Jedro

Delodajalec ima pravico s konkurenčno klavzulo zaščititi znanje, katerega nepooblaščeno prenašanje na drugega delodajalca bi omogočilo nelojalno konkurenco. Tožeči stranki za veljavno sklenjeno konkurenčno klavzulo ni bilo treba dokazati, da bi z znanji, ki jih je toženka pri njej pridobila, lahko konkurenčna zavarovalnica pridobila (neupravičeno) konkurenčno prednost. Glede na to, da je plačilo pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule dogovorjeno že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka, tožeči stranki v sporu ni bilo treba dokazati obstoja škode, v okvir katere sodi tudi konkretno izboljšanje konkurenčnega položaja konkurenčne zavarovalnice. Ni pomembno, da delavec po prenehanju delovnega razmerja posebno znanje (ali poslovne zveze) dejansko uporabi in izkorišča, saj to ni v skladu s pogodbeno opredelitvijo prepovedi konkurenčnega delovanja toženca. Za utemeljitev zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule v konkretnem primeru zadošča, da bi toženka s pridobljenimi znanji in izkušnjami v zaposlitvi pri drugem delodajalcu lahko konkurirala tožeči stranki.

Dogovorjena konkurenčna klavzula je bila v skladu z 38. členom ZDR, ki oblike civilne sankcije za njeno kršitev ni posebej določal. Zato sta lahko tožeča stranka in toženka za neizpolnitev obveznosti toženke iz konkurenčne klavzule dogovorili ali plačilo odškodnine v smislu drugega odstavka 239. člena OZ ali pogodbeno kazen v smislu 247. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da: - je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 18.508,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2016 dalje do plačila, - je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 385,70 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

II. Stroške odgovora na pritožbo krije tožena stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, naj ji tožena stranka plača pogodbeno kazen v znesku 18.508,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2016 dalje. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.617,50 EUR.

