Jedro

Tožnik bi moral oceno vrednosti spremenjene tožbe opredeliti že ob sami spremembi tožbe (drugi odstavek 186. člena ZPP). Ker tega ni storil, si ni zagotovil pravice do revizije. Prvotoženka je imela možnost, da v okoliščinah iz tretjega odstavka 40. člena ZPP takoj na obravnavi, na kateri je prišlo do spremembe tožbe, ugovarja oziroma opozori na izostalo oceno vrednosti spremenjene tožbe, vendar tega ni storila ne takrat in tudi kasneje ne. Ker te možnosti ni izkoristila, ima ob tožnikovi opustitvi tudi njena opustitev za posledico, da v tej pravdni zadevi revizija ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da ne spada v zapuščino po pokojni V. P. 1/4 nepremičnine v vl. št. 895 k.o..., ker je to z darilno pogodbo z dne 12.12.1988 mati V. P. podarila sinu - sedanjemu tožniku, predmet te darilne pogodbe pa je v naravi slikarski atelje v stavbi P. v L. Zavrnilo je presežni tožbeni zahtevek, torej v delu, ki se glasi: "s podstrešjem nad njim" ter odločilo o pravdnih stroških tako, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ta sodba je postala pravnomočna v ugodilnem delu, ker je prvotoženka s pritožbo izpodbijala le stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, tožnik pa zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavilo in v tem delu zaradi pomanjkanja tožnikovega pravnega interesa tožbo zavrglo, prvotoženkino pritožbo pa je zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

Prvotoženka v pravočasni reviziji proti sklepu sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa celo tako spremembo izpodbijanega sklepa, da se potrdi sodba sodišča prve stopnje tako v prvem kot v drugem odstavku izreka in spremembo stroškovne odločitve ob upoštevanju ocene vrednosti spora, kot jo je predlagala prvotoženka. Če je sodišče druge stopnje ugotovilo, da tožnik nima pravnega interesa za vložitev tožbe zaradi izločitve iz zapuščine, bi moralo zavreči celo tožbo, ne pa samo tisti del, ki se nanaša na zavrnilni del tožbenega zahtevka. Vendar revidentka meni, da je tožnik imel določen pravni interes za tako tožbo in da je bila zato pravilna odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je nepravilno odločilo tudi o prvotoženkini pritožbi proti stroškovni odločitvi sodišča prve stopnje, pri tem pa napačno ugotovilo, da tožena stranka ni ugovarjala oceni vrednosti spora, saj je iz odgovora na tožbo prvotožene stranke tak ugovor v točki 1 jasno razviden.

