Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče prve stopnje je v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti ugotovilo, da je bila prva toženka kot delodajalec na podlagi 4. člena člena Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen, dolžna ročno premeščanje bremen nadomestiti s primerno delovno opremo, pripomočki in primernimi mehanskimi pomagali (prvi odstavek), saj je bilo to mogoče. Prva toženka je namreč po tožnikovi nezgodi uvedla delno avtomatizacijo delovnega procesa, tako da se čelni listi dostavijo na delovno mesto poleg zavijalnega stroja z viličarjem in jih ni treba več prenašati. Takšna obveznost je določena tudi v 3. členu Direktive o ročnem premeščanju bremen - Direktiva 90/269. Če te svoje obveznosti delodajalec ne izpolni, to ne more biti v breme delavca. Zato je podana krivdna odškodninska odgovornost prve toženke zaradi njene opustitve skladno s prvim odstavkom 131. člena OZ.
I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - v I. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek prisojene odškodnine (16.590,06 EUR) zviša na znesek 16.928,90 EUR, višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 4.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2013 dalje do plačila pa se zavrne, - v prvem odstavku II. točke izreka (odločitev o stroških postopka) delno spremeni tako, da se znesek 1.926,93 EUR zviša na znesek 1.956,80 EUR ter - razveljavi v drugem odstavku II. točke izreka.
II. V preostalem se pritožbi zavrneta ter se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
III. Toženki krijeta sami svoje stroške pritožbe, tožniku pa sta dolžni nerazdelno plačati 20,00 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženkama naložilo, naj tožniku v roku 15 dni nerazdelno plačata odškodnino v znesku 16.590,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2013 dalje do plačila, kar je tožnik zahteval več ali drugače, pa je zavrnilo (I. točka izreka). Toženkama je naložilo, naj tožniku v 15 dneh nerazdelno povrneta stroške postopka v znesku 1.926,33 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka).
2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del navedene sodbe in zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženkama pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je upravičen do odškodnine v zahtevanem znesku. V zvezi z odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti navaja, da je desna roka praktično nefunkcionalna in močno omejeno gibljiva v vseh smereh in rotacijah. Ker roke ne more dvigniti nad glavo niti jo premakniti za hrbet, je močno omejen pri vsakdanjih opravilih, pri katerih potrebuje pomoč brata, oziroma mora vanje vlagati več napora in časa. S poškodovano roko lahko dvigne le lažja bremena, ne more odpreti zamaška na steklenici. Tožnik je omejen in prikrajšan pri športnih aktivnostih in vsakdanjih opravilih (ki jih našteva), zaradi česar trpi duševne bolečine. Njegovo zdravstveno stanje se bo le še slabšalo. Ob upoštevanju navedenega je tožnik upravičen še do odškodnine v znesku 4.500,00 EUR. Po mnenju tožnika je prenizko odmerjena tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Tožnik močno trpi zaradi izbokline nad komolcem desne roke. V poletnem času ga ljudje sprašujejo, kaj se mu je zgodilo, kar ga moti in mu povzroča duševne bolečine. Za to obliko nepremoženjske škode je glede na navedeno tožnik upravičen še do 300,00 EUR. Tožnik meni, da mu pripada tudi odškodnina za premoženjsko škodo ob upoštevanju kilometrine 0,37 EUR na km. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, saj bi moralo sodišče prve stopnje tožnikove stroške odmeriti glede na uspeh po temelju in višini, pri čemer zahteve za povrnitev stroškov ne bi smelo zavrniti. Priglaša pritožbene stroške.
