Jedro

Pri tehtanju med pravico do zasebnosti tožnika in pravico tožene stranke do izražanja je treba izhajati iz kriterijev, ki jih je ESČP oblikovalo ob reševanju trka teh dveh pravic: kakšen je prispevek k razpravi v javnem interesu in kako znana je oseba, predmet razprave, prejšnje ravnanje osebe, ki zahteva izbris osebnih podatkov, kontekst, vsebina in oblika ter posledice publikacije, metoda in okoliščine pridobitve informacije ter resnost posledic za osebo, ki je objavila informacije. Temu je treba dodati še časovni vidik oziroma čas, ki je potekel od objave podatkov, in vprašanje, ali je dostop do dela sporne vsebine omejen. Pri presoji zastarelosti informacije mora biti ključno vprašanje aktualnosti obravnavane teme in manj sam časovni vidik oziroma potek časa.

Poročanje o kandidatih, ki so se prijavili za mesto (slovenskega) sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice, je (politična) tema par excellence, za katero obstaja močan interes javnosti, da je obširno seznanjena s kandidati, ki se za to mesto potegujejo. Tožnik se je prostovoljno odločil, da se na razpis prijavi, in s tem prevzel breme, da bo del njegove zasebnosti zaradi tega postal predmet javne razprave – postal je relativno javna oseba, zato se je njegovo polje pričakovane zasebnosti skrčilo. Predmet javne razprave je bila informacija, da je tožnik v kazenskem postopku, katerega kaznivega dejanja je obdolžen in da je bila izdana prvostopenjska obsodilna sodba. Gre za del tožnikove zasebnosti, za katerega ima javnost, še zlasti v kontekstu odprtega razpisa, pravico, da zanjo izve, saj ni šlo za razkritje tožnikove intime, temveč za informacijo o teku kazenskega postopka proti osebi, ki se je potegovala za eno najuglednejših (sodniških) funkcij. Pri tem je po oceni višjega sodišča pomembno tudi to, da tožena stranka v spornih objavah ni pisala le o tožniku, temveč o vseh kandidatih, v zvezi s pisanjem o tožniku pa je ključno, da so bile vse informacije o njem resnične, da je tožena stranka poročala korektno oziroma brez težnje po omadeževanju tožnika ter da je ob tem spoštovala tožnikovo domnevo nedolžnosti.

Tožnikovo tolmačenje, da je objava aktualna le toliko časa, dokler razpis ni zaključen, oziroma da se prične tožnikova pravica do pozabe uresničevati že v trenutku, ko je razpis zaključen in je kandidat izbran, je preozko. Nesporno ima posameznik, obsojen v kazenskem postopku, po določenem času pravico do rehabilitacije. V širšem družbenem smislu se rehabilitacija lahko uresničuje tudi prek pravice do pozabe. Toda v obravnavanem primeru že časovni razkorak med objavama, obsodbo in tu vloženo tožbo ne daje podlage niti za delno uresničitev tožnikove pravice do pozabe, saj je bil tožnik obsojen „šele“ med trajanjem tega pravdnega postopka. Poleg tega ima pritožnica prav, da je tema, ki jo obravnavata objavi, večno aktualna, zato tožnikova zahteva po (delni) uresničitvi pravice do pozabe ne bi mogla biti utemeljena niti ob drugačnem časovnem razkoraku.

