Jedro

Glede na ugotovitev, da so bile dedne izjave v obravnavanem primeru podane pred izdajo odločb o denacionalizaciji, sta sodišči pravilno uporabili določbo prvega odstavka 80. člena ZDen ter zaključili, da te nimajo pravnega učinka glede premoženja, zajetega v odločbah o denacionalizaciji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se dedni sporazum z dne 10. 7. 1996 ne nanaša na zapuščino, zajeto v aneksu k oporoki z dne 10. 6. 1993. Tožencem je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnikov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi prve toženke in njenega pooblaščenca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da prva toženka in tožniki krijejo sami svoje pritožbene stroške.

3. Prva toženka je zoper navedeno sodbo vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka. V njej navaja, da je sodišče v nasprotju z določbami zakona oprlo svojo odločbo na nedovoljena razpolaganja strank (6. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Sodišči sta aneksu z dne 19. 6. 1993 dali pravno naravo, ki naj bi bila pravilna, saj bi bilo sicer pravno nevzdržno, da bi se dedni sporazum nanašal ali ne na omenjeni aneks. V kolikor bi sodišče ugotovilo, da navedeni aneks ni zakonit, potem tudi tožniki ne bi imeli pravnega interesa za konkretni ugotovitveni zahtevek. Prva toženka je ves čas postopka med drugim zatrjevala, da je konkreten aneks neveljaven oziroma celo ponarejen. Sodišče bi bilo dolžno uporabiti določilo drugega odstavka 7. člena ZPP in po uradni dolžnosti ugotavljati dejstva, ki jih stranke niso navajale in v ta namen izvesti dokaze, saj je po mnenju prve toženke očitno, da so tožniki razpolagali z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati. Prva toženka ocenjuje, da je izrek v prvem odstavku sodbe sodišča prve stopnje nerazumljiv in neizvršljiv, posledično je nerazumljiv tudi izrek sodbe sodišča druge stopnje, saj ni navedeno, kdo naj bi sklepal dedni sporazum z dne 10. 7. 1996, na katero zapuščino naj bi se nanašal in kdo naj bi pisal sporno oporoko. Izpodbijana sodba nima razlogov, kako pravno vrednoti omenjeni aneks, kar pa je relevantno dejstvo, od katerega je odvisna usoda tožbenega izreka. Manjkajo namreč razlogi, ali so se stranke resnično dogovorile, ali se navkljub aneksu deduje po zakonu. Nejasni so razlogi sodišča, da bi naj bila prva toženka v zmoti, ko meni, da naj bi oba zapuščinska postopka tvorila neko celoto. V nasprotju s podatki v spisu oz. dednim sporazumom z dne 10. 7. 1996 je ocena sodišča, da bi naj vsak dedič dedoval enak delež v tistem (to je D 421/94) zapuščinskem postopku obravnavane zapuščine J. M., saj kaj takega v smislu vsebinsko gramatikalne analize iz te listine ne izhaja. Tudi v pritožbi je prva toženka izrecno poudarila, da so se tudi glede denacionaliziranega premoženja pravdne stranke že dogovorile drugače, kot pa to določa zakon in to ne samo molče, ampak z izrecnimi izjavami, podanimi v D 421/94. Prezrto je bilo načelo materialnega procesnega vodstva, saj ni razvidno, da bi ga uporabilo katerokoli sodišče. Tudi drugo sodišče je zaradi tega bistveno kršilo določilo prvega odstavka 339. člena ZPP. Tako je v bistvu potekal konkreten pravdni postopek v nasprotju z navedbami prve toženke, katero se je zaradi tega pustilo v procesnem dvomu, saj je bila izdana t. i. sodba presenečenja. Sodišče druge stopnje posledično tako ni uporabilo 217. člena ZPP, ki