Jedro

Sodišče mora oškodovancu za vsako obliko nepremoženjske škode prisoditi samostojno denarno odškodnino, tožnikov tožbeni zahtevek pa mora biti prilagojen temu oz. določbi 200. člena ZOR. Obstajajo sicer izjeme tega pravila, ki pa jih mora oškodovanec posebej utemeljiti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba glede prve toženke razveljavi ter se tožba zoper prvo toženko zavrže; v preostalem se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek na plačilo odškodnine.

Zoper takšno sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, posledično pa zaradi kršitve zakona pritožuje tožnica, ki predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi tožnica povzema potek dogodkov 20. 2. 1998. Navaja, da če je prišlo do zastrupitve, do nje ni prišlo s CO2, saj je slednji brez vonja. Kljub temu je osebje K. c. ugotavljalo prisotnost CO2 v krvi, to pa očitno zato, ker v dežurni službi drugačnih toksikoloških preiskav ne morejo opraviti. Ta pregled ne izključuje možnosti kakšne druge zastrupitve. Prva toženka po pravilih svoje stroke torej sploh ni izključila možnosti zastrupitve, ker preiskav na druge strupe ni opravila, čeprav bi jih lahko, saj so se vzorci krvi hranili. Tožnici ni bila vročena odpustnica, prva toženka pa tudi po odpustu tožnice iz bolnišnice vzorcev krvi ni oddala v nadaljnje toksikološke analize. Ko se je v časopisu pojavil članek, je prva toženka nanj imela pravico odgovoriti, a argumentirano, skladno s pravili svoje stroke, iz članka, kjer se odgovarja na navedbe H. m. pa izhaja vse kaj drugega in še tako nepristranskemu bralcu se glede na zapisano ne more poroditi nič drugega kot to, da se je v K. c. znašla zmešana ženska. Pritožnici ni jasno, kako lahko obe toženki zanikata možnost zastrupitve, ko pa nobena od njiju svojega dela postopka ni opravila skladno s pravili stroke. Policija je namreč tožničin avtomobil pregledala šele naslednji dan, ker pa vsakdo ve, da je plin hlapljiv, se zdi preiskava vozila 10 ur po tem, ko so bili zgolj v ta namen izročeni ključi avtomobila, nesmiselna.

Pritožba je bila vročena toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede prve toženke: Tožnica je sprva vložila tožbo, v kateri je navedla, da zahteva plačilo odškodnine 1.000.000,00 SIT, opisala historični dogodek, iz tožbe pa ni bilo jasno, kdo so toženci, plačilo kakšne odškodnine od njih zahteva oziroma v kakšni višini, pa tudi ne za katere od oblik pravno priznane škode zahteva odškodnino. S sklepom I R 36/2001-5 z dne 3. 1. 2002 je zato sodišče tožnico pravilno - obsežno, izčrpno in vsebinsko polno pozvalo, naj nepopolno tožbo popravi in dopolni. Pojasnilo ji je, da ogrožanje življenja in zdravja, oteževanje kriminalističnih preiskav in drugo, kar je navajala v tožbi, ne predstavlja pravno priznane škode. Sodišče je tožnici tudi pojasnilo, da mora natančno opisati vsako vrsto nastale in pravno priznane škode in pri vsaki posebej navesti, kolikšen znesek odškodnine zanjo uveljavlja. Tožnica se je na prejeti sklep odzvala. Zahtevek in njegovo trditveno podlago je izkristalizirala toliko, da je mogoče ugotoviti, da od prve toženke zahteva plačilo odškodnine za dve oz. tri oblike pravno priznane nepremoženjske škode - za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, za bolečine ter za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode (besedilo pod točko III. pripravljalne vloge, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 25. 1. 2002).

