Jedro

Okoliščin iz 5. člena ZDen ni mogoče presojati le po splošnih pravilih civilnega prava oz. v kritičnem času upoštevnega pravnega pravila paragrafa 870 ODZ, vsebinsko povzetega v odločbi sedaj veljavnega 60. člena zakona o obligacijskih razmerjih. Tudi glede na namen ZDen, ki je v odpravi krivic, je treba v vsakem primeru presoditi vse okoliščine, ki so posameznika pripeljale do odločitve za sklenitev pravnega posla in ugotoviti ali v primeru, če bi lahko izrazil pravo voljo, takšne odločitve ne bi sprejel. V tem kontekstu je treba upoštevati tudi razmere, ki so obstajale v času sklenitve konkretne pogodbe. V obravnavani zadevi so okoliščine iz 5. člena ZDen podane, saj je oče predlagateljev sklenil darilno pogodbo zaradi groženj (psihičnih pritiskov) predstavnikov oblasti (občine in okraja) s prisilnim delom ter z likvidacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani vmesni sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podan pravni temelj v smislu 5. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) za denacionalizacijo premoženja, ki je prešlo v državno last na podlagi darilne pogodbe z dne 3.2.1948 v zvezi s posadno listino z dne 25.4.1963. Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) pravočasno pritožuje četrti nasprotni udeleženec Slovenski odškodninski sklad d.d. V pritožbi navaja, da še vedno meni, da ni podan temelj po 5. členu ZDen, torej sila grožnja ali zvijača oz. ni konkretno dokazano, da so zgoraj navedene okoliščine v povezavi s konkretnim pravnim poslom. Napaka volje, ki mora biti konkretno dokazana v trenutku sklepanja pravnega posla, v tej zadevi ni nedvomno izkazana. Oče predlagateljev naj bi bil večkrat klican na razne ustanove, vendar predlagatelja ne vesta, kaj so se tam pogovarjali; navajata tudi, da oče ni nikoli rekel, da je podpisal kakšno pogodbo, predlagatelja pa je tudi nista videla. Tudi priča Majda, ki je v sorodstvenem razmerju s predlagateljem in upravičencema, o sklenitvi darilne pogodbe ni vedela povedati ničesar. V času sklenitve pogodbe ni živela v Zagorju, vse kar o zadevi ve, pa ve le po pripovedovanju njenih staršev. Na dejstvo, da v obravnavani zadevi ni mogoče z gotovostjo trditi, da so izkazane napake volje pri sklenitvi darilne pogodbe kaže tudi izjava predlagateljev, da je oče podpisal posadno listino zato, da se ne bi zameril oblastem in bi bila ugodno rešena njegova prošnja za minimalno pokojnino. Po mnenju pritožnika je lahko tudi vprašljivo ali je sodišče izvedlo vse dokaze, ki naj bi izkazovali, da je podan temelj za uveljavljanje denacionalizacijskega zahtevka po 5. členu ZDen. Sodišče je zaslišalo le oba predlagatelja in njuno sorodnico Majdo, ni pa izvedlo dokazovanja z zaslišanjem morebitnih drugih prič, ki bi morebiti o sklepanju pravnega posla vedele povedati kaj več. Glede na navedeno pritožnik predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oz. podrejeno samo odloči v smislu navedb pritožnika. V skladu z določbo tretjega odstavka 31. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), je bila pritožba vročena predlagateljema, ki nanjo nista odgovorila. Pritožba ni utemeljena. V nadaljevanju obrazložitve pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 375. člena ZPP/77 presoja le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Pritožnik sicer navaja, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog iz 1. točke prvega odstavka 353. člena ZPP/77, toda ne konkretizira, katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila storjena v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu opravilo le uradni preizkus izpodbijanega sklepa v skladu z določbo drugega odstavka 365. člena ZPP/77 in ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi je določba 5. člena ZDen, po kateri se za upravičenca do denacionalizacije šteje tudi fizična oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Naštetih okoliščin ni mogoče presojati le po splošnih pravilih civilnega prava oz. v kritičnem času upoštevnega pravnega pravila paragrafa 870 ODZ, vsebinsko povzetega v določbi sedaj veljavnega 60. