Jedro

Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvah upravnega organa, da glede na razmere v izvorni državi nova mobilizacija v kratkem ni verjetna, morebitna kasnejša mobilizacija pa tožnika ne bo zajela zaradi zakonsko predpisane starostne meje. Zgolj tožnikove trditve o možnosti vpoklica pa ne zadoščajo za utemeljitev tožnikovega utemeljenega strahu pred preganjanjem.

Ob ugotovitvi, da v tožnikovi domači regiji ni oboroženega spopada in da je glavno mesto te regije postalo celo zatočišče notranje razseljenih oseb (ki so v tem mestu dobrodošle), je neutemeljeno tožnikovo prepričanje, da bi morala toženka presojati, ali je možna njegova preselitev v kakšen drug kraj.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Iz izpodbijane odločbe med drugim izhaja, da je tožnik državljan Ukrajine in da je v postopku navajal, da je v izvorni državi nazadnje prebival v Dnepropetrovski oblasti, v enosobnem stanovanju, ki ga ima v kraju Ordžonikidze. Iz Ukrajine je z veljavnim schengenskim grškim vizumom z vlakom vstopil na Madžarsko in istega dne na Hrvaško ter kasneje v Slovenijo, kamor je bil po lastnih navedbah tudi namenjen. Naslednji dan je sam odšel do azilnega doma in zaprosil za mednarodno zaščito. Za mednarodno zaščito je zaprosil zaradi državljanske vojne in zaradi vojne z Rusijo; v Ukrajini naj bi povsod vladalo zlo, vojna pa je življenje še poslabšala. V zvezi z vojno ga je bilo najbolj strah, da bo vpoklican v vojsko in da se bodo spopadi širili po državi. Navajal je, da je od februarja letos upokojen in da se ukrajinski vojski ne želi pridružiti, ker je veren (pravoslavec).

Upravni organ je v zvezi z možnostjo, da bi bil tožnik vpoklican v okviru mobilizacije, preveril informacije o izvorni državi (vire navaja na 8. in 9. strani obrazložitve) in ugotovil, da tožnikov strah, da bo mobiliziran, ni utemeljen in da zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

Iz omenjenih informacij namreč izhaja, da je bil konec julija 2014 sicer sprejet zakon glede delne mobilizacije, ki je starostno mejo za redne vojake, narednike in starešine povečal s 50 na 60 let, za nižje in višje častnike pa s 55 na 65 let, vendar je bila tretja (zadnja) faza mobilizacije po tem zakonu zaključena 9. 9. 2014, tožnik pa ni navajal, da je do odhoda iz izvorne države (18. 9. 2014) dobil kakšen poziv, da se mora priključiti vojski. Glede na to, da bo tožnik (rojen 21. 2. 1954) kmalu dopolnil 61 let in ker je ukrajinski predsednik nedavno izjavil, da potrebe po novi mobilizaciji ne vidi, upravni organ meni, da morebitna mobilizacija, ki bi se morda lahko zgodila v bolj oddaljeni prihodnosti, tožnika ne bo zajela.

Ugotovil je, da tudi pogoji za priznanje subsidiarne oblike zaščite niso izpolnjeni. Tožnik namreč v postopku ne uveljavlja, da bi mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev (prva alineja 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti – v nadaljevanju ZMZ). Če mu ne grozi mobilizacija, pa tudi ni treba ugotavljati, ali bi zaradi zavrnitve ali izogibanju mobilizaciji utrpel posledice, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen (druga alineja 28. člena ZMZ). Tudi tožnikovo splošno nezadovoljstvo s stanjem v izvorni državi (tj. prisotnost veliko zla, ker ljudje niso verni), ker ljudje ne dobivajo plač (on sam naj je ne bi dobil štiri mesece) in so z zahtevki neuspešni na sodiščih, po mnenju upravnega organa ne zadoščajo za oceno, da bo ob vrnitvi v Ukrajino soočen z nehumanim ali ponižujočim ravnanjem. Glede na lastne navedbe je lastnik stanovanja in prejema pokojnino, zato kljub temu, da morda v prihodnosti za dodatno delo občasno ne bo dobil plačila, teh razmer ni mogoče opredeliti kot tako nehumane, da bi dosegale prag nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.