Revizija je bila vročena ostalima pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Po določbah drugega in tretjega odstavka 382. člena ZPP je dovoljenost revizije v premoženjskih sporih odvisna od vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe oziroma od v tožbi navedene vrednosti spora. Mejna vrednost za dovoljenost revizije je v času vložitve tožbe 30.1.1992 znašala 8.000,00 SIT, tožnik pa je v tožbi označil vrednost spora z zneskom 10.000,00 SIT. Takratni tožbeni zahtevek za overitev podpisa na darilni pogodbi z dne 12.12.1988 je bil naperjen proti prvotni toženki V. P. V odgovoru na tožbo je pod točko 1 prvotna toženka V. P. (in ne njena hči - sedanja prvotoženka, kot zatrjuje v reviziji) ugovarjala taki oceni in predlagala zvišanje na 100.000,00 SIT, vendar je temu tožnik kasneje ugovarjal z utemeljitvijo, da njegov interes za overitev podpisa na pogodbi ne more biti enakovreden vrednosti darila (redna št. 7 spisa). Sodišče prve stopnje o ugovoru takratne toženke res ni odločilo, vendar je bila ta opustitev kasneje sanirana. Po smrti prvotne toženke sta v pravdo vstopili kot dedinji njeni hčerki, tožnik pa je na obravnavi dne 10.3.1994 (redna št. 48 spisa) spremenil tožbo. Ker je po zemljiškoknjižnih podatkih spadala v zapuščino po pokojni materi pravdnih strank tudi 1/4 nepremičnine v vl. št. 895 k.o..., je zahteval, da sodišče ugotovi, da to premoženje ne spada v zapuščino in dodal opredelitev, kaj naj bi v naravi predstavljal podarjeni del nepremičnine. Tak tožbeni zahtevek pa predstavlja spremembo tožbe ne samo iz razloga, ker je prvotni dajatveni zahtevek za overitev podpisa na pogodbi nadomestil ugotovitveni zahtevek, kaj ne spada v zapuščino, ampak tudi zato, ker je spremenjeni tožbeni zahtevek temeljil na drugi dejanski in pravni podlagi (191. člen ZPP). Tožnik na obravnavi dne 10.3.1994 ni ocenil vrednosti tožbe, ki je zaradi spremembe nadomestila prejšnjo tožbo. Prvotoženka ni ugovarjala ali opozorila sodišča, da vrednost spremenjene tožbe ni ocenjena, takoj na sami obravnavi se je spustila v obravnavanje spremenjene tožbe, pa tudi kasneje izostanku ocene vrednosti spremenjene tožbe ni ugovarjala. Njeno opozorilo v pritožbi proti stroškovni odločitvi sodišča prve stopnje na ugovor prvotne toženke v odgovoru na prvotno tožbo se tudi po njenih pritožbenih izvajanjih nanaša na povezanost z višino pravdnih stroškov.

Tožnik bi moral oceno vrednosti spremenjene tožbe opredeliti že ob sami spremembi tožbe (drugi odstavek 186. člena ZPP). Ker tega ni storil, si ni zagotovil pravice do revizije. Prvotoženka je imela možnost, da v okoliščinah iz tretjega odstavka 40. člena ZPP takoj na obravnavi, na kateri je prišlo do spremembe tožbe, ugovarja oziroma opozori na izostalo oceno vrednosti spremenjene tožbe, vendar tega ni storila ne takrat in tudi kasneje ne. Ker te možnosti ni izkoristila, ima ob tožnikovi opustitvi tudi njena opustitev za posledico, da v tej pravdni zadevi revizija ni dovoljena.

Ob takih ugotovitvah se revizijsko sodišče ni spuščalo v nadaljnje vprašanje v zvezi z dovoljenostjo revizije, kakšen pravni interes ima prvotoženka za vložitev revizije proti sklepu sodišča druge stopnje, s katerim je bila ob tožnikovi pritožbi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavljena in v tem delu tožba zavržena. Zato revizijsko sodišče le dodaja, da je tudi sicer nerazumljiv revizijski predlog za tako spremembo izpodbijanega sklepa druge stopnje, da se sodba sodišča prve stopnje potrdi tudi v ugodilnem delu, ki je postal pravnomočen že v postopku na prvi stopnji, ker ga toženki nista pritožbeno izpodbijali. Sodišče druge stopnje v ta del sodbe prve stopnje zaradi pravnomočnosti ni posegalo in tudi ne bi smelo posegati. Glede revizijskega izpodbijanja sklepa sodišča druge stopnje v delu, v katerem je zavrnilo prvotoženkino pritožbo proti stroškovni odločitvi sodišča prve stopnje, pa je potrebno dodati, da tudi v obravnavani pravdni zadevi sklep o stroških pravdnega postopka ni bil sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal, saj je sodišče prve stopnje o stroških odločilo istočasno z odločanjem o glavni stvari. V tem delu revizija ni dovoljena tudi zaradi tega dodatnega razloga (prvi odstavek 400. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je po vsem obrazloženem moralo prvotoženkino revizijo na podlagi četrtega odstavka 400. člena ZPP v zvezi s 392. členom ZPP zavreči kot nedovoljeno, v taki odločitvi pa je vsebovana tudi odločitev, da prvotoženka neutemeljeno uveljavlja povrnitev svojih revizijskih stroškov.