Jedro

Delavci so pred tožničino nezgodo, za dostop iz garderobe do skladišča, uporabljali zunanjo pot mimo klavnice, ker je bila pot po notranjosti objekta zaprta oziroma zaklenjena. Prepovedi uporabe zunanje poti mimo klavnice delavci niso dobili niti ob začetku gradnje. Delavci so hodili v skladišče, tudi v času gradnje klavnice, po zunanji poti čez gradbišče. Pri tem tožnici ni mogoče očitati, ko je hodila čez kopico odpadlega gradbenega materiala, da bi pri tem morala pokazati posebno skrbnost, saj se lahko tudi povprečno skrbnemu človeku zgodi, da se spotakne na razmetanem gradbenem materialu. Organizacija dela na način, da mora delavec v delovne prostore hoditi po gradbišču in odpadnem gradbenem materialu, ni ustrezna, zato tožnici ni mogoče očitati soprispevka k nastalem škodnem dogodku.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se I. točka in 3. ter 4. odstavek II. točke izreka izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje delno spremenijo tako, da se sodba sodišča prve stopnje v tem delu na novo glasi: "Prva toženka in druga toženka sta dolžni solidarno v roku 15 dni tožeči stranki plačati 2.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2013 do plačila ter znesek 457,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2012 do plačila, prva toženka pa je dolžna tožnici plačati še znesek 250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2013 do plačila, pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.450,00 EUR od obeh toženih strank ter za plačilo še zneska 250,00 EUR od drugo toženke, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, se zavrne.

