Jedro

Predhodno priznan status stranke (oziroma stranskega udeleženca v upravnem postopku izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih in (ali) sorodnih pravic je pogoj za priznanje položaja stranke v upravnem sporu oziroma za vsebinsko obravnavanje tožbe zoper dovoljenje, izdano v tem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot nedovoljeno zavrglo tožbo tožeče stranke zoper dovoljenje Urada RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju Urad) z dne 11. 10. 2010 za (obvezno) kolektivno uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del, ki je bilo izdano Zavodu A. Sodišče prve stopnje je ob predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da pritožnik ne more biti stranka v tem upravnem sporu.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvostopenjsko sodišče navaja, da ni sporno, da tožnik v postopku izdaje upravnega akta ni imel položaja stranke ali stranskega udeleženca, saj v tožbi sam navaja, da je bila njegova zahteva za priznanje položaja stranke v postopku zavrnjena s sklepom z dne 21. 6. 2010, zoper katerega je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, ki se vodi kot I U 1082/2010 in o kateri še ni odločeno. Vprašanje, ali je tožnik upravičen do sodelovanja v obravnavanem upravnem postopku, ni predmet tega upravnega spora in izpodbijane odločbe. V obravnavani zadevi je bistveno le, da tožnik v postopku izdaje izpodbijanega dovoljenja ni sodeloval kot stranski udeleženec, zato glede na določbo 17. člena ZUS-1 ni legitimiran za vložitev tožbe v tem upravnem sporu. Pojasnjuje še, da mu bo tožena stranka v primeru priznanega statusa stranskega udeleženca v tožbi v upravnem sporu o položaju stranskega udeleženca morala vročiti sporno dovoljenje, od takrat dalje pa bo tekel rok za tožbo zoper to dovoljenje v upravnem sporu.

3. Tožnik vlaga zoper sklep sodišča prve stopnje pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča posegla v njegovo ustavno zajamčeno pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) in pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Odločitev sodišča ni utemeljena s pravnimi argumenti, prvostopenjsko sodišče je odločilo samovoljno, prikrajšan je bil do pravice do vsebinskega odločanja. Odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je izdalo dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic soavtorjev avdiovizualnih del, izvajalcev v avdiovizualnih delih in filmskih producentov, je preuranjena, saj je prvostopenjsko sodišče vedelo, da odločitev glede položaja stranke v zvezi s tem dovoljenjem, še ni pravnomočna. Prvostopenjsko sodišče bi moralo skladno z določbo prvega odstavka 300. člena ZPP združiti oba postopka, saj je v tožbi zoper izdano dovoljenje izrecno izpostavil dejstvo že vloženega pravnega sredstva zoper odločitev upravnega organa, s katerim mu lastnost stranke ni bila priznana. Ker sodišče ni združilo obeh postopkov, je zagrešilo relativno bistveno kršitev pravil postopka iz 339. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1, kar mu bo povzročilo hude posledice. Ponavlja vse tožbene razloge. Predlaga, da se izpodbijano dovoljenje odpravi ter zadeva vrne upravnemu organu v dopolnitev postopka, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka. Priglaša tudi stroške postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba zavrže, ker ne gre za situacijo iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1, podrejeno pa, da se pritožba kot neutemeljena zavrne.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje obravnavano tožbo utemeljeno zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj je po določbi prvega odstavka 17. člena ZUS-1 lahko tožnik le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta.

7. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in podatkov v spisu in niti ni sporno, tožnik v postopku izdaje dovoljenja Urada z dne 11. 10. 2010 ni bil ne stranka ne stranski udeleženec. Njegova zahteva za priznanje položaja stranke v postopku je bila namreč zavrnjena s sklepom z dne 21. 6. 2010, tožnikova tožba v upravnem sporu zoper navedeni sklep pa je bila pravnomočno zavrnjena s sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani I U 1082/2010 z dne 1. 2. 2011, revizija zoper to sodbo pa je bila zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 161/2011 z dne 30. 11. 2011. Ker tožeča stranka v postopku izdaje upravnega akta (izpodbijanega dovoljenja Urada) nesporno ni bila niti stranka niti stranska udeleženka (zaradi nepriznanega statusa (stranskega) udeleženca v upravnem postopku), tudi ne more biti stranka upravnega spora, naperjenega zoper izpodbijano dovoljenje. Zato je bila njena tožba pravilno zavržena na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Stališče, da je predhodno priznan status stranke v upravnem postopku pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe take osebe, je v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ustaljeno (npr. zadeve I Up 315/2007, I Up 612/2008, I Up 217/2008). Vložena tožba oziroma revizija v upravnem sporu zoper sklep o zavrnitvi položaja stranke, na drugačno odločitev sodišča ne more vplivati.

8. Neutemeljeni so pritožbeni ugovori glede združitve zadev. Sodišče lahko na podlagi prvega odstavka 42. člena ZUS-1 odloči, da se več pri oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavanje in odločanje. Stranka sicer lahko predlaga, da se dva postopka združita, vendar sodišče na njen predlog ni vezano. Vprašanje, ali bo sodišče združilo postopke, je stvar formalnega procesnega vodstva, ki je v rokah sodišča (takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v zadevah I Up 143/2011, II Ips 333/98). Glede na to je zmotno pritožbeno mnenje, da je prvostopenjsko sodišče z nezdružitvijo zadev zagrešilo relativno bistveno kršitev pravil postopka. Kot že navedeno, je morebitna združitev postopkov odločitev procesnega vodstva, ki pa je v izključni domeni sodišča. 9. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je prvostopenjsko sodišče odločalo samovoljno in arbitrarno in s tem kršilo ustavni pravici tožeče stranke do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena URS) in enakega varstva pravic (22. člen URS). Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča je po presoji Vrhovnega sodišča ustrezno pravno utemeljena in obrazložena in ji ni mogoče očitati arbitrarnosti in samovolje.

10. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena v zvezi z 383. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo le do revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale revizijske navedbe (v zvezi z vsebinsko presojo izpodbijanega dovoljenja) pa šteje za nebistvene za odločitev v tem upravnem sporu, zato jih ni presojalo.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

K II. točki izreka:

12. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.