Jedro

I. Dejstvo, da je tožnik s strani ministrstva za delo prejel sredstva za financiranje samozaposlitve, samo na sebi ni bistveno za odločitev o njegovi pravici do odpravnine pri toženi stranki.

II. Ker se nižji sodišči nista izjavili o tem, ali se je tožnik s podpisom pogodbe o sofinanciranju samozaposlitve odpovedal pravici do odpravnine pri toženi stranki, izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo zneska 354.156,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, iz naslova razlike odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki v posledici reševanja presežkov delavcev. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka in tožniku naložilo plačilo toženkinih stroškov. Ugotovilo je, da je tožnik podpisal sporazum o prenehanju delovnega razmerja pred iztekom odpovednega roka in pogodbo o sofinanciranju samozaposlitve, na podlagi katere so mu bili izplačani zneski, ki v seštevku presegajo višino odpravnine.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da tožnik pri podpisu sporazuma o skrajšanju odpovednega roka in pogodbe o sofinanciranju samozaposlitve ni izkazal pravno upoštevnih napak volje in je bil zato upravičen le do izplačil po tej pogodbi.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga Državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi imeli obe sodbi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne moreta preizkusiti, oziroma nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Poudarja, da tožniku ni bila zagotovljena zaposlitev v drugi organizaciji, niti mu ni bila dokupljena delovna doba, pač pa mu je bila ponudena možnost samozaposlitve. Zato je bil pri toženi stranki upravičen do plačila odpravnine v skladu s 3. odstavkom 36.f člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur.l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), pravico do plačila odpravnine najkasneje ob izteku šestmesečnega odpovednega roka pa je vseboval tudi sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika z dne 9.12.1995. Iz pogodbe o sofinanciranju samozaposlitve, ki jo je tožnik sklenil z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve, izhaja, da ministrstvo tožniku dodeljuje nepovratna sredstva iz naslova preostanka nadomestila plače, odpravnine in subvencije. Tožnik se je zato odpovedal vsem drugim sredstvom, ki bi jih lahko dobil iz programa aktivne politike zaposlovanja in denarnim dajatvam za primer brezposelnosti za dobo dveh let. Niti v pogodbi o sofinanciranju samozaposlitve, niti v sporazumu o skrajšanju odpovednega roka, ki ga je tožnik sklenil z Izobraževalnim centrom A., pa ni določeno, da je z delnim plačilom odpravnine s strani Ministrstva za delo odpravnina v celoti plačana, oziroma da je delodajalec prost svojih obveznosti, niti ni določbe, da se tožnik preostanku odpravnine odpoveduje. Ob takšni vsebini pogodbe in sporazuma sodišči nista navedli razlogov, zakaj je bil zahtevek iz naslova odpravnine zavrnjen tudi v znesku, ki je presegal znesek odpravnine, ki je bil tožniku izplačan s strani ministrstva.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila v skladu s 1. odstavkom 375. člena, v zvezi z 2. odstavkom 391. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur.l. RS, št. 12/03), vročena obema strankama v sporu, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V skladu s 1. odstavkom 391. člena ZPP se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi.

Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno opozarja, da v sporazumu o skrajšanju odpovednega roka, ki ga je tožnik sklenil z Izobraževalnim centrom A. in v pogodbi o sofinanciranju samozaposlitve, ki jo je tožnik sklenil z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve, ni določb o tožnikovi odpovedi višjemu znesku odpravnine iz 36.f člena ZDR (1990), oziroma da bi bila tožena stranka prosta obveznosti plačila odpravnine po tej pravni podlagi. Zato razlogi sodb obeh nižjih sodišč v navedenih listinah dejansko nimajo podlage, niti nista sodišči v obrazložitvi izpodbijanih sodb navedli drugih razlogov, zaradi katerih bi bil zahtevek nasproti toženi stranki za plačilo odpravnine po 36.f členu ZDR (1990) neutemeljen (vsaj kolikor ta odpravnina presega znesek odpravnine iz pogodbe o sofinanciranju samozaposlitve). Dejstvo, da je tožnik za sofinanciranje samozaposlitve s strani Ministrstva za delo prejel sredstva iz drugih naslovov, samo na sebi ni bistveno za odločitev o njegovi pravici do odpravnine pri toženi stranki. Glede bistvenega razloga, ali se je tožnik s podpisom pogodbe o sofinanciranju samozaposlitve odpovedal odpravnini pri toženi stranki, pa se nižji sodišči neposredno nista izjavili. Zato je bila pri izdaji izpodbijanih sodb dejansko podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Glede na povedano je sodišče v skladu z določbami 1. odstavka 379. člena, v zvezi z 2. odstavkom 391. člena ZPP, zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in sodbi obeh nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče pri odločanju o tožnikovem zahtevku izhajati iz veljavnih pravnih podlag in navesti pomembne razloge za svojo odločitev, ki bodo imeli podlago v dejanski vsebini dokaznih listin in drugih izvedenih dokazih, oziroma pravilno ugotovljenih dejstvih, ki so za odločitev v tej zadevi pomembna.