Izrek

I. Pritožba tožnika se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v V. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi v tem delu; - v VII. točki izreka tako, da je tožnik dolžan toženi stranki v roki 15 dni povrniti 3.703,11 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

III. Tožnik je dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti 908,31 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je dne ... v zvezi z razpisom Ministrstva za pravosodje za mesto sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je bil objavljen dne ... in na katerega se je prijavil tožnik, na spletni strani objavila besedilo: „Tako je bil predavatelj na več zasebnih visokošolskih zavodih A. A. (za zdaj nepravnomočno) obsojen zaradi nasilništva. Aprila letos so mu na ... okrožnem sodišču zaradi zanemarjanja mladoletne osebe, nasilja v družini in lahke telesne poškodbe prisodili enotno kazen leto in pol zapora. Zoper njega poteka tudi odškodninski postopke, ki prav tako še ni pravnomočno zaključen.“ Ker je bil navedeni razpis kasneje razveljavljen, je Ministrstvo za pravosodje dne ... objavilo nov razpis, na katerega se je prav tako prijavil tožnik. Tožena stranka je nato dne ... na svoji spletni strani objavila besedilo: „Dva od prijavljenih kandidatov (B. B. in C. C.) sta v preteklosti svoj ugled omadeževala s kršenjem akademskih načel o avtorstvu, eden (A. A.) pa je bil (nepravnomočno) obsojen zaradi nasilništva.“ Tudi ta razpis je bil kasneje razveljavljen, nov pa razpisan dne ...

2. V obravnavani zadevi je tožnik od tožene stranke zahteval, da s spletne strani odstrani obe objavi in mu plača odškodnino,1 podredno, da objavi prestavi s prosto dostopne spletne strani v arhiv, ki je uporabniku dostopen le z geslom in na podlagi poprejšnje registracije. Sodišče prve stopnje je tožniku ugodilo glede prestavitev objav s prosto dostopne spletne strani v arhiv, v preostalem pa je njegove zahtevke zavrnilo.

3. Proti tej sodbi se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

4. Tožnik kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo protipravnost ravnanja tožene stranke, saj je ta kršila tožnikovo osebnostno pravico do zasebnosti s tem, da je imela članka javno dostopna na svoji spletni strani, zato je tudi ugodilo njegovemu podrednemu zahtevku. Vendar je ob tem zmotno presodilo, da je časovni trenutek protipravnosti nastopil, ko je tožnik podal zahtevek za umik prosto dostopnih člankov, in je zato ravnalo nepravilno, ko je zavrnilo njegov denarni zahtevek. Višje sodišče iz razlogov, ki bodo razvidni iz ožje obrazložitve te sodbe, tožnikovih pritožbenih navedb na tem mestu ne bo podrobneje povzemalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

5. Tožena stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v ugodilnem delu. Podaja obširne navedbe glede pravice do pozabe in glede pravice do svobode izražanja ter opravi svoje tehtanje na abstraktni ravni in v obravnavanem primeru. Ocenjuje, da izpodbijana odločitev predstavlja prekomeren poseg v pravico do svobode izražanja in do svobodne gospodarske pobude, zato višjemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe.

6. Pravdni stranki sta na pritožbo druga druge odgovorili in predlagata njuni zavrnitvi.

7. Pritožba tožnika ni, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

O odstranitvi objav (primarni in prva dva podredna zahtevka)

8. Tožnik je s primarnim in s prvima podrednima zahtevkoma od tožene stranke terjal, da s spletne strani odstrani obe objavi in mu plača odškodnino. Sodišče prve stopnje je vse tri zahtevke zavrnilo. Tožnik sicer v uvodu svoje pritožbe navaja, da jo izpodbija v celoti, podrobna analiza pritožbenih navedb pa pokaže, da v zvezi z izpostavljenimi zahtevki ne poda prav nobenih pritožbenih navedb. Njegova graja zavrnilnega dela sodbe je povezana izključno z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o protipravnem ravnanju tožene stranke glede časovnega obdobja, ko sta bili objavi javno dostopni (zato je pred sodiščem prve stopnje tudi uspel s prestavitvijo člankov v arhiv, ki ni javno dostopen); le glede te ugotovitve izpodbija zavrnitev denarnega zahtevka. Zavrnitev tega zahtevka je zajeta v VI. točki izreka izpodbijane sodbe, in to tožnik izpodbija, medtem ko bo v zvezi z zavrnitvami zahtevkov, ki so vsebovane v II., III. in IV. točki izreka, višje sodišče zaradi odsotnosti pritožbenih navedb v zvezi z njimi opravilo le preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. Višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od absolutno bistvenih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, k skrbno nanizanim materialnopravnim razlogom pa tudi nima kaj dodati.

