Jedro

Jedro

Tožnika v tej pravdi sicer nista postavila dajatvenega (denarnega) zahtevka. Vendar pa je bistveno, da zatrjujeta, da sta že plačala znesek, ki je višji od dolgovanega, iz česar izhaja, da ne dolgujeta toženki ničesar več in da so plačila obrokov, ki jih na podlagi pogodbe še vedno izvajata, da bi se izognila sili (npr. unovčenju hipoteke), preplačila, ki bi jih potencialno lahko terjala nazaj.

Tožnika v tej pravdi sicer nista postavila dajatvenega (denarnega) zahtevka. Vendar pa je bistveno, da zatrjujeta, da sta že plačala znesek, ki je višji od dolgovanega, iz česar izhaja, da ne dolgujeta toženki ničesar več in da so plačila obrokov, ki jih na podlagi pogodbe še vedno izvajata, da bi se izognila sili (npr. unovčenju hipoteke), preplačila, ki bi jih potencialno lahko terjala nazaj.

V primeru, če bi začasna odredba bila izdana (in bi se torej do konca pravde začasno zadržalo plačevanje pogodbenih obrokov), morda tožnikoma sploh ne bo treba postaviti denarnega zahtevka za povrnitev neupravičeno prejetih zneskov. To pa nedvomno kaže na potrebnost izdane začasne odredbe.

V primeru, če bi začasna odredba bila izdana (in bi se torej do konca pravde začasno zadržalo plačevanje pogodbenih obrokov), morda tožnikoma sploh ne bo treba postaviti denarnega zahtevka za povrnitev neupravičeno prejetih zneskov. To pa nedvomno kaže na potrebnost izdane začasne odredbe.

Izrek

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II.Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

II.Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Pravni stranki sta kot kreditojemalca leta 2008 s toženko kot kreditodajalko sklenili kreditni pogodbi in pogodbi o hipoteki za kredit v skupni višini 256.113,52 CHF z obdobjem odplačevanja 20 let (do leta 2028). S tožbo zahtevata ugotovitev, da sta nična dva notarska zapisa in da sta neveljavni hipoteki, ustanovljeni za zavarovanje navedenih kreditov, ter izbris hipotek iz zemljiške knjige.

1.Pravni stranki sta kot kreditojemalca leta 2008 s toženko kot kreditodajalko sklenili kreditni pogodbi in pogodbi o hipoteki za kredit v skupni višini 256.113,52 CHF z obdobjem odplačevanja 20 let (do leta 2028). S tožbo zahtevata ugotovitev, da sta nična dva notarska zapisa in da sta neveljavni hipoteki, ustanovljeni za zavarovanje navedenih kreditov, ter izbris hipotek iz zemljiške knjige.

2.Z vlogo z dne 13. 5. 2024 sta tožnika predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj se do pravnomočne odločitve v tem postopku toženki prepove od tožnikov zahtevati plačevanje obveznosti po obeh kreditnih pogodbah in pogodbah o hipotekah ter se prepoved vpiše v kreditni register SISBON; nadalje naj se toženki v času trajanja te začasne odredbe prepove, da bi zaradi neplačevanja obveznosti iz spornih pogodb odstopila od teh pogodb ali v centralni kreditni register SISBON vnesla podatek o neplačani obveznosti ali zapadlem dolgu tožnikov.

2.Z vlogo z dne 13. 5. 2024 sta tožnika predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj se do pravnomočne odločitve v tem postopku toženki prepove od tožnikov zahtevati plačevanje obveznosti po obeh kreditnih pogodbah in pogodbah o hipotekah ter se prepoved vpiše v kreditni register SISBON; nadalje naj se toženki v času trajanja te začasne odredbe prepove, da bi zaradi neplačevanja obveznosti iz spornih pogodb odstopila od teh pogodb ali v centralni kreditni register SISBON vnesla podatek o neplačani obveznosti ali zapadlem dolgu tožnikov.

