Jedro

ZSS v 27. členu določa, da za napredovanje vrhovnih sodnikov na položaj svétnika zadostuje devet let dela na omenjeni funkciji in pozitivna ocena službe, nikjer pa ne govori še o kakšnih drugih pogojih (kot je to primer sodnikov oziroma tožilcev ostalih stopenj v primerih napredovanj na položaj svétnika). Njihovo napredovanje tako ni vezano na pogoje napredovanj v višji plačni razred, zato se interventna zakona, ki ju je pri odločanju uporabila tožena stranka, na primer tožnice ob uporabi omenjenih metod razlage ZSS ne nanašajo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Državnotožilskega sveta št. Dts 891/13-4-AM(VV)-ks z dne 19. 5. 2015 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi 4. alineje 1. odstavka 102. člena in 3. alineje 2. odstavka ter 7. in 8. odstavka 37. člena Zakona o državnem tožilstvu (Ur. l. RS, št. 58/2011 s spremembami; v nadaljevanju ZDT-1), 3. odstavka 27. člena ter v zvezi s 3. točko 1. odstavka 32. člena Zakona o sodniški službi (Ur. l. RS, št. 94/2007, ZSS-UPB4 s spremembami; v nadaljevanju ZSS), 16. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 91/2009; v nadaljevanju ZSPJS-L) ter 4. odstavka 8. člena Zakona o interventnih ukrepih (Ur. l. RS, št. 94/2010 s spremembami; v nadaljevanju ZIU), in 1. in 2. odstavka 68. člena Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2014 in 2015 (Ur. l. RS, št. 101/2013 s spremembami; v nadaljevanju ZIPRS1415) ter na podlagi 1. odstavka 7. člena Zakona o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela v javnem sektorju za leto 2015 (Ur. 1. RS, št. 95/2014; v nadaljevanju ZUPPJS15) ugotovila, da je za A.A., rojeno ... 1962, vrhovno državno tožilko na Vrhovnem državnem tožilstvu RS, Državnotožilski svet izdelal oceno tožilske službe, s katero se ugotovi, da imenovana dne 22. 3. 2017 izpolni pogoje za napredovanje na položaj vrhovne državne tožilke -svetnice in s tem uvrstitev v 61. plačni razred. V drugi točki izreka je navedeno, da skladno z določbami pozitivne zakonodaje Državnotožilski svet nima datumske podlage za uvrstitev imenovane državne tožilke v višji plačni razred.

2. V obrazložitvi odločbe se organ sklicuje na določbi 3. in 8. odstavka 37. člena ZDT-1. Z oceno tožilske službe je bilo ugotovljeno, da A.A. izpolnjuje pogoje za napredovanje. Funkcijo je nastopila z dnem zaprisege, to je 22. 3. 2006 in dne 21. 3. 2015 je torej poteklo devet let opravljanja tožilske službe vrhovne državne tožilke. Skladno z določbo 4. odstavka 8. člena ZIU se leto 2011 ne šteje v napredovalno obdobje za napredovanje v višji plačni razred. Skladno z določbo 2. odstavka 68. člena ZIPRS1415 pa se leto 2014 ne šteje v napredovalno obdobje za napredovanje v višji plačni razred. Glede na navedeno državna tožilka izpolni devet let v napredovalnem obdobju šele 22. 3. 2017. 3. Državnotožilski svet ima zakonsko podlago za razvrščanje v plačne razrede skladno z določbo 1. odstavka 7. člena ZUPPJS15 le do 31. 12. 2016. Ta določa, da funkcionarji, ki v letu 2015 napredujejo v višji plačni razred, naziv oziroma višji naziv, pridobijo pravico do plače v skladu z višjim plačnim razredom. pridobljenim nazivom ali višjim nazivom s 1. 12. 2015, funkcionarji, ki napredujejo v višji plačni razred, naziv oziroma višji naziv v letu 2016, pa pridobijo pravico do plače v skladu z višjim plačnim razredom, pridobljenim nazivom ali višjim nazivom s 1. 12. 2016. 4. Glede na takšno zakonsko določilo je Državnotoži1ski svet le ugotovil, kdaj vrhovna državna tožilka izpolni pogoje za napredovanje na položaj vrhovne državne tožilke – svetnice.

