Jedro

Inšpektorica je ob pregledu račune z obračunanim DDV na storitve opravljene v tujini potrdila za pravilne. Vendar pa slednje še ne pomeni, da je toženi stranki izrecno zatrdila, da se od storitev, opravljenih v tujini, plačuje DDV, kar bi morala za obstoj protipravnosti ravnanja tožene stranke, kot enega od elementov odškodninske odgovornosti, dokazati tožeča stranka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 10.440,41 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik se strinja z izhodiščem sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka dokazati, da ji je inšpektorica S. S. ob inšpekcijskem pregledu zagotovila, da se od storitev opravljenih v tujini DDV plačuje, vendar sodišču očita, da je nato zmotno zaključilo, da slednjega ni dokazala.

6. Drži sicer pritožbena navedba, da je bil predmet inšpekcijskega pregleda tudi DDV oziroma računi s katerimi je tožeča stranka zaračunavala storitve, ki so bile opravljene v tujini, iz katerih izhaja, da je tožeča stranka v ceno storitve, opravljene v tujini, vštela tudi DDV, ki ga je nato plačal končni kupec storitve. Res je tudi, da je inšpektorica ob pregledu račune z obračunanim DDV na storitve opravljene v tujini, potrdila za pravilne. Vendar pa slednje še ne pomeni, da je toženi stranki izrecno zatrdila, da se od storitev, opravljenih v tujini, plačuje DDV, kar bi morala za obstoj protipravnosti ravnanja tožene stranke, kot enega od elementov odškodninske odgovornosti, dokazati tožeča stranka. To ji v postopku na prvi stopnji ni uspelo, prav tako tudi ne z v pritožbi ponovljenimi trditvami, da je inšpektorica že s potrditvijo računov kot pravilnih ravnala protipravno. Inšpektorica je namreč ugotovila, da je bil davek zajet v davčnem obračunu, kot posledica njegovega zaračunavanja v ceni in ga je končni kupec že plačal (samoobdavčitev), zato je logično, da je račune, na katerih je obračunan DDV, potem ko je ugotovila, da je bil obračunani DDV tudi plačan, potrdila za pravilne. Pri tem se v vsebinsko pravilnost obračuna DDV ni spuščala oziroma to ni bil predmet inšpekcijskega pregleda.

7. V dokaz dejstva, da je inšpektorica tožeči stranki med inšpekcijskim pregledom izjavila, da se od storitev, opravljenih v tujini, DDV ne obračunava, je tožeča stranka predlagala zaslišanje direktorja tožeče stranke, zato ga je sodišče zaslišalo ter nato njega in inšpektorico S. S. tudi soočilo. Na soočenju je inšpektorica S. vztrajala, da med inšpekcijskim pregledom stališča glede obveznosti plačevanja DDV na storitve, opravljene v tujini, ni podala. Verodostojnost njene izjave potrjuje tudi dejstvo, da je bil inšpekcijski pregled zaključen 29. 3. 2002, sodišče pa je ugotovilo, da je tožeča stranka za mesec marec, april in maj 2002 oddala davčni obračun brez obračunanega DDV na storitve, opravljene v tujini. Logično bi namreč bi bilo, da bi tožeča stranka morebitni inšpektoričin odgovor oziroma trditev o obstoju obveznosti plačevanja DDV na storitve, opravljene v tujini, upoštevala v nadaljnjih davčnih obračunih, česar pa ni storila, temveč je po njeni izjavi zaradi dvoma o pravilnosti obračunavanja davka, v navedenih mesecih oddala davčni obračun brez obračunanega DDV. Ob povedanem se izkaže, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je inšpektorica tožeči stranki izrecno izjavila, da je potrebno na storitve, opravljene v tujini, DDV obračunavati.

8. V nadaljevanju tožeča stranka izpodbija zaključek sodišča, da Šesta direktiva ES št. 77/388/EGS z dne 17. 5. 1977 o usklajevanju zakonodaj držav članic o prometnih davkih (Direktiva) za Republiko Slovenijo (RS) ne učinkuje, saj v spornem obdobju (od 2000 do 2002) še ni bila članica Evropske unije (EU). Kljub temu, da RS še ni bila članica EU, pritožnik navaja, da je sam ZDDV določil, da je v skladu z Direktivo, zato jo je potrebno pri tolmačenju zakona upoštevati. V nasprotnem primeru je sklicevanje nanjo brez učinka oziroma naslovnike zgolj zavaja.