narekuje dolžnost, da se dokazi na glavni obravnavi izvajajo pred senatom, kar posledično pomeni, da tako ni bilo uporabljeno določilo 8. člena ZPP. Nikjer ni procesne ovire, da ne bi smelo sodišče druge stopnje opraviti svoje javne, ustne obravnave. Ker sodišče druge stopnje ni opravilo zaslišanja strank, kot je predlagala prva toženka, ni upoštevalo določbe 257. člena ZPP, ki predvideva, da lahko sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, sodišče ugotovi tudi z zaslišanjem strank. Sodišče ni uporabilo določbe 83. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen, saj ni upoštevalo pritožničinih navedb o tem, da so pravdne stranke že tekom zapuščinskega postopka D 421/94 sklenile sporazum na drugačen način, kot pa to določa zakon. Sodišče nadalje ni uporabilo določbe drugega odstavka 80. člena ZDen, saj denimo iz podatkov delne odločbe o denacionalizaciji z dne 5. 9. 1996 ter z dne 18. 5. 2000 izhaja, da se je ta postopek pričel že 4. 3. 1992, kar pa bi skladno s prej navedenim določilom pomenilo, da ima dedni dogovor vendarle pravni učinek tudi glede premoženja, ki pripade upravičencem po odločbi o denacionalizaciji. Sodišče druge stopnje tudi ni uporabilo določbe 81. člena ZDen, bi pa to moralo storiti, saj je bilo ves čas postopka sporno, ali aneks k oporoki sploh predstavlja veljavno oporoko v smislu zakona o dedovanju. V kolikor bi namreč sodišči raziskali navedene trditve, bi ugotovili, da v konkretnem primeru ne gre za obstoj zakonite oporoke in se ne bi bi smeli omejiti le na ocenjevanje pravne koneksnosti dednega sporazuma na aneks z dne 10. 6. 93, in bi to odpadlo, ker aneksa v smislu oporoke sploh ni, še manj pa ni predpisanega soglasja zakonitih dedičev. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo poseglo oziroma kršilo več ustavno zavarovanih pravic prve toženke. Iz pravice do poštenega obravnavanja po prvem odstavku 6. člena EKČP izhaja tudi obveznost sodišča do ustrezne obrazložitve. Sodišči v svojih sodbah tudi kvalitativno nista navedli oziroma ne ločili morebitne pravno relevantne navedbe od morebiti očitno neutemeljenih. S tem na praven način nista pojasnili svoje odločitve. Sodišči sta z izpodbijano odločbo kršili toženki ustavno pravico do enakega varstva iz 22. člena Ustave. Sodišče prvi toženki ni omogočilo predpisanega pravnega dialoga, saj se v svoji pritožbi sploh ne more opredeliti do vseh svojih trditev, podanih pred sodiščem, s čimer je kršena ustavna pravica do pritožbe iz 25. člen Ustave. Sodišče pri svoji odločitvi ni navedlo prepričljivega odgovora na vsa pravno relevantna vprašanja.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožečim strankam, ki nanjo niso odgovorile, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitek, da je sodišče druge stopnje v nasprotju z določbami zakona oprlo svojo odločbo na nedovoljena razpolaganja strank (kršitev iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), in sicer tožnikov, ki so v zapuščinskem postopku ponudile aneks z dne 10. 6. 1993, ki naj bi bil potrditvah prve toženke neveljaven oziroma ponarejen, je zgrešen. Procesna omejitev iz tretjega odstavka 3. člena ZPP se nanaša na odpoved in pripoznavo zahtevka ter poravnavo (t. i. materialne procesne dispozicije), gre za omejitev uporabe procesnih sredstev (da z njimi stranke ne bi mogle doseči učinka, ki ga s poslom materialnega prava ne morejo), katerih uporabe pa toženka sploh ne zatrjuje.