3.Predlog za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

3.Predlog za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

4.Zoper sklep se pritožujeta tožnika in med drugim navajata, da je napačno stališče izpodbijanega sklepa, da ugotovitveni zahtevek ne more biti predmet zavarovanja z začasno odredbo in da bi za utemeljenost zavarovanja morala tožnika postaviti ali napovedati tudi dajatveni zahtevek. Nepravilno je tudi ugotovljeno dejansko stanje, da naj bi tožnika ne izkazala, da sta kredit preplačala. Nasprotno kažejo že listine, ki jih je predložila toženka. Slednja je tožnikoma po obeh kreditnih pogodbah izplačala cca 160.000 EUR, iz pregleda vplačil, ki jih je predložila sama toženka v odgovoru na tožbo, pa izhaja, da sta tožnika doslej vrnila že več kot 206.000 EUR. Skladno z obstoječo prakso SEU (sodba C-520/21 z dne 15. 6. 2023) je banka upravičena le do vračila danega kapitala, torej le do 160.000 EUR. Sodišče prve stopnje bi v konkretnem primeru moralo ugotoviti, ali je odložitev izpolnjevanja obveznosti tožnikov kot potrošnikov v času trajanja zadevnega postopka potrebna za vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi potrošnik bil, če ničnih pogodbenih pogojev ne bi bilo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo stališče, da so v kreditnih pogodbah tega postopka nepošteni pogoji in da sta pogodbi nični, pa je kljub temu vztrajalo, da ju morata potrošnika še naprej izpolnjevati.

4.Zoper sklep se pritožujeta tožnika in med drugim navajata, da je napačno stališče izpodbijanega sklepa, da ugotovitveni zahtevek ne more biti predmet zavarovanja z začasno odredbo in da bi za utemeljenost zavarovanja morala tožnika postaviti ali napovedati tudi dajatveni zahtevek. Nepravilno je tudi ugotovljeno dejansko stanje, da naj bi tožnika ne izkazala, da sta kredit preplačala. Nasprotno kažejo že listine, ki jih je predložila toženka. Slednja je tožnikoma po obeh kreditnih pogodbah izplačala cca 160.000 EUR, iz pregleda vplačil, ki jih je predložila sama toženka v odgovoru na tožbo, pa izhaja, da sta tožnika doslej vrnila že več kot 206.000 EUR. Skladno z obstoječo prakso SEU (sodba C-520/21 z dne 15. 6. 2023) je banka upravičena le do vračila danega kapitala, torej le do 160.000 EUR. Sodišče prve stopnje bi v konkretnem primeru moralo ugotoviti, ali je odložitev izpolnjevanja obveznosti tožnikov kot potrošnikov v času trajanja zadevnega postopka potrebna za vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi potrošnik bil, če ničnih pogodbenih pogojev ne bi bilo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo stališče, da so v kreditnih pogodbah tega postopka nepošteni pogoji in da sta pogodbi nični, pa je kljub temu vztrajalo, da ju morata potrošnika še naprej izpolnjevati.

5.Pritožba je utemeljena.

5.Pritožba je utemeljena.

6.Sodišče mora materialno pravo poznati in uporabiti po uradni dolžnosti (tretji odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), kar vključuje tudi pravo Evropske unije (EU). Eno temeljnih načel prava EU je načelo primarnosti prava EU;

6.Sodišče mora materialno pravo poznati in uporabiti po uradni dolžnosti (tretji odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), kar vključuje tudi pravo Evropske unije (EU). Eno temeljnih načel prava EU je načelo primarnosti prava EU;

to pomeni, da v primeru nasprotja med pravom EU in pravom držav članic prevlada pravo EU. Razlago prava EU daje Sodišče Evropske unije (SEU), katerega odločbe, izdane v postopku predhodnega odločanja po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Če predpisi, razlage ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotujejo pravu EU (vključno z razlagami slednjega s strani SEU), mora nacionalno sodišče po načelu lojalne (evroskladne) razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU.

to pomeni, da v primeru nasprotja med pravom EU in pravom držav članic prevlada pravo EU. Razlago prava EU daje Sodišče Evropske unije (SEU), katerega odločbe, izdane v postopku predhodnega odločanja po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Če predpisi, razlage ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotujejo pravu EU (vključno z razlagami slednjega s strani SEU), mora nacionalno sodišče po načelu lojalne (evroskladne) razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU.

7.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu obsežno in pravilno povzelo pravne podlage (Zakon o izvršbi in zavarovanju, ki se razlaga oziroma uporablja evroskladno; Zakon o varstvu potrošnikov; evropske predpise) in najnovejšo sodno prakso v zvezi s krediti v CHF (6. do 15. ter 17. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) ter na tej podlagi zaključilo, da sta tožnika s stopnjo verjetnosti, ki se zahteva za izdajo začasne odredbe, izkazala obstoj terjatve za ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb in posledično ničnosti oziroma neveljavnosti akcesornih zavarovanj. Ta materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje je pravilen.