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Tudi glede na namen ZDen, ki je v odpravi krivic, je treba v vsakem primeru presoditi vse okoliščine, ki so posameznika pripeljale do odločitve za sklenitev pravnega posla in ugotoviti ali v primeru, če bi lahko izrazil pravo voljo, takšne odločitve ne bi sprejel. V tem kontekstu je treba upoštevati tudi splošne razmere, ki so obstajale v času sklenitve konkretne pogodbe. V obravnavani zadevi je sporno premoženje prešlo v last KLO Zagorje na podlagi darilne pogodbe z dne 3.2.1948 (priloga A7 v spisu) v zvezi s posadno listino z dne 25.4.1963. Sodišče prve stopnje je moralo ugotoviti ali je bila sporna darilna pogodba sklenjena v okoliščinah iz 5. člena ZDen. Pri tem je citirano določbo uporabilo pravilno, pravilno in popolno pa je tudi ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da M. in V. W. darilne pogodbe nista sklenila prostovoljno, ampak pod vplivom psihičnih pritiskov, pa tudi zaradi brezizglednosti upiranja odsvojitvi. Sodišče prve stopnje se je pri takšni odločitvi oprlo predvsem na izpovedi obeh predlagateljev, da je bil njun oče v času pred sklenitvijo darilne pogodbe pogosto klican na različne ustanove; na občino, na okraj, da bi izročil uspešno podjetje A. Klici na omenjene ustanove so bili torej namerjeni prav v sklenitev pravnega posla z očetom predlagateljev. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da to potrjuje tudi izpoved predlagatelja, da je oče po enem od sestankov dejal: "še malo pa bom ob vse". Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je oče predlagateljev pogodbo sklenil: ker se je bal, da bo poslan na prisilno delo v Litostroj; da bi rešil sebe in svojo družino, saj je bil zaradi svoje izjave iz leta 1943 "dan na listo za likvidacijo"; pa tudi, ker se zgoraj omenjenim organom ni želel zameriti, saj je pričakoval ugodno rešitev prošnje za pokojnino. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila sporna darilna pogodba sklenjena zaradi groženj (psihičnih pritiskov) predstavnikov oblasti (občine in okraja) s prisilnim delom v Litostroju ter z likvidacijo. Neutemeljena je torej pritožbena trditev, da napaka volje na strani očeta predlagateljev ni nedvomno izkazana. Pavšalne pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje "ni izvedlo dokazovanja z zaslišanjem morebitnih drugih prič, ki bi morebiti o sklepanju pravnega posla vedele povedati kaj več" ne morejo vzbuditi dvoma v prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je v postopku izvedlo vse dokaze, ki so bili s strani udeležencev postopka predlagani. Pritožnik niti v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbi, ne podaja konkretnega dokaznega predloga v smislu določbe 219. člena ZPP/77. Dokazni predlog po zaslišanju "morebitnih drugih prič" pa je neizvedljiv, saj sodišče ne more vedeti katere priče ima pritožnik v mislih. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je oče predlagateljev pogodbo podpisal, da se ne bi zameril oblastem (ki po prepričanju pritožnika kaže na svobodno pogodbeno voljo pri sklepanju pogodbe) je treba razlagati v kontekstu vseh zgoraj opisanih konkretnih okoliščin, pa tudi upoštevaje časovno obdobje, v katerem je prišlo do sklenitve obravnavane pogodbe. Takšna razlaga pa, kot je bilo zgoraj pojasnjeno in je pravilno ugotovilo tudi sodišča prve stopnje, pripelje do ugotovitve, da sta starša predlagateljev sklenila sporno darilno pogodbo v zvezi s posadno listino pod psihičnim pritiskom in sklenitev pogodbe ni bila odraz njune prave volje. Obstoj nagiba na strani upravičenca pri sklepanju sporne pogodbe (želja da se ne bi zameril oblastem, ker je pričakoval ugodno rešitev prošnje za pokojnino) ne more zadoščati za ugotovitev, da je bil pravni posel odraz njegove prave volje. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da so podani pogoji, ki jih za vrnitev denacionaliziranega premoženja predpisuje določba 5. člena ZDen. V pritožbi obrazloženo uveljavljani, niti po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi torej niso podani. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 368. člena ZPP/77 v zvezi s 37. členom ZNP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani vmesni sklep. V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS 26/99) je bilo v postopku na drugi stopnji potrebno uporabiti določbe zveznega Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ 4/77-27/90 in Ur. l. RS 55/92).