Jedro

Zmotno povzemanje trditvene podlage strank bi lahko predstavljajo kvečjemu relativno bistveno kršitev v primeru prekoračitve trditvene podlage strank (takšne kršitve v sporu majhne vrednosti ne bi bilo mogoče uveljavljati) ali zmotno uporabo materialnega prava (če bi spregled določenih trditev rezultiral v neuporabi določila materialnega prava, ki bi ga bilo sicer treba uporabiti, oziroma v uporabi zmotnega določila) ali kršitev pravice do izjave, če se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do bistvenega dela dejanskih navedb stranke. V konkretnem primeru pa tudi takšne kršitve niso podane.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške v postopku s pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe z dne 11. 5. 2012 (I. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje), in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 200293/2011 z dne 20. 12. 2011 zaradi delnega umika razveljavilo v delu 1. točke izreka sklepa v višini glavnice 384,19 EUR ter za zakonske zamudne obresti od zneska: - 4,00 EUR od 22. 2. 2011 dalje do plačila, - 56,00 EUR od 28. 11. 2011 dalje do plačila, - 60,31 EUR od 28. 11. 2011 dalje do plačila, in postopek v tem delu ustavilo (II. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 200293/2011 z dne 20. 12. 2011 je razveljavilo v preostalem delu 1. in 3. odstavka izreka, in sicer za glavnico v višini 888,72 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska: - 135,98 EUR od 19. 1. 2011 do 21. 2. 2011, - 56,00 EUR od 22. 2. 2011 do plačila, - 139,24 EUR od 17. 2. 2011 do 4. 3. 2011, - 64,17 EUR od 5. 3. 2011 do plačila, - 142,98 EUR od 17. 3. 2011 do plačila, - 139,22 EUR od 17. 4. 2011 do plačila, - 135,51 EUR od 17. 5. 2011 do plačila, - 104,97 EUR od 17. 6. 2011 do 20. 6. 2011, - 60,31 EUR od 21. 6. 2011 do plačila, - 290,53 EUR od 11. 9. 2011 do plačila, in za izvršilne stroške v višini 115,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega dne po poteku osemdnevnega paricijskega roka dalje do plačila, ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (III. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje). Tožnici je naložilo povrnitev pravdnih stroškov nasprotne stranke v višini 295,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (IV. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje).

Zoper odločitev sodišča prve stopnje, vsebovano v III. in IV. točki izreka se iz razloga bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi (pravilno: ohrani v veljavi sklep o izvršbi v tem delu). Prvenstveno sodišču prve stopnje očita, da se ni ukvarjalo s tožbeno podlago neupravičene obogatitve kljub temu, da je vsebinsko utemeljena in s strani tožnice izkazana. Meni, da trditev ni podana prepozno, saj je sodišče dolžno samo ugotoviti dejansko stanje, na pravno kvalifikacijo strank pa ni vezano. Poudarja, da so bile storitve upravljanja z njene strani v celoti opravljene, zanje je izstavila sporne račune, toženka pa je bila deležna rezultatov storitev. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni navedla, da so pogodbo o upravljanju podpisali lastniki, ki imajo več kot 50 odstotkov lastniških deležev. Sodišče je pojasnilo, da naj bi tožnica zatrjevala le, da jo je podpisalo 97 odstotkov lastnikov. Poudarja, da je v svoji drugi pripravljalni vlogi z dne 28. 6. 2012 v drugem odstavku VI. točke izrecno navedla, da se za posel rednega upravljanja, kakršen je določitev upravnika, zahteva soglasje lastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico njene vrednosti. Glede na dejstvo, da je pogodbo podpisalo 97 odstotkov lastnikov prostorov v objektu, je več kot očitno zadoščeno omenjenemu pogoju. Zaradi pojasnjenega meni, da je glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma dokazov in med samimi temi listinami oziroma dokazi. Tudi sicer bi jo moralo sodišče v primeru, če je dvomilo v popolnost njenih navedb, na to opozoriti in jo pozvati k dopolnitvi. Z neuporabo takšnih pooblastil je storilo bistveno kršitev pravil postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).(1) Takšna kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, kar tožnica v pritožbi konkretneje pojasni. V nadaljevanju vztraja, da je imela s posameznimi lastniki sklenjeno veljavno pogodbo o upravljanju, in izpodbija nasprotno ugotovitev sodišča prve stopnje. Upravni odbor PC B. je bil izvoljen s strani Zbora lastnikov (čemur toženka ni nasprotovala), skladno z določbami Pogodbe o vzajemnih razmerjih z dne 3. 12. 1996, ki jo je podpisala tudi toženka. Iz previdnosti pa je tožnica sklenila pogodbo o upravljanju z vsakim lastnikom prostora v objektu in je tako na podlagi podpisov lastnikov, katerih deleži predstavljajo več kot 50 odstotkov lastniških deležev, popolnoma utemeljeno prevzela upravljanje tega objekta (skladno z določbo 118. člena Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju: SPZ).(2) Dodaja, da je kot upravnik stroške založila iz lastnih sredstev. Sicer pa opozarja, da je sama toženka na 5. strani 2. pripravljalne vloge z dne 11. 7. 2012 navedla, da "tožeča stranka se želi izključiti odgovornosti, ko navaja, da posega s strani družbe, d.o.o., ni dovolila, ..., pa očitno ni ukrepala, za kar ima kot upravnik objekta pooblastila." Poleg tega sodišče prve stopnje v konkretni zadevi ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Tožnica je namreč predlagala zaslišanje prič P., I. in H.. Tožnica v pritožbi pojasnjuje, o čem bi lahko izpovedale predlagane priče, ter poudarja, da je neizvedbo grajala že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje skladno z določno 286.b člena ZPP. Zato opozarja, da ne drži navedba sodišča v 10. točki obrazložitve, da tožnica ni podala ustrezne trditvene podlage. Z neizvedbo navedenih dokazov je sodišče prve stopnje kršilo tožničino pravico do izjave. Priglaša stroške s pritožbo.