7.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu obsežno in pravilno povzelo pravne podlage (Zakon o izvršbi in zavarovanju, ki se razlaga oziroma uporablja evroskladno; Zakon o varstvu potrošnikov; evropske predpise) in najnovejšo sodno prakso v zvezi s krediti v CHF (6. do 15. ter 17. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) ter na tej podlagi zaključilo, da sta tožnika s stopnjo verjetnosti, ki se zahteva za izdajo začasne odredbe, izkazala obstoj terjatve za ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb in posledično ničnosti oziroma neveljavnosti akcesornih zavarovanj. Ta materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje je pravilen.

8.Vendar pa je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da predlagano zavarovanje ne služi zavarovanju nedenarne terjatve za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo sodbo SEU v zadevi Getin Noble Bank SA, C-287/22 z dne 15. 6. 2023, ki pojasnjuje, kako je treba uporabiti Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva) v zvezi z začasnim zavarovanjem zahtevkov potrošnika, ki jih ta uveljavlja v zvezi z nepoštenimi pogoji v potrošniški kreditni pogodbi z valutno klavzulo, da se zagotovi polni učinek Direktive. Navedena odločba v uvodu izpostavi dve temeljni načeli evropskega prava varstva potrošnikov, ki sta glede na uvodoma povedano o supremaciji evropskega prava zavezujoči del tudi slovenskega pravnega reda: načelo učinkovite zaščite potrošnika pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji in dolžnost zagotovitve učinkovitih sredstev za preprečitev nadaljnje uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev (36. do 38. točka sodbe C-287/22). Nadalje je SEU v navedeni odločbi pojasnilo, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek Direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem (56. točka navedene sodbe), in da zahteva po taki skladni razlagi vključuje tudi obveznost sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive (57. točka navedene sodbe).

8.Vendar pa je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da predlagano zavarovanje ne služi zavarovanju nedenarne terjatve za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo sodbo SEU v zadevi Getin Noble Bank SA, C-287/22 z dne 15. 6. 2023, ki pojasnjuje, kako je treba uporabiti Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva) v zvezi z začasnim zavarovanjem zahtevkov potrošnika, ki jih ta uveljavlja v zvezi z nepoštenimi pogoji v potrošniški kreditni pogodbi z valutno klavzulo, da se zagotovi polni učinek Direktive. Navedena odločba v uvodu izpostavi dve temeljni načeli evropskega prava varstva potrošnikov, ki sta glede na uvodoma povedano o supremaciji evropskega prava zavezujoči del tudi slovenskega pravnega reda: načelo učinkovite zaščite potrošnika pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji in dolžnost zagotovitve učinkovitih sredstev za preprečitev nadaljnje uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev (36. do 38. točka sodbe C-287/22). Nadalje je SEU v navedeni odločbi pojasnilo, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek Direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem (56. točka navedene sodbe), in da zahteva po taki skladni razlagi vključuje tudi obveznost sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive (57. točka navedene sodbe).

9.Zaključek SEU je, da Direktiva in načelo učinkovitosti varstva potrošnikov nalagata nacionalnemu sodišču sprejetje začasnih ukrepov, s katerimi se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe (ki vsebuje nepoštene pogoje) odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov [odlog plačevanja] potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve. Treba je šteti, da je v tovrstnih zadevah začasno odredbo praviloma treba izdati, če so izpolnjeni pogoji, ki jih je izpostavilo SEU v zadevi C-287/22:

9.Zaključek SEU je, da Direktiva in načelo učinkovitosti varstva potrošnikov nalagata nacionalnemu sodišču sprejetje začasnih ukrepov, s katerimi se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe (ki vsebuje nepoštene pogoje) odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov [odlog plačevanja] potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve. Treba je šteti, da je v tovrstnih zadevah začasno odredbo praviloma treba izdati, če so izpolnjeni pogoji, ki jih je izpostavilo SEU v zadevi C-287/22:

a)da obstajajo zadostni indici, da so sporni pogodbeni pogoji nepošteni (temu je sodišče prve stopnje v sklepu o izdaji začasne odredbe pritrdilo);

a)da obstajajo zadostni indici, da so sporni pogodbeni pogoji nepošteni (temu je sodišče prve stopnje v sklepu o izdaji začasne odredbe pritrdilo);

b)da je zato verjetno, da bo treba zneske, ki jih je potrošnik plačal na podlagi sporne kreditne pogodbe, vrniti;

b)da je zato verjetno, da bo treba zneske, ki jih je potrošnik plačal na podlagi sporne kreditne pogodbe, vrniti;

c)da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve (primerjaj 60. točko obrazložitve sodbe C-287/22).

c)da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve (primerjaj 60. točko obrazložitve sodbe C-287/22).