Toženi stranki sta dolžni za tožečo stranko solidarno povrniti stroške postopka v znesku 1.214,89 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklicujoč na številko ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti prvo toženki stranki stroške postopka v znesku 395,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 95,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta prvo toženka in drugo toženka solidarno dolžni v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 1.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2013 do plačila ter znesek 205,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2012 do plačila, prva toženka pa je dolžna tožeči stranki poleg tega plačati še znesek 250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2013 do plačila, pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 3.301,39 EUR, od obeh toženih strank ter plačilo še zneska 250,00 EUR od drugo toženke z zamudnimi obrestmi se zavrne (I. točka izreka). Prvo toženki in drugo toženki je naložilo solidarno plačilo zneska 236,38 EUR (stroškov predsodnega postopka), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2012 dalje, kar zahteva tožnica iz tega naslova več (do zneska 768,66 EUR) z zamudnimi obrestmi je zavrnilo. Prvo toženki in drugo toženki je naložilo, da sta solidarno dolžni v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 1.124,81 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila. Tožeča stranka je dolžna, v roku 15 dni, povrniti prvo toženki stroške postopka v znesku 520,09 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper drugi odstavek I. točke izreka (o zavrnitvi višjega tožbenega zahtevka) in II. točko izreka, drugi odstavek o zavrnitvi stroškov predpravdnega postopka do zneska 768,66 EUR in četrti odstavek o tem, da je tožeča stranka dolžna prvo toženki povrniti stroške postopka v višini 520,09 EUR se pritožuje tožnica iz vseh razlogov in navaja, da je vtoževala odškodnino iz naslova nepremoženjske škode v višini 4.200,00 EUR in iz naslova premoženjske škode v višini 457,19 EUR, skupaj iz naslova odškodnine 4.657,19 EUR. Sodišče prve stopnje pa je tožnici priznalo odškodnino v skupni višini 1.605,80 EUR, višji tožbeni zahtevek v višini 3.301,59 EUR pa zavrnilo, čeprav razlika med zahtevano odškodnino 4.657,19 EUR in priznano odškodnino 1.605,80 EUR znaša le 3.051,39 EUR. Tožnici ni jasno, zakaj je sodišče zavrnilo višji znesek kot je bil vtoževan. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno zaključilo, da je tožnica soodgovorna za nastanek škode v višini 30 % z obrazložitvijo, da bi se lahko ob skrbnosti in pozornosti povprečnega človeka, padcu izognila, poleg tega pa bi lahko izbrala drugo pot, četudi nekoliko daljšo zunanjo pot okrog objekta. Tožnica je kritičnega dne uporabljala pot iz garderobe do skladišča, ki so jo uporabljali vsi zaposleni v skladišču. Nihče ni uporabljal druge poti. Kot izhaja iz izpovedi prič, je bila notranja pot prepovedana, zaposleni pa so uporabljali to zunanjo pot, čeprav je bil po njej, zaradi gradbenih del, razmetan gradbeni material. Tožnica se je spotaknila na razmetanem gradbenem materialu oziroma ji je na tem materialu spodrsnilo, čeprav je bila pozorna in skrbna kot vsak povprečen človek. Sodišče prve stopnje pa tudi ni obrazložilo, zakaj bi bilo mogoče tožnici očitati pomanjkanje pozornosti in skrbnosti. Kot so izpovedale vse priče in je povzelo tudi sodišče prve stopnje, se tretja, daljša pot ni uporabljala za dostop do delovišča. Prav nihče ni uporabljal te daljše poti. Priča A.A. je izrecno izpovedal, da se daljša pot ni uporabljala kot pešpot, temveč je po njej vozil samo viličar in kamion. Po sodni praksi se pri presoji odgovornosti za škodo, nastalo pri delu, kot prispevek oškodovanca upošteva vsaka stopnja njegove krivde. Tožnici ni mogoče očitati prav nobene stopnje krivde. Sodišče je ugotovilo, da so zaposleni že pred tožničino nezgodo, za dostop iz garderobe do skladišča, uporabljali zunanjo pot mimo klavnice, saj je bila notranja pot prepovedana in zaprta. Tožnica se sklicuje na sodno prakso, da oškodovanec ni soodgovoren za škodo, če je delodajalec dopuščal, da so njegovi delavci vstopali v kopalnico, čeprav se je prostor čistil in ni izvajal ukrepov, potrebnih za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev (sodba Pdp 1218/2010, Pdp 340/2010); če je lastnik nepremičnine dopuščal prehod preko svoje nepremičnine po sporni poti, pa ni poskrbel za sanacijo poti, fizično zaprtje poti ali pa za pravilno zaščito začasnega gradbišča (sodba VSL II Cp 3923/2011 z dne 22. 8. 