Jedro

Delavec je upravičen do odškodnine zaradi neizkoriščenega letnega dopusta, če izkaže, da je od delodajalca izrecno zahteval koriščenje letnega dopusta in da mu je delodajalec to pravico izrecno odklanjal. Zgolj dejstvo, da je delavec na čakanju ter da je delodajalec predvidel postopek prisilne poravnave, o katerem bo določenim delavcem prenehalo delovno razmerje, ni razlog, da bi delavcu pripadala odškodnina zaradi neizrabe letnega dopusta.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v 3. alinei izreka tako, da se tožbeni zahtevek za izplačilo odškodnine za neizkoriščeni letni dopust v višini 159.985,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.10.2000 do plačila, zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v sodbi in sklepu razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati iz naslova odpravnine znesek v višini 1.822.708,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.7.2000 dalje do plačila (prva alinea), izplačati iz naslova regresa za letni dopust za leto 2000 znesek v višini 61.191,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.9.2000 do plačila (druga alinea) in odškodnino za neizkoriščeni letni dopust v višini 159.985,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.10.2000 do plačila (tretja alinea). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 95.172,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Sklenilo je tudi, da se v delu tožbenega zahtevka zaradi izplačila regresa za letni dopust za leto 1999 v višini 102.000,00 SIT bruto in izplačila jubilejne nagrade za 30 let delovne dobe v višini 141.893,60 SIT neto in odpravnine v višini 1,208.686,10 SIT, postopek zaradi umika ustavi.

Zoper sodbo je vložila pritožbo tožena stranka iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Menila je, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločalo o izplačilu regresa za letni dopust, tožba v tem delu je bila preuranjena in zanjo niso bile podane procesne predpostavke, zato bi moralo sodišče prve stopnje v tem delu tožbo zavreči. Iz razloga pravnomočno potrjene prisilne poravnave v zadevi Okrožnega sodišča na Ptuju pod opr. št. St 5/2000 terjatev tožnika iz naslova regresa za letni dopust še ni zapadla. Tožnica tudi ni izkazala kontinuitete zaposlitve pri toženi stranki pred 19.9.1990, vsekakor pa je sporno obdobje za čas od 1.7.1984 do 31.3.1990. Prav tako niso podane procesne predpostavke za sodno varstvo iz naslova odškodnine zaradi neizkoriščenega letnega dopusta, saj tožnica predhodno ni uveljavljala varstva pravic pred delodajalcem. Glede višine škode pa ni mogoče izhajati iz urne postavke 714,22 SIT, ki jo sodišče prve stopnje predpostavlja kot povprečno mesečno plačo tožnice v zadnjih treh mesecih dela iz leta 1999, saj je bila tožnica na čakanju in prejemala nadomestilo v višini 70 % osnovne plače. Kumulacija teh prejemkov iz naslova odškodnine in iz naslova nadomestila za neizkoriščeni letni dopust bi pomenila neupravičeno obogatitev tožnice. Zaradi navedenega je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek tožnice za izplačilo regresa za letni dopust zavrže, v obsegu zahtevane odpravnine in nadomestila za neizkoriščeni letni dopust pa zavrne in ustrezno spremeni odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena in sicer glede odločitve sodišča prve stopnje o odškodnini za neizkoriščeni letni dopust v višini 159.985,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.9.2000 dalje do plačila.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil postopka, kot to določa 350. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - v nadaljevanju ZPP).

Neutemeljen je pritožbeni ugovor tožene stranke, da regres za letni dopust še ni zapadel, ter zato niso bile podane procesne predpostavke za vložitev tožbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v letu 2000 pridobila pravico do izplačila regresa za letni dopust, v skladu z določbo 1. točke 51. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 40/97 - SKPG) in 1. točke 54. člena Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 7/98 - 19/2000). Tožnica je v letu 2000 pridobila pravico do izrabe letnega dopusta, zato je pridobila tudi pravico do izplačila regresa za letni dopust. Pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da tožena stranka ni predložila dokaza o nelikvidnosti, kar bi pomenilo zamik plačila regresa za letni dopust do konca novembra tekočega leta. V postopku ni bilo izkazano, da bi tožnik morebiti terjatev iz tega naslova prijavil v postopku prisilne poravnave, ne glede na to pa pravnomočno potrjena prisilna poravnava vpliva na izplačilo terjatve ne glede na to ali je bila terjatev v postopku priglašena ali ne.

Sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugovora tožene stranke, s katerim je ugovarjala kontinuiteto zaposlitve tožnika pri toženi stranki pred 19.9.1990, oz. vsaj v času od 1.7.1984 do 31.3.1990, na kar tožena stranka ponovno opozarja v pritožbi. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki oz. njenih pravnih prednikih vse od od 7.9.1970 do prenehanja delovnega razmerja dne 18.7.2000. Pravno nasledstvo je tudi jasno razvidno iz delnega izpiska iz sodnega registra. Zato je bilo potrebno v zvezi z izračunom odpravnine upoštevati poleg delovne dobe pri toženi stranki tudi delovno dobo doseženo pri pravnih prednikih. V spornem primeru pa ni podano le pravno nasledstvo, temveč tudi kontinuiteta zaposlitve, saj iz izpovedi tožnice nedvoumno izhaja, da ves čas ni menjala zaposlitve, spreminjal se je le naziv firme glede na statusne in organizacijske spremembe.

Pritožbeni ugovor tožene stranke, da je sodišče prve stopnje tožnici neupravičeno prisodilo odškodnino zaradi neizkoriščenega letnega dopusta, je utemeljen, vendar ne iz razloga, ki ga sicer navaja tožena stranka, da ni podana predpostavka za sodno varstvo, ter da se odškodnina zaradi neizrabe letnega dopusta in nadomestilo zaradi čakanja na delo, ne moreta med seboj kumulirati, pač pa iz razloga, ker tožnica ni izkazala, da je od delodajalca izrecno zahtevala koriščenje letnega dopusta in da bi ji delodajalec to pravico izrecno odklanjal. Zgolj dejstvo, da je bila tožnica na čakanju, ter da je tožena stranka predvidevala postopek prisilne poravnave, v katerem bo določenem delavcem prenehalo delovno razmerje, ni razlog, da bi tožnici pripadala odškodnina zaradi neizrabe letnega dopusta. Tožnica v postopku ni izkazala, da je izrecno s pisno vlogo zahtevala koriščenja rednega letnega dopusta, ter da ji je tožena stranka to pravico kršila. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in tožbeni zahtevek tožnice za izplačilo odškodnine za neizkoriščeni letni dopust, zavrnilo.

Ker je tožena stranka uspela s pritožbo le v neznatnem delu, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške postopka.