5. V tožbi tožnica pravi, da med strankama ugotovljena odločilna dejstva niso sporna. Pravilno se Državnotožilski svet v svoji obrazložitvi sklicuje tudi na materialnopravne določbe, ki v matičnih zakonih urejajo pogoje za napredovanje na položaj vrhovnega državnega tožilca svetnika (osmi odstavek 37. člena Zakona o državnem tožilstvu - ZDT-1 v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o sodniški službi - ZSS), vendar je navedene določbe uporabil napačno, ker je nepravilno uporabil četrti odstavek 8. člena ZIU in drugi odstavek 68. člena ZIPRS1415 in ni uporabil prvega odstavka 37. člena ZDT-1 in 7. člena Zakona o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela v javnem sektorju za leto 2015 - ZUPPJS15, ki bi ju pri odločitvi moral uporabiti.

6. Interventna zakonodaja, na katero se Državnotožilski svet pri svoji odločitvi sklicuje, je bila sprejeta z namenom stabilizacije javnih financ in je na različne načine omejila izdatke državnega proračuna. V letu 2015, ko je Državnotožilski svet odločal o napredovanju tožeče stranke, je vrste in način omejitev določal ZUPPJSI5, ki ga je treba uporabiti tudi v obravnavanem primeru. ZUPPJS15 glede napredovanj javnih uslužbencev in funkcionarjev v letu 2015 ni določil nobenih omejitev, je pa odložil učinkovanje pravice do plače v skladu z višjim plačilnim razredom oziroma nazivom s 1. decembrom 2015 (7. člen). Tožeča stranka meni, da bi moral Državnotožilski svet pogoje za napredovanje v obravnavanem primeru presojati po matičnem zakonu, torej ZDT-1, ki odkazuje na smiselno uporabo ZSS. Ta v tretjem odstavku 27. člena za napredovanje na položaj vrhovnega državnega tožilca svetnika določa dva pogoja in sicer devet let opravljanja tožilske službe vrhovnega državnega tožilca in pozitivno oceno Državnotožilskega sveta. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka na dan 22. 3. 2015 navedena pogoja izpolnjevala, zato tudi ob upoštevanju omejitev iz specialnega interventnega zakona ni bilo ovir za njeno napredovanje na položaj vrhovne državne tožilke-svetnice z odložitvijo učinkovanja pravice do plače v skladu s pridobljenim položajem in pripadajočim plačilnim razredom s 1. decembrom 2015. 7. Že zaradi tega ni bilo nobene zakonske podlage za odložitev učinkovanja napredovanja tožeče stranke na položaj vrhovne državne tožilke svetnice s 22. 3. 2017. Ne glede na navedeno pa je treba učinke interventne zakonodaje tudi sicer presojati v luči celovite ureditve napredovanj državnih tožilcev, ki ga ZDT-1 ureja v prvem odstavku 37. člena. Ta določa štiri vrste napredovanja, in sicer: v plačilnih razredih znotraj razpona plačnih razredov za posamezen državnotožilski naziv; v višji državnotožilski naziv; na višje državnotožilsko mesto in na položaj svetnika.

