Jedro

Ni mogoče slediti tožbeni navedbi, da ker gre v obravnavanem primeru za absolutno oziroma relativno javno osebo, sta ministrica za notranje zadeve in njen partner zaradi tega dolžna trpeti večje posege v zasebnost, saj pravica do varstva osebnih podatkov za vse velja enako. ZVOP-1 glede tega ne predvideva nikakršnih izjem in bi tudi bilo v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom po 14. členu URS, če bi morala (bolj) znana oseba trpeti večji poseg v pravico do varovanja osebnih podatkov kot katerakoli druga oseba.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožeči stranki naložila, da mora v enem dnevu od vročitve odločbe s spletne strani X. črtati taksativno navedene besede, številke oziroma izraze, ki pomenijo imena, priimke, telefonsko številko, naziv delodajalca, delovno mesto, status nezaposlenosti oziroma naslov in omogočajo določljivost posameznikov, ki jih našteva v nadaljevanju pod točkami 1 do 5 in so navedeni v faksimilu dopisa Ministrstva za finance, Davčnega urada Republike Slovenije, Generalnega davčnega urada, št. DT 0612-144/2010-12 (0112-16) z dne 6. 10. 2010, dostopnega na navedeni spletni strani. Hkrati je z izrekom pod točko 2 tožeči stranki naložila, da mora o izvedenem ukrepu iz prejšnje točke v roku 3 dni po izvršitvi obvestiti toženo stranko, skupaj z ustreznimi dokazili. Pod točko 3 pa je odločila o stroških postopka. V obrazložitvi odločbe navaja, da je po uradni dolžnosti bil uveden inšpekcijski postopek nad izvajanjem določil ZVOP-1 zoper tožečo stranko, in sicer zaradi vložene prijave, iz katere izhaja, da je na navedeni spletni strani objavljen prispevek z naslovom „...“, ob tem pa je bil objavljen tudi v izreku navedeni dokument Davčne uprave Republike Slovenije, ki vsebuje davčno tajnost in je kot tak tudi ustrezno označen, na tem dokumentu pa je razvidna prejemna štampiljka Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, ki je navedeni dokument prejelo 12. 10. 2010. Z namenom preverjanja utemeljenosti vložene prijave je bil uveden postopek inšpekcijskega nadzora zoper tožečo stranko, o čemer je bil sestavljen dne 16. 3. 2011 zapisnik št. 0613-83/2011/3, tožeča stranka pa pozvana v skladu z določili 8. in 10. člena ZVOP-1, da pojasni, na kakšni pravni podlagi in iz kakšnih razlogov je na navedeni spletni strani v članku z navedenim naslovom objavila faksimile navedenega dopisa Davčnega urada Republike Slovenije in s takim ravnanjem dala na razpolago javnosti v izreku navedene osebne podatke posameznikov. V tej zvezi je tožeča stranka pojasnila, da je prejela navedeni dopis Generalne davčne uprave RS od anonimnih virov, pred objavo pa so po svojih možnostih preverili verodostojnost dokumenta, ki so ga objavili na podlagi presoje, da je objava pomembna za javnost, ker gre za sum storitve kaznivega dejanja davčne utaje, kar naj bi storila ministrica za notranje zadeve A.A. ter odvetnik B.B., ki je po medijskih standardih javna oseba, imena drugih udeležencev pa so bila že objavljena v medijih. Osebnih podatkov posameznikov, navedenih v dokumentu niso objavili pač pa so jih prečrtane s črnim flomastrom naredili nevidne javnosti. V dokumentu objavljena telefonska številka pa je javno dostopna. Za podatke o cenah, znamkah in šasijah avtomobilov pa ni znano, da uživajo zakonsko zaščito po določilih ZVOP-1. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da se na v izreku navedeni spletni strani nahaja objavljeni dopis Generalne davčne uprave RS, v katerem so nekatere besede prekrite s črno barvo, medtem ko so osebni podatki, ki jih našteva v nadaljevanju, še vedno vidni, zato jih je tožena stranka taksativno navedla v izreku izpodbijane odločbe pod točko 1 ter odločila, da jih je potrebno črtati. Nadalje ugotavlja, da bi zavezanec (sedaj tožeča stranka) kot medij moral spoštovati pravico do zasebnosti in s tem pravico do varstva osebnih podatkov navedenih posameznikov do te mere, da na navedeni spletni strani ne bi smel objaviti osebnih podatkov iz faksimila navedenega dopisa davčne uprave, kot izhajajo iz izreka izpodbijane odločbe, saj gre za podatke, ki omogočajo določljivost posameznika, torej za osebne podatke, ki uživajo varstvo po določbah ZVOP-1. Z objavo navedenih osebnih podatkov iz faksimila navedenega dopisa, za katere ni imel privolitve posameznikov ali druge pravne podlage, je zato zavezanec nesorazmerno obdeloval osebne podatke posameznikov in tako ravnal v nasprotju z določbo 3. in 8. člena ZVOP-1, ki ju v svoji obrazložitvi tudi povzema. Na podlagi 3. odstavka 15. člena Ustave v povezavi s 54. členom ZVOP-1 tožena stranka ocenjuje, da je izrečeni ukrep primeren in potreben, ker se z njim preprečuje kršitev varstva osebnih podatkov in zasebnosti, hkrati pa meni, da je tudi sorazmeren glede na pravico zavezanca do svobode izražanja, saj zavezanec še vedno lahko sprejema mnenje in informacije, da bodo nedvoumni in skladni z Ustavo in zakonom. Navaja še, da je na podlagi 1. točke 1. odstavka 54. člena ZVOP-1 odredila odpravo ugotovljenih nepravilnosti na način, kot je določen v 1. točki izreka odločbe, zavezanec pa mora na podlagi 5. odstavka 29. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN-UPB-1) o odpravljenih nepravilnosti obvestiti toženo stranko v roku, določenem v 2. točki izreka odločbe. Hkrati ugotavlja, da v postopku niso nastali kakršnikoli stroški v smislu 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji).