10.Ob lojalni (evroskladni) razlagi slovenskega pravnega reda, upoštevaje razloge sodbe C-287/22, reverzibilnost ni relevanten pogoj za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo.

10.Ob lojalni (evroskladni) razlagi slovenskega pravnega reda, upoštevaje razloge sodbe C-287/22, reverzibilnost ni relevanten pogoj za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo.

11.Kdaj je ali ni omogočena uresničitev polnega učinka končne meritorne odločbe, je SEU pojasnilo v zadevi C-287/22: Če je ugotovljeno, da je pogodba neveljavna in da mora banka potrošniku določene zneske obrokov vrniti, pa bi moral potrošnik, da bi si zagotovil popolno vzpostavitev svojega pravnega položaja, bodisi razširiti obseg svojega prvotnega zahtevka bodisi vložiti novo tožbo, taka končna odločitev ne bi pripeljala do vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta potrošnik bil, če navedenega nepoštenega pogoja ne bi bilo. Zato bi lahko bilo v takih okoliščinah sprejetje začasnih ukrepov za odlog plačila mesečnih obrokov potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve, ki jo je treba sprejeti, in posledično učinkovitosti varstva, zagotovljenega z Direktivo. Sprejetje takih začasnih ukrepov je še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je ta potrošnik začel postopek.

11.Kdaj je ali ni omogočena uresničitev polnega učinka končne meritorne odločbe, je SEU pojasnilo v zadevi C-287/22: Če je ugotovljeno, da je pogodba neveljavna in da mora banka potrošniku določene zneske obrokov vrniti, pa bi moral potrošnik, da bi si zagotovil popolno vzpostavitev svojega pravnega položaja, bodisi razširiti obseg svojega prvotnega zahtevka bodisi vložiti novo tožbo, taka končna odločitev ne bi pripeljala do vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta potrošnik bil, če navedenega nepoštenega pogoja ne bi bilo. Zato bi lahko bilo v takih okoliščinah sprejetje začasnih ukrepov za odlog plačila mesečnih obrokov potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve, ki jo je treba sprejeti, in posledično učinkovitosti varstva, zagotovljenega z Direktivo. Sprejetje takih začasnih ukrepov je še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je ta potrošnik začel postopek.

12.Tožnika v tej pravdi nista postavila dajatvenega (denarnega) zahtevka, vendar to po oceni pritožbenega sodišča ni bistveno. Bistveno je, da zatrjujeta, da sta že plačala znesek, ki je višji od dolgovanega (več o tem v nadaljevanju), iz česar izhaja, da ne dolgujeta toženki ničesar več in da so plačila obrokov, ki jih na podlagi pogodbe še vedno izvajata, da bi se izognila sili (npr. unovčenju hipoteke), preplačila, ki bi jih potencialno lahko terjala nazaj. Prav to - vlaganje novih ali spreminjanje že vloženih tožb - želi preprečiti sodba SEU C-287/22 z zahtevo, da mora nacionalno sodišče (pod zgoraj navedenimi pogoji) dopustiti zavarovanje s ciljem vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi potrošnik bil, če nepoštenega pogoja ne bi bilo. Citirana sodba SEU ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik že plačal več, kot dolguje, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega (42. točka obrazložitve sodbe C-287/22).

