Jedro

Ker je sodišče izdalo sklep o spremembi denarne kazni v zaporno po poteku 3-letnega zastaralnega roka iz 5. točke 1. odstavka 113. člena KZ, je nastopilo relativno zastaranje izvršitve kazenske sankcije.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep Okrajnega sodišča v Škofji Loki z dne 8.6.2004 razveljavi.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Škofji Loki je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega T.B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po 1. odstavku 216. člena KZ. Z uporabo omilitvenih določil mu je bilo izrečeno 25-dnevnih zneskov po 1.700 SIT, skupno 42.500 SIT denarne kazni, ki jo je obsojenec moral plačati v roku enega meseca. V primeru neizterljivosti se bo denarna kazen izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 3.400 SIT, določil en dan zapora. Obsojenec je bil po 95. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžan plačati stroške kazenskega postopka: povprečnino 30.000 SIT in 880 SIT stroškov postopka. Na glavni obravnavi pri Okrajnem sodišču v Škofji Loki dne 9.9.1998 sta po izreku sodbe obsojenec in okrožni državni tožilec izjavila, da se odpovedujeta pravici do pritožbe zoper sodbo, kar sta potrdila s svojima podpisoma na zapisniku. Sodba je tako postala pravnomočna. Zoper pravnomočno sodbo pritožba ni dovoljena, sodba pa na podlagi 4. odstavka 443. člena ZKP tudi ni vsebovala obrazložitve. Z uvodoma navedenim sklepom Okrajnega sodišča v Škofji Loki z dne 8.6.2004 je bila denarna kazen v skupnem znesku 42.500 SIT, ki je bila obsojencu izrečena z navedeno sodbo, spremenjena v zaporno kazen in se je obsojencu T.B. izrekla zaporna kazen v trajanju 13 dni zapora.

Zoper navedeni sklep Okrajnega sodišča v Škofji Loki je vrhovni državni tožilec dne 13.4.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena KZ v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP zaradi kršitve kazenskega zakona. V zahtevi je uveljavil, da je Okrajno sodišče v Škofji Loki dne 22.3.1999 vložilo predlog za izvršbo zaradi izterjave izrečene denarne kazni, s čimer je bilo pretrgano zastaranje izvršitve izrečene denarne kazni.

Izvršba je bila neuspešna, novi predlog pa ni bil vložen, ker je bil izvršilni postopek s sklepom z dne 30.6.2002 ustavljen. Dne 8.6.2004 je Okrajno sodišče v Škofji Loki izdalo izpodbijani sklep o spremembi denarne kazni v zaporno kazen, to pa je bilo že po poteku 3-letnega zastaralnega roka iz 5. točke 1. odstavka 113. člena KZ, saj je dne 23.3.2002 že nastopilo relativno zastaranje izvršitve kazenske sankcije. Pred pravnomočnostjo navedenega sklepa, ki je postal pravnomočen dne 16.11.2004, pa je dne 10.9.2004 nastopilo tudi absolutno zastaranje izvršitve kazenske sankcije. Sodišče je torej kršilo določbo 5. točke 1. odstavka 113. člena KZ, zato je vrhovni državni tožilec predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in pravnomočni sklep, ki ga izpodbija, v celoti razveljavi.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi določbe 2. odstavka 423. člena ZKP poslana tudi obsojenemu T.B. dne 25.4.2005, vendar nanjo ni odgovoril. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Iz spisnih podatkov je razvidno, da je prvostopenjska sodba zoper obsojenca postala pravnomočna dne 9.9.1998, kot je to ugotovljeno tudi v končnih odredbah sodišča. Tudi ostale navedbe vrhovnega državnega tožilca v zahtevi so skladne s podatki kazenskega spisa. S predlogom Okrajnega sodišča v Škofji Loki z dne 22.3.1999 je bilo prekinjeno zastaranje izvršitve izrečene denarne kazni, izvršilni postopek pa je bil s sklepom z dne 30.6.2002 ustavljen. Dne 8.6.2004 je Okrajno sodišče v Škofji Loki izdalo izpodbijani sklep o spremembi denarne kazni v zaporno, torej po poteku 3-letnega zastaralnega roka iz 5. točke 1. odstavka 113. člena KZ. Vrhovni državni tožilec v zahtevi pravilno ugotavlja, da je dne 23.3.2002 že nastopilo relativno zastaranje izvršitve kazenske sankcije. Izpodbijani sklep je postal pravnomočen dne 16.11.2004, tako da je dne 10.9.2004, torej pred pravnomočnostjo izpodbijanega sklepa, nastopilo tudi absolutno zastaranje izvršitve kazenske sankcije. Izrečena kazen se namreč ne sme več izvršiti, ko je preteklo 3 leta od obsodbe na zapor do enega leta ali na denarno kazen (5. točka 1. odstavka 113. člena KZ), po 5. odstavku 115. člena KZ pa izvršitev kazni zastara v vsakem primeru, ko preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje izvršitve kazni. V obravnavani kazenski zadevi je torej nastopilo relativno zastaranje izvršitve kazenske sankcije zoper obsojenega T.B. že pred izdajo izpodbijanega sklepa, po izdaji tega sklepa pa je še pred pravnomočnostjo nastopilo absolutno zastaranje izvršitve kazni, kot je pravilno v zahtevi ugotovil vrhovni državni tožilec.

Sodišče je z izpodbijanim sklepom torej v škodo obsojenca kršilo določbo 5. točke 1. odstavka 113. člena in določbo 5. odstavka 115. člena KZ. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena ter je glede na naravo kršitve v skladu z določbo 1. odstavka 426. člena ZKP izpodbijani sklep razveljavilo.