Vendar tožbe zoper prvo toženko tudi s to vlogo ni ustrezno popravila, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v drugem odstavku na 13. strani sodbe, ko ugotovi, da tožnica ni postavila posameznih zahtevkov, v mejah katerih mora sodišče odločiti. Tožnica namreč za vse tri oblike nepremožensjke škode zahteva enotno odškodnino – 1.000.000,00 SIT oz. sedaj 4.172,92 EUR.

Sodišče mora oškodovancu za vsako obliko nepremoženjske škode prisoditi samostojno denarno odškodnino, tožnikov tožbeni zahtevek pa mora biti prilagojen temu oz. določbi 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78; v nadaljevanju ZOR (1)). Obstajajo sicer izjeme tega pravila, ki pa jih mora oškodovanec posebej utemeljiti (2). Gre za primere hudih škod, ki predstavljajo kvalitativno celoto, za primere ko izjemna teža poškodb oziroma posledic zaradi svoje intenzitete in medsebojne tesne prepletenosti ne dovoljuje razmejevanja posameznih škod in njihovega ločenega obravnavanja. V takšnih izjemnih primerih je zato primerno prisoditi enotno odškodnino za vse oblike škod. V tej zadevi pa niti sama tožnica ne trdi, da bi šlo za tak primer, niti tega ne utemeljujejo tožbene trditve. Še več – zatrjevane duševne bolečine zaradi okrnitve svobode in zatrjevane duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti so po tožničinih trditvah posledica dveh ločenih škodnih dogodkov. Duševne bolečine zaradi okrnitve svobode naj bi bile posledica ravnanja zdravnikov prve toženke, za katere tožnica trdi, da so jo v K. c. prisilno zadrževali 5 ur in ji grozili s prisilno hospitalizacijo. Duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti pa je tožnica (potrditvah v III. točki pripravljalne vloge, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 25. 1. 2002) trpela zaradi odvzema prostosti, groženj s prisilno hospitalizacijo, še posebej pa zaradi kasneje objavljenih člankov, v katerih direktor K. c. tožnico imenuje z izrazom “bolnica“ in trdi, da je od nje prejel “zmešano pismo“.

Ker tožnica tožbe kljub pozivu sodišča ni popravila tako, da bi bila sposobna za obravnavanje, torej tako, da bi za vsako obliko pravno priznane škode postavila ločen zahtevek, ampak je zahtevala plačilo enotne odškodnine, bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z določbo 5. točke 108. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP (3)) tožbo zavreči. Ker je zavrženje tožbe za tožnico bolj ugodna odločitev od zavrnitve tožbenega zahtevka, je pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodilo, sodbo v tem delu razveljavilo in tožbo zavrglo.

Glede druge toženke: Od druge toženke tožnica zahteva odškodnino za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Tožbeni zahtevek zoper drugo toženko je sodišče prve stopnje zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da službe druge toženke podatkov o tožnici, o kriminalistični preiskavi in o zdravstvenem stanju tožnice niso posredovale javnosti, ampak je tožnica sama o poteku dogodkov obvestila javnost. Med očitanim ravnanjem delavcev druge toženke (prepozno opravljen pregled avtomobila, prepočasi in napačno opravljena preiskava, neovržen sum storitve kaznivega dejanja) in nastalo škodo – duševnimi bolečinami zaradi posega v čast in dobro ime - torej ni pravno relevantne vzročne zveze, ne le to, med enim in drugim tudi naravne vzročnosti ni.

Pritožbene trditve o napačnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje o zgoraj nanizanem (torej o prepozno opravljenem pregledu avtomobila, prepočasi in napačno opravljeni preiskavi, neovrženem sumu storitve kaznivega dejanja) za odločitev o zahtevku na plačilo odškodnine za duševne boleče zaradi posega v čast in dobro ime niso odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje podrobneje ne odgovarja.

Sodišče prve stopnje je torej v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo, v pritožbi uveljavljani razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni zaznalo kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je višje sodišče v tem delu v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo.

(1) Prim. Jadek Pensa, D. v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, str. 1025. Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 226/99. Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB in Ur. l. RS, št. 45/2008.