Jedro

Za začetek teka zastaranja je odločilna dospelost terjatve. Zastaranje začne teči naslednji dan, po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti. Ugovor zastaranja tudi ni zoper načela javne morale. Zoper takšna načela je ugovor, če je dolžnik s svojim ravnanjem pripravil upnika do tega, da je s tožbo tako dolgo odlašal, dokler terjatev ni zastarala. Zlasti velja to za primer, ko dolžnik upnika prosi, naj ga še ne toži, češ da bo gotovo plačal, ko pa medtem mine zastaralni rok, se sklicuje na zastaranje. Nedopusten je ugovor zastaranja, če dolžnik z grožnjo ali prevaro doseže, da je prišlo do zastaranja.

Izrek

Revizija drugega in tretjega tožnika ter tožnice z dne 11. 9. 2006 in dopolnitev revizije drugega in tretjega tožnika z dne 20. 10. 2006 se zavržeta.

Revizija tožnice se zavrne.

Obrazložitev

Tožniki so zatrjevali, da so dediči po dne 2. 2. 1997 umrlem F. R. ter po dne 3. 10. 1997 umrli P. R. Najprej so uveljavljali, da jim gre na račun njihovega dela na kmetiji pokojnikov in skrbi za njiju "pravica do višjega dednega deleža kot ostalim dedičem", kasneje pa so postavili tožbeni zahtevek na plačilo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženke nerazdelno dolžne prvemu tožniku plačati 1.000.000 SIT, drugemu in tretjemu tožniku vsakemu po 1.500.000 SIT in tožnici 3.000.000 SIT. Odločilo je tudi o stroških postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča so bile vložene tri revizije, in sicer so eno vložili drugi in tretji tožnik ter tožnica sami, eno tožnica po odvetnici in nato še eno drugi in tretji tožnik po odvetnici. Tožnica v svoji reviziji, vloženi po odvetnici, navaja, da o zastaranju terjatev tožnikov ni bilo pravilno odločeno. Začetek teka zastaralnega roka ni bil pravilno ugotovljen. Ugovor zastaranja ni dopusten, če je tak ugovor zoper načela javne morale. Pokojna Rotovnikova sta ves čas obljubljala posestvo enemu oz. drugemu tožniku, zaradi njihovega posebnega odnosa do pokojnikov pa tožniki spornih terjatev tudi niso mogli uveljavljati preje. Tožnica je predlaga postavitev izvedenca, ki bi njeno delo, glede na zdravstveno stanje pokojne P. R., ovrednotil. Nižji sodišči se nista ukvarjali s terjatvijo iz naslova povrnitve pogrebnih stroškov.

Vsaka od revizij je bila v skladu s 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženkam, ki nanje niso odgovorile.

Revizija drugega in tretjega tožnika ter tožnice z dne 11. 9. 2006, ki so jo vložili sami ter dopolnitev revizije drugega in tretjega tožnika z dne 20.10.2006 nista dovoljeni.

Leta 1999 je bilo v ZPP uvedeno pravilo o obveznem odvetniškem zastopanju v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi (razen v primeru, ko ima stranka sama ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit). Na podlagi te določbe ZPP se je ustalila sodna praksa, po kateri sodišče zavrže revizijo, ki jo vloži stranka sama, če najpozneje v njej ne izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit.(1) Poleg tega je bilo dne 26. 6. 2002 na občni seji Vrhovnega sodišča sprejeto pravno mnenje, ki je tako sodno prakso potrdilo.(2) Ustavno sodišče je že presojalo očitke o neskladju te zakonske določbe z Ustavo in jih je s sklepom U-I-137/00 z dne 10. 7. 2003 zavrnilo. V tem sklepu je ocenilo, da je zakonodajalec z uzakonitvijo obveznega zastopanja zaradi zagotavljanja večje strokovnosti in s tem učinkovitosti izrednih pravnih sredstev zasledoval ustavno dopusten cilj. Glede na navedeno revizija, ki so jo dne 11. 9. 2006 drugi in tretji tožnik ter tožnica vložili sami (ter hkrati niso izkazali, da imajo opravljen pravniški državni izpit), ne more biti dovoljena in jo je zato revizijsko sodišče, na podlagi določbe 377. člena v zvezi drugim odstavkom 374. člena ZPP, zavrglo. Enako velja tudi za "dopolnitev revizije," ki sta jo po izteku revizijskega roka vložila drugi in tretji tožnik. Situacije, ko stranka sama vloži revizijo, namreč pojmovno ni mogoče naknadno popraviti, četudi jo je na to opozorilo sodišče, saj bi se ji s tem na škodo nasprotne stranke neupravičeno podaljšal zakonski rok za vložitev izrednega pravnega sredstva, zakonskih rokov pa sodišče ne more podaljševati.(3) Revizija tožnice ni utemeljena.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Nižji sodišči sta razmerja med tožniki in pokojnima R. pravilno presojali na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi. Terjatve iz tega naslova zastarajo v splošnem (petletnem) zastaralnem roku iz 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR). Za začetek teka zastaranja je odločilna dospelost terjatve. Zastaranje začne teči naslednji dan, po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, v konkretnem primeru torej po opravljani posamični storitvi. Neutemeljeno je revizijsko sklicevanje, da tožniki zaradi njihovega odnosa do pokojnikov, niso mogli plačila za nudeno pomoč uveljavljati preje, saj jim to zakonsko ni bilo onemogočeno. Ugovor zastaranja tudi ni zoper načela javne morale. Zoper takšna načela je ugovor, če je dolžnik s svojim ravnanjem pripravil upnika do tega, da je s tožbo tako dolgo odlašal, dokler terjatev ni zastarala. Zlasti velja to za primer, ko dolžnik upnika prosi, naj ga še ne toži, češ da bo gotovo plačal, ko pa medtem mine zastaralni rok, se sklicuje na zastaranje. Tembolj je seveda nedopusten ugovor zastaranja, če dolžnik z grožnjo ali prevaro doseže, da je prišlo do zastaranja. Takšne okoliščine pa v konkretnem primeru niso bile ugotovljene. Zatrjevano je bilo le, da sta pokojna F. in P. R. kmetijo obljubljala enkrat enemu drugič drugemu tožniku. Res je, da tožničina terjatev, ki se nanaša na nudenje pomoči pokojni P. R. zadnje tri mesece pred njeno smrtjo, ni zastarala, vendar pa tožnica svojega zahtevka v tem delu ni specificirala niti višinsko ovrednotila. Predlagala je postavitev izvedenca, vendar pa izvedba dokaza ne more nadomesti manjkajočih trditev (7. člen ZPP). Tožnica pogrebnih stroškov ni vtoževala; te naj bi imel A. P., zato revizijske navedbe glede tega ne morejo biti upoštevne.

Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato mora biti ta revizijski razlog obrazložen, kar pomeni, da je treba vsak očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka konkretizirati. Očitki, da ima sodba take pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti, da izrek nasprotuje razlogom sodbe, da so razlogi o odločilnih dejstvih sami s seboj v nasprotju ter da obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov in med samimi listinami oziroma zapisniki, so zato presplošni, da bi jih revizijsko sodišče obravnavalo. Glede na navedeno je revizijsko sodišče tožničino revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

.Op. št. (1): Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 74/2001, II Ips 447/2001, II Ips 121/2002, III Ips 20/2003, VIII Ips 180/2003, VIII Ips 254/2003 itd.. Op. št. (2): Pravna mnenja, št. 1/02, str. 21.Op. št. (3): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 3/2007.