10. Ključno je, da je moral tožnik kot kandidat, prijavljen za mesto evropskega sodnika za človekove pravice izpolnjevati visoke strokovne in moralne standarde ter je bil v času kandidacijskih postopkov relativno javna oseba. S prijavo na razpisano sodniško mesto se je, kot se izrazi sodišče prve stopnje, „samorazgalil“ in z vstopom na javno prizorišče nase prevzel tudi tveganje, da bo predmet diskusije in presoje. Osrednja sporočilna vrednost obeh objav ni bila poročanje o tožniku, temveč je šlo za informacije o vseh prijavljenih kandidatih, kar je za javnost pomembna informacija. Pisanji se, kolikor se nanašata na tožnika, ne dotikata njegove intimne sfere, temveč je šlo za objavo informacije o teku kazenskega postopka proti tožniku in nepravnomočni obsodbi. Ta informacija je bila resnična in s strani novinarjev preverjena, objavljena s spoštovanjem domneve nedolžnosti. Po zaključku kandidacijskega postopka sicer tak članek ni več aktualen, toda še vedno ima določen pomen in je zanimiv za splošno javnost z vidika zgodovinskega raziskovanja o tem dogodku in ohranitve duha tedanjega časa (Zeitgeist). Upoštevaje vse naštete okoliščine je sodišče prve stopnje tehtnico pravilno nagnilo v korist svobode izražanja (tožene stranke) in splošnega interesa javnosti po obveščenosti.

O umiku člankov v spletni arhiv (tretji podredni zahtevek)

11. Tožnik je s tretjim podrednim zahtevkom od tožene stranke terjal, naj objavi, ki sta prosto dostopni na njeni spletni strani, premesti v svoj arhiv ter dostop do njega uredi tako, da bo na voljo uporabniku le ob poprejšnji izdaji posebnega gesla na podlagi njegove registracije za vstop v arhiv; v povezavi s tem pa tudi plačilo odškodnine. Sodišče prve stopnje je temu tožbenemu zahtevku (razen v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine) ugodilo z obrazložitvijo, da bo na tak način tožnikova pravica do zasebnosti v primerni meri zagotovljena, saj bo registracija brezplačna ter se bo za dostop ustvarila ovira, ki ni nepremostljiva; informacija bo še vedno dostopna javnosti, če bi ta želela z osredotočenim brskanjem iskati duh tedanjega časa, vendar ločeno od informacij za tiste, ki jih zanimajo aktualne novice oziroma siceršnje uporabnike interneta. Po oceni sodišča prve stopnje tak način uporabe objav le sorazmerno posega v pravico tožene stranke do svobode izražanja, saj prosta dostopnost do člankov ustreza le, dokler so aktualni, z vključitvijo v arhiv pa postane bolj jasno, da odražajo tedanje stanje duha, ne sedanjega. Višje sodišče se s tem zaključkom ne strinja.

12. Ustava RS v prvem odstavku 39. člena zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema ter širi vesti in mnenja. Svoboda izražanja je poleg tega, da je neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi, tudi temeljni konstitutivni element svobodne demokratične družbe. Svoboda govora ima še poseben pomen, ko gre za izražanje v okviru novinarskega poklica, saj so široke meje novinarske svobode eden izmed temeljev sodobne demokratične družbe. Da je tožena stranka o tožniku pisala v okviru opravljanja novinarskega poklica, v tej zadevni ni sporno.

