Jedro

Iz mnenja invalidske komisije izhaja, da je tožnica v spornem obdobju potrebovala vzpodbudo in nadzor ter da se je občasno samostojno hranila, ne pa, da je povsem nezmožna samostojnega hranjenja, kar bi jo opravičevalo do dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (drugi, tretji in četrti odstavek izreka sodbe) razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo dokončno odločbo št. ... z dne 18. 2. 2010 in prvostopenjsko odločbo Območne enote ... tožene stranke št. ... z dne 16. 11. 2009, s katerima je tožena stranka zavrnila zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb ter odločila, da ima tožnica še nadalje pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb po odločbi št. ... z dne 19. 6. 2002, ki od 1. 3. 2010 dalje znaša 142,68 EUR na mesec. Tožena stranka je tudi odločila, da se dodatek za pomoč in postrežbo po dokončni odločbi izplačuje od 1. 3. 2010 dalje ter da se že izplačani zneski do 1. 3. 2010 ne poračunajo. Ugotovila je, da v postopku stroški niso nastali. V drugem odstavku izreka je sodišče tožnici priznalo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb v znesku 285,36 EUR na mesec od 1. 11. 2009 dalje z vsemi nadaljnjimi uskladitvami. Toženi stranki je naložilo, da zapadle zneske oz. razliko med že izplačanim nižjim in priznanim višjim dodatkom izplača tožnici v osmih dneh po pravnomočnosti sodbe (drugi odstavek izreka). Višji tožbeni zahtevek je v tretjem odstavku izreka zavrnilo ter toženi stranki naložilo, da tožnici v 8. dneh povrne 486,80 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (četrti odstavek izreka).

Zoper sodbo, razen v delu, kjer je sodišče prve stopnje odpravilo odločbi tožene stranke, torej razen zoper prvi odstavek izreka, se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08). Predlagala je, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da za pokojno N.M. prizna pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb od 1. 3. 2009 dalje do smrti pokojne tožnice, prizna zamudne obresti od zapadlih zneskov dodatka ter ugodi pritožbi tudi glede stroškov postopka, stroške pravilno odmeri in naloži plačilo toženi stranki, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka po koncu glavne obravnave, dne 16. 4. 2011, umrla. Če stranka umre lahko pooblaščenec še naprej opravlja pravdna dejanja, dedič oz. novi zakoniti zastopnik pa lahko pooblastilo prekliče. Zapuščinski postopek še ni bil izveden, do vložitve pritožbe pa zakoniti dediči pooblaščencem niso preklicati pooblastila. Opozarja na določbo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, da gre upravičencu pravica do dodatka za pomoč in postrežbo od dne, ko je nastala potreba po pomoči in postrežbi in traja, dokler je takšna potreba. Dodatek se izplačuje največ od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za šest mesecev nazaj. Iz izpodbijane prvostopenjske odločbe z dne 16. 11. 2009 izhaja, da je bila zahteva za priznanje dodatka vložena 31. 8. 2009. Tožena stranka je pravico do dodatka za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb priznala od 1. 9. 2009 dalje. Glede na določbo 1. odst. 169. čl. ZPIZ-1 je bila tožeča stranka upravičena do izplačila višjega dodatka od 1. 3. 2009 in se je iz navedenega razloga tudi pritožila zoper prvostopenjsko odločbo tožene stranke. Po izpovedi priče, hčerke pokojne tožnice, je bilo zdravstveno stanje pokojne N.M. po prihodu iz Bolnišnice ... 2. 6. 2009 zelo slabo in ni bila zmožna zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb. Nepravilen je zato sklep, da je potreba po pomoči in postrežbi za vsa osnovna življenjska opravila nastala šele 28. 10. 2009. Sodišče, kljub postavljenemu zahtevku, tožeči stranki ni priznalo zamudnih obresti od zapadlosti posameznih zneskov in te opustitve tudi ni obrazložilo. Tožeča stranka se pritožuje tudi zaradi odločitve o stroških. V socialnih sporih, v katerih se uveljavljajo zahtevki za ponavljajoče dajatve, se vrednost predmeta določi po znesku spornih dajatev, pri čemer vrednost ne sme presegati triletnega zneska dajatev. Vrednost spornega predmeta so pooblaščenci ocenili tako, da so upoštevali razliko med prejetim in priznanim dodatkom, ki je v povprečju 142,68 EUR. Skladno s 26. čl. Zakona o odvetniški tarifi so pooblaščenci kot vrednost spornega predmeta določili znesek 5.136,48 EUR in na to vrednost bi po 12. čl. ZOdvT sodišče moralo odmeriti stroške zastopanja. Opozarjajo tudi na očitno pomoto sodišča prve stopnje v letnici odločbe v prvem odstavku izreka sodbe. Zahtevajo povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj je izrek nerazumljiv. Poleg tega je sodišče prve stopnje kršilo določbo 3. odst. 81. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04), ker je s popolno odpravo prvostopenjske odločbe in dokončne odločbe tožene stranke z dne 18. 2. 2010 odločilo v škodo tožeče stranke.