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene ugovore absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Izpostavlja, da je tožeča stranka izdajatelj medija, elektronske publikacije po Zakonu o medijih (ZMed), ki izvaja dejavnost razširjanja programskih vsebin, tožena stranka pa mu je prepovedala obdelavo, sporočanje oziroma širjenje osebnih podatkov, iz katerih med drugim izhaja, da sta bila takratna notranja ministrica A.A. in odvetnik B.B. ovadena za kaznivo dejanje davčne utaje, za kar gre v omenjenem dopisu. Tožeči stranki, sklicujoč se na 3. člen ZVOP-1, ni jasno, kaj je hotela tožena stranka v obrazložitvi na strani 11 glede vprašanja sorazmernosti, ki mu je namenila del enega stavka povedati, čeprav je jasno, da izpodbijana odločba v delu, ki se nanaša na upoštevanje načela sorazmernosti pri izreku izpodbijanega ukrepa po oceni tožnika ni obrazložena, zaradi česar ni mogoč njen preizkus, navedeno pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki 2. odstavka 237. člena ZUP v povezavi s 3. odstavkom 27. člena ZUS-1. V zvezi s presojo sorazmernosti izpodbijanega ukrepa tožene stranke pa tožnik ob sklicevanju na 3. odstavek 15. člena Ustave poudarja, da obsega prepoved objave osebnih podatkov, ki se nanašajo na A.A. in B.B., je podana sorazmernost za objavo spornega dokumenta, ki vsebuje osebne podatke, na podlagi katerih se lahko ugotovi, da se sporni dokument nanaša nanju. V času izdaje izpodbijane odločbe je bila A.A. ministrica za notranje zadeve in kot taka po pravni teoriji absolutna javna oseba, te pa se po naravi stvari odpovedujejo večjemu delu svoje zasebnosti, njihovo ravnanje in njihova podoba pa predstavljajo predmet javnega interesa. Kot njen življenjski partner in vpliven odvetnik je B.B. po pravni teoriji relativno javna oseba, zaradi njegovega poklica pa obstaja javni interes za seznanjenost javnosti z njegovim domnevno protipravnim dejanjem. Ker sta oba imenovana javni osebi, je po mnenju tožnika varstvo njunih osebnostnih pravic v razmerju do svobode izražanja zmanjšano. Vendar pa izpodbijana odločba tega dejstva ne upošteva, zato tožena stranka v postopku izdaje odločbe ni mogla opraviti ustrezne presoje sorazmernosti, s tem v zvezi pa je oprta na nepopolno in napačno ugotovljeno dejansko stanje in je posledično pri njeni izdaji tudi nepravilno uporabljeno materialno pravo, pri čemer se tožnik sklicuje na judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v odločbi Obershlick v. Avstrija ter Hadyside v. Združeno kraljestvo. Glede na navedeno meni, da je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v ustavno pravico tožnika do svobode javnega izražanja in posledično v pravico javnosti do obveščenosti. Čeprav sporni dokument vsebuje davčno tajnost in je kot tak označen, tožnik meni, da načelo tajnosti podatkov, določeno v 8. členu ZdavP-2, z objavo navedenega dopisa ni kršeno, sklicujoč se na 15. člen ZDavP-2, ki navaja, da mora davčni organ skrbeti za zaupnost podatkov o zavezancih za plačilo davka, medtem ko spornega dokumenta tožniku ni podala oseba iz GDU, kar dokazuje prejemni žig Okrožnega državnega tožilstva, odtisnjen na faksimilu spornega dokumenta. Po vsebini zadevni dokument predstavlja kazensko ovadbo v smislu 1. odstavka 145. člena ZKP, s tem v zvezi pa se podatki, ki izhajajo iz ovadbe nanašajo na kazenski in ne na davčni postopek. V postopku je zakoniti zastopnik tožnika izjavil, da je sporni dopis prejel od anonimnega vira. Določbe ZVOP-1 pa se sploh ne uporabljajo za osebne podatke, ki ne izvirajo iz zbirk osebnih podatkov ali upravnih, sodnih in drugih postopkov oziroma se osebni podatki ne zbirajo z namenom vzpostavitve zbirk osebnih podatkov oziroma za namene vodenja različnih postopkov. Če posameznik raznaša ali javnosti posreduje osebne podatke o drugem posamezniku pa v takšnih ali podobnih primerih ni mogoče govoriti o kršitvi določb ZVOP-1, lahko pa v teh primerih prizadeti posameznik uveljavlja oziroma varuje svoje pravice v okviru kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime. Glede na navedeno je izpodbijana odločba, ki temelji na 8. členu v povezavi s 3. členom ZVOP-1, nezakonita. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi v delu, ki se nanaša na črtanje podatkov, ki omogočajo določljivost takratne ministrice za notranje zadeve A.A. in odvetnika B.B. ter da se v tem delu inšpekcijski postopek ustavi, podrejeno pa predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi v delu, ki se nanaša na črtanje podatkov, ki omogočajo določljivost takratne ministrice za notranje zadeve A.A. in odvetnika B.B. ter se v tem delu zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri navedbah v izpodbijani odločbi ter prereka vse navedbe tožeče stranke in sodišču predlaga, da tožbo v celoti zavrne. Dodatno še navaja, da se osebni podatki iz zadevnega dopisa, ki so povzeti v izreku izpodbijane odločbe, nanašajo na osebe, ki so bile ali so v določenem razmerju do organov, ki so obravnavali njihova ravnanja in so upravljavci zbirk osebnih podatkov v okviru svojih pristojnosti. Tako kot za druge človekove pravice pa tudi za pravico do svobode izražanja, na katero se v tožbi sklicuje tožnik, velja, da ni neomejena in ga ta pravica ne opravičuje do kršitev 8. člena ZVOP-1, storjenih s sporno objavo, saj bi tožnik moral spoštovati pravico do zasebnosti in s tem pravico do varstva osebnih podatkov posameznikov do te mere, da na spletnem naslovu ne bi smel objaviti njihovih osebnih podatkov, ki so del zbirke, ob tem, da tožnik ni izkazal pravne podlage za objavo navedenih osebnih podatkov, ki bi morala biti podana bodisi v zakonu bodisi v osebni privolitvi oseb, katerih osebnih podatki so bili objavljeni. Tožnik ni upravljalec zbirke osebnih podatkov in tega izpodbijana odločba niti ne zatrjuje, niti pri tem ne gre za vprašanje, ki bi bilo bistveno za izdajo izpodbijane odločbe. Bistveno je vprašanje, ali gre za osebne podatke, ki se vodijo v zbirkah osebnih podatkov, za katere se uporabljajo določbe ZVOP-1, nad katerimi inšpekcijski nadzor izvaja tožena stranka v korist družbe in posameznikov, ki se zanesejo na to, da se bodo osebe, tudi tožnik, ravnale po predpisih, kar je temelj pravne varnosti, nespoštovanje predpisov pa inšpektorja, sedaj toženo stranko, pooblašča, da sprejme ukrepe za zagotovitev zakonitega stanja, kar na področju inšpekcij predstavlja javni interes. Spoštovanje in izvajanje zakonov, tudi določil ZVOP-1, je v interesu družbe – javnem interesu, z izpodbijano odločbo izrečeni ukrepi pa so bili nujni, saj so bili prizadeti pravica posameznikov oziroma vrednota, ki jo ščiti javni interes, izhajajoča iz določb ZVOP-1 glede osebnih podatkov. Sodišču predlaga, da tožbo v celoti zavrne.