2012); če je delodajalec opustil dolžan nadzor nad izvajanjem lastnih prepovedi do uporabe bližnjice in ker je bila uporaba poti dopuščena brez omejitev in ker kritičnega dne ni bila ustrezno vzdrževana (VIII Ips 211/98 z dne 22. 8. 1998). Tožnica zato meni, da ji ni mogoče naprtiti prav nobene soodgovornosti, saj je uporabljala pot, ki ni bila prepovedana, ki so jo uporabljali vsi zaposleni, pot je bila uhojena, gradbenemu materialu se je poskušala izogniti, vendar ji je na spolzkem materialu spodrsnilo in je padla. Tožnica pa ugovarja tudi višini dosojene odškodnine in meni, da bi ji moralo sodišče iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem priznati odškodnino v višini 2.000,00 EUR in ne 1.500,00 EUR in prav tako bi moralo sodišče tožnici priznati iz naslova utrpljenega strahu celotno zahtevano odškodnino v višini 600,00 EUR. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja dr. B.B. z dne 14. 7. 2017 in z dne 26. 10. 2017 se je tožnica ob padcu udarila v glavo, desno koleno in utrpela udarnine po komolcih. V bolniškem staležu je bila več kot 3 tedne. Bolečine ob samem padcu so bile manjše intenzivnosti, v naslednjih dneh pa so se povečale. Glavoboli so bili občasno močnejši, v povprečju pa srednje intenzitete in je oškodovanka morala jemati tablete proti bolečinam. Bolečine v povprečju srednje intenzitete so trajale 2 do 3 tedne, v naslednjih tednih so popuščale in po dveh mesecih izginile. Bolečine v kolenu so blažje stopnje in so izzvenele v 7 do 10 dneh. Tožnica navaja, da je bila glede višine postavljenega zahtevka zelo realna, postavila ga je v skladu s sodno prakso oziroma celo nekoliko nižje. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je tožnica zahtevala 2.000,00 EUR, kar predstavlja 1,7 povprečne plače (povprečna neto plača v mesecu novembru 2017 je znašala 1.151,76 EUR). Sodišče pa ji je dosodilo 1.500,00 EUR, kar predstavlja 1,3 povprečne plače. Tožnica se v pritožbi sklicuje na podobne primere, ko je sodišče oškodovanki dosodilo iz naslova telesne bolečine in strahu višje zneske, kot jih je dosodilo sodišče prve stopnje (zadeve II Ips 738/2007, II Ips 31/2009, II Ips 688/2009, II Ips 378/2007) in glede na navedeno tožnica meni, da glede na telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je ustrezna odškodnina 2.000,00 EUR, iz naslova strahu pa zahtevanih 600,00 EUR. Tožnica pa uveljavlja tudi, da je upravičena do odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj so njene aktivnosti zaradi poškodbe popolnoma prenehale oziroma je bila bistveno omejena v svojem normalnem življenju. Po nezgodi je morala predvsem počivati, bolečine so jo utrujale, glavobol katerega je spremljala slabost in bruhanje je bil prve dni neznosen in je tožnici preprečeval prav vse aktivnosti. Tožnica se sklicuje na sodno prakso (sodbo VIII Ips 724/94, sodbo II Ips 93/99 in II Ips 790/95 ter II Ips 508/96 z dne 22. 1. 1998), kjer je sodišče priznalo duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V primeru, da bi sodišče v odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem upoštevalo tudi začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnice, bi moralo presoditi primernost pravične denarne odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo, ne zgolj za vsako od uveljavljenih oblik le-te. Sodišče je tožnici iz naslova premoženjske škode priznalo le 294,00 EUR in je pri tem upoštevalo le vrednost stekel, ne pa tudi okvirjev, ker je menilo, da je bil okvir le odrgnjen, ne pa tudi razbit. Tožnica navaja, da ne ve, zakaj bi po nezgodi morala nositi odrgnjen okvir očal. Očala so sicer pripomoček za boljši vid, vendar pa je to tudi del zunanjosti in zunanjost naj bi bila po poškodbi takšna kot pred njo. Sodišče je tožnici priznalo samo stroške stekel, ne pa tudi stroške montaže stekel v okvir. Tožnici je dejansko nastala premoženjska škoda v višini 457,19 EUR in ne samo v višini 294,00 EUR. Posledično pa je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Prvo toženka je odgovorila na pritožbo in prerekala trditve tožeče stranke v pritožbi ter navedla, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo soodgovornost tožnice v višini 30 % z obrazložitvijo, da bi se tožnica ob skrbni pozornosti povprečnega človeka, padcu in posledično poškodbi lahko izognila. Nezgoda tožnice je bila edina, čeprav je veliko zaposlenih večkrat dnevno uporabljalo isto pot mimo gradbišča. Zakaj je tožnica lezla preko kupa gradbenega materiala, prvo toženki ni znano, zato je sodišče pravilno upoštevalo, da je tožnica sama prispevala k nastanku poškodbe in bi se lahko z večjo pazljivostjo nezgodi lahko izognila. Pravilno pa je sodišče tudi odmerilo višino odškodnine.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo, pri odločitvi glede soprispevka in odmeri višine odškodnine.