12.Tožnika v tej pravdi nista postavila dajatvenega (denarnega) zahtevka, vendar to po oceni pritožbenega sodišča ni bistveno. Bistveno je, da zatrjujeta, da sta že plačala znesek, ki je višji od dolgovanega (več o tem v nadaljevanju), iz česar izhaja, da ne dolgujeta toženki ničesar več in da so plačila obrokov, ki jih na podlagi pogodbe še vedno izvajata, da bi se izognila sili (npr. unovčenju hipoteke), preplačila, ki bi jih potencialno lahko terjala nazaj. Prav to - vlaganje novih ali spreminjanje že vloženih tožb - želi preprečiti sodba SEU C-287/22 z zahtevo, da mora nacionalno sodišče (pod zgoraj navedenimi pogoji) dopustiti zavarovanje s ciljem vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi potrošnik bil, če nepoštenega pogoja ne bi bilo. Citirana sodba SEU ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik že plačal več, kot dolguje, temveč zadošča, da <em>obstaja tveganje</em> , da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega (42. točka obrazložitve sodbe C-287/22).

13.V tej pravdi se s stopnjo verjetnosti nakazuje, da v primeru, če bi bili zahtevki tožnikov utemeljeni, polnega učinka končne meritorne odločitve v tej pravdi in polnega učinka Direktive ne bo mogoče zagotoviti brez začasnega zavarovanja, s katerim bi se zadržalo plačevanje mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi spornih pogodb. To pa je - poleg verjetnosti obstoja terjatve na ničnost pogodbe - edini relevantni pogoj, ki ga je mogoče postaviti tožnikoma za utemeljitev predlaganega zavarovanja, če naj se nacionalna zakonodaja in sodna praksa razlagata lojalno, kot nalaga sodba SEU C-287/22.

13.V tej pravdi se s stopnjo verjetnosti nakazuje, da v primeru, če bi bili zahtevki tožnikov utemeljeni, polnega učinka končne meritorne odločitve v tej pravdi in polnega učinka Direktive ne bo mogoče zagotoviti brez začasnega zavarovanja, s katerim bi se zadržalo plačevanje mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi spornih pogodb. To pa je - poleg verjetnosti obstoja terjatve na ničnost pogodbe - edini relevantni pogoj, ki ga je mogoče postaviti tožnikoma za utemeljitev predlaganega zavarovanja, če naj se nacionalna zakonodaja in sodna praksa razlagata lojalno, kot nalaga sodba SEU C-287/22.

14.Zato je utemeljena pritožbena navedba, da predlagano zavarovanje zasleduje začasno odložitev izpolnjevanja pogodbe, saj v primeru, če bi začasna odredba bila izdana (in bi se torej do konca pravde začasno zadržalo plačevanje pogodbenih obrokov), morda tožnikoma sploh ne bo treba postaviti denarnega zahtevka za povrnitev neupravičeno prejetih zneskov. To pa nedvomno kaže, da je izdaja začasne odredbe potrebna za začasno ureditev razmerja, kar je tudi eden od namenov začasnih odredb v tovrstnih potrošniških sporih, pa tudi sicer (t .i. regulacijska začasna odredba).

14.Zato je utemeljena pritožbena navedba, da predlagano zavarovanje zasleduje začasno odložitev izpolnjevanja pogodbe, saj v primeru, če bi začasna odredba bila izdana (in bi se torej do konca pravde začasno zadržalo plačevanje pogodbenih obrokov), morda tožnikoma sploh ne bo treba postaviti denarnega zahtevka za povrnitev neupravičeno prejetih zneskov. To pa nedvomno kaže, da je izdaja začasne odredbe potrebna za začasno ureditev razmerja, kar je tudi eden od namenov začasnih odredb v tovrstnih potrošniških sporih, pa tudi sicer (t .i. regulacijska začasna odredba).

15.Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno ali vsaj nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede (ne)izkazanosti preplačila. Tožnika sta v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjevala, da sta ob sklenitvi pogodbe leta 2008 prejela cca 160.000 EUR kredita; da sta v naslednjih letih ta znesek že odplačala in da sta do vložitve predloga za izdajo začasne odredbe plačala že cca 206.000 EUR. V dokaz teh navedb sta se sklicevala na podatke o odplačanih kreditnih zneskih, ki naj jih predloži toženka. Slednja je v odgovoru na tožbo (prejetem na sodišču prve stopnje 21. 5. 2024, torej pred izdajo izpodbijanega sklepa), potrdila navedbe o tem, koliko sta tožnika prejela kredita in koliko sta doslej plačala, predložila je tudi pregleda plačil (prilogi B10 in B11), ki te navedbe potrjujejo.

