Jedro

Grožnje obdolženca, ko je oškodovanki v roku enega meseca trikrat grozil po telefonu, da jo bo ubil, zaklal in da ji bo prerezal vrat, predstavljajo izvršitveno dejanje kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 145. členu KZ. Navedene grožnje so takšne, da so zmožne objektivno zbuditi občutek ogroženosti, ne glede na domnevno preobčutljivost oškodovanke.

Izrek

Pritožba obdolženega A. H. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi A. H. je dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka povprečnino v višini 60.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi A. H. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po I. odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (v nadaljnjem besedilu: KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo štiri mesece zapora in s preizkusno dobo dveh let. Odločeno je bilo še, da mora obdolženec plačati stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in povprečnino v višini 60.000,00 SIT.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obdolženec po zagovorniku, ki je uveljavil pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona. Predlagal je, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V nasprotju s stališči v pritožbi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Očitek v pritožbi, da je sodba izdana izključno na podlagi izpovedbe oškodovanke, ne drži. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo ob upoštevanju izpovedb oškodovanke in priče M. G. ter zagovora obdolženca, kar je razvidno tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Z oceno vseh za razsojo pomembnih dokazov se je sodišče prve stopnje s potrebno gotovostjo prepričalo o dejstvih, ki so bila odločilna za obsodilno sodbo.

Pritožnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje tudi z zatrjevanjem, da obdolženec ni imel namena groziti oškodovanki, saj bi imel priložnost, če bi že hotel, to storiti neposredno. Po njegovem mnenju se storilci izogibajo groženj po telefonu, saj je tako podane grožnje laže dokazovati. Te trditve obdolženca niso utemeljene in sprejemljive. Oškodovanka je izpovedovala, da ji je v navedenem obdobju obdolženec po telefonu večkrat grozil z besedami pod obtožbo, pri čemer je bil z gotovostjo prepričana, da ji je po telefonu grozil prav on. Oškodovanka pa je tudi še izpovedala, da ji je obdolženec grozil že tudi v sinovem stanovanju, in sicer na tak način, kot ji je grozil po telefonu. Razen tega pa ji je obdolženec v kurilnici z roko pokazal, da ji bo prerezal vrat. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi prepričljivo pojasnilo, zakaj je v celoti sledilo izpovedbi oškodovanke. Nobenih pomislekov o ugotovljenem dejanskem stanju ne vzbujajo tudi pritožbene navedbe, da se je oškodovanka s kazenskim pregonom želela maščevati obdolžencu. To oceno o verodostojnosti oškodovanke je sodišče druge stopnje oprlo na splošno znano dejstvo, da se oškodovanka ne bi po nepotrebnem izpostavljala pričakovanim neprijetnostim, ki sledijo kot posledice kaznivega dejanja krive ovadbe ali kazenskega pregona. Oškodovanka je tudi izpovedovala, da se je vsa leta poskušala pobotati z obdolžencem, stanje pa je postalo nevzdržno v zadnjih letih, ko je obdolženec začel piti. Poleg tega oškodovanka v kazenskem postopku tudi ni uveljavljala premoženjskopravnega zahtevka zoper obdolženca, saj je navedla, da želi le imeti mir pred obdolžencem. Vse to pa je pritožbeno sodišče prepričalo v iskrenost izpovedi oškodovanke ter da ni imela namena šikanirati obdolženca. Ob upoštevanju verodostojne izpovedi oškodovanke ne drži navedba pritožnika, da obdolženec oškodovanki ni nikoli grozil v neposrednem pogovoru. Pri tem je potrebno opozoriti, da se sme sodba nanašati samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v obtožnem predlogu. Ob upoštevanju te zakonske prepovedi o prekoračitvi obtožbe se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo le do opisanih dejanj obdolženca pod obtožbo, pri čemer se v presojo drugih obdolženčevih ravnanj ni spuščalo in je določno in popolnoma obrazložilo, katera dejstva je štelo za dokazana.

Niso utemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi moralo biti za obsodilno sodbo natančneje časovno opredeljeno, kdaj je obdolženec grozil oškodovanki ter s katerimi besedami je izrazil svoje grožnje oškodovanki ob vsakem posameznem telefonskem pogovoru. Čas storitve kaznivega dejanja obdolženca v obtožbi je z navedbo časovnega obdobja od 28.4.2001 do 29.5.2001 v zadostni meri časovno opredeljen. Razumljivo je, da oškodovanka ne more vedeti za točen datum storitve kaznivega dejanja ter s katerimi besedami je obdolženec grozil oškodovanki ob vsakem telefonskem pogovoru. Od oškodovanke ni mogoče pričakovati, da bi v ta namen delala zaznamke, še posebej, ker se je zaradi številnih groženj obdolženca počutila osebno ogroženo. Tako je sprejemljivo, da si točnega datuma in groženj v posameznih telefonskih pogovorih oškodovanka ni zapomnila. Kljub temu pa vsi izvedeni dokazi potrjujejo, da je obdolženi v obravnavanem obdobju z besedami pod obtožbo grozil oškodovanki.