6. Tožnica se je poškodovala kot delavka prvo toženke dne 27. 6. 2012 in sicer na poti iz garderobe do skladišča, kjer je opravljala delo, ko se je spotaknila na gradbenem materialu, ki so ga zaradi obnove klavnice odlagali na pot, po kateri je tožnica hodila do skladišča, kjer je delala. Priče, ki so delale v skladišču so skladno izpovedale, da so že dalj časa pred tožničino nezgodo, uporabljali zunanjo pot iz garderobe do skladišča in sicer mimo klavnice, ker je bila notranja pot zaprta oziroma zaklenjena. Prepovedi uporabe zunanje poti mimo klavnice niso imeli, niti ob začetku obnovitvenih del. Delavci, ki so opravljali delo v skladišču so skladno izpovedali, da so tudi med obnovo klavnice uporabljali zunanjo pot čez gradbišče in prvo toženka uporabo te poti na noben način ni prepovedala, čeprav je bila s tem seznanjena. Pravilna je bila presoja sodišča prve stopnje, da za tožničino škodo odgovarja prvo toženka po načelu krivdne odškodninske odgovornosti.

7. Delodajalec je krivdno odgovoren za škodo, do katere je prišlo zaradi opustitve varnostnih ukrepov, ki jih mora delodajalec izvajati, da se odstranijo vzroki zaradi katerih lahko pride do poškodbe (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 s sprem.). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila poškodba tožnice posledica neizvedenih ukrepov varstva pri delu, saj je prva toženka kritičnega dne opustila enega od temeljnih načel zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu s tem, ko ni poskrbela, da bi bila pešpot, od garderobe do skladišča (delovno mesto tožnice) varna, torej brez kupov odpadnega gradbenega materiala. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnem mestu v 6. in 37. členu določa, da mora delodajalec zagotavljati, da so poti vzdrževane tako, da služijo svojemu namenu in da ne ogrožajo delavcev in drugih oseb. S tem, ko pa prva toženka delavcem ni zagotavljala varne poti do delovnega mesta, pa je kršila obveznosti iz prvega odstavka 43. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami - ZDR), ki delodajalcu nalaga, da zagotavlja pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD).

8. Predmet pritožbenega preizkusa je zgolj odločitev sodišča prve stopnje, da je tožničin prispevek k nastanku škode 30 % in odločitev sodišča o višini nematerialne in materialne škode. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo odškodnino v skupni višini 1.605,80 EUR in sicer 1.400,00 EUR za nematerialno škodo in 205,80 EUR za premoženjsko škodo. V presežku do zahtevane odškodnine 4.657,19 EUR pa je zahtevek tožnice zavrnilo. Pri tem pritožba pravilno opozarja, da razlika med zahtevano odškodnino (4.657,19 EUR) in priznano odškodnino (1.605,80 EUR) znaša 3.051,93 EUR in ne 3.301,39 EUR, kot je to pomotoma zapisalo sodišče prve stopnje v drugem odstavku I. točke izreka sodbe. Ker pa je pritožbeno sodišče zvišalo odmerjeno odškodnino, navedeno na odločitev ne vpliva.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da obstoji protipravno ravnanje prvo toženke in da je tožnici nastala škoda ter da obstoji vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalim škodnim dogodkom presodilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost prvo toženke, vendar pa je njeno odgovornost ocenilo na 70 %, tožničin prispevek k nastanku škodnega dogodka pa 30 %, kar pa utemeljeno izpodbija tožnica v pritožbi. Tožnica je kritičnega dne uporabljala pot iz garderobe do skladišča, ki so jo uporabljali vsi zaposleni v skladišču. Z uporabo zunanje poti je bil seznanjen delodajalec in po zunanji poti so hodili tudi v času gradbenih del v klavnici. Delavci pred gradnjo niso dobili drugačnih navodil za dostop do skladišča. Zunanja pot je bila kot gradbišče, polna šute. V času gradnje ni bilo tabel, ki bi prepovedovale hojo po tej poti, niti niso bili preko gradbenega materiala napeljani trakovi, ki bi opozarjali, da gre za gradbišče. Opozorilne trakove in opozorilne table so namestili šele po poškodbi tožnice. Prav tako je prvo toženka, šele po tožničini poškodbi, dovolila uporabljati notranjo pot. Tožnici ni mogoče očitati, da je prispevala k nastanku škodnega dogodka, ker naj ne bi bila dovolj pozorna in skrbna, ko je hodila po odpadnem gradbenem materialu in ji je zato spodrsnilo. Prva toženka tudi ni pojasnila, v čem je bila tožnica neskrbna in nepozorna in prav tako navedenega ni obrazložilo sodišče prve stopnje. Tožnici bi se lahko očitala neskrbnost, če bi izbrala pot, ki je bila polna odpadnega gradbenega materiala, pa bi ji pri tem tožena stranka zagotavljala varno pot do skladišča. V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje, na podlagi skladnih izpovedi prič ugotovilo, da so delavci pred tožničino nezgodo, za dostop iz garderobe do skladišča, uporabljali zunanjo pot mimo klavnice, ker je bila pot po notranjosti objekta zaprta oziroma zaklenjena. Prepovedi uporabe zunanje poti mimo klavnice pa delavci niso dobili niti ob začetku gradnje. Delavci so hodili v skladišče, tudi v času gradnje klavnice, po zunanji poti čez gradbišče. Pri tem tožnici ni mogoče očitati, ko je hodila čez kopico odpadlega gradbenega materiala, da bi pri tem morala pokazati posebno skrbnost, saj se lahko tudi povprečno skrbnemu človeku zgodi, da se spotakne na razmetanem gradbenem materialu. Organizacija dela na način, da mora delavec v delovne prostore hoditi po gradbišču in odpadnem gradbenem materialu, ni ustrezna, zato tožnici ni mogoče očitati soprispevka k nastalem škodnem dogodku.

10. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje odgovornost prvo toženke in s tem drugo toženke zmotno ocenilo na 70 %, tožničin soprispevek pa zmotno na 30 %. Po presoji pritožbenega sodišča tožnica k nastanku škodnega dogodka ni prispevala, zato sta toženi stranki tožnici zanj v celoti odgovorni.

11. Tožnica v pritožbi utemeljeno navaja, da ji je sodišče prve stopnje prenizko odmerilo odškodnino iz naslova telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem v višini 1.500,00 EUR od vtoževanih 2.000,00 EUR. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je po ugotovitvah izvedenca tožnica pri padcu dne 27. 6. 2012 utrpela udarnino obraza (glave) in udarnino desnega kolena. Izvedenec je pojasnil, da glede na opis okoliščin in padca meni, da se je tožnica spotaknila in z obrazom plosko udarila ob tla, pri tem pa jo je pritisnil še okvir očal v predel lica. Pri padcu, ko se potovanje glave nenadoma ustavi, pa možgani, ki so obdani z možgansko tekočino, zanihajo v lobanji. Ob tem se čelni in senčni del možganov podrgnejo ob kostnih neravnih površinah baze lobanje in pride do mikropoškodb možganovine, kar povzroča v naslednjih dneh slabost, lahko bruhanje, glavobol, motnje koncentracije, razmišljanja, utrujenosti. Vse to pa lahko vodi v tesnobo in depresivno stanje. Težave trajajo v večini primerov 3 do 4 mesece. Navedel je, da so bile tožničine bolečine ob samem padcu manjše intenzivnosti, vendar so se v naslednjih dneh povečale. Glavoboli so bili občasno močnejši, v povprečju pa srednje intenzitete, kar pomeni, da je tožnica jemala le tablete proti bolečinam. Bolečine so trajale 2 do 3 tedne. Po izjavi tožnice so bolečine izginile v celoti po dveh mesecih, kar je potrdil tudi izvedenec. Tožnica je šla na pregled na urgenco in med pregledom je bila rentgensko slikana. Zaradi močnejših težav naslednjega dne po poškodbi se je tožnica vrnila v travmatološko ambulanto, kjer so opravili CT slikanje. Sledili so pregledi pri osebni zdravnici, nevrologu in dodatno slikanje vratnih arterij. Tožnica je 2 do 3 dni potrebovala pomoč pri vsakdanjih opravilih, pri oskrbovanju gospodinjstva pa vsaj en teden. Zaradi težav pri hoji in motnji ravnotežja zaradi udarnine kolena, ki je bilo oteklo na udarjenem mestu in nekaj dni slabše gibljivo, je tožnica potrebovala osebno podporo. Tri do štiri tedne tožnica ni hodila sama v trgovino. Izvedenec je zapisal, da je tožnica po padcu imela otečeno koleno in boleč pritisk na pogačico, vendar je bolečina popustila v treh dneh in v enem tednu izginila. Tudi po zaključku bolniškega staleža (tri tedne) je bila tožnica še vedno pogosto utrujena in se je slabo počutila. Pritožbeno sodišče glede na navedeno in ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih ocenilo, da je primerna denarna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 2.000,00 EUR in je zato dosojeno odškodnino iz tega naslova zvišalo za 500,00 EUR.