8. Napredovanje na položaj svetnika je posebna oblika napredovanja, ki se (med drugim) posledično odraža tudi v povišanju plače, vendar pri tem napredovanju ne gre za napredovanje v višji plačilni razred v smislu 1. alineje prvega odstavka 37. člena ZDT -1 in tudi ne za napredovanje, ki se izraža izključno v povišanju plače. Napredovanje na položaj vrhovnega državnega tožilca svetnika tudi časovno gledano ni vezano na napredovanje v višji plačilni razred (za razliko od napredovanja na položaj višjega sodnika svetnika, ki na ta položaj napreduje pri drugem ali tretjem napredovanju v višji plačilni razred). V tem se obravnavani primer razlikuje od zadeve I U 954/2014, ki pa se tudi sicer nanaša na drugo časovno obdobje. ZIU in ZIPRS1415, ki ju je pri svoji odločitvi uporabil Državnotožilski svet izrecno in jasno določata, da se leto 2011 oziroma 2014 ne šteje v napredovalno obdobje za napredovanje v višji plačilni razred. Pri tem ZIU za leto 2011 ni omejil pravice do napredovanja v nazivu, temveč le pravico do napredovanja v višji plačilni razred, omejil pa je pravico do plače v skladu s pridobljenim nazivom s 1. 1. 2012. Pokaže se torej, da je zakonodajalec pri sprejemanju interventne zakonodaje upošteval in izhajal iz matične ureditve napredovanja, saj pri določanju omejitev loči med različnimi vrstami napredovanja, prav nobeden izmed njih pa ne omejuje napredovanja na položaj svetnika. Navedena zakona predstavljata interventni poseg omejujoče narave, kar tudi sicer terja restriktivno razlago. Jasen je tudi zakonodajalčev namen, ki želi doseči zgolj omejitve v finančnem smislu, ne posega oziroma spreminja pa temeljnih pogojev in kriterijev napredovanja na položaj svetnika, saj tega izrecno nikjer ne določa, do takega zaključka pa po mnenju tožeče stranke ni mogoče priti niti z razlago, saj pri napredovanju na položaj vrhovnega državnega tožilca svetnika odpade tudi argument vezanosti na napredovanje v višji plačilni razred, ki ga je sodišče uporabilo v zadevi I U 954/2014. 9. Določbi 68. člena ZIPRS1415 in 162. člena ZUJF sta predmet presoje Ustavnega sodišča, ki zadevo vodi pod opr. št. U-I-74/15, vendar pa tožeča stranka ocenjuje, da je v obravnavanem primeru bistveno, da je pogoje za napredovanje na položaj vrhovne državne tožilke - svetnice izpolnila v letu 2015, ko veljavna interventna zakonodaja omejitev napredovanj ne predvideva, odlaga le učinkovanje pravice do pripadajoče plače. 10. Predlaga, da Upravno sodišče RS tožbi ugodi, sklep Državnotožilskega sveta opr. št. Dts 891/13-4-AM z dne 19. 5. 2015 odpravi ter zadevo vrne Državnotožilskemu svetu v novo odločitev in mu naloži v plačilo povrnitev stroškov upravnega postopka.

11. V odgovoru na tožbo tožena stranka pripominja, da je vsebinsko enaki tožbi prejela tudi v zadevah, opr. št. 1 U 847/2015-1 (B.B.) in opr. št. I U 859/2015-1 (C.C.) ter na obe navedeni tožbi podala vsebinsko enak odgovor.

12. Tožeča stranka je bila nastopila funkcijo vrhovne državne tožilke dne 22. 3. 2006. Če ne bi bilo nobene interventne zakonodaje, bi tožeča stranka res izpolnila pogoj devetih let opravljanja državnotožilske službe vrhovne državne tožilke - redoma leta 2015. Ker pa je interventna zakonodaja dve leti »zamrznila«, je treba, po mnenju tožene stranke, ti dve leti pri »štetju« preskočiti oziroma »ne upoštevati«, Leto 2011 se po 4. odstavku 8. člena ZIU ni štelo v napredovalno obdobje za napredovanje v višji plačni razred, zato ga tožena stranka pri »štetju« devetih let, kolikor jih redoma potrebuje vrhovni državni tožilec za pridobitev položaja svetnika, ni upoštevala. Določba 2. odstavka 68. člena ZIPRS1415 pa določa, da se leto 2014 ne šteje v napredovalno obdobje za napredovanje v višji plačni razred, zato ga je tožena stranka enako kot leto 2011, glede napredovanja, štela kot »zamrznjeno« oziroma »neobstoječe« leto. Tožena stranka meni, da je napredovanje na položaj vrhovnega državnega tožilca svetnika le ena od oblik napredovanja državnega tožilca, ki za seboj nujno potegne tudi napredovanje v plačnem razredu. V konkretnem primeru je vrhovni državni tožilec po 16. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju - ZSPJS-L uvrščen v 60. plačni razred (A047425). Z napredovanjem na položaj vrhovnega državnega tožilca svetnika pa se ga po ZSPJS-L uvrsti v 61. plačni razred (A047420). Zato je treba zaključiti, da če je omejeno napredovanje v plačnih razredih, je omejeno tudi napredovanje na položaj svetnika, saj je napredovanje na položaj svetnika časovno gledano vezano na napredovanje v višji plačni razred. O tem smiselno govorita tudi sodbi Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 954/2014 in Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 1390/2004, iz katerih - zlasti iz druge - je tožena stranka sklepala, da velja »enakost interventnih ukrepov« tako za okrajne, okrožne, višje, kakor tudi za vrhovne državne tožilce. Tožena stranka na tem mestu pojasnjuje, da je pri izdelavi ocene tožilske službe za tožečo stranko uporabila 8. odstavek 37. člena ZDT-1, ki določa, da se glede napredovanja državnih tožilcev smiselno uporabljajo določbe ZSS.