3. Toženki se pritožujeta zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navajata, da ni podana krivdna odgovornost prve toženke za nezgodo pri delu. Menita, da tožnik ni dokazal škodnega dogodka. Tožnik je izpovedal drugače, kot izhaja iz trditev v tožbi, pomanjkljive trditvene podlage pa ni mogoče nadomestiti z zaslišanjem tožnika in drugih prič o preobremenitvi na delovnem mestu. Toženki menita, da delodajalcu s tem, ko je tožnik zagrabil kartonske čelne liste s kupa, ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Tožnik bi lahko vzel toliko čelnih listov, kot bi jih bil fizično sposoben prenašati. Če je pri tem tožnik pretiraval, toženki nista odgovorni. Toženki nasprotujeta ugotovitvi sodišča prve stopnje, da bi bilo premeščanje bremen mogoče nadomestiti s primerno delovno opremo, posledično pa tudi presoji, da prva toženka ni sprejela ustreznih tehničnih ukrepov tako, da ne bi prišlo do poškodb pri delu. Prva toženka je že v letu 2008 načrtovala spremembe delovnega procesa, ki bi poleg dostave čelnih listov z viličarjem vključevale tudi ureditev klimatizacije. Vendar je do realizacije prišlo šele v letu 2012, saj pred tem ni imela na razpolago dovolj finančnih sredstev. Toženki vztrajata, da tožnikova poškodba ni bila razlog za to, da se sedaj čelni listi prenašajo z viličarjem. Ob upoštevanju, da ni prihajalo do podobnih poškodb delavcev pred obravnavano nezgodo, tožnik ni dokazal, da bi obstajala kakršnakoli nevarnost poškodb pri premeščanju čelnih listov. Toženki menita, da se določbe Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu pri ročnem premeščanju bremen, nanašajo zgolj na poškodbe hrbta. Sicer pa prva toženka ni ravnala v nasprotju s temi določbami, saj je ročno premeščanje nadomestila z ustrezno delovno opremo takoj, ko je pridobila dovolj finančnih sredstev. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo bi moralo sodišče upoštevati, da je imel tožnik že pred nezgodo degenerativne spremembe, čeprav so bile te zaznane šele štiri do pet mesecev po poškodbi. Sodišče prve stopnje ne bi smelo pomanjkljive trditvene podlage o negativnih posledicah poškodbe nadomestiti z izpovedjo tožnika. Toženki zato menita, da primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem znaša 3.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 3.500,00 EUR. Pri odmeri odškodnine za to obliko nepremoženjske škode se sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti na izvedensko mnenje dr. A.A. in na splošne pogoje za nezgodno zavarovanje zavarovalnice B.. Toženki trdita, da ob upoštevanju objektivnih meril spremembe zunanjosti pri tožniku niso takšne, da bi obstajala skaženost. Zato tožnik ni upravičen do odškodnine iz tega naslova. Pri odmeri stroškov postopka sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je pooblaščenec upravičen do povečane nagrade za zastopanje dveh strank. Toženki priglašata stroške pritožbe.
4. Pritožbi sta delno utemeljeni.
5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih v pritožbah uveljavljata stranki, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju stranki v pritožbi uveljavljata, saj je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena in nima bistvenih pomanjkljivosti, kot tudi ni kršilo tistih določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve o višini odškodnine za premoženjsko škodo in o stroških postopka, sicer pa je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna.
6. Po določbi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) mora delodajalec delavcu, ki utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, povrniti škodo po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. Toženka v pritožbi neutemeljeno ugovarja temelju tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje glede poteka delovne nezgode 22. 3. 2012 (vsebovane v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). O tem, da se je škodni dogodek zgodil tako, kot je zatrjeval tožnik, se je sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi njegove izpovedi in listinskih dokazov. Pritožbeni očitek, da je sodišče z upoštevanjem izpovedbe tožnika širilo trditveno podlago glede poteka škodnega dogodka in protipravnega ravnanja prve toženke, ni utemeljen. Tožnik je že v tožbi opisal, kako je prišlo do nezgode pri delu. Prav tako je dovolj določno opredelil, katero dejanje je tisto protipravno ravnanje, za katero toženki odgovarjata: gre za opustitev, da delodajalec ni poskrbel za varno ročno premeščanje bremen. V tožbi je tožnik navedel odločilna dejstva, ni pa dolžan navesti vseh posameznih okoliščin primera. Ob predhodnem opisu poteka škodnega dogodka je sodišče prve stopnje izpovedbo tožnika glede preobremenitve pri delu smelo upoštevati, saj predstavlja enega od dokazov za ugotovitev dejstev. Sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, lahko ugotovi sodišče tudi z zaslišanjem strank (257. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je sporno dejstvo - način nastanka škodnega dogodka - ugotovilo z zaslišanjem tožnika. Ker je zaslišanje stranke povsem enakovreden dokaz z drugimi možnimi dokazi, je zmotno stališče tožene stranke v pritožbi, da tožnik svojih navedb ni dokazal. Ob upoštevanju, da ostale priče škodnega dogodka niso videle, bi tožnik svoje navedbe o tem dejstvu težko dokazoval še s čim drugim kot s svojo izpovedbo. Sicer pa so preobremenjenost tožnika oziroma zavijalcev pri prenašanju čelnih listov zaradi hitrosti delovnega procesa potrdile tudi zaslišane priče. Prav tako so priče potrdile tožnikovo izpoved, da tožena stranka kljub opozorilom zaposlenih na velike obremenitve ni sprejela nobenih varstvenih ukrepov, ki bi zmanjšali možnost nastanka poškodb pri delu, zato so drugačne pritožbene navedbe toženk neutemeljene.