Kljub oboroženim spopadom v Ukrajini za priznanje subsidiarne oblike zaščite niso izpolnjeni niti pogoji iz tretje alineje 28. člena. Na podlagi informacij o izvorni državi (ki jih navaja na 10. in 11. strani obrazložitve izpodbijane odločbe), upravni organ ugotavlja, da v tožnikovi domači regiji ni oboroženega spopada, pridobljene informacije in informacije, ki jih je predložil tožnik, pa ne nudijo podlage za sklepanje, da se bo oborožen konflikt nanjo razširil, tožnik tudi nima utemeljenega strahu pred resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (tretja alineja 28. člena ZMZ). Zato po ugotovitvah upravnega organa tožnik tudi pogojev za priznanje subsidiarne zaščite ne izpolnjuje.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da za mednarodno zaščito zaproša zaradi vojne v njegovi izvorni državi. V postopku je pojasnil, da nikjer druge v Ukrajini ne bi mogel živeti, ker je „izdaja“ povsod, ob vrnitvi v izvorno državo pa bi bil vpoklican v vojsko. Navaja, da za to obstaja velika verjetnost, opravljanje vojaške službe pa naj bi bilo zanj nesprejemljivo, ker je zelo veren in ne more ubijati. Sklepanje toženke, da njegov strah, da bo mobiliziran, ni utemeljen, naj bi bilo napačno, saj oborožen spopad še vedno traja. Pojasnjuje, da postopek pridobitve mednarodne zaščite temelji na ugotavljanju verjetnosti, da bo prosilec v prihodnosti podvržen preganjanju ali da bo utrpel resno škodo. Zato bi bilo treba pri ugotavljanju nevarnosti upoštevati „ugotovitveni standard verjetnosti“, saj ne gre za zahtevo po izkazovanju gotovosti obstoja nevarnosti in utemeljenega strahu. V postopku za mednarodno zaščito namreč ne gre za dokazovanje, temveč za izkazovanje oz. ugotavljanje verjetnosti, po stališču Ustavnega sodišča v odločbi Up-1525/06 z dne 21. 6. 2007 pa je v dvomu treba odločiti v korist prosilca. Meni, da je izkazal zadostno verjetnost bodočega preganjanja po standardih, ki so zahtevani v postopkih pridobivanja mednarodne zaščite, zaradi česar je odločitev, da ni upravičen do statusa begunca, napačna. Sodišču predlaga, naj ga zasliši. Po tožnikovem mnenju je napačno tudi sklepanje toženke, da ni utemeljenega razloga za prepričanje, da ob vrnitvi v izvorno državo ne bo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za življenje in osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega in oboroženega spopada. Upravno sodišče je namreč že v 12. točki odločbe I U 1015/2014 ugotovilo, da je mogoče govoriti o t. i. notranjem oboroženem spopadu v državi Ukrajini. Splošno znano dejstvo pa je, da se razmere ne umirjajo, temveč se kljub sklenjenemu premirju boji nadaljujejo, človeška življenja naj bi bila v nevarnosti, poskrbljeno pa ni niti za notranje razseljene osebe. Meni, da bi morala toženka presoditi, ali je možna njegova varna preselitev v kakšen drug kraj oziroma, ali je možno uporabiti t. i. institut notranje oblike zaščite. Med postopkom je sicer pojasnil, da to ni možno, vendar toženka tega ni upoštevala. Kot dokaz predlaga svoje zaslišanje. Sodišču predlaga, naj ugodi tožnikovi prošnji za podelitev statusa begunca oz. podrejeno subsidiarne zaščite, podrejeno pa, naj izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi – op. sodišča) in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Toženka se v odgovoru na tožbo ne strinja s tožnikovimi navedbami in enako kot v izpodbijani odločbi navaja razloge, s katerimi utemeljuje, zakaj ni verjetno, da bi bil tožnik mobiliziran. Glede na tožbene navedbe o oboroženem spopadu pa pojasnjuje, da v tožnikovi domači regiji teh spopadov ni, zato tudi ni presojala možnosti preselitve v drug kraj. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 2. člena ZMZ mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Resna škoda v skladu z 28. členom ZMZ zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje, ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

V obravnavani zadevi je toženka v rednem postopku (druga alineja prvega odstavka 52. člena ZMZ) z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ker je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite (prva alineja 53. člena ZMZ).

ZMZ v 53. členu določa, da pristojni organ v rednem postopku prošnjo zavrne kot neutemeljeno, med drugim, če ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena tega zakona ugotovi, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. V 23. členu ZMZ pa je navedeno, kaj predvsem upošteva uradna oseba pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito: podatke in izjavo iz prošnje, informacije pridobljene v osebnem razgovoru, dokaze, ki jih predloži prosilec, itd. Iz podatkov v izpodbijani odločbi, kar potrjujejo podatki v upravnem spisu, med drugim izhaja, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil zaradi vojne v izvorni državi, in sicer predvsem zaradi strahu pred mobilizacijo, saj je zanj kot vernega človeka služenje vojaške službe nesprejemljivo. Upravni organ je tožnikove izjave, da ne more ubijati, ker je veren, upošteval z vidika pete alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ, po kateri se za dejanja preganjanja v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije šteje tudi pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena ZMZ. Vendar je ugotovil, da ta razlog za priznanje statusa begunca ni izkazan že zato, ker mobilizacija, ki bi zajela tožnika, po informacijah o izvorni državi sploh ni verjetna.