13. Tožena stranka je namreč razumela interventno zakonodajo tako, da je le-ta imela namen poseči v finance na vseh mestih, nazivih in položajih opravljanja državnotožilske službe in da je torej za vse omejujoča (torej tudi za napredovanje na položaj vrhovnega državnega tožilca svetnika).

14. Tudi Ministrstvo za javno upravo RS je z dopisom, št. 100-130/2015/7 z dne 13. 3. 2015, podalo Ministrstvu za pravosodje RS neobvezujočo razlago, kako se interventna zakonodaja upošteva pri napredovanju sodnikov v višji plačni razred. Iz dopisa je razbrati, da interventni predpisi posegajo v področne predpise, ki urejajo napredovanje v višji plačni razred toliko, da določijo, da se v letih 2011 in 2014 ne napreduje v višji plačni razred in hkrati poseže v tek napredovalnega obdobja z določbo, da se ti leti ne štejeta v napredovalno obdobje za napredovanje v višji plačni razred.

15. Če bi obveljala nasprotna logika, potem interventni ukrepi ne bi imeli smisla in bi istočasno diskriminatorno omogočali napredovanja na položaj svetnika. Zato tudi tožena stranka ne more slediti navedbam tožeče stranke, ki trdi, da tožena stranka ni uporabila določb 37. člena ZDT-1, ki določa štiri vrste napredovanj.

16. Glede na vse navedeno tožena stranka predlaga, da Upravno sodišče Republike Slovenije tožbo zavrne in potrdi sklep Državnotožilskega sveta.

17. V pripravljalni vlogi z dne 29. 1. 2016 tožnica pravi, da določbe interventnih zakonov ne posegajo in ne spreminjajo določb področnih predpisov, ki določajo postopke in način izpolnjevanja pogojev za napredovanje (ZSS in ZDT).

18. Napredovanje na položaj višjega (okrajnega in okrožnega sodnika/tožilca svetnika) je časovno gledano vezano na napredovanje v višji plačilni razred. Napredovanje na mesto vrhovnega sodnika/tožilca svetnika pa je zakonodajalec uredil drugače. Napredovanje vrhovnega sodnika/tožilca časovno gledano ni vezano na napredovanje v višji plačilni razred, saj vrhovni sodnik/tožilec ne napreduje v plačilnih razredih, pač pa napreduje (le) na položaj svetnika po devetih letih opravljanja sodniške/tožilske službe vrhovnega sodnika/tožilca. Napredovanje vrhovnega sodnika/tožilca je torej časovno gledano vezano na potek devetih let opravljanja sodniške/tožilske funkcije.