13. Svoboda novinarskega izražanja je še izrazitejša pri poročanju o temah, pri katerih je podan splošen interes javnosti po informiranju. Toda kljub temu in kljub zgornjim izhodiščem o velikem pomenu novinarskega dela in vloge novinarjev v družbi to ne pomeni, da svoboda novinarskega izražanja ni z ničimer omejena. V skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene z (enakovrednimi) pravicami oziroma svoboščinami drugih ljudi. Pravica do svobode izražanja ni izjema ter najpogosteje prihaja v kolizijo prav s pravicami na področju varstva osebnostnih pravic in zasebnosti (35. člen Ustave), med katere spada tudi pravica do varstva časti in dobrega imena, ki jo v tej pravdi želi zaščititi tožnik. Tudi pri opravljanju novinarskega dela v zadevah, pri katerih je interes javnosti velik, je torej treba upoštevati tretji odstavek 15. člena Ustave o tem, da so človekove pravice omejene s pravicami drugih. Zato mora sodišče opraviti test praktične konkordance.2

14. Odločitev sodišča prve stopnje o prestavitvi objav (glede katerih je sicer ugotovilo, da nista protipravni) v arhiv v resnici pomeni korak v smeri pozabe (določenih) (zasebnih) informacij (o tožniku).3 Sodišče prve stopnje je s tem prek pravice do pozabe (čeprav je izrecno ne omeni) v korist tožnikove zasebnosti omejilo svobodo izražanja tožene stranke, ki zagotavlja predvsem pravico javnosti do obveščenosti.

15. Pravica do pozabe izhaja iz 7. in 8. člena Listine EU o temeljnih pravicah, varovana pa je tudi v 8. členu EKČP. Vendar ta pravica posamezniku ne zagotavlja izbrisa vseh podatkov o njem, ki mu niso všeč, oziroma izbrisa njegove „popolne“ spletne preteklosti, temveč mu ob izpolnitvi določenih pogojev zagotavlja določen nadzor nad njegovimi osebnimi podatki v spletnem svetu.4 Enega od takih nadzorov lahko predstavlja tudi prestavitev objave v arhiv. A le, če so za to izpolnjeni pogoji.

16. Pri tehtanju med pravico do zasebnosti tožnika in pravico tožene stranke do izražanja je treba izhajati iz kriterijev, ki jih je ESČP oblikovalo ob reševanju trka teh dveh pravic5: kakšen je prispevek k razpravi v javnem interesu in kako znana je oseba, predmet razprave, prejšnje ravnanje osebe, ki zahteva izbris osebnih podatkov, kontekst, vsebina in oblika ter posledice publikacije, metoda in okoliščine pridobitve informacije ter resnost posledic za osebo, ki je objavila informacije. Temu je treba dodati še časovni vidik oziroma čas, ki je potekel od objave podatkov, in vprašanje, ali je dostop do dela sporne vsebine omejen. Pri presoji zastarelosti informacije mora biti ključno vprašanje aktualnosti obravnavane teme in manj sam časovni vidik oziroma potek časa.6 Zdaj pa k presoji teh kriterijev v obravnavani zadevi.

17. Pritožbeno soglaša s pritožnico, da je poročanje o kandidatih, ki so se prijavili za mesto (slovenskega) sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice, (politična) tema par excellence, za katero obstaja močan interes javnosti, da je obširno seznanjena s kandidati, ki se za to mesto potegujejo. Tožnik se je prostovoljno odločil, da se na razpis prijavi, in s tem prevzel breme, da bo del njegove zasebnosti zaradi tega postal predmet javne razprave – postal je relativno javna oseba,7 zato se je njegovo polje pričakovane zasebnosti skrčilo.8 Predmet javne razprave je bila informacija, da je tožnik v kazenskem postopku, katerega kaznivega dejanja je obdolžen in da je bila izdana prvostopenjska obsodilna sodba.9 Gre za del tožnikove zasebnosti, za katerega ima javnost, še zlasti v kontekstu odprtega razpisa, pravico, da zanjo izve, saj ni šlo za razkritje tožnikove intime, temveč za informacijo o teku kazenskega postopka proti osebi, ki se je potegovala za eno najuglednejših (sodniških) funkcij. Pri tem je po oceni višjega sodišča pomembno tudi to, da tožena stranka v spornih objavah ni pisala le o tožniku, temveč o vseh kandidatih, v zvezi s pisanjem o tožniku pa je ključno, da so bile vse informacije o njem resnične, da je tožena stranka poročala korektno oziroma brez težnje po omadeževanju tožnika10 ter da je ob tem spoštovala tožnikovo domnevo nedolžnosti.

