Jedro

Če tožnik navede dejstva, ki pa niso pravno relevantna za nastop tistih pravnih posledic, ki se zahtevajo v tožbenem zahtevku, je takšna tožba nesklepčna. Nesklepčna je tudi tožba, če ne vsebuje nikakršnih dejanskih trditev. Tožbeni zahtevek, ki izvira iz takšne tožbe, je zato sodišče dolžno zavrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 25.10.1996, opr. št. Ig 96/14421 in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti takšni odločitvi je tretjetožnik vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog napačne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo postopanje. Meni, da je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ki je v nasprotju z navedbami tožene stranke in njenimi listinskimi dokazi. Če bi sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno ocenilo izvedene dokaze, bi lahko nesporno ugotovilo, da tožena stranka nikjer ne zatrjuje, da pogodba ni dosegla svojega namena. Lahko bi ugotovilo tudi, da tožena stranka ne nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti.

Pritožba ni utemeljena.

Eno od temeljnjih načel pravdnega postopka je razpravno načelo (1. odst. 7. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), kar pomeni, da so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Slednje pravilo je le izjemoma korigirano s preiskovalnim načelom (2. odst. 7. člena ZPP), in sicer takrat, kadar iz obravnavanje in dokazovanja izhaja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (3. odst. 3. člena ZPP). Stranke so torej tiste, ki determinirajo predmet in obseg razpravljanja v pravdnem postopku. Navedena obveznost pravdnih strank pa se izraža v dvojnem smislu: v pozitivnem - sodišče mora upoštevati dejanske trditve strank, ki so pravno relevantne; in v negativnem smislu - sodišče ne sme upoštevati dejstva, če ga nobena od strank ne zatrjuje. V slednjem primeru je sodišče dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja. Če tožnik navede dejstva, ki pa niso pravno relevantna za nastop tistih pravnih posledic, ki se zahtevajo v tožbenem zahtevku, je takšna tožba nesklepčna. Nesklepčna je tudi tožba, če ne vsebuje nikakršnih dejanskih trditev. Tožbeni zahtevek, ki izvira iz takšne tožbe, je zato sodišče dolžno zavrniti. Kot je zaključilo sodišče prve stopnje, je tožeča stranka navedla le (v predlogu za izvršbo), da ji tožena stranka na podlagi dveh računov dolguje skupni znesek

1.205.060,00 SIT. Pri tem ni navedlo nobenega dejstva o podlagi nastanka in zapadlosti obveznosti, ki naj bi izvirala iz navedenih računov. Tožeča stranka šele v pritožbi poskuša z določenimi dejanskimi trditvami, ki pa v tem postopku ne morejo biti upoštevne (1. odst. 337. člena ZPP), ob hkratni ugotovitvi, da pritožnik ne navaja okoliščin, zakaj jih ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker iz tožbenih dejanskih trditev ni mogoče sklepati na utemeljenost tožbenega zahtevka, se odločitev sodišča prve stopnje o njegovi zavrnitvi izkaže za pravilno. Iz navedenih razlogov je bilo treba pritožbo tretjetožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).