Na vročeno pritožbo je odgovorila toženka, ki predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica je v konkretni zadevi vtoževala od toženca kot lastnika poslovnega prostora v poslovnem centru B. (v nadaljevanju: PC B.) plačilo svojih storitev po pogodbi o upravljanju z dne 7. 9. 2005 ter plačilo sorazmernega potrjenega lastniškega deleža za novo dvigalo. Svoj zahtevek je utemeljila s sklicevanjem na pogodbo o upravljanju, v skladu s katero naj bi bila kot upravnik objekta, v katerem se nahaja poslovni prostor toženca, upravičena za izvajanje upravljanja, čiščenja, varovanja, ogrevanja in vzdrževanja poslovnega centra ter mesečno plačevati in prefakturirati stroške, ki se nanašajo na skupne prostore ter skupne dele in naprave centra. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na naslednja odločilna dejstva: - da tožnica ni navedla niti izkazala, da je bila pogodba o upravljanju veljavno sklenjena s podpisom ustrezne zakonske večine etažnih lastnikov v smislu drugega odstavka 67. člena SPZ, - da tožnica ni izkazala veljavne sklenitve Pogodbe o izvajanju upravljanja in vzdrževanja PC B. z dne 7. 9. 2005, ki jo je podpisal upravni odbor PC B., ker kljub ugovoru toženca ni izkazala, da je bilo pravilno podano vabilo solastnikom oziroma etažnim lastnikom PC B.na sestanek zbora lastnikov PC B. (10. člen Pravilnika), kjer bi se na dnevnem redu razpravljalo tudi o izvolitvi upravnega odbora (ki bi potem lahko veljavno sklenil pogodbo o upravljanju neposredno z upravnikom) in da je bila podana potrebna sklepčnost na takšnem zboru lastnikov.

Sodišče prve stopnje je kot bistveno tudi pojasnilo: - da tožnica ni pravočasno podala trditev za uporabo določb o neupravičeni obogatitvi, - da že zaradi utemeljenega ugovora nepodane aktivne legitimacije tožnice v konkretni pravdi, ni izvajalo dokazov z zaslišanjem prič in strank.

Pritožbeno sodišče je v sporu majhne vrednosti vezano na dejstveni substrat zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati le zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izjemo predstavlja zgolj položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (drugi odstavek 458. člena ZPP).

