Jedro

Čeprav sodišče pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe presoja izpolnjenost oz. neizpolnjenost pogojev iz 69. člena ZUS, mora vendarle najprej ugotoviti, ali je stvarno pristojno za odločanje o predmetu spora.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 1347/99-3 z dne 22.9.1999 se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je upravno sodišče zavrnilo zahtevo tožečih strank za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 - v nadaljevanju: ZUS), z utemeljitvijo, da ni verjetno izkazano za potrebno, da se začasno uredi stanje.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče navaja, da so tožniki 10.9.1999 vložili tožbo zaradi nezakonitega akta tožene stranke in sicer dopisa z dne 10.8.1999, s katerim je ta družbi M. trgovina d.d. in družbi M. zastopstvo holding d.d. kot pravnima naslednicama M. n. sub. o., ponudila v odkup lastniški delež nepremičnin, vpisanih v vl. št. 100 in 1246 k.o. A., ki ga je podjetje M. izločilo iz lastninskega preoblikovanja in glede katerega je bila zahteva denacionalizacijskih upravičencev za vrnitev v naravi pravnomočno zavrnjena. S tožbo zahtevajo, da sodišče razsodi, da je odločitev tožene stranke o prehodu navedenih nepremičnin v last tožene stranke nezakonita in se odpravi ter da se te nepremičnine privatizirajo pod enakimi pogoji, pod katerimi je bilo izvedeno lastninsko preoblikovanje prve in tretje tožeče stranke. Istočasno so tožniki predlagali izdajo začasne odredbe, po kateri naj se toženi stranki prepove izvajati postopke po 1. do 9. odstavku 51. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (Uradni list RS, št. 30/98, 72/98 - odločba Ustavnega sodišča RS in 12/99 - v nadaljevanju: ZZLPPO) v zvezi z nepremičninami, vpisanimi v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani, vl. št. 100 in 1246 k.o. A. V obrazložitvi tožbe in zahteve navajajo, da se navedene nepremičnine v deležu, ki ni bil vrnjen upravičencem, lastninijo pod pogoji iz 3. odstavka 13. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93 in 1/96, v nadaljevnju: ZLPP), to je pod pogoji, pod katerimi je podjetje izvedlo lastninsko preoblikovanje. Odkup po 51. členu ZZLPPO bi pomenil poseg v pridobljene pravice in retroaktivno veljavo zakona, s pogoji odkupa po tem zakonu pa bi bile tožečim strankam povzročene hujše škodljive posledice, saj bi morale bodisi sprejeti v nasprotju z zakonom spremenjene pogoje odkupa, ali pa bi izgubile sredstva, nujna za njihov obstoj in dejavnost. Prodaje tretjim osebam namreč ne bi bilo mogoče razveljaviti, tudi če bi sodišče tožbi ugodilo in torej ne bi bilo mogoče izvršiti take sodbe. Upravno sodišče zaključuje, da sta se prvo in tretje tožnica že lastninsko preoblikovali, v postopku preoblikovanja sta sodelovali druga in četrta tožeča stranka, zato se na določbe o lastninjenju z notranjim odkupom in interno razdelitvijo tožeče stranke neutemeljeno sklicujejo.

V pritožbi tožeče stranke navajajo, da je prvostopno sodišče ravnalo v nasprotju z določilom 2. odstavka 69. člena ZUS, to je v nasprotju z bistvom in smislom instituta začasne odredbe, saj je v sklepu zavzelo stališče o samem sporu in s tem prejudiciralo rešitev. Pri tem sploh ni ocenilo dejstva, da so določbe ZZLPPO nejasne in v konkretnem primeru neuporabne, kar pomeni kršitev ustave, in ne dejstva, da si je tožena stranka prilastila pravico razlagati zakon po svoje. Ker so dejansko izpolnjeni vsi pogoji za izdajo začasne odredbe, tožeče stranke predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo in odločitev.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka opozarja na svoj odgovor na zahtevo (v katerem je ugovarjala stvarni pristojnosti in trdila, da gre za civilni spor, in da njen dopis ni upravni akt ter ugovarjala tudi nesklepčnost tožbe). Dodatno še navaja, da tožeče stranke niso izkazale nobenega elementa, ki bi utemeljeval zahtevo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep.

Pritožba je utemeljena, vendar iz naslednjih razlogov: Začasna odredba v upravnem sporu, tudi če gre za začasno ureditev stanja po 2. odstavku 69. člena ZUS, ni samostojen procesni institut, ampak je vedno povezan s predmetom sproženega upravnega spora. Čeprav sodišče pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe presoja izpolnjenost oziroma neizpolnjenost pogojev iz 69. člena ZUS, mora vendarle najprej ugotoviti, ali je stvarno pristojno za odločanje o predmetu spora. Predmet upravnega spora pa je opredeljen s tožbenim predlogom oziroma zahtevkom (1. odstavek 28. člena in 1. odstavek 38. člena ZUS).

Če že sama tožba, s katero je sprožen upravni spor, po vsebini, zlasti glede zahtevka, ni dovolj jasna vsaj v pogledu stvarne pristojnosti, mora sodišče v fazi predhodnega preizkusa tožbe vprašanje svoje pristojnosti razčistiti, še predno odloči o zahtevi za izdajo začasne odredbe.

Če je v konkretnem upravnem sporu izpodbijan dopis tožene stranke z dne 10.8.1999, s katerim je ta prvo in tretje tožnici ponudila v odkup lastninski delež na navedenih nepremičninah, in glede na samo vsebino tožbenega zahtevka, se pritožbenemu sodišču poraja dvom, ali so bili v konkretnem primeru sploh podani pogoji za meritorno odločanje o zahtevani začasni odredbi. Ker tožeče stranke v upravnem sporu kot nezakonit akt izpodbijajo dopis z dne 10.8.1999, je treba najprej razjasniti, ali sploh gre za upravni spor kot so ga opredelile tožeče stranke (sodišče pa je sledilo tej opredelitvi), to je za spor po 3. odstavku 1. člena ZUS, po katerem je upravni spor sicer dopusten tudi kot izpodbijanje zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ker glede na določbe tako ZLPP kot določbe ZZLPPO vsaka faza privatizacije (vsak akt izdan med privatizacijo) nima avtomatičnega varstva v upravnem sporu, se namreč postavlja vprašanje, ali je spor o lastništvu - kot je ta opisan v izpodbijanem sklepu, sploh lahko predmet upravnega spora, na kar je opozarjala tožena stranka že v odgovoru na zahtevano začasno odredbo in ta ugovor posredno ponavlja tudi v odgovoru na pritožbo. Če pa tožeče stranke, glede na navedeno, nimajo sodnega varstva v konkretnem upravnem sporu, potem jim takega varstva ni mogoče nuditi niti z zahtevano začasno odredbo. Meritorna (zavrnilna) odločitev sodišča prve stopnje o sami začasni odredbi, sprejeta ne da bi bila pristojnost upravnega sodišča predhodno nedvoumno ugotovljena, se tako pokaže kot preuranjena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče moralo izpodbijani sklep razveljaviti že iz navedenih razlogov in se v utemeljenost pritožbenih razlogov ni spuščalo. Odločitev je sprejelo na podlagi 74. člena ZUS v zvezi z 68. členom ZUS.