodišče prve stopnje prispevne deleže udeležencev dogovora globalno ocenilo, ne da bi v razlogih izpodbijane sodbe podrobno in določno opisalo osebne in denarne prispevke udeležencev dogovora ter izkustveno ocenilo njihove prihodke. Nadaljnjih vlaganj po letu 1969 na sporni nepremičnini, ki naj bi jih izvršile tožene stranke skupaj z mlajšim sinom v obsegu, da bi spreminjal dogovorjen solastniški delež strank, ni bilo. Zatrjevana nadaljnja vlaganja pa tudi niso dokazana. Stroške vseh vzdrževalnih del so si stranke delile. Neresnična je pritožbena navedba, da pokojni pravni prednik od očeta ni zahteval prepisa zgornjega stanovanja, saj tako zahtevo potrjuje toženec v odgovoru na tožbo. Dejstvo, da pokojni pravni prednik tožnic za čas svojega življenja ni vložil tožbe na priznanje solastniškega deleža ni nelogično in neživljenjsko, saj se le redki odločijo tožiti lastne starše. Gre za moralno vprašanje vsakega posameznika. Dejstvo pa je, da ne pokojni pravni prednik tožnic, ne tožnici, nikoli niso opustili posesti zgornjega stanovanja. Samo dejstvo, da je pokojnik skupaj s prvotožnico v letu 1983 začel graditi drugo hišo, ne dokazuje neobstoja dogovora o skupni gradnji, temveč dejstvo, da so medsebojni odnosi postali slabi, predvsem zaradi nepriznanja solastniškega deleža. Pritožbena izvajanja o pravi volji tožencev v času sklenitve dogovora o skupni gradnji, o enakem odnosu do obeh sinov so pravno, izkustveno nevzdržna. Kot je sodišče prve stopnje obrazložilo, dokazana vlaganja pravnega prednika tožnic s tremi namenskimi stanovanjskimi posojili, z osebno angažiranostjo, pomočjo podjetja, kjer je bil zaposlen in prijateljev, ni moč opredeliti kot običajno pomoč otrok staršem. Nepravično in pravno nedopustno bi bilo, da bi vlaganja pokojnega pravnega prednika, ne glede na obseg, podedoval brat to je J.C. ml.. Protispisna je pritožbena navedba, da bi prvotožnica šele 1990 navedla, da je pokojni prejel tri posojila. Na prvem naroku je prvotožnica navedla, da je pokojni mož prejel 4,5 milijonov posojila. V kolikor bo sodišče pravnomočno ugotovilo obstoj dogovora o skupni gradnji in zatrjevano vsebino, torej zatrjevane solastniške deleže, ki jo dokazuje že leta 1969 sporazumno izvršena fizična delitev hiše in zemljišča, potem bi toženca eventuelno lahko imela le obligacijski zahtevek, tak zahtevek pa bi bil zastaran.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano delno sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, ob tem pa pazilo po uradni dolžnosti na tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere je dolžno, glede na določbo 2. odst. 350. čl. ZPP, paziti uradoma, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da delna sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so tej nejasni in med seboj v nasprotju, zaradi česar se je ne da preizkusiti tako v ugodilnem, kot tudi zavrnilnem delu, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Iz obrazložitve I. točke izreka izpodbijane delne sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje kot temelj za pridobitev solastninske pravice tožnic štelo dogovor o skupni gradnji - pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla - 1. odst. 20. člena ZTLR. V nasprotju s tem pa sodišče prve stopnje v obrazložitvi II. točke izreka izpodbijane delne sodbe, šteje, da sta tožnici solastninsko pravico na sporni stanovanjski hiši pridobili na podlagi skupne gradnje, torej ustvarjanja nove stvari s spojitvijo oz. pomešanjem, na originaren način, in zato kot nepotreben zavrne zahtevek za izstavitev listine za prenos lastninske pavice. Razlogi sodbe so torej sami s seboj v nasprotju, take sodbe ni mogoče preizkusiti, podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, zaradi katere je potrebno delno sodbo razveljaviti.

Tudi sicer je izpodbijana delna sodba obremenjena z vrsto nejasnosti, nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so tej med seboj v nasprotju. Tako sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da je dogovor o skupni gradnji, kot podlaga za pridobitev solastninske pravice, obstajal, nejasno pa ostaja kdo so stranke tega dogovora. Sodišče prve stopnje sicer izključi J.C. ml. kot stranko dogovora, na podlagi izpovedi prič in pravdnih stranka pa najprej zaključi, da se je pokojnik - pravni prednik tožnic o izgradnji stanovanjske hiše dogovoril s tožencem, v nadaljevanju pa sodišče prve stopnje zapiše, da je povsem na dlani, da je bil dogovor o skupni gradnji sklenjen med pokojnikom - pravnim prednikom tožnic ter tožencem oziroma njegovo ženo (toženko). Zaključek in razlogi o tem kdo so stranke dogovora o skupni gradnji so torej popolnoma nejasni. Sodišče prve stopnje tudi ni razjasnilo, kaj je bila vsebina dogovora (dokončanje ali morebiti III. gradbena faza ali kaj drugega), odločilo je le, da znaša delež pokojnika - pravnega prednika tožnic oziroma tožnic eno polovico, ter da je delež enak. Navedeni zaključki sodišča so neobrazloženi, o navedenih odločilnih dejstvih torej sodba nima razlogov, in je ni mogoče preizkusiti. V kolikor pa bi iz razlogov vendarle izhajalo, da so bile stranke dogovora o skupni gradnji pokojnik - pravni prednik tožnic, toženec in toženka, in bi sledili sodišču prve stopnje, da so njihovi deleži enaki, potem je zaključek sodišča prve stopnje, da znaša delež pokojnika - pravnega prednika tožnic oziroma tožnic eno polovico, v nasprotju sam s seboj.

Izpodbijane delne sodbe torej ni mogoče preizkusiti, podana je kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, zaradi katere jo je potrebno razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP). Ob ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, če je šlo za dogovor o skupni gradnji, kdo so bili njegovi udeleženci, razjasniti tudi vlogo toženke, razjasniti vsebino dogovora, v kolikšnem obsegu je bil dogovor realiziran in kaj je bilo dogovorjeno glede nadaljnjih vlaganj. Pritožbeno sodišče ponovno ugotavlja, da so, glede na dosedaj razjasnjeno dejansko stanje, vprašljive trditve tožene stranke, da ni šlo za dogovor o skupni gradnji (33. člen ZTLR). Dosedanji postopek pa res kaže, da izrecnega dogovora o solastniških deležih, ki naj bi jih udeleženci dogovora pridobili, ni bilo. V takem primeru pa je potrebno najprej ugotoviti ali je mogoče na dogovor (soglasno voljo strank) o solastniških deležih sklepati na podlagi vseh okoliščin konkretnega primera, sicer pa se domneva, da so solastniški deli enaki. Drugi odstavek 13. člena ZTLR namreč določa, da se v primeru, kadar solastniški deli niso določeni, domneva, da so ti enaki. To pa pomeni, da so v primeru, kadar ni dogovora, deleži enaki in se ne presojajo glede na to, koliko je kdo prispeval h gradnji. Prispevni deleži posameznih udeležencev dogovora h gradnji torej niso sami po sebi pravno relevantno dejstvo in nanje pravo ne navezuje stvarnopravne posledice, lahko pa predstavljajo eno izmed okoliščin, ki kaže na pogodbeno voljo strank.

Svojo odločitev pa bo moralo sodišče prve stopnje jasno in popolno obrazložiti tako, da bo možen preizkus le te.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da se v skladu z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.