Navedeno v konkretnem primeru pomeni, da je sodišče druge stopnje vezano na ugotovitev, da tožnici ni uspelo dokazati sklenitve pogodbe o upravljanju z etažnimi lastniki, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico vrednosti solastne stvari, saj je takšna ugotovitev dejanske narave. Tožnica se je sicer sklicevala tudi na pogodbo o izvajanju upravljanja in vzdrževanja PC B. z dne 7. 9. 2005, ki jo je sklenila z upravnim odborom PC B. Le-ta naj bi bil za takšno sklenitev pooblaščen s Pogodbo o medsebojnih razmerjih z dne 3. 12. 1996. Vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ni dokazala veljavne sklenitve pogodbe o medsebojnih razmerjih (tj. s soglasjem vseh solastnikov), kakor tudi ne veljavne izvolitve upravnega odbora PC (tj. na zboru lastnikov, ki je bil pravilno sklican), kar je predpostavka za obstoj njegovega pooblastila za sklenitev pogodbe o upravljanju v imenu etažnih lastnikov. Tudi povzete ugotovitve so dejanske narave, zato pritožbenim navedbam, s katerimi jih tožnica graja, ni mogoče slediti.

V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica ni niti zatrdila sklenitve pogodbe o upravljanju z ustrezno zakonsko večino, tožnica neutemeljeno uveljavlja obstoj kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Takšna kršitev se ne nanaša na trditveno podlago strank, temveč na povzemanje dokaznega gradiva (kadar je torej nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma dokazov, in med samimi temi listinami in dokazi). Zmotno povzemanje trditvene podlage strank bi lahko predstavljajo kvečjemu relativno bistveno kršitev v primeru prekoračitve trditvene podlage strank (takšne kršitve v sporu majhne vrednosti ne bi bilo mogoče uveljavljati) ali zmotno uporabo materialnega prava (če bi spregled določenih trditev rezultiral v neuporabi določila materialnega prava, ki bi ga bilo sicer treba uporabiti, oziroma v uporabi zmotnega določila) ali kršitev pravice do izjave, če se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do bistvenega dela dejanskih navedb stranke. V konkretnem primeru pa tudi takšne kršitve niso podane. Tožničine navedbe, da je pogodbo o upravljanju podpisalo 97 odstotkov lastnikov, s čemer je več kot očitno zadoščeno pogoju iz 118. člena SPZ, pomenijo namreč zatrditev dejstva, iz katerega je tožnica indično sklepala na obstoj drugega pravno odločilnega dejstva, pri čemer pa svojih trditev ni specificirala tako, da bi sodišče prve stopnje lahko preverilo pravilnost takšnega sklepanja (ni torej navedla velikosti solastniških deležev tistih etažnih lastnikov, ki so pogodbo podpisali). Tožnica v pritožbi sicer graja postopanje sodišča, ki se glede takšnih navedb (kakor tudi dokazov v zvezi z veljavno sklenitvijo pogodb o upravljanju in pogodbe o medsebojnih razmerjih) ni poslužilo pooblastil iz 285. člena ZPP. Vendar takšna graja glede na zgoraj pojasnjene dopustne pritožbene razloge v sporih majhne vrednosti ne more biti uspešna. Takšna relativna bistvena kršitev postopka v konkretnem primeru tudi ni prerasla v kršitev pravice do izjave, saj je nasprotna stranka s svojimi ugovori opozorila na spornost in odločilnost takšnih dejstev za utemeljenost obravnavanega zahtevka. Tožnica pa bi posledično morala upoštevati možnost, da bo sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo tudi na takšne argumente.

