Jedro

Pritožbeno sodišče na zmotno ugotovitev dejanskega stanja ne pazi po uradni dolžnosti. Zato mora pritožnik ta pritožbeni razlog obrazložiti. Mora torej argumentirati, zakaj je stališče sodišča prve stopnje o (ne)dokazanosti tega dejstva nepravilno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu III. točke izreka, to je v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna v roku 15 dni plačati 4.827,09 EUR in zakonske zamudne obresti od 3.193,56 EUR od 11. 11. 2015 do plačila, od 624,25 EUR od 11. 12. 2015 do plačila, od 520,01 EUR od 21. 12. 2015 do plačila in od 527,04 EUR od 1. 1. 2016 dalje do plačila ter v izpodbijani IV. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Izpodbijana sodba

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave, sodbo in sklepom odločilo: (I.) da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 62382/2017 z dne 11. 7. 2017 v celoti razveljavi, (II.) da se postopek zaradi delnega umika glavnice v višini 250,00 EUR v tem delu ustavi, (III.) da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 6.327,09 EUR in zakonske zamudne obrestmi od 1.500,00 EUR od 1. 11. 2015 do plačila, od 3.193,56 EUR od 11. 11. 2015 do plačila, od 624,25 EUR od 11. 12. 2015 do plačila, od 520,01 EUR od 21. 12. 2015 in od 527,04 EUR od 1. 1. 2016 do plačila in (IV.) da mora tožena stranka tožeči stranki plačati izvršilne in pravdne stroške, skupaj v višini 1.676,96 EUR s pripadki.

2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo po 435. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Po delni ustavitvi postopka je tožbenemu zahtevku v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala plačilo 1.500,00 EUR s pripadki (po računu št. 541430 z dne 30. 8. 2015), ugodilo na podlagi 316. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V preostalem delu pa je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je ugotovilo, da je tožeča stranka toženi stranki naročeno blago dobavila, tožena stranka pa ga ni plačala.

Pritožba in odgovor na pritožbo

3. Proti III. in IV. točki izreka je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Navedla je, da izpodbijano sodbo prereka v delu, ki presega z njene s strani podano pripoznavo, torej vse, kar presega dolg po računu št. 541430 z dne 30. 8. 2015 s pripadki. Uveljavljala je vse z zakonom predvidene pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povračilo svojih pritožbenih stroškov.

4. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Tudi ona je zahtevala povračilo svojih pritožbenih stroškov.

K odločitvi o pritožbi

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožena stranka je navedla, da se ne pritožuje zoper del tožbenega zahtevka, ki ga je pripoznala. Pripoznala pa je znesek 1.500,00 EUR s pripadki (po računu št. 541430 z dne 30. 8. 2015). Zato je predmet pritožbenega preizkusa le še plačilo glavnice v znesku 4.827,09 EUR in plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.193,56 EUR od 11. 11. 2015 do plačila, od zneska 624,25 EUR od 11. 12. 2015 do plačila, od zneska 520,01 EUR od 21. 12. 2015 in od zneska 527,04 EUR od 1. 1. 2016 do plačila. Torej plačilo po računih št. 542933 z dne 10. 9. 2015, 546971 z dne 9. 10. 2015, 547690 z dne 20. 10. 2015 in 548483 z dne 30. 10. 2015. 7. Pritožbeno sodišče je sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP. V okviru uradnega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je razmerje med pravdnima strankama presojalo po določbah OZ, ki urejajo prodajno pogodbo. Sporno razmerje je namreč treba presojati po določbah Konvencije Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (v nadaljevanju Dunajska konvencija). Po prvem odstavku (a) točke 1. člena te konvencije se ta uporablja za pogodbe o prodaji blaga, sklenjene med strankami, ki imajo svoje sedeže na ozemlju različnih držav, če so te države države pogodbenice. V tej zadevi ima tožeča stranka (kot prodajalka) sedež v Republiki Avstriji, tožena stranka (kot kupka) pa v Republiki Sloveniji, obe državi pa sta državi pogodbenici. Zato so pogoji za uporabo Dunajske konvencije izpolnjeni.

