Jedro

V ZENPP je vprašanje pravnih sredstev (rednih in izrednih) posebej urejeno na način, ki ni v nasprotju s 25. členom Ustave, saj je strankam zagotovljena pravica do učinkovitega pravnega sredstva, zato ne pride v poštev smiselna uporaba ZKP, po kateri bi imel obdolženec pravico do izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočni sklep o priporu, izdanem po določbah ZENPP.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega V.K. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Krškem je zoper obdolženega V.K. na podlagi 22. člena ZENPP odredil pripor. Pritožbo zagovornika obdolženca je kot neutemeljeno zavrnil zunajobravnavni senat istega sodišča. Zoper navedeni pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zagovornik obdolženca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v kateri navaja, da obdolženec ne more biti storilec obravnavanih kaznivih dejanj, ker ga tedaj ni bilo v Španiji, sodišče pa je z odreditvijo pripora tako grobo kršilo določila ZKP, EKČP, Ustave in ZENPP.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena. Vložena je namreč zoper sklep o odreditvi pripora, ki je izdan na podlagi ZENPP kot posebnega procesnega zakona. Postopek po ZENPP temelji na načelu medsebojnega priznanja in zaupanja v tuje pravnomočne sodbe in druge odločbe pravosodnih organov, tudi tiste, ki so izdane v predkazenskem postopku. Zato sodišče v takem primeru ne presoja, ali je dovolj dokazov za utemeljen sum, da je (zahtevana) oseba storila določeno kaznivo dejanje, temveč zadošča že pravnomočna odločba tujega pravosodnega organa. Sam postopek pa je urejen v posebnem zakonu, kjer je pristojnost Vrhovnega sodišča predvidena le v 24. členu, vendar ne v zvezi s priporom.

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora na podlagi 22. člena ZENPP ni dovoljena.

Po 1. odstavku 420. člena ZKP smejo stranke vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi kršitev določb kazenskega postopka zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Edina izjema, ki dopušča vlaganje tega izrednega pravnega sredstva pred koncem kazenskega postopka, je predvidena v 4. odstavku tega člena, kjer smejo stranke med kazenskim postopkom (ki ni pravnomočno končan), vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora ter zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora s sklepom senata Vrhovnega sodišča (2. odstavek 205. člena) in v primeru podaljšanja po vložitvi obtožnice (2. odstavek 272. člena). Namen zahteve za varstvo zakonitosti je torej odpraviti kršitve zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodno odločbo ali s sodnim postopkom, ki je tekel pred to pravnomočno odločbo ter zagotoviti enotno uporabo zakona v vsej državi. Gre torej praviloma za postopke, ki so tekli pred kazenskim sodiščem v Republiki Sloveniji in se tudi tukaj končali. Izjema je postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev (XXXI. poglavje ZKP), kjer je sodna praksa dala pravico do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti tudi priprtemu tujcu in zagovorniku pod pogoji, določenimi v 420. in 421. ZKP členu, zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora. Postopek izročitve obdolžencev oziroma obsojencev tuji državi je namreč natančno urejen v ZKP oziroma so v tem zakonu določeni pogoji za izročitev tujca (522. člen), natančno pa je določen tudi postopek odločanja in (524. člen do 529. člena) stvarna in krajevna pristojnost sodišč. Pri ureditvi tako imenovanega ekstradicijskega pripora je po navedenih določbah naše sodišče tisto, ki presoja obstoj utemeljenega suma, ali je določena oseba storila kaznivo dejanje ali ne.

Drugače pa je v postopku za izročitev tujcev na podlagi Evropskega naloga za prijetje in predajo, kjer postopek temelji izključno na osnovi načela medsebojnega priznanja in zaupanja v tuje pravnomočne sodbe in druge odločbe pravosodnih organov (tudi v predkazenskem postopku). Zato sodišče pri nas v tem postopku ne presoja, ali je dovolj dokazov za utemeljen sum, da je zahtevana oseba storila določeno kaznivo dejanje, temveč zadošča že pravnomočna odločba tujega pravosodnega organa. Postopek pa ni urejen v določbah ZKP, temveč v posebnem zakonu - ZENPP. Le izjemoma se glede vprašanj, ki v tem zakonu niso posebej urejena, smiselno uporablja zakon, ki ureja kazenski postopek in zakon, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij (2. odstavek 1. člena ZENPP). ZKP se torej ne uporablja, če določena vprašanja v zvezi s posameznimi inštituti rešuje ZENPP. Ta zakon natančno določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se predaja osebe lahko dopusti (člen 11), organe pristojne za izvršitev naloga, njihovo stvarno in krajevno pristojnost ter postopek odločanja. 22. člen tega zakona predvideva tudi odreditev in podaljšanje pripora, določa stvarno pristojnost sodišč, ki odločajo o tem in njihovo sestavo, dopušča pa tudi pravico do pritožbe. Pristojnost Vrhovnega sodišča je predvidena le v 24. členu tega zakona, vendar ne v zvezi s priporom. Vrhovno sodišče (na prvi in drugi stopnji) odloči o tem, kateri osebi se preda določena oseba, če je zoper isto osebo pravnomočno odločeno, da se preda državi članici in izroči tretji državi.

Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno (kot je bilo že povedano, je upravičenost do vlaganja zahteve za varstvo zakonitosti pred koncem kazenskega postopka le izjema). Izjem ni moč širiti oziroma jih je potrebno vedno tolmačiti ozko, ker sicer ne bi šlo za izjeme, temveč za pravilo. Zakonsko besedilo govori le o kazenskem postopku, katerega smisel in cilj je izdaja pravnomočne sodbe (1. člen ZKP). Postopek v zvezi z odreditvijo Evropskega naloga za prijetje in predajo ureja ZENPP, ki na smiselno uporabo ZKP napotuje z določbo 2. odstavka 1. člena le glede vprašanj, ki v ZENPP niso posebej urejena. ZENPP pri odrejanju pripora v 1. odstavku 22. člena res napotuje na smiselno uporabo ZKP, medtem ko pravica do pravnega sredstva posebej ureja 3. in 6. odstavek navedenega člena. Iz ureditve o pravnih sredstvih v navedenih določbah sledi, da zoper pravnomočne sklepe o priporu ni predvideno izredno pravno sredstvo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je vprašanje pravnih sredstev (rednih in izrednih) tako posebej urejeno v ZENPP na način, ki ni v nasprotju s 25. členom Ustave, saj je strankam zagotovljena pravica do učinkovitega pravnega sredstva, zato ne pride v poštev smiselna uporaba ZKP, po kateri bi imel obdolženec pravico do izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočni sklep o priporu, izdanem po določbah ZENPP (enako odločitev je Vrhovno sodišče sprejelo že v zadevi I Ips 123/2005).