Jedro

Tožena stranka je dokazala, da je zaradi spremenjenega lastništva prišlo do reorganizacije področja sistema kakovosti tako, da delo tožnika na delovnem mestu Vodja sistema kakovosti ni bilo več potrebno, saj je delo z njegovega področja prevzel oddelek Kontrole kakovosti ter lastnik tožene stranke v okviru koncerna, kar predstavlja zakonit poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1. 10. 2019; za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje na tej podlagi ni prenehalo, ampak še vedno traja; obračun vseh prejemkov iz delovnega razmerja, kot da bi delal, za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 11. 1. 2020 do vrnitve na delo, in sicer nadomestil plače v mesečnem bruto znesku 3.226,14 EUR, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo ustreznih neto zneskov tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za povrnitev stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da tožena stranka ni uspela z ničimer dokazati, da se je obseg dela, ki ga je opravljal tožnik, dejansko bistveno zmanjšal oziroma prenesel na vodjo oddelka Kontrole kakovosti in na službo kakovosti, ki jo zagotavlja novi lastnik tožene stranke. Glede na to, da v spis ni bil predložen noben materialni dokaz ali listina glede prenosa delovnih nalog tožnika na tujega lastnika ali na oddelek Kontrole kakovosti, je predlagal in nato tudi vztrajal pri zaslišanju zakonitega zastopnika tožene stranke A.A. ter B.B., ki je bil v korporaciji C. odgovoren za zagotavljanje sistema kakovosti, s strani katerih naj bi bila po izpovedi takratnega prokurista D.D. sprejeta odločitev, da se tožniku odpove pogodba o zaposlitvi. Meni, da zaradi opustitve zaslišanja navedenih prič dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, saj je tožnik z njima dobro sodeloval in so se skupaj dogovarjali glede bodočega dela in sodelovanja tožnika na področju zagotavljanja kakovosti in vključitve v sistem kakovosti na ravni korporacije, zato ni mogoče verjeti, da bi šlo za njuno odločitev. Opozarja, da zaslišane priče niso bile verodostojne, saj so odgovarjale naučeno, nekdanji prokurist D.D. pa je vso odgovornost za odpoved pogodbe o zaposlitvi prevalil na A.A. in B.B., ki nista bila zaslišana, ostali priči pa nista vedeli povedati nič konkretnega, kar bi lahko pomagalo k ugotovitvi dejanskega stanja. Sodišče ni imelo nobenega razloga, da bi ob pomanjkanju kakršnihkoli listinskih dokazil v tem primeru verjelo priči D.D., za katerega je tožnik trdil, da ga je želel prisiliti k potrjevanju neresničnih dejstev, kar bi vodilo v kaznivo dejanje na škodo Evropske unije. Okoliščina, da nato tožena stranka pod vodstvom D.D. k projektu pridobivanja evropskih sredstev ni pristopila, še ne pomeni, da nepravilnosti ni bilo, ter da to ni bil dejanski razlog za odpoved. V pritožbi vztraja pri tem, da okoliščina, da je tožena stranka šele takrat, ko je že odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku, sprejela čistopis Pravilnika o organizaciji v podjetju, dejansko kaže na to, da je bila odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi sprejeta nenadno ter da za njo niso stali organizacijski razlogi na strani delodajalca.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi, pri čemer niti ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Glede vseh odločilnih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1. 10. 2019, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Ta določa, da je poslovni razlog podan, kadar preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. V skladu s stališči ustaljene sodne prakse sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, v pristojnosti katerega je odločitev o organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga sodišče presoja le, ali je v resnici podan in ali ne gre za navidezni razlog. Tega v predmetni zadevi glede na izid dokaznega postopka ni ugotovilo.

7. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev določb pravdnega postopka, ker ni neposredno zaslišalo direktorja tožene stranke A.A. in priče B.B. (takratni korporativni direktor kakovosti v korporaciji C.). Obe stranki sta njuno zaslišanje predlagali zaradi dokazovanja oziroma ugotavljanja obstoja odpovednega razloga, v zvezi s čimer sta bili tudi pridobljeni njuni pisni izjavi. V pritožbi tožnik vztraja pri njunem zaslišanju zato, ker ne verjame izpovedi D.D., da sta navedena sprejela odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj naj bi z njima dobro sodeloval in so se skupaj dogovarjali glede njegovega bodočega dela na področju zagotavljanja kakovosti in vključitve v sistem kakovosti na ravni korporacije. Za odločitev glede (ne)zakonitosti odpovedi je namreč pravno pomembno le, ali je dejanski poslovni razlog utemeljen in zakonit. Okoliščina, ki jo zatrjuje tožnik, tj. da je z omenjenima dobro sodeloval in se dogovarjal o nadaljnjem delu, sama zase ne dokazuje fiktivnosti reorganizacije pri toženi stranki. Kdo je pri toženi stranki sprejel odločitev o odpovedi, tako ni pravno odločilno dejstvo spora, glede katerega bi ju bilo treba zaslišati. Tako se izkaže, da očitana kršitev ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

8. Sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - tožnik je bil pri toženi stranki (prej se je imenovala E. d. o .o.) od 1. 2. 2019 zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu Vodja sistema kakovosti; - pri toženi stranki sta bila organizirana dva oddelka, ki se ukvarjata s kakovostjo poslovanja, in sicer oddelek Kontrole kakovosti in oddelek Sistema kakovosti, katerega vodja je bil tožnik; - po prevzemu je tožena stranka 12. 7. 2019 dobila novega lastnika F. iz Združenega kraljestva, del globalnega koncerna ameriškega podjetja G. s 15 tovarnami po svetu; - po spremembi lastništva tožena stranka ni bila več samostojna, vezana je bila na matično korporacijo in pravila novega lastnika; - vodstvo novega lastnika se je odločilo za reorganizacijo področja sistema kakovosti, delo in naloge tožnikovega delovnega mesta Vodja sistema kakovosti pa so se prenesli na oddelek Kontrole kakovosti, ki ga vodi H.H., in na službo kakovosti, ki jo znotraj korporacije oziroma koncerna zagotavlja nov ameriški lastnik tožene stranke; - 1. 10. 2019 je takratni prokurist tožene stranke D.D. tožniku redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter sindikatu v mnenje posredoval predlog spremembe Pravilnika o organizaciji v podjetju, s katerim je tožena stranka ukinila oddelek Sistema kakovosti, vključno s tožnikovim delovnim mestom Vodja sistema kakovosti; - 9. 10. 2019 je bil sprejet čistopis Pravilnika z navedeno spremembo.

9. V okviru ustavno zagotovljene svobodne gospodarske pobude lahko delodajalec ne glede na to, da je bila z delavcem šele pred kratkim sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas (v tožnikovem primeru 8 mesecev pred odpovedjo), sprejme odločitev o reorganizaciji oziroma prilagoditvi področja sistema kakovosti glede na novo lastniško strukturo in vključitev v mednarodno korporacijo ter na tej podlagi redno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, katerega delo je postalo nepotrebno. Glede na navedeno na zakonitost obravnavane odpovedi ne vpliva dejstvo, ali so že pred tožnikovo zaposlitvijo (1. 2. 2019) potekali pogovori o prodaji tožene stranke novim lastnikom ter pogajanja o njenem prevzemu.