Tožena stranka je na podlagi predloga osebne zdravnice, ki ga je po podatkih v upravnem spisu prejela 31. 8. 2009 in na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije prve stopnje z dne 28. 10. 2009 odločila, da ima tožnica N.M. od 1. 9. 2009, to je od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, kot določa 5. odst. 169. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku, ki je bil s Sklepom o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji od 1. 7. 2009 (Ur. l. RS, št. 53/2009) določen v višini 285,36 EUR. S prvostopenjsko odločbo, ki je bila tožeči stranki po podatkih iz vročilnice, priložene v upravnem spisu, vročena 3. 12. 2009, je tožena stranka tudi odločila, da pritožba in revizija ne zadržita izvršitve odločbe. V zvezi s tožničino pritožbo, s katero je zahtevala, da se ji višji znesek dodatka za pomoč in postrežbo izplačuje od 16. 6. 2009 dalje ter na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije druge stopnje, je nato tožena stranka z odločbo z dne 18. 2. 2010 pritožbo zavrnila, izrek izpodbijane prvostopenjske odločbe pa v reviziji na podlagi 254. čl. ZPIZ-1 spremenila tako, da je zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku zavrnila in odločila, da ima zavarovanka še nadalje pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb po odločbi št. ... z dne 19. 6. 2002, ki od 1. 3. 2010 dalje znaša 142,68 EUR na mesec. Odločila je tudi, da se dodatek za pomoč in postrežbo v nižjem znesku po navedeni odločbi izplačuje od 1. 3. 2010 dalje ter, da se že izplačani zneski do 1. 3. 2010 ne poračunajo.

S tem, ko je sodišče prve stopnje obe, tako prvostopno kot dokončno odločbo odpravilo in tožnici priznalo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb od 1. 11. 2009 dalje je, vsaj za čas od 1. 9. 2009 do 1. 11. 2009 odločilo v tožničino škodo. Ker se po Sklepu o dnevih izplačevanja denarnih dajatev (Ur. l. RS, št. 1/93) dodatek za pomoč in postrežbo izplačuje zadnji delovni dan v mesecu za nazaj, s tem, da se sobota ne upošteva kot delovni dan, je tožeča stranka z odpravo obeh odločb prikrajšana za izplačilo dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku vsaj za meseca september in oktober 2009. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičena do dodatka za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb od 1. 11. 2009 dalje ni prepričljiva. Sodišče jo utemeljuje z mnenjem invalidske komisije prve stopnje, ki je ob obisku 28. 10. 2009 na domu zavarovanke ugotovila, da je nepokretna. Predvsem je bila komisija mnenja, da tožnica potrebuje pomoč in postrežbo pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih opravil že od 26. 8. 2009 dalje. Poleg tega iz izvida osebnega pregleda izhaja, da pri hranjenju potrebuje vzpodbudo in nadzor ter, da se občasno samostojno nahrani. To pomeni, da zdravnik izvedenec ni ugotovil, da je tožnica povsem nezmožna samostojnega hranjenja. Če je odločitev utemeljilo z izpovedjo hčerke pokojne tožnice, da je bila tožnica že ob prihodu iz bolnišnice 2. 6. 2009 popolnoma nezmožna samostojno opravljati osnovna življenjska opravila, bi moralo tudi utemeljiti iz kakšnih razlogov pri priznanju pravice ni upoštevalo navedenega datuma oz., kot določa omenjeni 5. odst. 169. čl. ZPIZ-1, prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 7. 2009 dalje.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje predvsem ugotovilo, ob upoštevanju dejanskih izplačil dodatka, na katero obdobje se zahtevek sploh nanaša. Odpravilo bo kršitev, ko je odločilo v škodo tožeče stranke in nato odločilo tako, da bo izrek razumljiv. Odločitev o odpravi obeh odločb je pravnomočna, saj jo tožeča stranka s pritožbo ne izpodbija. Prav zato pa bo sodišče moralo ponovno odločiti o celotnem obdobju, pri tem upoštevati že izplačane zneske dodatka in svojo odločitev o priznanju pravice in izplačevanju tudi ustrezno obrazložiti ter odločiti tudi o zahtevku tožnice, da se ji za zapadle in neizplačane zneske dodatka oz. razlike v dodatku prizna pravica do zakonskih zamudnih obresti. Ob tem bo tudi odpravilo napako v datumu izdaje prvostopenjske odločbe, navedenem v prvem odstavku izreka, na katero opozarja pritožba.

Ko bo na opisani način ugotovilo vrednost predmeta, bo z uporabo 25. in 26. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) in ob upoštevanju uspeha v sporu odločilo o stroških postopka.

Po dopolnitvi postopka in odpravi naštetih napak bo sodišče prve stopnje ponovno odločilo.

Na podlagi 3. odst. 165. čl. ZPP se odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo pridrži za končno odločbo.