V celoti je potrebno zavrniti tudi pritožbeni očitek, češ da bi priča M. G. vedela te stvari o obdolženčevih grožnjah, če bi te bile resnično podane. Iz izvedenih dokazov ni razvidno, da bi bili tej priči odnosi med obdolžencem in oškodovanko dobro znani, kot to trdi obdolženec. Pač je bilo le ugotovljeno, da je bila M. G. zaposlena v frizerskem salonu in da je bila navzoča ob prepiru v frizerskem salonu. Le na podlagi teh dejstev pa bi bilo preuranjeno zaključevati, da je M. G. obravnavan odnos tako dobro znano, da bi vedela povedati tudi o grožnjah. Morebitnih drugih okoliščin, ki bi utemeljevale ta sklep, sodišče druge stopnje ni ugotovilo.

V nasprotju z obdolžencem pritožbeno sodišče meni, da je bilo v izpodbijani sodbi kot dokaz pravilno uporabljeno dejstvo, da je obdolženec poškodoval ključavnico na vrtnih vratih. Sodišču prve stopnje se očita, da ne bi smelo iz nasilnega vedenja obdolženca sklepati, da je ta zato tudi grozil oškodovanki. V obrazložitvi sodbe takega sklepa pritožbeno sodišče ni zasledilo. Pač pa je dejstva o agresivnem vedenju obdolženca upoštevalo kot pomembna, ker potrjujejo strah oškodovanke zaradi obravnavanih groženj in da je te grožnje vzela resno. Trditev, da je obdolženec nenasilna oseba, ni utemeljena, saj ima oporo le v izpovedbi priče M. G.. Dejstva o značajskih lastnostih obdolženca v objektivnem pomenu nenazadnje niso pomembna, temveč je odločilno, da je oškodovanka že bila prizadeta zaradi agresivnih ekscesov obdolženca, kar je prispevalo, da se je zaradi njegovih groženj počutila ogroženo.

Sodišče druge stopnje nikakor ne more slediti stališču v pritožbi, da je potrebno verjeti obdolžencu, da besed, ki jih je izrekel po telefonu oškodovanki, ne uporablja. Obdolženec se je zagovarjal, da je oškodovanki v prepiru večkrat kaj rekel ali očital, kar ni kulturno, saj ga je očitno prizadelo, da ima oškodovanka novega partnerja. Nadalje tudi pritožba utemeljeno opozarja, da je v pogovornem jeziku zelo pogosto, da kdo v jezi izreče, da bo koga ubil. Zato ni nobenega dvoma, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejstva v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.

Kar se tiče kršitve kazenskega zakona obdolženec meni, da med razvezanima zakoncema sicer prihaja do "hudih besed", vendar te še ne morejo predstavljati tolikšne osebne ogroženosti, da bi šlo za storitev kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po I. odstavku 145. člena KZ. Pritožnik se ni natančneje opredelil o "hudih besedah", ki si jih v prepiru izrekata obdolženec in oškodovanka. Sodišče prve stopnje je presojalo le, ali besede v opisu dejanja pod obtožbo, ki jih je obdolženec izrazil po telefonu oškodovanki, zadostujejo za obstoj kaznivega dejanja ogrožanja varnosti. Obravnavano kaznivo dejanje je ogroževalno kaznivo dejanje, usmerjeno na ogrožanje osebne varnosti druge osebe, zato v tem okviru ni pomembno dejstvo, da sta obdolženec in oškodovanka razvezana zakonca.

Po pritožnikovem mnenju tudi grožnje, ki jih nekdo izreče v jezi, da bo koga ubil, ne predstavljajo tako resne grožnje, s katero je po I. odstavku 145. člena KZ ogrožena varnost osebe. V nasprotju s pritožnikovim stališčem sodišče druge stopnje ugotavlja, da je kot resno grožnjo, s katero je bila ogrožena varnost oškodovanke, moč šteti tudi grožnje z ubojem. Zato so grožnje obdolženca, ko je oškodovanki v roku enega meseca kar trikrat grozil po telefonu, da je bo ubil, zaklal in da ji bo prerezal vrat, izvršitveno dejanje kaznivega dejanja ogrožanja varnosti. Navedene grožnje po telefonu so namreč takšne, da so objektivno zmožne zbuditi občutek ogroženosti, ne glede na domnevno preobčutljivost oškodovanke. Razumljivo pa je, da je oškodovanka glede na dolgoletno skupno življenje z obdolžencem in številne izkušnje, ko je obdolženec reagiral nasilno, obdolženčeve grožnje po telefonu vzela resno in se zato počutila ogroženo. Tako je neutemeljen pritožnikov očitek, da je sodišče prve stopnje upoštevalo izključno subjektivni element. Zato se sodišče druge stopnje v celoti pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da so obravnavane obdolženčeve besede predstavljale resno grožnjo, saj so bile objektivno zmožne, da so dosegle ogroženost oškodovanke.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, pri odločanju o pritožbi pa tudi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti.

Sodišče druge stopnje je ocenilo še primernost izrečene kazenske sankcije. Ugotovilo je, da je glede na ugotovljene okoliščine primerna, zato je ni moglo spremeniti v obdolženčevo korist. Zaradi neuspeha s pritožbo mora obdolženec plačati pritožbeno povprečnino. Znesek je odmerjen z upoštevanjem zapletenosti zadeve, trajanje pritožbenega postopka ter obdolženčevih premoženjskih razmer.