10. Tožnik v pritožbi s pavšalnimi očitki izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi zaslišanih prič D.D., H.H. ter I.I.. Po tožnikovem mnenju niso izpovedovali verodostojno, saj so odgovarjali naučeno. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi, kar je tudi storilo. Tožnik pri pritožbenem sodišču z navajanjem posameznih, iz konteksta iztrganih izjav v okviru izpovedi I.I. (ki je bil ob zaslišanju šele 3 mesece na položaju prokurista pri toženi stranki), ter z izpostavljanjem elektronskega sporočila H.H. (priloga A 4), iz katerega izhaja, da ne želi biti priča v tem postopku, saj ni bil vključen v postopek odločitve glede odpovedi, ni vzbudil dvoma v dokazno oceno ter dejanske zaključke sodišča prve stopnje. Izpovedi I.I., da ''ne more odgovoriti na vprašanje, ali je politika C. usklajena na lokalni ravni'' ni mogoče šteti za potrditev tožnikove teze, da lastnik tožene stranke v zvezi s sistemom kakovosti ne izvaja nobenih nalog. Iz celotne izpovedi prokurista v povezavi s to izjavo namreč izhaja, da pri toženi stranki sistem kakovosti deluje tako, da z zaposlenimi na korporacijskem nivoju iz ZDA vsak dan komunicirajo glede vprašanj v zvezi s kakovostjo ter da imajo tedenske sestanke, na katerih so preko video povezave udeleženi tudi Američani, pri čemer do popolne uskladitve politik očitno še ni prišlo. Vse zaslišane priče so enotno izpovedale, da sistem kakovosti, ki preko matične družbe poteka na daljavo, funkcionira, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka dokazala organizacijske spremembe tega področja.

11. Tožnik v pritožbi ponavlja, da je bil dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, da ga je D.D. želel prisiliti k potrjevanju neresničnih dejstev pri projektu pridobivanja evropskih sredstev, kar bi vodilo v kaznivo dejanje na škodo Evropske unije. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da zatrjevani motivi za odpoved niso niti dokazani niti niso bili razlog za odpoved, ker je tožena stranka dokazala dejanski poslovni razlog (14. točka obrazložitve), zato se v izogib ponavljanju na te razloge sklicuje.

12. Neutemeljeno je tožnikovo vztrajanje, da vzrok za odločitev o odpovedi njegove pogodbe o zaposlitvi niso bili organizacijski razlogi, saj je tožena stranka naknadno spreminjala Pravilnik o organizaciji v podjetju, da bi ga uskladila s svojo odločitvijo in ne obratno. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje do te trditve o preuranjenosti odpovedi tožniku že zavzelo pravilno stališče, da ne gre za nezakonito odpoved, če delovno mesto formalno ni ukinjeno (12. točka obrazložitve). Kot pogoj za zakonitost redne odpovedi iz poslovnega razloga se namreč ne zahteva formalna ukinitev delovnega mesta (do katere je v obravnavanem primeru sicer z manjšim časovnim zamikom tudi prišlo), temveč zadostuje dejanska sprememba organizacije dela, ki je po dejanskem učinku enaka, kot če bi delodajalec delovno mesto tudi formalno ukinil.1 V predmetni zadevi je tako tožena stranka tožnikove naloge s področja kakovosti deloma prenesla na drug oddelek kontrole kakovosti, deloma pa na službo kakovosti znotraj tujega koncerna, ki jo zagotavlja novi lastnik.

13. S pritožbenim navajanjem, da tožena stranka ni predložila nobenih materialnih dokazov ali listin, iz katerih bi izhajalo, da je lastnik tožene stranke prevzel zagotavljanje sistema kakovosti pri toženi stranki ter del tožnikovih delovnih nalog, tožnik ne more uspeti, saj ZPP ne pozna dokaznih pravil, po katerih bi se dejstva lahko dokazovala samo z določenimi dokazi, npr. z listinami. Vsa dokazna sredstva so si med seboj prirejena in enakovredna, zato bi bilo v nasprotju z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP2 stališče, da bi se dejstvo, ali je prišlo do prevzema nalog in zagotavljanja sistema kakovosti s strani lastnika tožene stranke, lahko dokazovalo le z listinskimi dokazi, kot so elektronska sporočila in navodila za delo.

14. Pritožbeno sodišče glede na vse navedeno soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da je zaradi spremenjenega lastništva prišlo do reorganizacije področja sistema kakovosti tako, da delo tožnika na delovnem mestu Vodja sistema kakovosti ni bilo več potrebno, saj je delo z njegovega področja prevzel oddelek Kontrole kakovosti ter lastnik tožene stranke v okviru koncerna, kar predstavlja zakonit poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).

1 Prim. s sodbo VSRS VIII Ips 95/2016 z dne 17. 5. 2016. 2 Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 233/2015 z dne 23. 2. 2016.