7. Ni res, da je izrek sodbe nerazumljiv. Ne drži tudi očitek glede izvršljivosti izreka. Ugotovitvena sodba namreč učinka izvršljivosti nima, poleg tega pa za takšen očitek toženka tudi nima pravnega interesa (kot nujnega pogoja za dovoljenost revizije), ker se problem (ne) izvršljivosti tiče tožeče stranke (prim. sodbo VS RS II Ips 87/2004).

8. Tudi ni zatrjevane protispisnosti, ki jo revidentka utemeljuje z navedbami, da naj bi bila v nasprotju s podatki v spisu oziroma dednim sporazumom z dne 10. 7. 1996 ocena sodišča, da bi naj vsak dedič dedoval enak delež v tistem D 421/94 zapuščinskem postopku obravnavane zapuščine J. M. Sodišče ni naredilo napake pri povzemanju vsebine sporazuma z dne 10. 7. 1996. Obrazložilo je, zakaj se ta nanaša zgolj na zapuščino v postopku D 421/94, nestrinjanje s takim zaključkom pa omenjene procesne kršitve ne utemeljuje.

9. Neutemeljeni so nadalje očitki glede materialnega procesnega vodstva, pritožbene obravnave in neizvedbe dokaza z zaslišanjem strank. Očitka neuporabe materialnega procesnega vodstva (kršitev 285. člena ZPP) revidentka v pritožbi ni uveljavljala, zato pomeni nedovoljeno preskakovanje pravnih sredstev. Opozorilo revidentke glede dolžnosti oprave pritožbene obravnave (kršitev 347. člena ZPP), ne drži, saj glede na to, da sodišče druge stopnje ni imelo dvomov v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, zanjo pogojev ni bilo. Glede zatrjevanih procesnih kršitev absolutne in relativne narave v zvezi z (ne)zaslišanjem strank pa prva toženka povsem spregleda, da je na naroku za glavno obravnavo dne 6. 11. 2007 izrecno soglašala, da tega dokaza ni potrebno izvesti (prim. stran 3 zapisnika na list. št. 26), zato so vsi ti očitki neutemeljeni.

10. Zatrjevane kršitve procesnih jamstev iz 22. in 25. člena Ustave RS tudi niso podane. V zvezi s temi je treba poudariti, da ni nujno, da sodišče na navedbo stranke vedno odgovori izrecno, saj v določenih primerih zadošča, da je iz drugih delov obrazložitve razvidno, da se je z njenimi argumenti seznanilo in da jih je obravnavalo. To izrazito velja tudi za obravnavano zadevo, ko so navedbe prve toženke vsebovale malo pravno pomembnih dejstev, do katerih sta se bili dolžni sodišči opredeliti – in sta se, stališča pa razumno in logično pravno opredelili. Ne gre za to, da bi prezrli navedbe prve toženke, ampak le za to, da sprejeta materialnopravna presoja ni ugodna za revidentko, zaradi česar v postopku ni uspela, kar pa ne more pomeniti kršitve procesnih jamstev iz 22. oz. 25. člena Ustave RS.

11. Pravno relevantna dejstva, na katera sta sodišči prve in druge stopnje oprli svojo odločitev, so naslednja: vsi tožniki in toženci so zakoniti dediči pokojne J. M., ki je napravila oporoko, s katero je s svojim premoženjem razpolagala le v korist nekaterih svojih potomcev; vsi zakoniti dediči so na zapuščinski obravnavi v zadevi D 421/94 podali dedne izjave in sklenili dedni dogovor z dne 10. 7. 1996, da se dedovanje ne opravi po oporoki, ampak po zakonu in da vsak deduje enak delež v tistem zapuščinskem postopku obravnavane zapuščine; sklep o dedovanju v zadevi D 421/94 z dne 5. 9. 1996 je postal pravnomočen; z delnimi odločbami o denacionalizaciji v upravnih zadevah 321-177/92 z dne 5. 9.1996 in z dne 18. 5. 2000 je bilo zapustnici kot denacionalizacijski upravičenki vrnjeno premoženje, glede katerega je bil uveden nov zapuščinski postopek D 176/2000; v njem so tisti dediči, ki so v obravnavani zadevi tožniki, predložili aneks k oporoki z dne 10. 6. 1993, s katerim naj bi pokojna J. M. razpolagala s premoženjem, ki je bilo predmet denacionalizacije; navedeni zapuščinski postopek je bil prekinjen, ker so bili dediči – tožniki v tem postopku napoteni na pravdo glede veljavnosti dednega dogovora z dne 10. 7. 1996. Razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Glede na ugotovitev, da so bile dedne izjave v obravnavanem primeru podane pred izdajo odločb o denacionalizaciji, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določbo prvega odstavka 80. člena ZDen ter zaključili, da te nimajo pravnega učinka glede premoženja, zajetega v odločbah o denacionalizaciji (oziroma kot je to opredeljeno v izreku prvostopenjske sodbe - na zapuščino, zajeto v aneksu k oporoki z dne 10. 6. 1993). Zaključek o pravilni uporabi določbe prvega odstavka 80. člena ZDen pa implicira neutemeljenost uporabe ostalih pravnih podlag, ki jih prva toženka ponuja v reviziji. Navsezadnje je treba revidentki še pojasniti, da ne glede na njena prizadevanja, presoje veljavnosti aneksa k oporoki z dne 10. 6. 1993 v tem postopku ne more doseči, saj je bila, kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, predmet obravnave tega postopka zgolj ocena o omenjenem učinku dednih izjav pravdnih strank, vprašanje veljavnosti aneksa k oporoki pa zato za tako oceno brezpredmetno.

12. Glede na vse navedeno je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP) in z njo tudi priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP).