Jedro

Smisel izvršilnega postopka je, s prisilnimi ukrepi v razmerju proti dolžniku doseči izvršitev sodne odločbe (prim. 1. odst. 1.čl. ZIZ). Rubež se skladno temu izhodišču opravi na stvareh, ki so v (neposredni) posesti dolžnika. Na ta način se poseže v dolžnikov položaj. Morebitne pravice (in ne posredna posest) tretjih (prim. 64. čl. ZIZ) pa so zavarovane z ugovorom tretjega. Pritožbeno sodišče še dodaja, da izvršitelj ni pristojen za odločanje o teh pravicah. V pritožbi zatrjevana "absurdnost situacije" ne zadošča za nastanek odškodninske odgovornosti, ker je posledica izrecnih pooblastil izvršitelja v splošnih predpisih, sprejem splošnih predpisov pa po splošnih načelih odškodninskega prava ne more imeti značilnosti protipravnega ravnanja. Tožeči stranki je zatrjevana škoda nastala zaradi kršitve sklenjene pogodbe o najemu: najemnik (dolžnik v izvršilnem postopku) avtomobila namreč ni vrnil ob izteku pogodbeno dogovorjenega roka. Res je, da je do kršitve pogodbe prišlo zaradi izvedenih izvršilnih dejanj proti dolžniku. Vendar bi se dolžnik - najemnik prisilnim izvršilnim dejanjem lahko izognil na več načinov. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da za zatrjevano škodo nihče ne odgovarja (prim. 240. čl. OZ).

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka mora drugemu tožencu povrniti 256,85 EUR za stroške odgovora na pritožbo v roku 15 dni, po tem roku pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti od 256,85 EUR do plačila tega zneska.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na nerazdelno plačilo 961.075,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.2003 (1. točka izreka). Odločilo je tudi, da mora tožeča stranka povrniti toženima strankama njune pravdne stroške (2. točka izreka).

Proti sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge, navedene v 1. odst. 338. čl. ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

V odgovoru na pritožbo drugotožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Presoja prvostopnega sodišča o dopustnosti in zakonitosti rubeža na osebno vozilo R. T. je pravilna. Izvršitelj je na podlagi odredbe Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. Ig 2000/0124 z dne 4.3.2002, ter v skladu s 83. čl. ZIZ zarubil vozilo, ki ga je imel V. K. (dolžnik v izvršilnem postopku) v (neposredni) posesti. V. K. je kot najemnik iz Najemne pogodbe za nadomestno vozilo (A2) uporabljal sporno vozilo za osebne potrebe in s tem izvrševal neposredno dejansko oblast nad vozilom. Ker določilo 83. čl. ZIZ ne opredeljuje posebej pojma posesti (npr. tega pojma ne razločuje na neposredno, posredno posest ali soposest), je prvostopno sodišče pravilno štelo V. K. za posestnika v smislu 83. čl. ZIZ. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, iz katerih sledi, da je imela P. d.o.o. nad osebnim vozilom posredno posest. Vendar to v predmetni zadevi ne more biti pomembno. Smisel izvršilnega postopka je s prisilnimi ukrepi v razmerju proti dolžniku doseči izvršitev sodne odločbe (prim. 1. odst. 1.čl. ZIZ). Rubež se skladno temu izhodišču opravi na stvareh, ki so v (neposredni) posesti dolžnika. Na ta način se poseže v dolžnikov položaj. Morebitne pravice (in ne posredna posest) tretjih (prim. 64. čl. ZIZ) pa so zavarovane z ugovorom tretjega. Pritožbeno sodišče še dodaja, da izvršitelj ni pristojen za odločanje o teh pravicah.

Nadalje niso utemeljene pavšalne pritožbene trditve glede ocene nedopustnosti ravnanja izvršitelja. Pri tem gre pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da je izvršitelj ravnal v skladu s svojimi pooblastili in tako pri opravi rubeža ni napravil nepravilnosti, ki bi pomenile kršitve službene dolžnosti, pomembne za presojo odškodninske odgovornosti. Izvršitelj je osebno vozilo zarubil skladno s 83. in 84. čl. ZIZ ter ob upoštevanju določil Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (Ur. l. RS, št. 32/1999, v nadaljevanju "Pravilnik"). Ob pisanju zapisnika je zabeležil ugotovitve glede lastništva vozila (A5) in postopal po 1. odst. 80. čl. Pravilnika.

Glede opustitve napotitvene dolžnosti po 2. odst. 80. čl. Pravilnika pa se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvami prvostopnega sodišča, da le-ta ni v vzročni zvezi z nastalo zatrjevano škodo. Neutemeljeno je tudi pritožnikovo ločevanje med dopustnostjo rubeža in hrambe, saj je hramba zakonsko predvidena posledica rubeža. Na podlagi 85. čl. ZIZ in 5. poglavja Pravilnika, se po rubežu zarubljene stvari hranijo v hrambi, dokler sodišče ne odredi drugače. Po 26. čl. URS je ena izmed temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti državnih organov protipravnost dejanja, storjenega v zvezi z izvrševanjem oblasti ali javnih pooblastil. Prvostopno sodišče je pravilno presodilo, da rubež in hramba spornega avtomobila nista bila protipravna, saj je izvršilni postopek potekal tako, kot je bilo izrecno predvideno z zakonom in podzakonskim aktom. Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno sledi, da sodišče v obravnavanem primeru ni našlo pravne podlage za nastanek odškodninske odgovornosti brez protipravnega ravnanja (prim. 3. odst. 131. čl. OZ). Smiselno zatrjevan očitek absolutno bistvene kršitve ZPP iz 14. tč. 2. odst. zato ni podan. Materialno pravnemu stališču sodišča prve stopnje o tem vprašanju pa se pritožbeno sodišče pridružuje, saj tudi samo ni našlo zakona, ki bi urejal podlago za tovrstno odškodninsko odgovornost. Že zato v obravnavanem primeru ni pravne podlage za nastanek odškodninske odgovornosti v razmerju med tožečo in prvo toženo stranko.

Doslej razloženemu pritožbeno sodišče dodaja dvoje.

Prvič, bistvena značilnost nastanka izvenpogodbene odškodninske odgovornosti je izpolnjenost predpostavk, ki jih določa zakon. V pritožbi zatrjevana "absurdnost situacije" ne zadošča za nastanek odškodninske odgovornosti, ker je posledica izrecnih pooblastil izvršitelja v splošnih predpisih, sprejem splošnih predpisov pa po splošnih načelih odškodninskega prava ne more imeti značilnosti protipravnega ravnanja. In drugič, tožeči stranki je zatrjevana škoda nastala zaradi kršitve sklenjene pogodbe o najemu: najemnik (dolžnik v izvršilnem postopku) avtomobila namreč ni vrnil ob izteku pogodbeno dogovorjenega roka. Res je, da je do kršitve pogodbe prišlo zaradi izvedenih izvršilnih dejanj proti dolžniku. Vendar bi se dolžnik - najemnik prisilnim izvršilnim dejanjem lahko izognil na več načinov. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da za zatrjevano škodo nihče ne odgovarja (prim. 240. čl. OZ). Sporna (prisilna) izvršilna dejanja tako niso bila storjena proti tožeči stranki, temveč proti dolžniku, ker je bilo z njimi poseženo v dolžnikov položaj. Že zato jih ni mogoče presojati skozi prizmo splošne prepovedi povzročanja škode in na toženi stranki prenašati rizika zakonito izvedenega sodnega postopka.

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz 2. odst. 350. čl. ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Tožeča stranka v pritožbenem postopku ni uspela. Zato sama nosi svoje stroške tega postopka. Povrniti pa mora stroške odgovora na pritožbo drugemu tožencu. Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo na 256,85 EUR (221,18 EUR za odvetniške stroške in 35,67 EUR za plačano takso za odgovor na pritožbo). Ker je vlagateljica odgovora na pritožbo zahtevala tudi zamudne obresti od uveljavljanih stroškov, je pritožbeno sodišče odločilo tudi o le-teh. Odločilo je skladno načelnemu pravnemu mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006 (Pravna mnenja, I/2006, stran 7).