18. Tožnikovo tolmačenje, da je objava aktualna le toliko časa, dokler razpis ni zaključen, oziroma da se prične tožnikova pravica do pozabe uresničevati že v trenutku, ko je razpis zaključen in je kandidat izbran, je preozko. Nesporno ima posameznik, obsojen v kazenskem postopku, po določenem času pravico do rehabilitacije.11 V širšem družbenem smislu se rehabilitacija lahko uresničuje tudi prek pravice do pozabe.12 Toda v obravnavanem primeru že časovni razkorak med objavama, obsodbo in tu vloženo tožbo ne daje podlage niti za delno uresničitev tožnikove pravice do pozabe, saj je bil tožnik obsojen „šele“ med trajanjem tega pravdnega postopka.13 Poleg tega ima pritožnica prav, da je tema, ki jo obravnavata objavi, večno aktualna, zato tožnikova zahteva po (delni) uresničitvi pravice do pozabe ne bi mogla biti utemeljena niti ob drugačnem časovnem razkoraku.

19. Višje sodišče na podlagi obrazloženega zaključuje, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da objavi prestavi v arhiv, ki ni prosto dostopen, nedopustno poseglo v ustavno varovano pravico tožene stranke do svobode izražanja (39. člen Ustave).14 Zato je pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v V. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v tem delu (peta alineja 358. člena ZPP).

O plačilu odškodnine v zvezi s pravico do pozabe (tretji podredni zahtevek)

20. Pritožnik izrecno izpodbija VI. točko izreka prvostopenjske sodbe, ki se nanaša na zavrnitev njegovega odškodninskega zahtevka v povezavi z umikom izjav v arhiv. Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in je sedaj tožbeni zahtevek zavrnjen tudi v tem delu, to pomeni, da v ravnanju tožene stranke ni nikakršne protipravnosti, zato tudi podlage za odškodninski zahtevek ne more biti. Višje sodišče je zato pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člena ZPP), ne da bi odgovarjalo na pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O stroških postopka

21. Tožena stranka je po odločitvi pritožbenega sodišča v celoti uspela, zato ji mora tožnik povrniti stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje in v pritožbenem postopku.

22. Toženi stranki po priglašenem stroškovniku (list. št. 188) pripada 4945 točk, kar ob vrednosti točke 0,6 EUR znaša 2.976 EUR ter 59,34 EUR administrativnih stroškov, skupaj in z 22 % DDV pa 3.703,11 EUR.

23. Za pritožbeni postopek toženi stranki pripada 875 točk za sestavo pritožbe, kar ob vrednosti točke 0,6 EUR znaša 525 EUR, 10,5 EUR administrativnih stroškov, 117,81 EUR DDV in 255 EUR sodne takse za pritožbo.

24. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato svoje pritožbene stroške krije sam, odgovor tožene stranke na tožnikovo pritožbo pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato tudi ona sama krije stroške, nastale z njegovo vložitvijo.