19. Ministrstvo za javno upravo RS, ki ni pristojno za razlago področnih predpisov, je v svojem dopisu z dne 13. 3. 2015 na konkretnem primeru podalo razlago področne zakonodaje, ki je zmotna in v nasprotju s pravnomočno odločbo Upravnega sodišča RS št. I U 954/2014. V tej odločbi sodišče ugotavlja, da je »iz podatkov spisa razvidno, da je tožnica prvič napredovala v višji plačilni razred dne 25. 1. 2010, kar pomeni, da se je triletno obdobje, določeno za napredovanje v višji plačilni razred, izteklo 25. 1. 2013. Tožnica bi glede na navedeno lahko drugič napredovala v višji plačilni razred ter s tem na položaj višje sodnice svetnice (ob ugotovitvi, da izpolnjuje pogoje za napredovanje) v letu 2013, v katerem pa je ZUJF posegel v pravico sodnikov do napredovanja ... «. Sodišče tako ni ugotovilo, da tožnica ni izpolnila pogojev za napredovanje, ker se leto 2011 ne šteje v napredovalno leto (tako kot to napačno razlaga MJU), temveč je ugotovilo, da tožnica kljub izpolnjevanju pogojev po ZSS, v letu 2013 ne more napredovati, ker je napredovanje v višji plačilni razred v letu 2013 po specialni ureditvi ZUJF izključeno.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

20. Tožba je utemeljena.

21. Upravno sodišče je o pravnem vprašanju, ki je predmet tega spora razsodilo že v zadevah I U 847/2015-13 z dne 3. 3. 2016 in I U 859/2015-12 z dne 6. 4. 2016 in sicer v dveh različnih senatih. Obe sodni odločbi ne samo, da sta postali pravnomočni, ampak tudi po evidenci Upravnega sodišča zoper omenjeni prvostopenjski sodni odločbi tožena stranka ni vložila revizije. Tožena stranka po tem, ko sta omenjeni sodni odločbi postali pravnomočni tudi ni sodišču predložila kakšnih dodatnih argumentov, ki niso bili obravnavani v upravnih sporih v zadevah I U 847/2015-13 in I U 859/2015-12, tako da bi Upravno sodišče v tem upravnem sporu morebiti moralo kar koli dodati v utemeljitvi sodne odločbe. Iz tega razloga sodišče enostavno prevzema utemeljitev, ki jo je Upravno sodišče že podalo v zadevah I U 847/2015-13 in I U 859/2015-12 z minimalnimi spremembami.

22. Tožena stranka je pri odločanju o napredovanju tožnice uporabila četrti odstavek 8. člena ZIU (za izvzetje leta 2011) in 68. člen ZIPRS1415 (za izvzetje leta 2014). Dikcija 8. člena ZIU se glasi: Glede na nenapredovanje v višji plačni razred v letu 2011 se leto 2011 ne šteje v napredovalno obdobje za napredovanje v višji plačni razred. Tudi drugi odstavek 68. člena Zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije določa, da se leto 2014 ne šteje v napredovalno obdobje za napredovanje v višji plačni razred. Oba interventna zakona, ki ju je uporabila pri odločanju tožena stranka, govorita o izključitvi določenega obdobja v primerih napredovanj v višji plačni razred, med tem ko gre v konkretnem primeru za napredovanje na položaj svetnice vrhovne državne tožilke, ki je posebna oblika napredovanja izmed štirih možnih in ki je tudi posebej pomembna oblika napredovanja v najvišjih pravosodnih funkcijah. Zaradi tega je povsem legitimno in brez škode tudi za javni interes, ki ga je zasledoval zakonodajalec z interventnimi zakoni, šteti, da je treba interventno zakonodajo, ki je za določeno (krizno) obdobje ciljala na zmanjšanje javno-finančnega primanjkljaja oziroma je posegla v zakonsko določene položaje v pravosodju, razlagati restriktivno oziroma ne širiti njene uporabe preko jezikovne in teleološke metode razlage. Vsi trije odstavki 68. člena ZIPRS1415 namreč glede na štiri možne oblike napredovanj na specifičen način urejajo napredovanja, saj je v prvem odstavku uporabljen pojem napredovanje v višji plačni razred in napredovanje v višji naziv, v drugem odstavku tega določila je uporabljen pojem napredovanje v višji plačni razred med tem ko določilo 3. odstavka govori o pridobitvi naziva. Na napredovanje na položaj svetnika se ne nanaša noben del določila 68. člena ZIPRS 1415. Enako velja tudi za 8. člen ZIN, ki se nanaša samo na napredovanje v plačni razred in v višji naziv. Tožena stranka tudi ni ponudila nobenega novega argumenta za odstop od uveljavljene sodne prakse, da ko gre za napredovanje na položaj svetnika za vrhovnega državnega tožilca, ni mogoče uporabiti prej citirane interventne zakonodaje. Ustavno sodišče po pravnomočnosti sodnih odločb v zadevah I U 847/2015-13 in I U 859/2015-12 presojalo 68. člena ZIPRS1415 v zadevi I U-74/15 z dne 17. 3. 2016. Zato je Upravno sodišče to sodno odločbo Ustavnega sodišča upoštevalo v presoji in je ugotovilo, da je v predmetni zadevi šlo za predlog za hitrejše napredovanje in imenovanje na položaj okrožne sodnice svetnice. Ustavno sodišče v odločbi U-I-74/15 z dne 17. 3. 2016 sprva govori zgolj o „napredovanju sodnikov“ (odstavki od 1 do 9), vendar pa v nadaljevanju bolj specifično obravnava napredovanje v plačni razred in napredovanje v naziv (odst. 10., 11., 12. in 13) in je v tej zadevi presojalo zgolj morebitno neenako obravnavanje med funkcionarji, ki so izpolnili pogoje za napredovanje v letih 2013 in 2014, in ki naj bi bili v slabšem položaju, kot funkcionarji, ki so izpolnili pogoje za napredovanje pred 1. 1. 2013 in po 31. 12. 2014 in v tem elementu ni ugotovilo neustavnosti.