15.Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno ali vsaj nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede (ne)izkazanosti preplačila. Tožnika sta v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjevala, da sta ob sklenitvi pogodbe leta 2008 prejela cca 160.000 EUR kredita; da sta v naslednjih letih ta znesek že odplačala in da sta do vložitve predloga za izdajo začasne odredbe plačala že cca 206.000 EUR. V dokaz teh navedb sta se sklicevala na podatke o odplačanih kreditnih zneskih, ki naj jih predloži toženka. Slednja je v odgovoru na tožbo (prejetem na sodišču prve stopnje 21. 5. 2024, torej pred izdajo izpodbijanega sklepa), potrdila navedbe o tem, koliko sta tožnika prejela kredita in koliko sta doslej plačala, predložila je tudi pregleda plačil (prilogi B10 in B11), ki te navedbe potrjujejo.

16.Po navedbah toženke, ki jih sodišče prve stopnje povzema v 19. točki obrazložitve, tožnika toženki po spornih kreditnih pogodbah še vedno dolgujeta skupaj cca 54.000 CHF. Evidentno je, da je v tem primeru med strankama sporna razlaga pojma "preplačilo," pri čemer tožnika štejeta, da sta v preplačilu od tedaj, ko sta odplačala nominalni znesek dejansko prejetega kredita (cca 160.000 EUR), toženka pa, da bi preplačilo nastopilo (še)le, če bi tožnika plačala več, kot dolgujeta po določbah spornih pogodb in amortizacijskih načrtih toženke.

16.Po navedbah toženke, ki jih sodišče prve stopnje povzema v 19. točki obrazložitve, tožnika toženki po spornih kreditnih pogodbah še vedno dolgujeta skupaj cca 54.000 CHF. Evidentno je, da je v tem primeru med strankama sporna razlaga pojma "preplačilo," pri čemer tožnika štejeta, da sta v preplačilu od tedaj, ko sta odplačala nominalni znesek dejansko prejetega kredita (cca 160.000 EUR), toženka pa, da bi preplačilo nastopilo (še)le, če bi tožnika plačala več, kot dolgujeta po določbah spornih pogodb in amortizacijskih načrtih toženke.

17.Sodišče prve stopnje je v 17. točki obrazložitve pravilno povzelo tudi sodbo SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023 (Akradiusz Szcześniak proti Bank M., SA), iz katere izhaja, da Direktiva ne nasprotuje razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima potrošnik od kreditne institucije pravico zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo nakazanih mesečnih obrokov in stroškov, plačanih iz naslova nične kreditne pogodbe v tuji valuti, če se spoštujejo cilji Direktive 93/13 in načelo sorazmernosti, in da Direktiva nasprotuje razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima kreditna institucija pravico od potrošnika v primeru nične kreditne pogodbe v tuji valuti zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina. V navedeni sodbi je še zapisano, da Direktiva sicer ne določa posledic neveljavnosti pogodbe, vendar morajo biti nacionalna pravila združljiva s cilji Direktive, in da zaradi dosege odvračalnega učinka, ki ga zahtevata prvi odstavek 6. člena in prvi odstavek 7. člena Direktive, kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe, in zakonske zamudne obresti od opomina (66. in 76. točka obrazložitve). Nadalje je v 78. točki citirane sodbe pojasnjeno, da bi razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero bi imela kreditna institucija pravico, da [...] prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala, prispevala k odpravi odvračalnega učinka, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na prodajalce ali ponudnike, ta odvračalni učinek pa je eden od dolgoročnih ciljev Direktive (77. točka obrazložitve; primerjaj tudi 79. točko). SEU je tudi zapisalo, da zgornjega razlogovanja ni mogoče ovreči s trditvijo banke, da bi potrošniki pri takšni razlagi dobili "brezplačno" posojilo, saj v skladu z načelom <em>nemo auditur propriam turpitudinem allegans</em> (nihče se ne more sklicevati na svoje oporečno ravnanje) ni mogoče sprejeti niti tega, da ima stranka gospodarske koristi zaradi svojega nezakonitega ravnanja, niti tega, da ji je treba povrniti škodo, povzročeno s takim ravnanjem (80. in 81. točka obrazložitve).