1 Tožnik je v zvezi s tem postavil primarni zahtevek in dva podredna. Pri vseh zahteva odstranitev objav, razlika med zahtevki pa je v 2. točki tenorja – v višini odškodnine, ki je odvisna od dolžine obdobja, za katerega jo tožnik zahteva. 2 Gre za tehtanje ob trku dveh človekovih pravic na horizontalni ravni. Sodišče mora paziti, da pri izvrševanju pravice enega ne pride do prekomernega posega v pravico drugega ter pri tem upošteva ustavnopravno relevantne kriterije, ki sta jih v dosedanji praksi postavila Ustavno sodišče in ESČP. 3 Popolno uresničenje pozabe bi zagotovil le izbris objav, ta zahtevek pa je sodišče zavrnilo. 4 Ovčak Kos, M., Aktualna vprašanja uveljavljanja pravice do pozabe, Liber amicorum Anton Gašper Frantar, Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Ljubljana 2020, str. 266. 5 Gre za pravici iz 8. oziroma 10. člena EKČP. Kriterije je ESČP oblikovalo v zadevi von Hannover proti Nemčiji, sodba 59320/00 z dne 24. 6. 2004, ter jih dopolnilo v zadevi Axel Springer AD proti Nemčiji, sodba 39954/08 z dne 7. 2. 2012. 6 Povzeto po Ovčak Kos, M., zgoraj navedeno delo. 7 Med relativno javne osebe spadajo tisti, ki so zaradi povezanosti z določenim dogodkom/dejavnostjo za javnost zanimivi zgolj začasno ali v določenem delu. Več Teršek, mag. A., Svoboda medijev in varstvo zasebnost: Kritika dveh precedensov, predlog razvrstitve „javnih oseb“ in predlog ustavnopravnih standardov, Zbornik Dnevov civilnega prava, Portorož, IPP pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, 2006. 8 Stopnja javne osebnosti je v odvisnosti s poljem pričakovane zasebnosti, in sicer v obratnem sorazmerju: bolj ko so osebe javne, bolj se ožijo njihove pravice s področja varovane zasebnosti in več so dolžne trpeti: izpostavljene so ostrejšemu nadzoru in kritiki, meja pri nedopustnih posegih v ugled takšnih oseb pa je zaradi tega postavljena nižje. 9 Pravna teorija osumljence, obtožence in obsojence že same po sebi uvršča v katalog relativno javnih oseb. 10 Celotno poročanje je bilo usmerjeno v vprašanja, ki so predmet javnega interesa oziroma javne razprave (ad rem) in ni prešlo na osebno raven (ad personam), torej poročanje ni bilo izvedeno z namenom zaničevanja tožnika. Pritožbeno sodišče sicer lahko verjame tožniku, da je bil prizadet že z javno objavo informacije, da je v kazenskem postopku, in navedbo, katerega kaznivega dejanja je obsojen (ob spoštovanju domneve nedolžnosti), a poročanje tožene stranke ni vsebovalo ne neresničnih dejstev niti žaljivih navedb ter objektivno pri povprečnem bralcu tudi ni moglo puščati žaljivega vtisa. 11 KZ-1 v prvem odstavku 82. člena (zakonska rehabilitacija in izbris obsodbe) določa: Z zakonsko rehabilitacijo se izbriše obsodba iz kazenske evidence in prenehajo vse njene pravne posledice, obsojenec pa velja za neobsojenega. 12 Lahko postopoma, najprej s prestavitvijo informacij v arhiv, nato pa dokončno z izbrisom. Več v Pirc Musar, dr. N., Pravica do pozabe in o svobodi laganja, Odvetnik, št. 2 (90)/2019, str. 39 in naslednje. 13 Obsodba je postala pravnomočna 9. 7. 2018 (priloga B 10). Glej ugotovitve sodišča prve stopnje na strani 14. Tožba v tej zadevi je bila vložena 16. 8. 2017. 14 Višje sodišče ob rob navedenim razlogom še dodaja, da tožnikova zahteva za umik objav v arhiv, pretiran poseg v pravico tožene stranke do izražanja tudi zato, ker tožnik ne terja le umika tistih delov objav, ki se nanašajo nanj, temveč v celoti, pri čemer razlogov, ki bi to opravičevali, sploh ne navaja.