7. Sodišče prve stopnje je v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti ugotovilo, da je bila prva toženka kot delodajalec na podlagi 4. člena člena Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen (Uradni list RS, št. 73/2005), ki se ne nanaša le na poškodbe hrbta, kot to zatrjujeta toženki v pritožbi, dolžna ročno premeščanje bremen nadomestiti s primerno delovno opremo, pripomočki in primernimi mehanskimi pomagali (prvi odstavek), saj je bilo to mogoče. Prva toženka je namreč po tožnikovi nezgodi uvedla delno avtomatizacijo delovnega procesa, tako da se čelni listi dostavijo na delovno mesto poleg zavijalnega stroja z viličarjem in jih ni treba več prenašati. Takšna obveznost je jasno določena tudi v 3. členu Direktive o ročnem premeščanju bremen - Direktiva 90/269 (L 156). Če te svoje obveznosti delodajalec ne izpolni, to ne more biti v breme delavca. Ker se je bilo v obravnavanem primeru mogoče izogniti ročnemu prenašanju bremen, se toženki v pritožbi neutemeljeno sklicujeta na pomanjkanje finančnih sredstev, ki so onemogočala vse potrebne spremembe v delovnem procesu pred škodnim dogodkom. Tako je po pravilni presoji sodišča prve stopnje podana krivdna odškodninska odgovornost prve toženke zaradi njene opustitve skladno s prvim odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ). Posledično je odgovorna tudi druga toženka, pri kateri ima prva toženka zavarovano svoj odgovornost. Zato se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do ostalih navedb toženk, ki se nanašajo na varno izvedbo delovnega procesa in nevarnost poškodb, saj te ne morejo vplivati na drugačno presojo v sporu.
8. Pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo drugega odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo mnenje sodnega izvedenca C.C. in izpoved tožnika. Tožnik je v delovni nezgodi utrpel prekinitev tetive dolge glave bicepsa na desni nadlahti in delno prekinitev supraspinatne mišice. Obe stranki se pritožujeta zoper odmerjeno višino odškodnine po posameznih postavkah razen glede strahu.
9. Tožnik je s tožbenim zahtevkom iz naslova odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zahteval plačilo zneska 4.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je temu v celoti ugodilo. Toženki v pritožbi sicer pravilno opozarjata, da je sodišče prve stopnje pri presoji vezano na trditveno podlago in pri odmeri odškodnine ne more upoštevati telesnih in duševnih bolečin, ki jih stranka ni zatrjevala, vendar pa to ne pomeni, da bi moral tožnik navesti prav vsako negativno posledico, ki jo zaradi škodnega dogodka trpi, saj se oškodovanci kot laiki pogosto niti ne zavedajo vseh razsežnosti zadobljenih telesnih poškodb in nevšečnosti, ki se domnevajo glede na način zdravljenja. Ob upoštevanju navedenega sodišče prve stopnje s tem, ko je glede vseh nevšečnosti upoštevalo izpoved tožnika, po oceni pritožbenega sodišča ni tako preseglo trditvene podlage, da bi to lahko vplivalo na odmero odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.
10. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti utemeljeno prisodilo 10.500,00 EUR od zahtevanih 15.000,00 EUR. Tožnik v pritožbi ponovno našteva negativne posledice, ki jih je pri odmeri odškodnine iz tega naslova upoštevalo že sodišče prve stopnje. Prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je tudi ob upoštevanju teh posledic prisojena v pravilnem znesku. Zato so nasprotne pritožbene navedbe tožnika neutemeljene. Toženki v pritožbi neutemeljeno izpostavljata, da so bile pri tožniku že pred nesrečo prisotne degenerativne spremembe. Ni bistveno, kako je k posledicam poškodbe prispevalo siceršnje zdravstveno stanje tožnika, saj mora v skladu z doktrino "jajčne lupine", ki je sprejeta v novejši sodni praksi, odgovorna oseba oškodovanca sprejeti takšnega kot je. Oškodovanec je zato v skladu z določbo 169. člena OZ upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, četudi je ta večja zaradi njegovega posebnega zdravstvenega stanja. Kot posebno zdravstveno stanje se štejejo tudi degenerativne spremembe, ki tožniku pred škodnim dogodkom niso povzročale posebnih težav, je pa zaradi njih, v povezavi s škodnim dogodkom, obseg škode večji. Prav tako toženki v pritožbi neutemeljeno izpostavljata mnenje dr. A.A. glede tožnikove stopnje invalidnosti in Splošne pogoje za nezgodno zavarovanje zavarovalnice B.. Sodišče prve stopnje namreč okoliščine, da je pri tožniku takšna stopnja invalidnosti, pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni upoštevalo (glej 27 - 29. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).
11. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti prisodilo 700,00 EUR od zahtevanih 1.000,00 EUR. Tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščine obravnavanega primera odmero v takšni višini opravičujejo, zato toženki v pritožbi neutemeljeno zatrjujeta, da tožniku odškodnina iz tega naslova ne pripada. Izvedeni dokazi namreč potrjujejo ugotovitev sodišča, da ima tožnik desno nadlahet deformirano in izboklino zaradi raztrgane mišice, kar je posebej vidno pri nošenju majice s kratkimi rokavi v poletnih in pomladanskih mesecih. Gre za lažjo obliko skaženosti, vendar pa to ne pomeni, da tožnik zaradi tega ne more duševno trpeti, kot to v pritožbi zatrjujeta toženki. Ob upoštevanju navedenega znesek 700,00 EUR predstavlja pravično in primerno odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti, nasprotne pritožbene navedbe strank za zvišanje oziroma znižanje odškodnine iz tega naslova pa so neutemeljene.
12. Utemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje pri odmeri premoženjske škode upoštevalo kilometrino v znesku 0,18 EUR/km, saj sodna praksa v teh primerih skladno z Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/2006 in nasl.) oškodovancem priznava vrednost kilometrine za službena potovanja v višini 0,37 EUR/km. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožnika in mu za prevožene kilometre, ki jih je opravil zaradi pregledov, navedenih v 37. točki obrazložitve, torej namesto 390,60 EUR, kot je prisodilo sodišče prve stopnje, priznalo zahtevani znesek 728,90 EUR.
13. Tožnik se v pritožbi glede odločitve o stroških postopka neutemeljeno zavzema, da bi se pri uspehu v tem sporu upoštevala posebej temelj in posebej višina tožbenega zahtevka. Za takšen način izračunavanja uspeha namreč v določbah ZPP ni pravne podlage, v sodni praksi pritožbenega sodišča pa je uveljavljeno stališče, da je v sporu za plačilo odškodnine pomembno le, do kakšne višine je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela (prim. z odločbami Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 250/1999 z dne 15. 3. 2001, Pdp 479/2012 z dne 30. 11. 2012, in opr. št. Pdp 1624/2014 z dne 15. 4. 2015).
14. Tožnik izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka v zavrnilnem delu. Če sodišče zahtevi oziroma predlogu stranke za povrnitev stroškov ugodi samo delno, delno pa ga zavrne, izrek sklepa o stroških po sodni praksi obsega le ugodilno odločitev, ne pa zavrnilne. V tem delu je pritožba tožnika utemeljena.
15. V zvezi z odločitvijo o stroških postopka tudi toženki v pritožbi utemeljeno opozarjata, da se vrednost nagrade odvetniku, ki zastopa dve stranki, zviša po 7. členu Odvetniške tarife (OT - Ur. l. RS, št. 2/2015). To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje pooblaščencu toženk na račun sosporništva odmeriti nagrado, povečano za 10 %. Potrebni stroški toženk namesto 2.576,99 EUR znašajo 2.880,83 EUR.
16. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče glede na navedeno pritožbama delno ugodilo, in v skladu s prvim odstavkom 351. člena v zvezi s 5. točko 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je zvišalo odškodnino za premoženjsko škodo. Toženki sta torej dolžni tožniku plačati znesek 16.928,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2013 dalje. Višji tožbeni zahtevek v znesku 4.800,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je pritožbeno sodišče zavrnilo. Na podlagi 3. točke 365. člena člena ZPP je pritožbeno sodišče razveljavilo zavrnilno odločitev o stroških postopka.
17. Ker v preostalem delu pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljata pritožbi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeni in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje.
18. Zaradi delnega uspeha strank v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje (tožnikov uspeh se je z 76,35 % zvišal na 78 %), zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških postopka na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je tožniku skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl. - ZOdvT) priznalo 3.321,27 EUR stroškov postopka, zato mu morata toženki glede na uspeh v pravdi (78 %) povrniti 2.590,59 EUR. Toženki sta upravičeni do priglašenih stroškov postopka v znesku 2.880,83 EUR, glede na uspeh v pravdi (22 %) pa jima mora tožnik povrniti 633,78 EUR. Po poračunu stroškov postopka tožnika v znesku 2.590,60 EUR s stroški postopka toženk v znesku 633,80 EUR sta toženki dolžni tožniku povrniti 1.956,80 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.
19. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o pritožbenih stroških. Toženki sta s pritožbo sicer delno uspeli. Vendar je po oceni pritožbenega sodišča njun pritožbeni uspeh v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških kot stransko terjatvijo minimalen, da jima ni mogoče prisoditi pritožbenih stroškov. Tožnik je v pritožbenem postopku delno uspel (z zneskom 338,30 EUR od izpodbijanega zneska 5.138,30 EUR), zato sta mu toženki na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP nerazdelno dolžni povrniti stroške pritožbenega postopka v skladu s pritožbenim uspehom. Tožnik je v pritožbi utemeljeno priglasil pritožbene stroške (500 odvetniških točk za pritožbo in 20 % materialnih stroškov ali 10 odvetniških točk, oboje povečano za 22 % DDV, kar znaša skupaj 285,59 EUR), zato sta mu toženki, glede na pritožbeni uspeh (7 %), dolžni povrniti 20,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.