8. Kljub zmotni uporabi materialnega prava, pa je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pravilna. Tudi po Dunajski konvenciji je namreč prodajalec dolžan, da na način, določen v pogodbi in tej konvenciji, dobavi blago, izroči listine, ki se nanašajo na blago, in prenese lastnino na blagu (30. člen Dunajske konvencije), kupec pa je zavezan, da izplača kupnino in prevzame blago tako, kot je določeno v pogodbi in v tej konvenciji (53. člen Dunajske konvencije). Med pravdnima strankama pa je bilo sporno le, ali je tožena stranka prerekano blago prejela.

9. Pritožnica je navedla, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da prejema blaga ni prerekala. Menila je, da je to storila v vlogi z dne 10. 1. 2018, ko je navedla, „da smatra, da tega blaga ni prejela.“

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, (1) da je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje res navedla, da za pakete, za katere je trdila, da niso bili prevzeti s strani pooblaščene osebe,1 „smatra“, da jih ni prejela in (2) da je sodišče prve stopnje v 10. točki izpodbijane sodbe ugotovilo, „da tožena stranka ni zanikala prejema blaga, navedla je le, da paketi za dostavo niso bili prevzeti s strani pooblaščene osebe tožene stranke.“ Kljub tej ugotovitvi, pa je sodišče prve stopnje štelo, da je v postopku sporno, ali je tožena stranka prerekano blago prejela. Za ugotovitev tega dejstva je izvedlo tudi dokazni postopek. Zato pritožnica s povzetimi pritožbenimi razlogi ne more doseči drugačne odločitve.

11. S pritožbeno navedbo, da tožeča stranka ni dokazala izročitve blaga, je tožena stranka dejansko uveljavljala pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Izpodbijala je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da je blago prejela. Drži pritožbeno stališče, da je bilo (materialno) trditveno in dokazno breme glede dejanske izročitve blaga na tožeči stranki. Vendar pa je sodišče prve stopnje pri tem pravilno upoštevalo, da je tožena stranka ugovor, da blaga, vezanega na dostave 11. 9. 2015, 6. 10. 2015 in 15. 10. 2015 ni prejela, temeljila le na dejstvu, da je blago prevzela s strani tožene stranke nepooblaščena oseba in da prevzemna dokumentacija ni ustrezna.

12. Tožena stranka torej pred sodiščem prve stopnje ni nikoli nedvoumno in brezpogojno izjavila, da naročenega blaga nikdar in na nobeni podlagi ni prejela. To je storila šele v pritožbi, ko je (prepozno) navedla, da po njenem vedenju blaga nima na zalogi in ga ni prejela (prvi odstavek 337. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno štelo, da tožena stranka ni konkretno ugovarjala dostavi blaga, po računu št. 548483 z dne 30. 10. 2015. Kot izhaja iz tega računa (A7) v povezavi s seznamom naročenih in dobavljenih artiklov (A9) ter predloženimi dobavnicami, dostave, katerim je tožena stranka izrecno ugovarjala, niso povezane z blagom, zaračunanim s tem računom. Pritožbeno pojasnilo tožene stranke, da tega računa ni konkretno prerekala, ker se nanj ne nanaša nobeno potrdilo o prejemu blaga, pa potrjuje le to, da je tožena stranka pri zanikanju prejema (ostalega) blaga izhajala iz listinske dokumentacije, ne pa iz lastnega védenja, da blaga ni prejela.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe priče A. A., ki je pakete dostavljal, tedanje zakonite zastopnice tožene stranke B. B. ter na podlagi listinskih dokazov presodilo, da je tožeča stranka zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o tem, da je toženi stranki naročeno blago izročila in da do pomote pri izročitvi ni moglo priti.

14. Pritožbeno sodišče na zmotno ugotovitev dejanskega stanja ne pazi po uradni dolžnosti. Zato mora pritožnik ta pritožbeni razlog obrazložiti. Mora torej argumentirati, zakaj je stališče sodišča prve stopnje o (ne)dokazanosti tega dejstva nepravilno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka dokazne ocene sodišča prve stopnje v pritožbi ni argumentirano izpodbijala. Navedla je le, (1) da je tožeča stranka dobavo izkazovala le posredno, (2) da obstajajo napake na dobavnicah (potrdilih o predaji paketov) in (3) da tožeča stranka pretežnega dela dobavnic ni vložila v spis.

15. Gre torej le za pavšalne navedbe, s katerimi ne more uspeti. Pritožbeno sodišče dodaja le, da je v konkretnem primeru uspeh dokazovanja tožeče stranke, ki je glede izročitve blaga nosila materialno dokazno breme, prevalil procesno dokazno breme na toženo stranko. Slednja pa pred sodiščem prve stopnje ni zmogla trditev in dokazov, s katerimi bi uspela izpodbiti dejstva ki jih je tožeča stranka dokazovala in dokazala z zaslišanjem priče in listinsko dokumentacijo. Ni na primer navedla niti, katera od trgovk, je bila ob dnevih dostav, ki so bile zanjo sporne, sploh prisotna v trgovini, niti ni predlagala zaslišanje osebe, za katero je trdila, da ni bila pooblaščena s strani tožene stranke oziroma da je ne pozna.

16. Tožena stranka z navedbo, „da ne sprejema sodnega naziranja, da ima (sicer nesporna) dolžnost zastopnikov poslovnega subjekta, da nemudoma prerekajo vsak neustrezen način lahko za posledico presumpcijo o neovrgljivem upniško-dolžniškem razmerju,“ nasprotuje stališču, ki ga sodišče prve stopnje ni zavzelo. Zato se pritožbeno sodišče do te pritožbene navedbe podrobneje ni opredelilo.

17. Pritožnica tudi pritožbenimi navedbami, (1) da tožeča stranka zatrjuje predajo blaga v skupni teži 272,96 kg bruto v 30 paketih, v spis pa je vložila potrdila za prejem blaga v teži 129,6 kg in za 17 paketov, (2) da se na račun št. 548483 ne nanaša nobeno potrdilo o prejemu, (3) da je razkorak med težo dostavljenih in težo paketov po računih opazen le pri računu št. 543971 in (4) da se računi št. 546971, 547690 in 548483, izstavljeni za težo blaga 16,35 kg oziroma 2x16,92 kg, toženi stranki pa je bilo dne 6. 10. 2015 domnevno dostavljeno blago teže 12,3 kg in 15. 10. 2015 blago teže 14,6 kg in drugimi navedbami, ki se nanašajo na analizo dobavnic pod II. točko pritožbe, ne more uspeti.

18. Te navedbe predstavljajo pritožbene novote, za katere tožena stranka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člen ZPP). Zato ne morejo biti predmet obravnave v pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče dodaja le, da v postopku nobena od pravdnih strank ni trdila, da je bilo plačilo blaga dogovorjeno glede na težo blaga. Zato se tožena stranka tudi po nepotrebnem sprašuje, koliko naj bi bil domnevno dopusten korak med težo dostavljenih paketov in težo paketov, navedenih na računih. Če tožena stranka posameznega artikla obutve ni prejela, bi količinski manjko morala grajati v skladu s 46. členom – 51. členom Dunajske konvencije.

19. Pritožba torej ni utemeljena. Posledično tudi ni utemeljena zoper stroškovno odločitev v IV. točki izreka.2 Ker pa pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, razen tiste, ki jo je samo odpravilo, je pritožbo proti izpodbijanem delu III. točke izreka in IV. točki izreka zavrnilo ter izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbenih stroških

20. O pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Tožeči stranki pa je sodišče za stroške odgovora na pritožbo priznalo nagrado za odgovor na pritožbo po Odvetniški tarifi (OT) v višini 375 točk, za materialne stroške v višini 2 % do 1000 točk (tretji odstavek 12. člena OT) v višini 7,5 točk. Ob upoštevanju 22 % DDV (84,15 točk) in upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) pripadajo tožeči stranki stroški v višini 466,65 točk, kar je 279,99 EUR. Če bo tožena stranka zamujala s plačilom pritožbenih stroškov, bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči z iztekom 15-dnevnega paricijskega roka do izpolnitve obveznosti (prvi odstavek 299. člena OZ in prvi odstavek 378. člena OZ).

1 To je tožena stranka trdila za pakete, vezane na dostave 11. 9. 2015, 6. 10. 2017 in 15. 10. 2017. 2 Tožena stranka se je na stroške pritožila zgolj posledično. Ker pa s pritožbo ni uspela, tudi pritožba proti odločitvi o pravdnih stroških ni utemeljena.