Jedro

Sodišče se mora opredeliti do navedb strank, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene. Pri tem ni vedno nujno, da se sodišče do navedb strank opredeli izrecno, temveč zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve odločbe.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II Kr 20332/2011 z dne 18. 6. 2011, zoper K. T., I. V., V. T. in Z. H. ob ugotovljenem utemeljenem sumu storitve kaznivih dejanj organiziranja denarnih verig in nedovoljenih iger na srečo po tretjem in drugem odstavku 212. člena v zvezi s 20. členom in kaznivega dejanja hudodelskega združevanja po prvem odstavku 294. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo pripor, obdolženima K. T. in I. V. iz pripornih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, obdolženima V. T. in Z. H. pa iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep so zagovorniki obdolženega I. V. vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri so uvodoma navedli, da jo vlagajo iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve navajajo, da je v zvezi z obstojem utemeljenega suma obdolžencu očitanih kaznivih dejanj sodišče saniralo vsebinsko nepopoln predlog tožilstva, ker je v sklepu podalo dejansko stanje, ki ga predlog tožilstva ni obsegal, s čimer da je bila obdolžencu kršena pravica do sodnega varstva, pravnega sredstva in pravnih jamstev v kazenskem postopku ter da se sodišče ni opredelilo do več navedb obdolženčeve obrambe v zvezi z obstojem pripornih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sklep o podaljšanju pripora razveljavi ter pripor odpravi.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagala zavrnitev zahteve. Navedla je, da ne drži, da je tožilstvo podalo neobrazložen predlog za podaljšanje pripora ter da je Vrhovno sodišče v sklepu natančno obrazložilo obstoj utemeljenega suma in obeh pripornih razlogov. Z navajanjem dejstev, ki naj bi jih Vrhovno sodišče ne upoštevalo, zahteva posega v ugotovljeno dejansko stanje.

4. Obdolženec in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

B-1.

5. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti trdijo, da tožilstvo v predlogu ni pojasnilo razlogov za utemeljenost suma, sodišče pa je nepopoln predlog tožilstva saniralo tako, da se je pri navedbi razlogov za utemeljenost suma sklicevalo na poročilo o dopolnitvi kazenske ovadbe, iz katere izhaja višina protipravno pridobljene koristi, ki naj bi jo prejeli organizatorji stav ter na izjave posameznih prič. Pri tem da je sodišče kršilo ustavne pravice (29. člen Ustave Republike Slovenije – v nadaljevanju Ustava) obdolženca, in sicer pravico do enakosti orožij, pravico do sodnega varstva, pravico do pravnega sredstva ter načelo kontradiktornosti. Vrhovno sodišče da je šele v sklepu o podaljšanju pripora (o višini protipravno pridobljene premoženjske koristi in o izjavah prič) podalo dejansko stanje, ki ga predlog tožilstva ni vseboval in se obdolženec z njim ni mogel seznaniti ter se o navedenem izjasniti, obenem pa konkretnih navedb podanih s strani sodišča, zaradi neobstoja pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora in prepovedi uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja ne more „prerekati“, zaradi česar mu je odvzeta pravica do pravnega sredstva.

6. Iz predloga za podaljšanje pripora Skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala z dne 12. 7. 2011 je razvidno, da utemeljen sum, da so obdolženci storili očitana kazniva dejanja izhaja iz nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter iz ukrepov tajnega opazovanja. Tožilstvo je izrecno poudarilo, da je bil obstoj utemeljenega suma storitve očitanih kaznivih dejanj ugotovljen v pravnomočnem sklepu o preiskavi, ter da med preiskavo izvedeni dokazi stopnje ugotovljenega suma niso v ničemer zmanjšali, temveč so dodatno zbrani dokazi utemeljen sum le še potrdili.

7. Obdolženčevi zagovorniki so v izjavi na predlog o podaljšanju pripora navedli, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji ter pri tem poudarili, da priče zaslišane v preiskavi niso potrdile, da je do izvrševanja kaznivih dejanj sploh prišlo. Nobena izmed prič da ni potrdila navedb, da bi bila kakorkoli oškodovana, kakor tudi ne, da bi v Republiki Sloveniji vplačevala sredstva v nelegalne stavnice.

B-2.

8. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah (sodbe I Ips 183/1999 z dne 8. 10. 1999, I Ips 63/2001 z dne 5. 4. 2001 ter XI Ips 44415/2010 z dne 23. 10. 2010) presodilo, da ob oceni, da gre za nespremenjene okoliščine glede obstoja utemeljenega suma v sklepu o podaljšanju pripora zadošča sklicevanje na pravnomočen sklep o preiskavi. V obravnavanem primeru je sodišče obstoj utemeljenega suma v izpodbijanem pravnomočnem sklepu v 6. točki na četrti strani sklepa oprlo na pravnomočni sklep o preiskavi. Ugotavljanje in ocenjevanje izpovedb prič zaslišanih v preiskavi ter navedba višine protipravno pridobljene premoženjske koristi, ki izhaja iz dopolnitve kazenske ovadbe, je za pravni sklep o obstoju utemeljenega suma pravzaprav redundantna, ker je le-ta že pravnomočno ugotovljen v sklepu o preiskavi in ga ni potrebno še dodatno utemeljevati. Kritika, da se obdolženčeva obramba o okoliščinah, ki na sam obstoj utemeljenega suma ne vplivajo (z njimi se utemeljuje „preseganje verjetnosti storitve kaznivega dejanja“ nad stopnjo, ki jo predstavlja utemeljen sum) ni mogla izjaviti, na zakonitost izpodbijanega sklepa nima vpliva.

9. Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti na več mestih trdijo, da se sodišče ni opredelilo do navedb, ki so jih obdolženčevi zagovorniki podali v izjavi na predlog Skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala za podaljšanje pripora v zvezi s pripornima razlogoma po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

10. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah (sodba I Ips 46/2006 z dne 16. 2. 2006 in druge) presodilo, da je dolžnost sodišča opredeliti se do navedb strank, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene. Pri tem ni vedno nujno, da se sodišče do navedb strank opredeli izrecno, temveč zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve odločbe. Podobno stališče izhaja tudi iz odločb Evropskega sodišča za človekove pravice (primerjaj sodbe v zadevah Hirvisaari proti Finski, Ruiz Torija proti Španiji ter Hiro Balani proti Španiji), v katerih je zavzeto stališče, da se je sodišče do določene strankine navedbe v obrazložitvi sodbe dolžno izrecno opredeliti le, če je navedba dovolj jasna in izrecna, ustrezno substancirana (zadostno pravno argumentirana), da ni očitno neutemeljena, ter da je relevantna za odločitev v zadevi.

11. Vložniki v zahtevi trdijo, da pomeni podaljšanje pripora iz pripornega razloga begosumnosti kršitev načela enakosti, ter da se sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do navedb obdolženca v zvezi z veliko količino denarja, ki naj bi si jo pridobil. 12. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče pravno pravilno presodilo, da je pri obdolžencu podan priporni razlog iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Pri tem se je sodišče oprlo na dejstva, da se I. V. očita storitev hudega kaznivega dejanja, da veliko potuje, ima zveze v tujini, da načrtuje bivanje na Hrvaškem, kjer namerava kupiti nepremičnino, ter da se je na stalnem naslovu prijavil tik pred aretacijo. Sodišče je v 3. točki na tretji strani izpodbijanega pravnomočnega sklepa izrecno povzelo navedbe obdolženčeve obrambe, da I. V. ne razpolaga z večjo vsoto denarja, ter da je njegovo finančno stanje tako slabo, da je bil prisiljen vzeti kredit kredit v višini 123.000,00 EUR. Sodišče je te navedbe presodilo v 9. točki na šesti strani sklepa, ko je pri utemeljitvi pripornega razloga begosumnosti navedlo, da se obdolženec zanima za nakup nepremičnine v tujini, iz česar je upravičeno sklepati, da razpolaga z večjo vsoto denarja. Ugovor, da se sodišče do navedb obrambe ni opredelilo zato ni utemeljen.

13. Obdolženčevi zagovorniki trdijo, da se sodišče ni izreklo do navedb v izjavi na predlog za podaljšanje pripora, da podatki pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, ki se nanašajo na privatno življenje obdolženca (njegovo namero živeti z osebo po imenu J.) predstavljajo ustavno nedopusten poseg v zasebno življenje obdolženca.

14. Okoliščina, kako si obdolženec namerava urediti zasebno življenje, je gotovo stvar njegove zasebnosti, v katero pa je bilo na podlagi odredbe sodišča poseženo zakonito. V obravnavanem primeru iz podatkov, pridobljenih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, izhaja obdolženčeva namera, da bo zapustil Slovenijo in si uredil življenje na Hrvaškem. Navedeni podatek je sicer res iz zasebne sfere obdolženca, vendar je relevanten za presojo njegove begosumnosti, zato ga je sodišče smelo in moralo uporabiti pri pravnem sklepu o obstoju tega pripornega razloga. Na z ničemer argumentirano in prima facie neutemeljeno pravno stališče obdolženčevih zagovornikov podano v izjavi na predlog državnega tožilca, da so podatki pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi nezakoniti, sodišče ni bilo dolžno posebej odgovoriti.

15. Ugovor vložnikov, da če nekdo veliko potuje in ima veliko denarja, še ne pomeni, da je begosumen, je nekorekten, ker iz več okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri presoji obstoja pripornega razloga begosumnosti iztrga eno samo in nato zaključuje, da iz takšne dejanske podlage ne izhaja sklep o begosumnosti. Na tak način uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

16. Podobno velja tudi za trditev zahteve, da se sodišče ni izreklo o navedbah obdolženca glede ponovitvene nevarnosti, ki naj bi izhajala iz sklepa, da obdolženec živi nadstandardno življenje, pri čemer pa je obdolženec navedel, da je moral zaradi dolgov vzeti celo kredit. 17. Vložniki zahteve pomanjkljivo povzemajo razloge sodišča, na katere je oprlo sklep o obstoju pripornega razloga iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in tako skušajo prikazati, da zaključek sodišča o obstoju ponovitvene nevarnosti temelji zgolj na okoliščini, da obdolženec živi nadstandardno življenje. Sodišče je v 3. točki na tretji strani sklepa povzelo navedbe obdolženčeve obrambe o slabem finančnem stanju obdolženca, ki da je bil prisiljen vzeti celo kredit in z njim obremeniti svoje prebivališče, iz česar izhaja, da je bilo z njimi seznanjeno. Presojo teh navedb je sodišče podalo pri presoji pripornega razloga ponovitvene nevarnosti v 7. točki na četrti stani izpodbijanega pravnomočnega sklepa, ki jo je oprlo na način storitve kaznivega dejanja (organiziranost, razvejanost delovanja ter povezanost s tujino) pa tudi na nadstandarden način življenja, ki ga živi obdolženec, ki ima zelo malo ali celo nič prijavljenih dohodkov.

C.

18. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev ni našlo. Ugotovilo je, da je zahteva vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.