Jedro

Po 181. členu OZ ima pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin oseba, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu dejanju, kot tudi oseba, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II.Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožnici v 30 dneh plačati 5.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2022 dalje do plačila. V presežku je zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (I. točka izreka). Sklenilo je še, da je tožnica dolžna stroške pravdnega postopka v znesku 723,94 EUR na podlagi odločbe za brezplačno pravno pomoč v roku 30 dni namesto tožencu povrniti v korist proračuna na transakcijski račun sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. dne dalje do plačila (II. točka izreka), in da je toženec dolžan stroške pravdnega postopka v znesku 2.641,95 EUR na podlagi odločbe za brezplačno pravno pomoč v roku 30 dni namesto tožnici povrniti v korist proračuna na transakcijski račun sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. dne dalje do plačila (III. točka izreka).

2.Zoper prvi odstavek I. točke izreka ter zoper II. in III. točko izreka se pravočasno pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.

Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so glede stroškov v obrazložitvi navedeni le skupni zneski, brez konkretne in določne navedbe, kateri stroški predstavljajo te skupne zneske. Enaka kršitev je podana tudi zato, ker sodišče ni pojasnilo razlogov, kako je izračunalo uspeh strank v postopku. Toženec predvideva, da je sodišče pri tožnici upoštevalo 100 % uspeh po temelju in 33 % uspeh po višini, pri tožencu pa 0 % uspeh po temelju in 67 % uspeh po višini, take odstotke seštelo in jih nato delilo z dva. Vendar pa so to le predvidevanja, sodbe brez razlogov se v tem delu ne da preizkusiti. Stroškovna odločitev je tudi materialnopravno napačna, saj je sodišče pri oceni uspeha štelo, da je tožnica po temelju uspela s 100 %, čeprav temelj sploh ni bil sporen. Uspeh bi zato moralo upoštevati samo glede višine zahtevka, pri čemer je tožnica uspela s 33,3 %, toženec pa s 66,7 %. Skladno s tem je treba spremeniti tudi višino prisojenih stroškov.

Odškodnino po 181. členu OZ je sodišče prisodilo v previsokem znesku. Šlo je namreč za kratkotrajen stik med strankama preko socialnega omrežja Facebook, brez večje intenzitete in brez osebnega srečanja. Upoštevati je treba prejšnje psihosocialno stanje tožnice, kot ga je ugotovila izvedenka, sodišče pa tega ni upoštevalo oziroma je to upoštevalo v premajhni meri. Odškodnina 5.000 EUR je previsoka tudi glede na sodno prakso. V zadevi I Cp 226/2013 je odškodnina znašala 2.900 EUR, pri čemer je šlo za težje kaznivo dejanje kot v konkretnem primeru. Podobno velja za zadevo II Cp 677/2010. Odškodnina po mnenju toženca ne more znašati več kot 2.000 EUR.

Sodišče je prav tako zmotno uporabilo materialno pravo glede zakonskih zamudnih obresti, ki jih je prisodilo že od vložitve premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku dalje. Tožnica obresti lahko zahteva šele od vročitve tožbe tožencu dalje, saj kazensko sodišče premoženjskopravnega zahtevka, ki ga je prejelo šele 1. 4. 2022, ni priznalo in jo je napotilo na pravdo. Poleg tega je tožnica v kazenskem postopku zahtevala nižji znesek kot v predmetni pravdi.

Predlaga spremembo sodbe tako, da se v prvem odstavku I. točke izreka prisojena odškodnina zniža na 2.000 EUR in se tek zakonskih zamudnih obresti določi od prejema tožbe dalje, posledično pa se ustrezno spremeni tudi stroškovna odločitev v II. in III. točki izreka. Podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.S tožbo je tožnica od toženca na podlagi 179. in 181. člena OZ zahtevala plačilo 15.000 EUR odškodnine zaradi nepremoženjske škode, ki jo je utrpela kot posledico kaznivega dejanja po prvem odstavku 173.a člena KZ-1 (pridobivanje oseb, mlajših od petnajst let, za spolne namene). Za storitev tega kaznivega dejanja je bil toženec pravnomočno obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Celju III K 000/2021, iz katere izhaja, da je toženec mladoletno tožnico kontaktiral preko omrežja Facebook, jo spraševal po njenih spolnih izkušnjah, ji izkazoval naklonjenost in jo nagovarjal in vabil k osebnemu srečanju, na katerem bi imela spolne odnose.

6.Sodišče prve stopnje je upoštevajoč 14. člen ZPP (vezanost na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca) in na podlagi izvedenega dokaznega postopka tožnici po 181. členu OZ prisodilo enotno odškodnino v višini 5.000 EUR, v ostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (zavrnilni del pritožbeno ni izpodbijan).

7.Po 181. členu OZ ima pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin oseba, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu dejanju, kot tudi oseba, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo.

8.Izvedensko mnenje izvedenke klinične psihologije dr. A. A., na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, je potrdilo navedbe tožnice, da je kot žrtev kaznivega dejanja utrpela duševne bolečine zaradi kršitve ustavno zagotovljene pravice do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave RS) in je upravičena do odškodnine. Iz mnenja izhaja, da je tožnica zaradi obstoječih posebnosti v duševnem funkcioniranju (čustvene in vedenjske težave ob primarni motnji aktivnosti in pozornosti, nižje intelektualno funkcioniranje s podpovprečnimi kapacitetami, primanjkljaji na področju učenja, znižano razpoloženje z depresivnimi pomiki, impulzivna reagiranja, izrazit socialni umik, ranljiva samopodoba) in zaradi odraščanja v manj stimulativnem okolju hrepenela po varnosti, sprejetosti in potrditvi. Toženec je njeno željo po pozornosti in naivnost izkoristil in ji navedeno ponudil, tožnica pa je ob spoznanju njegovih resničnih namenov in dejstva, da je bila žrtev kaznivega dejanja, utrpela občutek prevaranosti, izkoriščenosti in strahu. Zaradi storjenega kaznivega dejanja je tožnica še bolj ponotranjila in poglobila nezaupanje do drugih ljudi, boji se, da bi jo poškodovali ali ranili, kar jo ovira pri ohranjanju medosebnih odnosov. Izgubila je zaupanje v nasprotni spol, boji se vzpostavljanja bližine in intimnih odnosov z moškimi, partnerske zveze in morebitne starševske vloge, kar jo hromi pri doseganju tipičnih razvojnih nalog v mladostništvu in zgodnji odraslosti.

9.Toženec v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je odškodnina v znesku 5.000 EUR previsoka, ker je šlo za lažje kaznivo dejanje in za le kratkotrajen stik preko socialnega omrežja Facebook, brez večje intenzitete in brez osebnega srečanja. Nista namreč bistvena trajanje škodnega dogodka in toženčevo dojemanje njegove intenzitete, temveč je pravno odločilno, kakšne posledice so zaradi njega nastale tožnici kot oškodovanki. Poskusom zanikanja in zmanjševanja pomena zgoraj ugotovljenih posledic toženčevega nedopustnega ravnanja tako ni mogoče slediti, pri čemer ni nepomembno, da ima obravnavana oblika odškodnine tudi preventivni namen. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo prejšnjega psihosocialnega stanja tožnice. Izvedenka je namreč v dopolnitvi mnenja jasno navedla, da so tožnico predhodno prepoznana odstopanja naredila bolj ranljivo in dovzetno, niso pa vplivala na intenzivnost posledic. Tožnica je bila zaradi osebnostnih lastnosti bolj sugestibilna in je slabše prepoznavala toženčeve slabe namene, vse zgoraj opisane posledice pa so izključna posledica škodnega dogodka.

10.Tudi ob upoštevanju načela objektivizacije, po katerem sodišče prisodi odškodnino v višini, ki je bila v sodnih postopkih odmerjena v podobnih primerih, pritožbeno sodišče prisojeno odškodnino šteje za primerno in so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Toženec ob sklicevanju na judikate, ki jih šteje za primerljive, navaja le nominalne evrske zneske odškodnin, pri tem pa prezre, da je zaradi izničenja vpliva inflacije in zaradi možnosti realne primerjave v različnih časovnih obdobjih prisojenih odškodnin te zneske treba ovrednotiti glede na število povprečnih mesečnih neto plač na trenutek, ko je bilo o odškodnini odločeno. V VSL sodbi I Cp 226/2013 z dne 17. 7. 2013 je bila tako tožnici priznana odškodnina v višini približno 3 povprečnih mesečnih neto plač, pri čemer je bilo kaznivo dejanje res hujše narave od dejanja v konkretni zadevi, vendar pa je bila tam tožnica že polnoletna, kar predstavlja pomemben razlikovalni element. Z VSL sodbo II Cp 677/2010 z dne 22. 4. 2010 je bila priznana odškodnina v višini približno 2 povprečnih mesečnih neto plač, ob tem je bilo upoštevano, da je bila tožnica v času škodnega dogodka pod vplivom alkohola in psihoaktivnih snovi. V VSL sodbi I Cp 301/2014 z dne 14. 5. 2014 je sodišče obravnavalo konkretnemu primeru primerljive posledice in odškodnino po 181. členu OZ priznalo v višini 5 povprečnih mesečnih neto plač, v VSL sodbi II Cp 3068/2015 z dne 23. 12. 2015 pa je ob nekoliko hujših posledicah priznalo odškodnino v višini 4,9 povprečnih mesečnih neto plač. Znesek 5.000 EUR, ki ga je sodišče kot odškodnino prisodilo v obravnavani zadevi, v trenutku izdaje sodbe sodišča prve stopnje predstavlja približno 3,3 povprečne mesečne neto plače in je torej ustrezno umeščen med odškodnine, prisojene za manjše, podobno hude in hujše škode. Pritožbeno prizadevanje za znižanje odškodnine na 2.000 EUR zato ne more biti uspešno.

11.Plačilo odškodnine 5.000 EUR je sodišče tožencu pravilno naložilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2022 dalje, ko je tožnica v kazenskem postopku vložila premoženjskopravni zahtevek. Ni mogoče slediti navedbam, da je do obresti tožnica upravičena šele od vročitve obravnavane tožbe tožencu dalje, saj je že z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka od toženca zahtevala izpolnitev obveznosti iz naslova odškodnine in je toženec že s tem prišel v zamudo (drugi odstavek 299. člena OZ). Dejstvo, da je bila tožnica s svojim zahtevkom napotena na pravdo, na nastop zamude ne vpliva. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je bil premoženjskopravni zahtevek vložen šele 1. 4. 2022, saj je kazensko sodišče o premoženjskopravnem zahtevku za plačilo odškodnine v znesku 10.000 EUR razpravljalo že na naroku 31. 3. 2022. Na tem naroku je tožnica svoj zahtevek razširila na 15.000 EUR, zato je neutemeljena tudi nadaljnja pritožbena graja, da je v kazenskem postopku zahtevala nižji znesek odškodnine kot v predmetni pravdi. Tudi sicer je vložitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku glede na X. poglavje ZKP le pravica oziroma možnost oškodovanca, zato v nadaljnjih postopkih na tak zahtevek ni vezan.

12.Toženec s pritožbo izpodbija tudi stroškovno odločitev iz II. in III. točke izreka sodbe. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da sta pravdni stranki v pravdi deloma uspeli, zato morata druga drugi oziroma zaradi dodeljene brezplačne pravne pomoči v korist proračuna povrniti sorazmeren del njunih potrebnih pravdnih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP in tretji odstavek 46. člena ZBPP). Pravdnima strankama je stroške, kot izhajajo iz stroškovnikov pod A8 in B5 v spisu in iz sklepov o stroških izvedenke, priznalo in odmerilo v skladu z ZST-1 in spisovnimi podatki.

13.Ob tako pojasnjenih razlogih se za neutemeljeno izkaže pritožbena navedba, da je zaradi pomanjkljive obrazložitve stroškovne odločitve podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za obrazložitev odločitve o pravdnih stroških namreč zadošča, da sodišče na stroškovniku, na katerega se v obrazložitvi sodbe ali sklepa sklicuje, označi, katere stroške in v kolikšni višini je priznalo. V konkretni zadevi sta odmera in izračun pravdnih stroškov opravljena na specificiranih stroškovnikih v spisu, na katerih je sodišče jasno označilo priznane stroške in njihovo višino, kar tako pritožbenemu sodišču kot pravdnima strankama omogoča vsebinski preizkus sprejete odločitve. Višine priznanih stroškov pritožba konkretizirano ne napada.

14.Slediti tudi ni mogoče pritožbeni navedbi, da sodišče ni pojasnilo, kako je izračunalo uspeh strank v postopku. V obrazložitvi je jasno navedlo, da je tožnica z zahtevkom po temelju uspela s 100 %, po višini pa s 33,3 %. Njen skupni uspeh tako znaša 66,75 %, toženčev pa 33,25 %. Takšna obrazložitev izračuna deležev zadošča in jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo, iz pritožbenih navedb izhaja, da jo je razumel tudi toženec. Pritožbeno očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako tudi v zvezi s tem ni podana.

15.V pritožbi toženec še navaja, da bi sodišče pri ugotavljanju skupnega uspeha strank v postopku moralo upoštevati le višino zahtevka, ne pa tudi temelja, češ da ta ni bil sporen. Tudi tej navedbi ni mogoče slediti, saj je toženec v odgovoru na tožbo (sicer neutemeljeno) izrecno prerekal vzročno zvezo med kaznivim dejanjem in nastalimi posledicami (višino odškodnine pa je prerekal le iz previdnosti) in o nespornosti temelja ni mogoče govoriti.

16.Po vsem pojasnjenem je toženčeva pritožba neutemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17.Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške odgovora na pritožbo sama krije tudi tožnica, saj z odgovorom ni pripomogla k odločitvi in ne gre za potrebne stroške postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami.

2Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/01, s spremembami in dopolnitvami.

3Kazenski zakonik, Ur. l. RS, št. 55/08, s spremembami in dopolnitvami.

4Prim. dr. Nina Plavšak, E-paket Obligacije z e-komentarjem OZ, komentar 181. člena OZ, https://www.tax-fin-lex.si/.

5Zakon o kazenskem postopku, Ur. l. RS, št. 63/94, s spremembami in dopolnitvami).

6Zakon o brezplačni pravni pomoči, Ur. l. RS, št. 48/01, s spremembami in dopolnitvami.

7Zakon o sodnih taksah, Ur. l. RS, št. 37/08, s spremembami in dopolnitvami.

8VSL Sklep I Cp 687/2018 z dne 19. 6. 2018, VSL Sklep II Cp 2305/2018 z dne 14. 2. 2019, VSL Sklep II Cp 904/2020 z dne 9. 7. 2020 in številni drugi, tako tudi Janez Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008, str. 9.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179, 181, 299, 299/2 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 173a Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 14, 154, 154/2 Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 46, 46/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.