Jedro

Občasne blokade same po sebi ne dokazujejo subjektivnega elementa izpodbojnosti oziroma ne pomenijo nujno, da je družba, ki ima blokirane račune, insolventna. Blokada namreč lahko kaže na začasne težave, ne pa tudi na trajnejšo nelikvidnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. V razmerju med tožečo stranko in toženo stranko se razveljavi zemljiškoknjižno dovolilo iz Sporazuma o ustanovitvi skupne maksimalne hipoteke z dne 17. 03. 2010, s katerim je tožeča stranka dovolila, da se pri nepremičninah z ID znakom x (prej parc. št. x, k.o. X) ter z ID znakom y (prej parc. št. y, k.o. X) za zavarovanje vseh terjatev, ki bodo toženi stranki nastale na podlagi Prodajne pogodbe št. 639/19 z dne 23. 03. 2005 in pripadajočimi aneksi, Prodajne pogodbe št. 639/19 z dne 25. 02. 2010 in Prodajne pogodbe št. 14018 z dne 25. 09. 1992 ali katerekoli druge pogodbe, sklenjene med tožečo in toženo stranko, skupaj z obrestmi in morebitnimi stroški izterjave, vknjiži skupna maksimalna hipoteka do najvišjega zneska 126.000,00 EUR v korist tožene stranke.

2. Zaradi vzpostavitve stanja zemljiškoknjižnih vpisov, kot je bilo pred vknjižbo hipoteke, dovoljene na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila iz 1. točke se pri nepremičninah z ID znakom x (prej parc. št. x, k.o. X ter z ID znakom y (prej parc. št. y, k.o. X) dovoli vknjižba izbrisa hipoteke iz 1. točke te sodbe.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.“ (I. točka izreka).

Tožeči stranki je sodišče prve stopnje naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 2.555,90 EUR v roku 15 dni od prejema drugopisa sodbe (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti.

3. Na pritožbo je tožena stranka odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahteva razveljavitev učinkov razpolagalnega pravnega posla ustanovitve hipoteke, ustanovljene v zavarovanje terjatev tožene stranke do tožeče stranke po v izreku navedenih prodajnih pogodbah. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, potem ko je ugotovilo, da ni podan subjektivni element izpodbojnosti po 2. točki prvega odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Pritožba navedeni zaključek sodišča prve stopnje izpodbija.

6. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na blokado računov tožeče stranke, zaradi katerih naj bi tožena stranka vedela oziroma bi morala vedeti za insolventnost tožeče stranke. Kot je že večkrat pojasnila sodna praksa (1), občasne blokade same po sebi ne dokazujejo subjektivnega elementa izpodbojnosti oziroma ne pomenijo nujno, da je družba, ki ima blokirane račune, insolventna. Blokada namreč lahko kaže na začasne težave, ne pa tudi na trajnejšo nelikvidnost. Prav tako ni mogoče toženi stranki naprtiti obveznosti, da bo redno preverjala stanje na vseh računih vseh svojih dolžnikov. Še toliko bolj to velja v zadevnem primeru, ko tožeča stranka navaja, da je do občasnih blokad računov prihajalo od oktobra 2009, do blokade vseh računov pa je prišlo (zgolj) mesec dni pred sklenitvijo spornega sporazuma o ustanovitvi hipoteke.

7. Prav tako tožeča stranka ne more uspeti z navedbami o neobičajnem načinu poravnavanja obveznosti do tožene stranke z asignacijskimi pogodbami. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in pritožba tega ne izpodbija, da sta stranki z asignacijami poslovali že pred izpodbojnim obdobjem (od septembra 2009 naprej). Navedeno pomeni, da pri izpolnitvah z asignacijami šlo za neobičajen način plačila, ki bi toženo stranko lahko utrdil v prepričanju, da ima tožeča stranka težave z insolventnostjo.

8. Kot neodločilno se nadalje izkaže sklicevanje pritožbe na dejstvo poslanega opomina in ustavljene dobave goriva. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so med strankama potekali dogovori v zvezi s poplačilom obveznosti in sklenitvijo izvensodne poravnave o poplačilu dolga tožeče stranke. V okviru takšnega procesa pa so dopisi med strankama običajni. Prav tako je ustavitev dobave (lahko) način, s katerim dobavitelj svojega naročnika vzpodbudi k plačevanju obveznosti oziroma si izboljša svoj pogajalski položaj pri sklepanju poravnave.

9. Pritožba se nadalje sklicuje na zapisnik izredne seje nadzornega sveta tožeče stranke z dne 17. 12. 2009 (list. št. A12). Zgolj poimenovanje točk dnevnega reda (ukrepi uprave zaradi insolventnosti) na seji organa tožeče stranke ne more predstavljati okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da je bila tožena stranka seznanjena s stanjem tožeče stranke v smislu njene (zatrjevane) takratne insolventnosti. Pri tem pritožba zmotno navaja, da naj bi tožena stranka priznala svojo seznanjenost z insolventnostjo na sestanku dne 03. 02. 2010. Tožena stranka je v tč. 7 svoje pripravljalne vloge z dne 19. 11. 2013 (list. št. 26) izrecno navedla, da sta jo predstavnika tožeče stranke obvestila o trenutni nelikvidnosti, vendar pa da ima tožena stranka na razpolago dovolj premoženja za poplačilo. Na sestanku nista omenila, da bi bila tožeča stranka insolventna, pač pa sta predlagala način izpolnitve obveznosti.

10. Pritožbeno opozarjanje na dejstvo, da je bila hipoteka po spornem sporazumu ustanovljena za pretekle in ne za bodoče terjatve (domneva objektivnega pogoja izpodbojnosti po 2. točki prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP) ob ugotovitvi, da ni podan subjektivni element izpodbojnosti (po 2. točki prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP), za odločitev v zadevi ni odločilno, zato ne terja posebne opredelitve pritožbenega sodišča (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi v zadevi, zato stroški odgovora na pritožbo niso stroški, ki bi bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Glej npr. VSL sodba II Cpg 348/2011 z dne 14. 12. 2011, VSL sklep I Cpg 1137/1994 z dne 14. 09. 1994, VSL sodba I Cpg 1446/2012 z dne 12. 02. 2013.