Tožnik v pripravljalnih vlogah z dne 14. 10. 2011, 8. 11. 2011 in 7. 12. 2011 vztraja pri svojih trditvah in dokaznih predlogih ter dodatno pojasnjuje, da je objava spornega faksimila z jasno navedenimi imeni dala novici mnogo večjo težo, ker je bila s tem poudarjena resničnost novice, kar je dolžnost tožnika kot medija, saj je informacija toliko bolj koristna in v javnem interesu, kolikor bolj ji lahko javnost verjame, zlasti če se o določenih dejstvih tudi sama prepriča z vpogledom v dokument, iz katerega to izhaja in katerega objava ni prepovedana. Tožnik meni, da je bila objava podatkov potrebna in v skladu z načelom sorazmernosti zaradi poudarka verodostojnosti, ker gre za hude obtožbe, ki so pomembne za vsakogar, s čimer je bilo verodostojno zadoščeno pravici in interesu javnosti do obveščenosti. Tožnik opozarja, da je prav tožena stranka že večkrat izrazila mnenje, da so dopustne celo objave dokumentov organov pregona, kot na primer zahteve za preiskavo in bi morala zato, da bi upravičila izdajo svoje odločbe že v njej ugotoviti oziroma dokazati, da je šlo pri objavi tožnika za nesorazmeren poseg v pravico do zasebnosti oseb, med katerimi gre tudi za javne osebe, kar pa ni bilo storjeno, zato tožnik meni, da je potrebno njegovemu zahtevku ugoditi ter navedbe tožene stranke označuje kot zgolj pavšalne.

