Jedro

Tožnik nima dovoljenja za prebivanje, zato prebiva v Republiki Sloveniji nezakonito. Prvostopni organ mu je tako v skladu s prvim odstavkom 64. člena ZTuj-1 pravilno izdal odločbo o vrnitvi in določil rok za vrnitev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Policijska postaja Rače tožniku določila desetdnevni rok za prostovoljno vrnitev, ki začne teči z dnem dokončnosti te odločbe. Do odhoda iz Republike Slovenije mora tožnik bivati na naslovu …. Tožnik se je zoper takšno odločitev pritožil, Ministrstvo za notranje zadeve pa je z uvodu navedeno odločbo njegovo pritožbo zavrnilo. Odločitev je bila sprejeta s sklicevanjem na 64., 60. in 67. člen Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2).

Iz obrazložitve navedenih odločb izhaja, da je bil tožnik dne 14. 10. 2014 obravnavan v postopku, ki so ga vodili policisti Policijske postaje Rače, kot osumljenec zaradi storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 253. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ker je dne 16. 4. 2014 v nasprotju z razlogi iz 35. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) sklenil zakonsko zvezo z A.A., zaradi pridobitve prebivališča v Republiki Sloveniji. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik dne 14. 4. 2014 vstopil v Slovenijo na neugotovljenem mestu. Po sklenitvi zakonske zveze je dne 9. 5. 2014 vložil vlogo za dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji iz razloga združitve družine oziroma družinskih članov, ta pa je bila zavrnjena. To pomeni, da je tožnik od 27. 9. 2014, to je od dne dokončnosti odločbe o zavrnitvi vloge za začasno prebivanje, v Republiki Sloveniji bival nezakonito. Tujcu se za vrnitev določi desetdnevni rok, saj ne obstaja noben objektivni razlog, zaradi katerega bi se določil daljši rok za prostovoljno vrnitev. Tujec ima veljaven potni list in se lahko v roku desetih dni vrne v državo, kjer prebiva in katere državljan je, za kar ima tudi dovolj denarnih sredstev. Do odhoda mora bivati na naslovu …. Če tožnik Republike Slovenije ne bo zapustil v danem roku, mu policija na podlagi prvega odstavka 66. člena ZTuj-1 z odločbo o vrnitvi določi prepoved vstopa v državo za čas od šestih mesecev do petih let, ter ga odstrani iz države.

Drugostopni organ zavrača tožnikove navedbe, da je prišel v Slovenijo k svoji ženi A.A., da bi si skupaj z njo uredil skupno prebivališče, saj to negira tožnik sam s tem, ko se zoper odločbo, s katero mu je bila zavrnjena vloga za začasno prebivanje zaradi združitve družine, ni pritožil. Drugostopni organ kot neutemeljene in pravno nerelevantne zavrača tožnikove navedbe o tem, da je tuji investitor in podjetnik ter da mu je že izdano pravnomočno delovno dovoljenje v Republiki Sloveniji za dobo enega leta. Enako velja za njegove navedbe, da je vložil pisno vlogo za dovoljenje za bivanje in pri tem plačal upravno takso. ZTuj-2 namreč ne daje nobene podlage za odpravo odločbe o vrnitvi, ker je tožnik potem, ko je že bilo ugotovljeno, da v Republiki Sloveniji biva nezakonito in mu je že bila izdana odločba o vrnitvi, vložil novo vlogo za začasno prebivanje. Nezakonito prebivanje ne postane zakonito z vložitvijo nove vloge za začasno prebivanje ali ker ima tožnik delovno dovoljenje.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu. Navaja, da ima stalno prebivališče v Bosni in Hercegovini, v Slovenijo pa je prišel k svoji ženi, da bi si uredil skupno prebivališče. Je tuj investitor in podjetnik in mu je že izdano pravnomočno delovno dovoljenje v Republiki Slovenije za dobo enega leta. Zgolj zaradi nepoznavanja prava ni vložil vloge za dovoljenje za bivanje, na kar ga je pravilno opozorila Policijska postaja Rače, zaradi česar je dne 17. 10. 2014 pri Upravni enoti Maribor vložil pisno vlogo za izdajo dovoljenja za bivanje in plačal upravno takso. Na odločbo za zavrnitev vloge za začasno prebivanje iz razloga združitve družine se ni pritožil, ker je dal novo vlogo za dovoljenje za bivanje, zato meni, da izgon iz države ni dopusten. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in zadevo vrne v nov postopek, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev. Vztraja pri razlogih, navedenih v prvostopni in drugostopni odločbi, in dodaja, da tožnik nima nobene pravne podlage za zakonito prebivanje v Republiki Sloveniji. Tudi morebitno delovno dovoljenje mu ne daje pravice do bivanja. Glede na to so vse navedbe o tuji investiciji brezpredmetne, ker tožnik ni z ničemer izkazal, da je v Republiki Sloveniji zakonito.

Tožba ni utemeljena.

Nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji tujec v primerih, naštetih v 60. členu ZTuj-2, med njimi je v 3. alinei prvega odstavka, če nima dovoljenja za prebivanje ali je dovoljenje prenehalo veljati. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi 64. člena ZTuj-2, ki določa, da odločbo o vrnitvi policija izda tujcu, ki nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji. Hkrati z odločbo o vrnitvi se v skladu s 67. členom ZTuj-2 določi rok, v katerem mora tujec prostovoljno zapustiti državo, ta ne sme biti krajši od sedem in ne daljši od trideset dni. Za čas, v katerem mora tujec prostovoljno zapustiti državo, mu lahko policija določi kraj bivanja v Republiki Sloveniji.

Po presoji sodišča so bila zgoraj navedena določila v predmetni zadevi pravilno uporabljena. Ker tožnik nima dovoljenja za prebivanje, prebiva v Republiki Sloveniji nezakonito (3. alinea prvega odstavka 60. člena ZTuj-2), zato mu je prvostopni organ v skladu s prvim odstavkom 64. člena ZTuj-1 pravilno izdal odločbo o vrnitvi in določil rok za vrnitev (67. člen ZTuj-2). Na ta zaključek ne vplivajo tožbene navedbe, da ima tožnik delovno dovoljenje v Republiki Sloveniji in da je dal novo vlogo za izdajo dovoljenja za bivanje. V času izdaje izpodbijane prvostopne odločbe tožnik takšnega dovoljenja ni imel, v primeru, da bo to kasneje izdano, bodo šele od takrat naprej izpolnjeni pogoji za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke za opravo glavne obravnave, saj njena oprava glede na dejansko in materialnopravno stanje zadeve v ničemer ne bi vplivala na odločitev (drugi odstavek

59.

člena ZUS-1

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.