Jedro

Dejstvo, da je tožena stranka ob prevzemu objekta 11. 02. 2005 grajala napake na delih, aktu prevzema ne jemlje njegove kvalitete/obstoja, ampak ga kot takšnega vzpostavlja. Da je do prevzema del prišlo, pa dokazujejo tudi navedbe tožene stranke, ko v utemeljitvi pobotnega ugovora zatrjuje, da je dela dokončala in sanirala po drugi izvajalcih. Če objekta ne bi prevzela v svojo posest, navedenega ne bi mogla opraviti.

Začasne in končna situacija s strani so bile tožene stranke potrjene, kar pomeni, da je tožena stranka s podpisom na situaciji soglašala z obsegom del, ki je bil podlaga za izstavitev situacije ter z njihovo vrednostjo. Takšno soglasje samo po sebi ne utemeljuje terjatve tožeče stranke, saj ta temelji na dejstvu dejansko izvedenih del, predstavlja pa pomemben dokaz, da so bila dela v vtoževanem znesku izvedena, Upoštevaje, da je bil prevzem del opravljen dne 11. 02. 2005, uveljavljanje pogodbene kazni tudi dva meseca za tem ne zadosti zakonskemu standardu „nemudoma“.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti 556,04 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v 15 dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da : sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. Ig 2005/00344 z dne 27. 01. 2006, ostane v celoti v veljavi v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka); terjatev tožene stranke, ki jo je ta uveljavlja v pobot v višini 25.775,71 EUR na dan 13. 07. 2005, ne obstoji (2. točka izreka); je dolžna tožena stranka tožeči povrniti njene pravdne stroške v znesku 3.488,70 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v točki 1. izreka zavrne, v primeru, da se obdrži v veljavi točka 1. izreka izpodbijane sodbe, da se odločitev v točki 2. izreka spremeni tako, da se ugotovi obstoj terjatve, ki jo tožena stranka uveljavlja v pobot in se tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pod tč. 1. izreka sodbe Terjatev tožeče stranke temelji na: opravljenih delih po gradbeni pogodbi št. 100/04 z dne 06. 09. 2004 (v nadaljevanju pogodba), katerih vrednost izkazuje šest začasnih situacij in ena končna situacija; plačilu tampona in peska za malto po računih z dne 23. 02. 2005 in 31. 03. 2005; obračunu obresti z dne 05. 07. 2005. Ker zoper terjatev tožeče stranke iz zadnjih dveh naslovov (plačilo tampona in peska za malto ter obračuna obresti) tožena stranka ni podala opredeljenega ugovora, je sodišče prve stopnje zahtevek v tem delu tožeči stranki utemeljeno prisodilo. Pritožba odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ne izpodbija, pač pa je predmet njenih očitkov odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z opravljenimi deli po pogodbi.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (tega tudi pritožba ne izpodbija), da so bile začasne in končna situacija s strani tožene stranke potrjene. Navedeno pomeni, da je tožena stranka s podpisom na situaciji soglašala z obsegom del, ki je bil podlaga za izstavitev situacije ter z njihovo vrednostjo. Takšno soglasje samo po sebi ne utemeljuje terjatve tožeče stranke, saj ta temelji na dejstvu dejansko izvedenih del (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 443/95 z dne 24. 04. 1997), predstavlja pa pomemben dokaz, da so bila dela v vtoževanem znesku izvedena. Ob tem je pomembno nadalje upoštevati tudi, da je bil dne 11. 02. 2005 opravljen prevzem del, kot izhaja iz zapisnika o predaji gradbišča T (v nadaljevanju zapisnik). Pritožba ponavlja navedbe, da tega dne do končnega obračuna med strankama ni prišlo, tudi ne do primopredaje gradbišča v smislu količinskega in kvalitetnega prevzema del, saj da je te v zapisniku in kasneje grajala, vendar pri tem zmotno razume pomen prevzema del oz. njihove predaje. 633. člen v zvezi s 660. členom Obligacijskega zakonika (OZ) opredeljuje prevzem del kot njihov pregled s strani naročnika, njegov pomen se kaže zlasti v obvestilu izvajalca o morebitnih ugotovljenih napakah kot pogoju za nadaljnje uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov. Dejstvo, da je tožena stranka ob prevzemu objekta 11. 02. 2005 grajala napake na delih, aktu prevzema torej ne jemlje njegove kvalitete/obstoja, ampak ga kot takšnega vzpostavlja. Da je do prevzema del prišlo, pa dokazujejo tudi navedbe tožene stranke, ko v utemeljitvi pobotnega ugovora zatrjuje, da je dela dokončala in sanirala po drugi izvajalcih. Če objekta ne bi prevzela v svojo posest, navedenega ne bi mogla opraviti.

Pod tč. 2. izreka sodbe Pobotni ugovor je tožena stranka utemeljevala s: a) plačilom pogodbene kazni zaradi zamude po 15. členu pogodbe; b) stroškom sanacije, razširitve sevisnega jaška po izvajalcu I. J. (račun št. 204 z dne 20. 06. 2005- B4); c) stroškom izdelave ometov in sanacije slabo opravljenih del po izvajalcu M d.o.o., Bled (popis del pod B3 in B10).