Pri oceni verjetnosti nove mobilizacije se je upravni organ oprl na izjavo ukrajinskega predsednika, ki je 6. 10. 2014 za nacionalni radio izjavil, da ne vidi potrebe po novi mobilizaciji, in na druge informacije o izvorni državi, iz katerih izhaja, da se je po sklenitvi premirja situacija v dveh vzhodnih regijah Ukrajine nekoliko umirila. Zaradi krhkosti premirja in ker je situacija še vedno resna, saj oborožen spopad še vedno terja človeška življenja, je ocenjeval tudi možnost, da bi bil tožnik vpoklican, če bi do mobilizacije vendarle prišlo. Pri tej oceni pa je upošteval, da bo tožnik (roj. 21. 2. 1954) čez nekaj mesecev dopolnil 61 let, julija letos spremenjena (povišana) starostna meja za redne vojake, narednike in starešine pa je 60 let (prej 50 let). Pri oceni verjetnosti, da bi tožnika zajela morebitna mobilizacija, je upošteval tudi okoliščino, da je bila tretja mobilizacija (ki je bila zaključena 9. 9. 2014) izvedena že po omenjeni spremembi starostne meje, pa tožnika, ki je po lastnih navedbah izvorno državo zapustil 18. 9. 2014, ni zajela. Za višje častnike je ta meja sicer povišana iz 55 na 65 let, vendar tožnik ni navajal, da bi si kot rezervist pridobil kakšen čin, tega tudi v tožbi ne navaja. Glede na te ugotovitve tudi sodišče nima razloga za dvom v ugotovitev upravnega organa, da verjetnost, da bo tožnik vpoklican, če se bo vrnil v Ukrajino, ni izkazana.

Izpodbijana odločitev torej ne temelji na stališču, da bi moral tožnik dokazati, da bo ob vrnitvi v izvorno državo mobiliziran, temveč na ugotovitvah upravnega organa, da glede na razmere v izvorni državi nova mobilizacija v kratkem ni verjetna, morebitna kasnejša mobilizacija pa tožnika ne bo zajela zaradi zakonsko predpisane starostne meje.

Zgolj tožnikove trditve o možnosti vpoklica pa ne zadoščajo za utemeljitev tožnikovega utemeljenega strahu pred preganjanjem. V tožbi sicer predlaga, naj ga sodišče zasliši, vendar ne navaja, katera dejstva ali okoliščine naj bi dokazoval s tem dokazom. Niti v tožbi namreč ne navaja drugih dejstev in okoliščin v zvezi z verjetnostjo zatrjevane mobilizacije. Zato sodišče tudi ne more slediti njegovi posplošeni trditvi, da je izkazal zadostno verjetnost bodočega preganjanja po standardih, ki so zahtevani v postopkih pridobivanja mednarodne zaščite.

Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori glede presoje (ne)izpolnjevanja pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Ta se v skladu s tretjim odstavkom 2. člena ZMZ prizna, če obstaja utemeljen razlog, da bi bila oseba ob vrnitvi v izvorno državo soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo iz 28. člena zakona. Resna škoda v smislu omenjenega člena zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja), mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja) ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (tretja alineja). V navedenem členu je torej vključeno t. i. načelo nevračanja (prim. tudi obrazložitev k spremembam ZMZ, ZMZ-B, Poročevalec DZ z dne 5. 8. 2010), ki zahteva, da se prizna mednarodna zaščita v obsegu subsidiarne zaščite osebi, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca in bi zato lahko bila izročena oziroma vrnjena v državo, v kateri pa zanjo obstaja resna nevarnost, da bo ogroženo njeno življenje oziroma bo izpostavljena nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, kazni ali mučenju.

Tudi v tem primeru se pogoji za mednarodno zaščito ugotavljajo po določbah 21. in naslednjih členov ZMZ. Prosilec mora namreč sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred resno škodo (prvi odstavek 21. člena), in predložiti vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo (drugi odstavek). Upoštevaje okoliščine, v katerih se znajdejo prosilci za mednarodno zaščito, pa je zakon v tretjem odstavku uredil tudi situacijo, ko prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov, kar je bilo v obravnavani zadevi tudi upoštevano.