Delno pa je vendarle treba pritrditi tožnici, da je sodišče prve stopnje spregledalo njeno trditveno podlago, ki bi omogočala subsumpcijo dela vtoževanega zahtevka pod določbe o neupravičeni obogatitvi. Četudi je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da navedb v tej smeri iz druge pripravljalne vloge glede na določbe členov 451, 452 in 453 ZPP ni mogoče šteti za pravočasne (glede navedenega se sodišče druge stopnje pridružuje razlogom izpodbijane sodbe na 10. in 11. strani obrazložitve ter se v izogib ponavljanju nanje zgolj sklicuje),(3) je pri tem prezrlo, da je tožnica v prvi pripravljalni vlogi navedla, da plačilo vtožuje na podlagi pogodbe o upravljanju, skladno s katero je upravičena za izvajanje upravljanja, čiščenja, varovanja, ogrevanja in vzdrževanja poslovnega centra ter mesečno plačevati in prefakturirati stroške, ki se nanašajo na skupne prostore ter skupne dele in naprave centra (ležečo pisavo je vneslo sodišče druge stopnje). Vsaj za ta del zahtevka je zato mogoče šteti, da je tožnica zatrdila tudi dejstvo, da jih je plačevala sáma oziroma zalagala za etažne lastnike. Dejstvo prikrajšanja in obogatitve pa je v konkretnem primeru inherentno samemu opisu nastanka vtoževane terjatve.

Kljub temu sodišče druge stopnje opozarja, da tožnica svoje trditvene podlage ni "razdelala" tako, da bi lahko sodišče takšen zahtevek vsebinsko in zneskovno ločilo od preostalega zahtevka. Četudi bi bilo sodišču prve stopnje pri tem mogoče očitati neuporabo določbe 285. člena ZPP, pa je treba upoštevati, da predstavlja opustitev postopanja po takšni zakonski določbi relativno bistveno kršitev postopka, ki je – kot že pojasnjeno – v postopku majhne vrednosti ni mogoče uveljavljati. Postopanje sodišča prve stopnje v konkretnem primeru tudi ni okrnilo tožničine pravice do izjave in s tem preraslo v absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre namreč za pravni vidik zadeve, ki bi ga tožnica ob dolžni skrbnosti (tudi upoštevajoč posebna pravila o prekluziji navajanja dejstev v postopku v sporih majhne vrednosti) mogla predvideti. Navedeno velja toliko bolj, ker je imela tožnica v postopku kvalificiranega pooblaščenca. Zaradi zahteve po dejanski enakopravnosti strank v postopku je namreč aktivnost sodišča nujno v obratnem sorazmerju s stopnjo skrbnosti, ki se pričakuje od strank. Takšen standard pa je razumno višji pri stranki, ki ima kvalificiranega pooblaščenca.

Končno pa je neutemeljena tudi pritožbena graja neizvedbe dokazov z zaslišanjem prič P., I. in H.. Težave, ki jih je tožnica imela pri upravljanju objekta, pravilnost njenega poslovanja ter zatrjevano nagovarjanje toženca k neplačevanju obveznosti ge. H. do tožnice, o katerih naj bi te priče po pritožbenih navedbah izpovedale, so namreč za odločitev v obravnavani zadevi nepomembne. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje o odsotnosti veljavne pogodbene podlage za opravljanje vtoževanih storitev in plačevanje stroškov ter upoštevajoč nezadostno substanciranost vtoževanega zahtevka za uporabo določb o neupravičeni obogatitvi, pa je treba pritrditi odločitvi sodišča prve stopnje, da je zahtevek že iz navedenih razlogov neutemeljen in zato v dokaznem postopku tudi ni bilo potrebno ugotavljanje okoliščine, da je tožnica dejansko upravljala z objektom, opustitev česar tožnica očita sodišču prve stopnje v pritožbi.

Ker torej v pritožbi uveljavljane kršitve niso podane, sodišče druge stopnje pa pri preizkusu izpodbijane odločbe tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi in drugi odstavek 458. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede na to, da tožnica s pritožbo ni uspela, mora stroške v postopku s pritožbo kriti sama. Tožencu pa sodišče druge stopnje stroškov z odgovorom na pritožbo ni priznalo, ker ti glede na vsebino odgovora za odločitev o pritožbi niso bili potrebni (155. člen ZPP).

O pritožbi je skladno s pooblastilom iz petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Ur. l. RS, št. 87/2002 in nasl..

(3) Tožnica v pritožbi sicer opozarja na pravilo iura novit curia, pri čemer pa zanemarja, da je uporaba materialnega prava vedno odvisna od dejstvenega substrata zadeve, tega pa so v skladu z razpravnim načelom (7. člen ZPP) dolžne zagotoviti pravdne stranke same. Izjeme v smislu uveljavitve preiskovalnega načela so v ZPP izrecno določene, okoliščine konkretnega primera pa takšnim izjemam ne ustrezajo.