a) Sodišče prve stopnje je zahtevek tožene stranke za plačilo pogodbene kazni zaradi zamude tožeče stranke zavrnilo, ker je ugotovilo, da za zamudo ni bila odgovorna tožeča stranka (pomanjkanje projektne dokumentacije) ter ker tožena stranka pogodbene kazni ni uveljavljala pravočasno. Pritožba napada obe ugotovitvi, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da vsled ugotovljenega prepoznega uveljavljanja pogodbene kazni ugotavljanje vzrokov za zamudo ni bilo potrebno, zato se o pritožbenih navajanjih v tej smeri ni opredeljevalo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka pogodbeno kazen prvič uveljavljala šele z dopisom nadzornega organa z dne 17. 06. 2005. Pritožba se v tej vezi sklicuje na dopis nadzornika z dne 08. 04. 2005, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da četudi bi sledili navedbam pritožbe o uveljavljanju kazni z navedenim dopisom, pogoj nemudnega uveljavljanja po 5. odstavku 251. člena OZ ne bi bil izpolnjen. Upoštevaje, da je bil prevzem del opravljen dne 11. 02. 2005, uveljavljanje pogodbene kazni tudi dva meseca za tem ne zadosti zakonskemu standardu „nemudoma“. Tožena stranka ni izkazala (npr. z zapisom v zapisniku skladno s 17. členom pogodbe, v gradbenem dnevniku,...), da bi pogodbeno kazen uveljavljala ob prevzemu del (11. 02. 2005), zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi pobotnega ugovora v tem delu pravilna.

b) Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi pobotnega ugovora v tem delu utemeljilo z ugotovitvijo, da tožeča stranka pri izdelavi jaška ni razpolagala s potrebno dokumentacijo. Ugotovilo je tudi, in tega pritožba ne napada, da stranki v zapisniku nista ničesar navedli, da je servisni jašek preozek oz. da pri pregledu in predaji objekta preozek servisni jašek ni bil ugotovljen.

Ugovor tožene stranke je v delu sanacije zatrjevane napake po svoji naravi jamčevalni zahtevek. Skladno z določbo 3. odstavka 639. člena v zvezi s 660. členom OZ lahko naročnik odpravi napako na račun izvajalca del, vendar je pri tem zavezan upoštevati tudi pogoje po 637. členu OZ. Ta določa, da mora naročnik izvajalca del najprej pravilno obvestiti, da ima izvršeno delo neko napako, nato zahtevati od njega, da napako odpravi ter mu za to določiti primeren rok. Tožena stranka navedb, ki bi lahko utemeljevale njen jamčevalni zahtevek po navedeni podlagi, ni podala. Še več, ob izrecni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da napake del niso bile grajane ob prevzemu del (njihove skrite narave tožena stranka ni zatrjevala), pa je šteti, da pogoj pravočasnega grajanja ni izpolnjen in je zato terjatev tožene stranke tudi v tem delu neutemeljena.

c) Sodišče prve stopnje je ob presoji vsebine zapisnika pravilno ugotovilo, da je tožena stranka določene napake na objektu/delih grajala, grajala jih je torej pravočasno (ob prevzemu del skladno s 633. členom OZ), tožeča stranka pa se je s podpisom zapisnika zavezala k sanaciji teh napak. Sodišče prve stopnje tako ni ugotovilo, da napak ne bi bilo, kot to očitno zmotno razume pritožba, ampak je navedbam tožene stranke o obstoju napak sledilo.

Odločitev o zavrnitvi zahtevka tožene stranke po popisu del izvajalca M d.o.o. v višini 616.220,30 SIT (B10) je sodišče prve stopnje utemeljilo z ugotovitvijo, da tožena stranka ni izkazala, koliko od izdelanih ometov se nanaša na sanacijo slabo izvedenih betonskih površin ali krivih sten in koliko del predstavlja neizvedena (in tudi ne zaračunana) dela tožeče stranke. Pritožba takšne ugotovitve ne izpodbija konkretno. Sklicuje se na angažiranje izvedenca gradbene stroke, vendar pri tem ne upošteva pravila, da dokaz z izvedencem pomanjkljive trditvene podlage stranke ne more zadostiti.

Zahtevek tožene stranke po popisu del izvajalca M d.o.o. v višini 1.717.187,00 SIT (B3) je sodišče prve stopnje zavrnilo upoštevaje oba dobropisa tožeče stranke v zvezi s slabo opravljenimi deli (A9 in A6), v skupni višini 1.441.937,81 SIT. Ker izdana dobropisa po višini presegata s strani tožene stranke uveljavljane stroške sanacije napak, je zahtevek tožene stranke neutemeljen. Ugotovitve o izdanih dobropisih in njihovi višini pritožba ne napada, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu potrdilo.

Očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje sledilo izključno dokaznim predlogom in navedbam tožeče stranke, med tem ko navedb, dokaznih predlogov in dejstev tožene stranke ni upoštevalo oz. jih je prezrlo in se do njih ni zjasnilo, pritožbeno sodišče ocenjuje kot premalo obrazložene in konkretne, da bi se lahko do njih opredelilo.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor tožene stranke, da je sodišče nepravilno odločilo o obrestnem delu zahtevka (ugovor ne ultra alterum tantum). Skladno s sklepom o izvršbi, ki po izpodbijani sodbi ostane v veljavi, je dolžna tožena stranka plačati tožeči zakonske zamudne obresti od 6.176.890,44 SIT (25.775,71 EUR) od 13. 07. 2005 do plačila. Do uveljavitve OZ-A (22. 05. 2007), ki je odpravil omejitev obrestovanja po določbi 376. člena OZ, obresti še niso dosegle glavnice (obresti do tega dne znašajo 6.374,72 EUR), zato ugovor (sicer tudi premalo konkreten) ni utemeljen.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stroški pritožbenega postopka Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP) in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo 875 točk za odgovor na pritožbo, 2% administrativnih stroškov, 20 % DDV ter sodno takso za odgovor na pritožbo v višini 64,45 EUR. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR po odvetniški tarifi je pritožbeno sodišče priznalo tožeči stranki skupaj stroške v višini 556,04 EUR. Slednje je tožeči stranki dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.