12. Neutemeljene pa so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje tožnici prenizko dosodilo odškodnino iz naslova strahu v višini 500,00 EUR (tožnica je zahtevala 600,00 EUR). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnica ob nezgodi utrpela objektivno utemeljen primarni strah, saj se je ob padcu močno ustrašila. Po več urah so se doma začele težave - glavoboli, bruhanje, vrtoglavica, kar je tožnici zbudilo sekundarni strah in zaskrbljenost za izid zdravljenja, kar je trajalo še dva meseca, ko so se težave začele umirjati. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje tožnici presodilo iz naslova strahu primerno odškodnino v višini 500,00 EUR. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo tožničin zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Nepremoženjska škoda zaradi duševnih bolečin iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti obsega v prvi vrsti omejitve, ki jih ima oškodovanec tudi po končanem zdravljenju. Iz izpovedi tožnice in izvedeniškega mnenja pa izhaja, da tožnica posledic poškodb nima. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je tožničino trpljenje zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevalo pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, vendar prenizko, zato je pritožbeno sodišče odškodnino iz tega naslova zvišalo iz 1.500,00 EUR na 2.000,00 EUR.

13. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo tožnici zvišalo za 500,00 EUR, iz naslova premoženjske škode pa za 251,39 EUR. Sodišče je pri višini škode upoštevalo vrednost stekel, kot izhaja iz predračuna optike, ne pa tudi okvirja očal, kar pa utemeljeno graja tožnica. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje za nepremoženjsko in premoženjsko škodo odmerilo tožniku prenizek znesek odškodnine in ga je zato delno zvišalo. Po presoji pritožbenega sodišča znesek 2.500,00 EUR za nepremoženjsko škodo in 457,19 EUR za premoženjsko škodo (in ne znesek 1.400,00 EUR za nepremoženjsko škodo ter 205,80 EUR za premoženjsko, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje) predstavlja pravično in primerno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela tožnica in je odškodnina v tem znesku tudi primerljiva z višinami odškodnin, ki jih sodišče sicer presoja v podobnih primerih. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in v skladu s prvim odstavkom 351. člena v zvezi s 5. točko 358. člena ZPP izrek sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je skupno prisojeno odškodnino zvišalo na 2.957,19 EUR, v presežku (do vtoževane odškodnine v znesku 4.657,19 EUR) pa je zahtevek zavrnilo.

14. Zaradi delnega uspeha tožnice v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje (tožnica je uspela s 63,50 % od prvotno 52 %), zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških postopka na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je pravilno tožnici skladno z določili Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami) in priglašenim stroškovnikom priznalo stroške v višini 1.566,60 EUR ter stroške izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke v znesku 717,49 EUR. Ob upoštevanju tožničinega uspeha v sporu in glede na dejstvo, da je bila tožnici skladno z odločbo Bpp 179/2015 z dne 8. 4. 2015 odobrena brezplačna pravna pomoč, pa sta toženi stranki dolžni solidarno za tožnico plačati na transakcijski račun sodišča prve stopnje znesek 1.214,88 EUR. Prvo toženki je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo potrebne stroške v višini 1.083,25 EUR, zato je pritožbeno sodišče, glede na njen delni uspeh v pravdi (36,50 EUR) pravilno tožnici naložilo, da je dolžna prvo toženki povrniti znesek 395,48 EUR.

15. Odločitev o pritožbenih stroških tožnice, ki je s pritožbo delno uspela, temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena. Tožnica je v pritožbenem postopku uspela z zneskom 1.357,00 EUR od izpodbijanega zneska 3.051,19 EUR, zato sta ji toženi stranki dolžni plačati stroške pritožbenega postopka skladno z uspehom. Tožnica je priglasila pritožbene stroške v višini 214,20 EUR (375 točk x 0,459 + 22 % DDV + 2 % materialnih stroškov). Glede na uspeh s pritožbo (44,50 %) sta toženi stranki tožnici dolžni povrniti 95,32 EUR.