23. Tudi iz tega vira lahko Upravno sodišče izpelje sklep, da je pomembno, za katero obliko napredovanja gre in da je možna tudi razlaga, da je pri napredovanju na položaj svetnika zaradi omenjene jezikovne in teleološke razlage zakona, drugače kot pri drugih oblikah napredovanj, ki so zajete v 68. členu ZIPRS1415. Poseben pomen oblike napredovanja na položaj svetnika se odraža v specifičnih pogojih za to napredovanje, na kar je opozorilo Upravno sodišče že v zadevah I U 847/2015-13 in I U 859/2015-12. ZSS v 27. členu določa, da za napredovanje vrhovnih sodnikov na položaj svétnika zadostuje devet let dela na omenjeni funkciji in pozitivna ocena službe, nikjer pa ne govori še o kakšnih drugih pogojih (kot je to primer sodnikov oziroma tožilcev ostalih stopenj v primerih napredovanj na položaj svétnika). Njihovo napredovanje tako ni vezano na pogoje napredovanj v višji plačni razred, zato se interventna zakona, ki ju je pri odločanju uporabila tožena stranka, na primer tožnice ob uporabi omenjenih metod razlage ZSS ne nanašajo. Ker gre v tem smislu lahko za objektivno neprimerljive oblike napredovanj, drugačno obravnavanje pri napredovanju na položaj svetnika, ni v nasprotju z načelom enakega obravnavanja iz 2. odstavka 14. člena Ustave. Med strankama pa niti ni sporno, da je interventna zakonodaja vendarle posegla v pravno zavarovani interes tožnice, saj ji je odložila učinkovanje pravice do pripadajoče plače, kot je tožnica sama navedla v zadnjem stavku njene tožbe. To je ugotovilo tudi Upravno sodišče v omenjenih dveh pravnomočnih sodbah, ko je navedlo, da interventna zakonodaja vseeno posega tudi na področje pravice tožnice do napredovanja v višji plačni razred. Čeprav bi tožnica pogoje za napredovanje na položaj svétnice izpolnjevala že marca leta 2015 in s tem posledično tudi uvrstitev v višji plačni razred, je zaradi interventne zakonodaje učinkovanje pravice do plače v skladu z višjim plačilnim razredom oziroma nazivom odloženo na 1. december 2015 (7. člen ZUPPJS 15).

24. Tožena stranka je torej nepravilno uporabila materialno pravo (8. člen ZIU in 68. člen ZIPRS1415), zato je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

25. Kadar sodišče v upravnem sporu tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi, se tožnici prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom (3. odstavek 25. člena ZUS-1). Po pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS št. 24/2007 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami). Če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 15,00 EUR.