Tožena stranka v pripravljalnih vlogah z dne 25. 10. 2011, 17. 11. 2011 in 21. 12. 2011 v celoti vztraja pri svojih navedbah v izpodbijani odločbi in v odgovoru na tožbo ter prereka navedbe tožnika v njegovih pripravljalnih vloga, dodatno pa še navaja, da z izpodbijano odločbo niti v naknadnem utemeljevanju svoje odločitve tožniku kot mediju ni v ničemer odrekla njegovega poslanstva in vloge glede pravice do svobodnega izražanja in svobode javnega obveščanja, niti ni negirala pravice javnosti do obveščenosti v javnih zadevah, vključno s politično občutljivimi novicami. Vendar pa objave varovanih osebnih podatkov v obravnavanem primeru ni mogoče spoznati za poročanje o par excelence javnih osebah, saj to ne drži, ker objavljeni dokument vsebuje tako osebne podatke v javnosti znanih kot neznanih oseb. V tem primeru pa gre za obdelavo (z objavo) osebnih podatkov, ki se vodijo v zbirkah osebnih podatkov in za katerih obdelavo mora biti podana pravna podlaga v skladu z 8. členom ZVOP-1, ki je pa izostala v primeru objave osebnih podatkov, ki se nanašajo na določene posameznike v zadevnem dopisu z dne 6. 10. 2010. Tožena stranka kot nesprejemljivo označuje stališče tožnika, da z objavo osebnih podatkov upravičuje verodostojnost objavljene informacije, saj z nezakonitim ravnanjem in kršitvijo pravic drugih ne more uveljavljati določene, četudi z Ustavo zagotovljene pravice. Sodišču na podlagi navedenega predlaga, da tožbo v celoti zavrne.

