Jedro

Lastnik osebnega avtomobila kot nevarne stvari je odgovoren za škodo, ki izvira iz te stvari, le, če je to nevarno stvar zaupal osebi, ki ni bila usposobljena ali upravičeno z njo ravnati, če torej tretji ob škodnem dogodku nevarno stvar uporablja nepooblaščeno proti volji imetnika te stvari, imetnik stvari za škodo ne odgovarja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo s sklepom obravnavni sklep o izvršbi razveljavilo za plačilo 150,23 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in v tem delu postopek ustavilo zaradi umika tožbe v tem delu, s sodbo pa je sklep o izvršbi tudi v preostalem delu razveljavilo in tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo ter odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške tega postopka.

Zoper odločitev s sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da toženka v dokaz svojim trditvam, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ni ponudila nobenega dokaza in celotna sodba sodišča prve stopnje temelji zgolj in izključno na izpovedbi tožene stranke. Sodba tudi nima razlogov o tem, zakaj verjame neskladnim in nasprotujočim si izpovedbam tožene stranke. Tako toženka navaja, da je izginotje ključev avtomobila prijavila že na dan nesreče pristojni policijski postaji, o čemer bi moral obstajati uradni policijski zapisnik, le-tega pa sodišču ni predložila. V ugovoru toženka izrecno navede, da je PP prijavila odtujitev osebnega vozila, kasneje pa to izjavo spremeni, da je prijavila le odtujitev avtomobilskih ključev. Sprva trdi, da ni vedela, da je mož vzel njen avtomobil in ga uporabljal že pred obravnavano nesrečo, v nadaljevanju pa navaja, da ji je mož kradel ključe in jih je zato skrivala celo pod vzglavnikom. Sodišče ne pojasni, zakaj bi mož toženke že pred nesrečo jemal in kradel toženki avtomobilske ključe, ne da bi tudi uporabljal avtomobil. Da je bila toženka v času nesreče v službi, je zgolj njena navedba, ki ni utemeljena z nobenim dokazom. Brez realne podlage je zaključek sodišča, da je razlog za razvezo zakonske zveze toženke predmetna nesreča, kar pa je povsem brez vsake realne podlage. Glede na navedeno toženki ni verjeti, da je avtomobilske ključe res skrivala pred možem in da ni vedela, da je njen avtomobil vozil brez njene vednosti in dovoljenja. Materialnopravna podlaga za zahtevek tožeče stranke so Pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-04 (v nadaljevanju Pogoji), Zakon o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju ZOZP) in določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi z odgovornostjo imetnika nevarne stvari. Po 52. členu OZ namesto imetnika nevarne stvari odgovarja enako kot on tudi tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo. Po 21. členu ZOZP pa zavarovalnica vstopi v pravice oškodovanca nasproti osebi, ki je odgovorna za škodo, ko voznik vozilo uporablja nepooblaščeno. Tožena stranka je kot lastnica in imetnica nevarne stvari objektivno odgovorna za škodne posledice, ki nastanejo iz obratovanja te stvari. Zato mora ona dokazati neobstoj vzročne zveze med njenim ravnanjem in vožnjo nepooblaščene osebe. Ni sporno dejstvo, da je bila tožena stranka v času prometne nesreče imetnica vozila, s katerim je bila povzročena prometna nesreča, in po izrecnem zakonskem določilu 4. odstavka 152. člena OZ odgovarja za škodo, ker je avtomobil, ki se šteje za nevarno stvar, zaupala svojemu možu, za katerega je vedela, da ni imel nikoli vozniškega dovoljenja in za katerega, kot je sama povedala, je vedela, da je odvisnik od alkohola. Ker so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in sami s seboj v nasprotju, je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Posledično temu je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in tudi napačno uporabilo materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Izpovedba stranke je po ZPP dokaz v pravdnem postopku (glej 257. člen ZPP). Katero dejstvo šteje za dokazano, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Sodišče torej pri dokazni oceni ni vezano na dokazno pravilo, katero dejstvo se lahko dokazuje s katerim dokazom, ampak velja načelo proste presoje dokazov. In dokazno oceno sodišča prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe, ko pokloni vero v izpovedbo toženke in na podlagi nje zaključi, da je v času kritične nesreče njen mož vozil njen avto nepooblaščeno, brez njene vednosti in proti njeni volji, pritožbeno sodišče sprejema za pravilno. Podprta je namreč s prepričljivimi in življenjskimi razlogi (glej 7 stran izpodbijane sodbe), na katere se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju in v odgovor pritožbi, sklicuje. Ne omajajo jih niti pritožbeni pomisleki in pripombe v neskladnost in protislovja navedb in izpovedbe toženke. Ta neskladja in protislovja se namreč ne nanašajo na bistvena vprašanja in niso tako očitna, kot jih prikazuje pritožba. Če navedbe in izpovedbo toženke natančno proučimo, protislovij niti ne ugotovimo, ampak so le določene spremembe v navajanjih ali izpovedbah. Vse te nenatančnosti pa lahko pripišemo že strokovni neukosti toženke pravniškemu jeziku (vloge je pisala sama), zlasti pa bi tožnica ta razhajanja, v kolikor jih šteje za bistvena, lahko razčistila z vprašanji toženki ob njenem zaslišanju.

Potem, ko je sodišče prve stopnje ob pravilni dokazni oceni ugotovilo, da je toženkin mož v kritičnem času uporabljal njen avto brez njene vednosti in proti njeni volji, pri čemer toženki ni očitati niti neskrbnosti pri tem, da je mož imel možnost uporabe njenega avta, je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo. Po izrecni določbi 4. odstavka 152. člena OZ, v povezavi z 1. in 2. odstavkom 1. člena ter 3. členom Pogojev namreč imetnik nevarne svari (v našem primeru je to toženka kot lastnica avtomobila, s katerim je bila nesreča povzročena) odgovarja za škodo iz te stvari le v primeru, ko to nevarno stvar zaupa osebi, ki ni bila usposobljena ali upravičena z njo ravnati.

Ko pritožba očita absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, dejansko očita sodišču zmotno dokazno oceno, kar pa ni kršitev določb postopka, ampak se nanaša na zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti te očitane kršitve določb postopka.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).