Organ v skladu z drugim odstavkom 22. člena ZMZ preverja izjave prosilca v povezavi z informacijami o izvorni državi iz osme in devete alineje 23. člena tega zakona. Gre za splošne informacije o izvorni državi, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbeno-politični situaciji in sprejeti zakonodaji (osma alineja), in za specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane izključno s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države (deveta alineja). Za zakonito odločitev je organ tudi v tem pogledu dolžan po uradni dolžnosti ugotoviti dejansko stanje o razmerah v izvorni državi (prvi odstavek 22. člena ZMZ), v ta namen torej pridobiti relevantne informacije, z njimi pa prosilca pred izdajo odločbe seznaniti (drugi odstavek 22. člena). Tudi te zakonske zahteve je upravni organ v obravnavani zadevi spoštoval. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da na podlagi pridobljenih informacij ni zanikal obstoja oboroženega spopada v tožnikovi izvorni državi, ki traja kljub sklenjenemu premirju. Zato je tožbeni očitek o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, ker v Ukrajini poteka notranji oborožen spopad, neutemeljen. Ker torej dejstvo, ki ga tožnik navaja v tožbi, tj. da v Ukrajini poteka oborožen spopad, v obravnavani zadevi ni sporno, je izvajanje dokazov, ki bi to dejstvo dokazovali, nepotrebno. Zato sodišče ni sledilo tožnikovemu dokaznemu predlogu, naj ga zasliši. Zmotno pa je tožnikovo stališče, da bi morala toženka v obravnavanem primeru presojati, ali je možna tožnikova preselitev v kakšen drug kraj oziroma, ali je možno uporabiti t. i. institut notranje oblike zaščite. Upravni organ je namreč na podlagi informacij o izvori državi ugotovil, da oborožen spopad poteka v ukrajinskih regijah Doneck in Lugansk, kjer je situacija kljub sklenjenemu premirju pereča, v regiji Dnepropetrovska, od koder tožnik po lastnih navedbah prihaja, pa je mirno in ekonomsko stabilno. Umori nekaj ljudi, za katere tožnik vzroka ne pozna, in pojav grafitov s prorusko propagando, pa tudi po mnenju sodišča niso elementi, ki bi utemeljevali, da gre za oborožen spopad v tožnikovem domačem kraju oz. regiji Dnepropetrovska.

Upravni organ je pojasnil tudi, da informacije o izvorni državi ne dajejo podlage niti za sklepanje o možnosti razširitve oboroženega konflikta na tožnikovo domačo regijo. Sklicevanje na informacije, ki jih je predložil na osebnem razgovoru, je upravni organ po presoji sodišča utemeljeno zavrnil, saj je bila možnost širitve oboroženega spopada (med drugim tudi na tožnikovo domačo regijo) omenjena v le enem članku, ki je bil objavljen konec maja. Ker je od takrat minilo že več mesecev in ker po drugih informacijah o izvorni državi ni nobenih znakov, da bi se oborožen spopad v resnici širil na tožnikovo domačo regijo, tudi po presoji sodišča omenjena navedba ne more vplivati na drugačno odločitev. Kot pravno neupoštevno z vidika tretje alineje 28. člena ZMZ je upravni organ zavrnil tudi sklicevanje tožnika na članek o uporabi prepovedanih bojnih sredstev, saj iz tega članka izhaja, da je bila uporaba takih sredstev zabeležena na območjih, ki jih nadzirajo proruski uporniki, tožnikova regija pa ne spada med območja, ki so pod nadzorom upornikov. Tem navedbam tožnik v tožbi niti ne nasprotuje.

Ob ugotovitvi, da v tožnikovi domači regiji Dnepropetrovsk ni oboroženega spopada in da je istoimensko glavno mesto te regije postalo celo zatočišče notranje razseljenih oseb (ki so v tem mestu dobrodošle), je neutemeljeno tudi tožnikovo prepričanje, da bi morala toženka presojati, ali je možna njegova preselitev v kakšen drug kraj. Upravni organ podatkov o tožnikovem domačem mestu Ordžonikidze sicer ni našel, zato pa se je po prepričanju sodišča utemeljeno skliceval na informacije o regiji. Nenazadnje tožnik dejstev in okoliščin, ki bi kazale na oborožen spopad v domačem kraju oz. regiji ni navajal. Glede na to, da tožnik prihaja iz regije, v kateri po ugotovitvah upravnega organa ni oboroženega spopada, da ima po lastnih navedbah v domačem kraju lastno stanovanje in da prejema pokojnino, tudi po presoji sodišča ni izkazana verjetnost tveganja za nastanek resne škode po katerikoli alineji 28. člena ZMZ.

Ker je sodišče iz vseh navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Ker stranke niso navedle novih dejstev ali dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.