2. Zoper sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja vlaga pritožbo tožeča stranka in predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je nična določba toženkine pogodbe o zaposlitvi, ki določa obveznost plačila pogodbene kazni v primeru kršitve konkurenčne klavzule, ker naj bi nasprotovala zavezujočim predpisom in določbam ZDR in ZDR-1 o odškodninski odgovornosti delavca. Opozarja, da je to stališče diametralno nasprotno stališču ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 211/2009, VIII Ips 193/2010, VIII Ips 1/2011, VIII Ips 3/2011, VIII Ips 4/2011, VIII Ips 320/2015, idr.), iz katere izhaja, da se delavec in delodajalec lahko v pogodbi o zaposlitvi za primer ravnanja delavca v nasprotju z dogovorjeno konkurenčno klavzulo dogovorita tudi za pogodbeno kazen. Sklicuje se na prakso pritožbenega sodišča v sporih tožene stranke z zavarovalnimi zastopniki (razen opr. št. Pdp 767/2016), da je dogovor o pogodbeni kazni za primer kršitve konkurenčne klavzule dopusten in veljaven (Pdp 158/2016, 380/2016, 1082/2015, 206/2016, 600/2016). Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da v času sklepanja toženkine pogodbe o zaposlitvi veljavna kolektivna pogodba za zavarovalstvo pogodbene kazni ni predvidevala, razen za nezakonito prenehanje delovnega razmerja, in da je možnost določitve pogodbene kazni prinesla šele nova kolektivna pogodba za zavarovalstvo iz leta 2011. Sklicuje se na drugi odstavek 8. člena KPZS98, iz katerega izhaja, da se v primeru konkurenčne klavzule delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi lahko dogovorita o različnih medsebojnih obveznostih, ki niso naštete taksativno. Pove, da se je pogodbena kazen v skladu z določili KPZS98 uredila v aktu o sistemizaciji delovnih mest, iz določb ZDR in ZDR-1 pa ne izhaja, da bi zakonodajalec uredil vprašanje možnih (dopustnih) zahtevkov delodajalca v primeru kršitev konkurenčne klavzule. Kot očitno napačnega graja zaključek sodišča prve stopnje, da je sporni dogovor o pogodbeni kazni ničen zaradi nasprotovanja prisilnim predpisom. Navaja, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj bi ob veljavnem dogovoru pogodbene kazni morala tožeča stranka dokazati le veljavnost konkurenčne klavzule in da gre v konkretnem primeru za kršitev pogodbene obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega ravnanja in da vzrok za kršitev izvira iz sfere toženke. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotavljalo, ali je tožeči stranki uspelo dokazati predpostavke odškodninske odgovornosti toženke, saj je dokazovala veljavnost konkurenčne klavzule in njeno kršitev. Trdi, da je pravočasno zatrjevala obstoj in višino škode v smislu odškodninske odgovornosti toženke. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni določno zatrjevala, katere posle je toženka prenesla k novemu delodajalcu in se sklicuje na izpoved priče A.A. in seznam zavarovalnih poslov, ki so v mesecu decembru 2015 in januarju 2016 iz skandencarja toženke prešli k zavarovalnici B. Meni, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da mora delodajalec za uspeh z zahtevkom dokazati dejansko konkuriranje delavca in prehod konkretnih strank oziroma poslov. Sklicuje se na drugačno stališče v sodbi opr. št. Pdp 161/2010, da v okviru ugotavljanja elementov konkurenčne klavzule ni potreben dejanski nastanek škode ter da sta dve zavarovalnici konkurenčni podjetji, zato prehod zavarovalnega zastopnika od ene k drugi že sam po sebi predstavlja konkretno možnost konkuriranja. Sklicuje se na sodne odločbe sodbe opr. št. VIII Ips 374/2006, VIII Ips 245/2007 in Pdp 158/2016, iz katerih izhaja, da v primeru konkurenčne klavzule za presojo odmene za njeno kršitev zadošča že abstraktna možnost konkuriranja oziroma nastanka škode. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da dejstvo, da se je toženka zaposlila pri konkurenčnem delodajalcu, ne daje podlage za neposredni zaključek, da je s svojim ravnanjem vplivala na zavarovalce tožeče stranke. Glede na napačno odločitev o glavni stvari graja tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo tožeči stranki. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, ter da je sprememba sodne prakse nujna in pravična. Meni, da tožeča stranka ni zahtevala plačila (pavšalne) odškodnine, zato nasprotuje pritožbenim navedbam o tem, da je višina škode izkazana ter opozarja, da tudi vzročna zveza ni izkazana. Graja pa ostale zaključke sodišča prve stopnje. Navaja, da ni mogoče predložiti dokazila, da toženka ob spoštovanju konkurenčne klavzule ne bo mogla pridobivati zaslužka, primerljivega plači pri tožeči stranki, zato je ta pogoj neupošteven. Meni, da je lahko odstopila od pogodbe po splošnih določbah OZ, ker je tožeča stranka vezala svojo izpolnitev na predložitev tega dokazila, ki ga ni mogoče šteti kot nujno nasprotno izpolnitev. Dalje navaja, da je brez podlage in neobrazložena ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz listinskih dokazov in izpovedi priče A.A. izhaja, da je bilo v obdobju od novembra 2015 do aprila 2016 38 polic od 90 neobnovljenih, prenesenih na zavarovalnico B., kar naj bi pomenilo, da je toženka ob zaposlitvi pri konkurenčni zavarovalnici uporabila poslovne zveze, ki jih je pridobila pri toženi stranki. Meni, da bi moralo biti izkazano njeno aktivno ravnanje v smeri sklenitve zavarovanj pri drugi zavarovalnici, do prestopa zavarovancev pa je lahko prišlo zaradi razlogov, ki niso v sferi toženke. Graja tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka pri tožeči stranki pridobila celokupno znanje, ki pomeni posebno vrednost v okviru poslovanja tožeče stranke. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede izpovedi prič. Meni, da znanja, ki jih je pridobila pri tožeči stranki, niso bila ekskluzivna, saj ne gre za znanje, ki bi dajalo tožeči stranki komparativno prednost pred ostalimi subjekti na trgu. Opozarja na kontradiktornost zaključkov sodišča prve stopnje. Meni, da je bila napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru konkurenčna klavzula pravno veljavna in je zavezovala toženko. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pa na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je bila toženka pri tožeči stranki zaposlena 13 let, nazadnje na delovnem mestu zavarovalni zastopnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 9. 2006 in aneksa k njej z dne 17. 1. 2013; - da je toženka 31. 8. 2015 odpovedala pogodbo o zaposlitvi, na tej podlagi ji je delovno razmerje prenehalo 30. 10. 2015, nakar se je 31. 10. 2015 zaposlila kot zavarovalna zastopnica pri zavarovalnici B., podružnica v Sloveniji; - da tožeča stranka toženke ni odvezala spoštovanja pogodbeno dogovorjene konkurenčne klavzule in je bila slednja tako ob zaposlitvi pri novem delodajalcu vezana s konkurenčno klavzulo; - da je toženka pri svojem delu pri tožeči stranki pridobivala poslovna znanja, ki so lastna tožeči stranki; - da je bila konkurenčna klavzula določena v trajanju 24 mesecev; - da konkurenčna klavzula ni izključila nove zaposlitve toženke; - da je bilo dogovorjeno ustrezno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule (40 % toženkine povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja).