9. Stališče sodišča prve stopnje, da Direktiva RS v obdobju, ko še ni bila članica EU, ne zavezuje, je pravilno. Navedena Direktiva je bila namreč implementirana v slovenski pravni red šele z novelo ZDDV-E, ki je bila sprejeta 7. 10. 2004. Poleg tega pred članstvom RS v EU, direktive in drugi pravni akti sprejeti v okviru EU za RS niso bili zavezujoči. Slednje izhaja tudi iz Pogodbe o pristopu RS k EU, ki je začela veljati 1. maja 2004. Le ta namreč v 53. členu določa, da se šteje, da so bile nove države članice (torej tudi RS) o direktivah uradno obveščene ob pristopu. Glede na to, je pravilen zaključek sodišča, da Direktiva v spornem obdobju (v letih od 2000 do 2002) še ni zavezovala RS, pritožnikove navedbe o nasprotnem pa neutemeljene.

10. Pritožnik se nadalje v pritožbi ponovno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-356/02 z dne 23. 9. 2004 iz katere izhaja, da opustitev davčnega organa seznaniti davčne zavezance s svojim tolmačenjem davčnega predpisa, ko davčna obveznost ni jasno določena ali predpis omogoča več tolmačenj, predstavlja protipravno ravnanje. Zato izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da ne obstaja obveznost Ministrstva za pravosodje (Ministrstvo) odgovoriti na vprašanje tožeče stranke o obveznosti obračunavanja in plačevanja DDV na storitve opravljene v tujini.

11. Tožeča stranka je sicer res med drugim svoj zahtevek gradila na dejstvu, da od Ministrstva ni dobila jasnega odgovora na vprašanje, ali se od storitev, opravljenih v tujini, DDV obračunava in plačuje. Vendar pa je potrebno zaključek sodišča prve stopnje, da obveznost Ministrstva, odgovoriti na vprašanje tožeče stranke, ne obstaja, razumeti v smislu, da navedena obveznost odgovora ne obstaja v konkretnem primeru oziroma je Ministrstvo tej obveznosti v konkretnem primeru zadostilo. Iz dopisa tožeče stranke Ministrstvu z dne 2. 4. 2001 (A43) namreč izhaja, da tožeča stranka že razpolaga z odgovorom Ministrstva z dne 21. 11. 2000, iz katerega izhaja, da se DDV obračunava le od dela storitve, ki jih turistična podjetja opravijo v Sloveniji. Iz dopisa nadalje izhaja, da se je glede na navedeno stališče M., tožeča stranka odločila, da bo obračunavala DDV le od dela storitev, opravljenih v Sloveniji, za promet storitev, ki je delno ali v celoti opravljen izven Slovenije, pa DDV ne bo obračunavala. Glede na to in dejstvo, da tožeča stranka v dopisu Ministrstvo prosi za odgovor o obveznosti obračunavanja in plačevanja DDV od storitev, opravljenih v tujini le, če je njeno stališče o neobstoju te obveznosti, ki ga je zavzela glede na dopis Ministrstva, s katerim je že razpolagala, napačno, je pravilen zaključek sodišča, da v konkretnem primeru obveznost odgovora Ministrstva ne obstoja oziroma je bilo tej obveznosti zadoščeno. Ministrstvo je namreč tožeči stranki že s tem oziroma ravno s tem, ko na njene dopise ni odgovorilo, sporočilo, da je njeno stališče o neobstoju obveznosti plačevanja DDV od storitev, opravljenih v tujini, pravilno. Državi oziroma Ministrstvo zato ni moč očitati protipravnosti.

12. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne tisti na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

13. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka namreč s pritožbo ni uspela (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP), odgovor tožene stranke na pritožbo pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato stroški, ki jih je imela tožena stranka z odgovorom na pritožbo, niso bili potrebni za postopek (1. odstavek 155. člena ZPP).