17.Sodišče prve stopnje je v 17. točki obrazložitve pravilno povzelo tudi sodbo SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023 (Akradiusz Szcześniak proti Bank M., SA), iz katere izhaja, da Direktiva ne nasprotuje razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima potrošnik od kreditne institucije pravico zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo nakazanih mesečnih obrokov in stroškov, plačanih iz naslova nične kreditne pogodbe v tuji valuti, če se spoštujejo cilji Direktive 93/13 in načelo sorazmernosti, in da Direktiva nasprotuje razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima kreditna institucija pravico od potrošnika v primeru nične kreditne pogodbe v tuji valuti zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina. V navedeni sodbi je še zapisano, da Direktiva sicer ne določa posledic neveljavnosti pogodbe, vendar morajo biti nacionalna pravila združljiva s cilji Direktive, in da zaradi dosege odvračalnega učinka, ki ga zahtevata prvi odstavek 6. člena in prvi odstavek 7. člena Direktive, kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe, in zakonske zamudne obresti od opomina (66. in 76. točka obrazložitve). Nadalje je v 78. točki citirane sodbe pojasnjeno, da bi razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero bi imela kreditna institucija pravico, da [...] prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala, prispevala k odpravi odvračalnega učinka, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na prodajalce ali ponudnike, ta odvračalni učinek pa je eden od dolgoročnih ciljev Direktive (77. točka obrazložitve; primerjaj tudi 79. točko). SEU je tudi zapisalo, da zgornjega razlogovanja ni mogoče ovreči s trditvijo banke, da bi potrošniki pri takšni razlagi dobili "brezplačno" posojilo, saj v skladu z načelom nemo auditur propriam turpitudinem allegans (nihče se ne more sklicevati na svoje oporečno ravnanje) ni mogoče sprejeti niti tega, da ima stranka gospodarske koristi zaradi svojega nezakonitega ravnanja, niti tega, da ji je treba povrniti škodo, povzročeno s takim ravnanjem (80. in 81. točka obrazložitve).

18.Vrhovno sodišče RS še ni odgovorilo na vprašanje, kakšne so posledice ničnosti kreditnih pogodb v CHF in kako v tej zvezi razlagati sodbo SEU C-520/21, je pa nanj odgovorilo Višje sodišče v Celju v zadevi Cp 201/2023 z dne 11. 10. 2023. Pritrdilo je stališču tožnikov, da potrošnik v primeru nične kreditne pogodbe z valutno klavzulo razen nominalnega zneska prejetega kredita ni dolžan banki plačati ničesar več ali drugega, pri čemer se je oprlo na določbe Obligacijskega zakonika (OZ) in Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki pri obsegu vračanja jasno razlikujejo med položajem dobrovernega in nedobrovernega pridobitelja, ki jih je evroskladno interpretiralo ob upoštevanju minimalnega obsega varstva, ki ga potrošniku zagotavlja Direktiva, in tudi ob upoštevanju sodbe SEU C-520/21.

19.Kot že rečeno, se v postopku zavarovanja z začasno odredbo odloča z nižjim dokaznim standardom - s stopnjo verjetnosti. Glede na povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta tožnika s stopnjo verjetnosti izkazala, da celotnega zneska, ki naj bi ga po določbah domnevno ničnih pogodb dolgovala toženki, slednji nista dolžna plačati (pod pogojem, da bo izkazana ničnost pogodb). Zato je vsaj preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnika nista niti s stopnjo verjetnosti izkazala preplačila kredita, v zvezi s čimer je sodišče prve stopnje premalo kritično sledilo pravnim naziranjem toženke o (ne)obstoju preplačila.

20.Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo (glede možnosti zavarovanja nedenarne terjatve s predlagano začasno odredbo) in deloma zmotno in/ali nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar je terjalo razveljavitev izpodbijanega sklepa (355. člen ZPP).

21.Sodišče prve stopnje kršitev ne more samo odpraviti, saj bi v primeru, če bi odločitev izpodbijanega sklepa spremenilo in ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe, toženko prikrajšalo za pravno sredstvo - ugovor in s tem za ustavno zagotovljeno pravico do dvostopenjskega sojenja.

22.Ker je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Glej zadevi Sodišča Evropske unije (SEU) Marleasing SA proti La Comercial Internacional de Alimentación SA (zadeva C-106/89), Costa proti ENEL (zadeva 6/64) in številne druge. 2 M. Avbelj: Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42- 43/2023. 3 Povzeto po točkah 48 do 52 sodbe SEU C-287/22.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 165, 165/3, 180, 180/3, 355 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/2, 272/2-2

Mednarodne Pogodbe

Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) - člen 267

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 6, 6/1, 7, 7/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.