7. Na podlagi navedenih pravno pomembnih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno obrazložilo, da je bila konkurenčna klavzula med toženko in tožečo stranko pravno veljavna in je toženko zavezovala, in ker se je dan po prenehanju delovnega razmerja s tožečo stranko zaposlila na enakem delovnem mestu pri konkurenčnem delodajalcu, pri katerem je (bo lahko) uporabljala poslovne zveze in poslovna znanja, ki jih je pridobila pri tožeči stranki, je kršila konkurenčno klavzulo iz XIII. člena njene pogodbe o zaposlitvi. Tudi v dokazno oceno glede izpovedi prič, strank in listinskih dokazov pritožbeno sodišče nima dvoma, soglaša tudi z navedenimi razlogi (razen glede ničnosti pogodbene kazni) in se v izogib ponavljanju sklicuje nanje.

8. Pritožbeno sodišče dalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bi morala toženka tožečo stranko obveščati o tem, ali spoštuje konkurenčno klavzulo s predložitvijo dokazila o njeni zaposlenosti in dohodka preteklega meseca in da to ne predstavlja nemogočega pogoja. Zavzelo je pravilno stališče, da toženka ni mogla veljavno odstopiti od pogodbe o zaposlitvi v delu, ki se nanaša na konkurenčno klavzulo na podlagi 107. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. - OZ), saj je način prenehanja veljavnosti konkurenčne klavzule jasno določen ZDR-1, drugih načinov prenehanja pogodb po OZ pa ni mogoče uporabiti. Glede na to je pravilen zaključek, da konkurenčna klavzula med strankama ni prenehala veljati.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka pri tožeči stranki pridobivala poslovna znanja, ki upravičujejo dogovor o prepovedi opravljanja konkurenčnih dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja (konkurenčna klavzula) po prvem odstavku 38. člena ZDR. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne gre za splošna znanja, ki bi jih toženka lahko pridobila pri delu pri katerikoli drugi zavarovalnici. Ocena sodišča prve stopnje, da je toženka pridobila znanja, ki so lastna tožeči stranki in predstavljajo njen "know-how", je pravilna in skladna z dosedanjo sodno prakso, da je za veljavnost konkurenčne klavzule odločilno, ali delavec pri delodajalcu pridobi znanje, ki pomeni posebno vrednost v okviru njegovega poslovanja (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. VIII Ips št. 233/1999 z dne 7. 3. 2000). V zadevi, ki je v bistvenem podobna predmetni (prim. s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 161/2010 z dne 12. 5. 2010) je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je bilo tožencu kot zavarovalnemu zastopniku v času zaposlitve pri tožeči stranki omogočeno posebno usposabljanje in dodatno izobraževanje in je tako posebno znanje pridobil. Enako je dokazala tožeča stranka v predmetni zadevi. Za ugotovitev, ali je pri tožeči stranki pridobljeno znanje toženke takšno, da pomeni posebno vrednost v okviru njenega poslovanja, ni odločilno, ali so seminarji, ki jih je obiskovala, splošno dostopni, oziroma ali na katere od njih pošiljajo svoje zaposlene tudi druge zavarovalnice. Toženka je pri tožeči stranki z udeležbo na različnih s strani tožene stranke izbranih seminarjih in delavnicah ob vpogledu v relevantne podatke o poslovanju tožeče stranke pridobila celokupno znanje, ki pomeni posebno vrednost v okviru poslovanja tožeče stranke. Katerih seminarjev, delavnic ali siceršnjih izobraževanj se bo toženka udeležila v okviru svojega 13-letnega dela za tožečo stranko, je bila odločitev tožeče stranke, ki je že s samo izbiro toženki nudila pridobitev posebnega skupka znanj. Novi delodajalec toženke tako ni pridobil zgolj izkušene delavke z veliko znanji in veščinami, ki bi jih lahko pridobila pri delu za katerokoli drugo zavarovalnico. Za veljavno sklenitev konkurenčne klavzule ni pogoj, da je znanje, ki ga je pridobil delavec pri delodajalcu, specifično oziroma ekskluzivno in vezano zgolj na tega delodajalca v smislu, da istovrstnih izobraževanj sploh ne bi mogel biti deležen na prostem trgu oziroma pri konkurenčni zavarovalnici. V kolikor bi sledili takemu stališču, bi bilo s konkurenčno klavzulo mogoče zaščititi le pravno zaščitena (patentirana ipd.) znanja, kar pa ne izhaja iz zakona in sodne prakse. Delodajalec ima pravico s konkurenčno klavzulo zaščititi znanje, katerega nepooblaščeno prenašanje na drugega delodajalca bi omogočilo nelojalno konkurenco (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 245/2007 z dne 28. 5. 2008). Tožeči stranki za veljavno sklenjeno konkurenčno klavzulo ni bilo treba dokazati, da bi z znanji, ki jih je toženka pri njej pridobila, lahko konkurenčna zavarovalnica pridobila (neupravičeno) konkurenčno prednost. Glede na to, da je plačilo pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule dogovorjeno že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka, tožeči stranki v sporu ni bilo treba dokazati obstoja škode, v okvir katere sodi tudi konkretno izboljšanje konkurenčnega položaja konkurenčne zavarovalnice (prim. s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 374/2006 z dne 25. 3. 2008). Ni pomembno, da delavec po prenehanju delovnega razmerja posebno znanje (ali poslovne zveze) dejansko uporabi in izkorišča, saj to ni v skladu s pogodbeno opredelitvijo prepovedi konkurenčnega delovanja toženca. Za utemeljitev zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule v konkretnem primeru zadošča, da bi toženka s pridobljenimi znanji in izkušnjami v zaposlitvi pri drugem delodajalcu lahko konkurirala tožeči stranki (prim. s sklepoma Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 147/2012 z dne 23. 3. 2012 in Pdp 1724/2004 z dne 8. 12. 2005).