K točki 1: Tožba ni utemeljena.

ZVOP-1 v 10. členu določa, da se osebni podatki v zasebnem sektorju lahko obdelujejo, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon ali če je za obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika. Sodišče ocenjuje, da v obravnavanem primeru ni bila podana zakonita podlaga za obdelavo osebnih podatkov, ravno tako pa ni izkazano, da bi imenovane osebe dale osebno privolitev, da se objavijo v izreku odločbe taksativno našteti osebni podatki. Nedvomno pa je šlo za obdelavo osebnih podatkov, saj pojem obdelave skladno s 3. točko 6. člena ZVOP-1 pomeni tudi, ko gre za sporočanje nekega osebnega podatka oziroma širjenje ali drugo dajanje na razpolago. Nedvomno je šlo tudi za osebne podatke po definiciji, kot je določena v 1. točki 6. člena ZVOP-1, po kateri je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Glede na navedeno so v konkretnem primeru nastopile vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo.

Ni mogoče slediti tožbeni navedbi, da ker gre v obravnavanem primeru za absolutno oziroma relativno javno osebo, sta ministrica za notranje zadeve in njen partner zaradi tega dolžna trpeti večje posege v zasebnost, saj pravica do varstva osebnih podatkov za vse velja enako. ZVOP-1 glede tega ne predvideva nikakršnih izjem in bi tudi bilo v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom po 14. členu ustave, če bi morala (bolj) znana oseba trpeti večji poseg v pravico do varovanja osebnih podatkov kot katerakoli druga oseba. Prav tako ni mogoče slediti tožbenim navedbam, da obstaja upravičen interes javnosti, da se o tem razpravlja ter da v predmetni zadevi pravica do izražanja in pravica do obveščenosti zainteresirane javnosti prevlada nad pravico do zasebnika in varstva njegovih osebnih podatkov. Pri tem namreč sodišče opozarja na določilo tretjega odstavka 7. člena ZVOP-1, ki določa, da se za osebne podatke, ki jih za namene obveščanja javnosti obdelujejo mediji, ne uporablja drugi odstavek 25. člena, 26., 27. in 28. člen ter V. del tega zakona. Drugi odstavek 25. člena se nanaša na dolžnost zavarovanja osebnih podatkov pri upravljavcih, 26. člen se nanaša na vzpostavljanje katalogov zbirk osebnih podatkov, 27. člen se nanaša na dolžnost upravljavca da državnemu nadzornemu organu poroča o vzpostavitvi zbirk osebnih podatkov in 28. člen se nanaša na vzdrževanje registra zbirk osebnih podatkov, medtem ko se peti del zakona nanaša na iznos osebnih podatkov v države članice EU ter na iznos osebnih podatkov v tretje države. Iz tega torej izhaja, da se ostali členi ZVOP-1 nanašajo tudi na osebne podatke, ki jih obdelujejo mediji za namene obveščanja javnosti, kar pomeni, da morajo tudi mediji, četudi so del zasebnega sektorja, pridobiti osebno privolitev posameznika za objavo njegovih osebnih podatkov ali pa morajo imeti za to podlago v zakonu.

Sodišče se tudi ne more strinjati s tožbeno navedbo, da je izrek odločbe nejasen, obrazložitev pa nepopolna, kar naj bi onemogočalo njen preizkus. Po mnenju sodišča je izrek odločbe dovolj jasen, ker je iz izreka popolnoma jasno razvidno, katere osebne podatke je potrebno umakniti, saj so taksativno našteti. Sodišče se tudi strinja s stališčem tožene stranke, da gre za osebne podatke tako v primeru, če zbirko vodi državni organ, kot tudi v primeru, če jo vodi in podatke obdeluje medij kot del zasebnega sektorja.

Iz zgoraj navedenih razlogov je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena. Tožena stranka je svojo odločitev obširno obrazložila z razlogi, s katerimi se sodišče strinja in jih v celoti sprejema, zato jih ne navaja ponovno v svoji obrazložitvi (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki 2: Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka v skladu z določilom 4. odstavka 25. člena ZUS-1