10. Pritožba pa pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede vprašanja ničnosti dogovora o uporabi pogodbene kazni za primer kršitve konkurenčne klavzule, en odstop od ustaljene sodne prakse (sodba pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 767/2016) pa ne utemeljuje njene spremembe. Pritožbene navedbe v zvezi z ugotovljeno ničnostjo konkurenčne klavzule in ugotovitvijo o neprimernosti pogodbene kazni kot inštrumenta delovnega prava so utemeljene. Dogovorjena konkurenčna klavzula je bila v skladu z 38. členom ZDR, ki oblike civilne sankcije za njeno kršitev ni posebej določal. Zato sta lahko tožeča stranka in toženka za neizpolnitev obveznosti toženke iz konkurenčne klavzule dogovorili ali plačilo odškodnine v smislu drugega odstavka 239. člena OZ ali pogodbeno kazen v smislu 247. člena OZ. V navedenem členu OZ določa, da je pogodbena kazen dogovor med upnikom in dolžnikom, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo. Zato določilo v pogodbi o zaposlitvi, po katerem je toženka dolžna plačati pogodbeno kazen, v celoti ustreza opredelitvi pogodbene kazni iz 247. člena OZ, s tem da iz pogodbe jasno izhaja, da je bila pogodbena kazen dogovorjena za primer toženkine neizpolnitve obveznosti iz konkurenčne klavzule. Na podlagi 253. člena OZ ima upnik pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo če mu ni nastala nobena škoda (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 320/2015 z dne 22. 3. 2016). Določitev pogodbene kazni v pogodbi o zaposlitvi torej ni v nasprotju s konceptom delovnega prava, kot to navaja pritožba, temveč gre za dopustno urejanje medsebojnih pravic in obveznosti med delavcem in delodajalcem. Treba je upoštevati načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami OZ, kljub temu, da v času sklepanja toženkine pogodbe o zaposlitvi takrat veljavni zakon o delovnih razmerjih in kolektivna pogodba uporabe pogodbene kazni za primer kršitve konkurenčne klavzule nista posebej določala.

11. Glede na to, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede relevantnih dejstev pravilno ugotovilo in ustrezno obrazložilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo in toženki naložilo, naj tožeči stranki plača pogodbeno kazen v višini 18.508,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2016 dalje do plačila (5. alineja 358. člena ZPP), saj je bila konkurenčna klavzula med strankama veljavno sklenjena, veljavno in skladno z zakonom pa je tudi določilo o plačilu pogodbene kazni za kršitev konkurenčne klavzule. Toženka je dogovor o konkurenčni klavzuli kršila, zato je dolžna plačati tožeči stranki pogodbeno kazen v zahtevani višini, ki je ni prerekala. Tožeči stranki mora plačati tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska, ki tečejo od 28. 2. 2016 dalje do plačila, to je od poteka osemdnevnega roka za prostovoljno plačilo obveznosti, ki je začel teči od vročitve poziva toženki 19. 2. 2016, česar prav tako ni prerekala.

12. Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari je treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Toženka je dolžna skladno z določbo 154. člena ZPP tožeči stranki povrniti priglašeni strošek sodne takse v višini 378,00 EUR ter stroške fotokopiranja dokumentov v višini 7,70 EUR, skupaj 385,70 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Drugih priglašenih stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih stroškov v smislu določb ZPP.

13. Toženka skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.