Jedro

Pri izreku sklepa o suspenzu je potrebno uporabiti določbe o pristojnosti organov, ki odločajo o disciplinskem postopku. Zato je za odločanje o suspenzu tožnice kot direktorice tožene stranke pristojen organ, ki je bil pristojen za njeno imenovanje in razrešitev, to pa je na podlagi 74. čl. statuta tožene stranke svet tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se razveljavita sklep disciplinske komisije tožene stranke št. 24/00-92 z dne 23.4.1992 in sklep odbora delavcev tožene stranke, št. 58/00-92 z dne 18.5.1992 kot nezakonita (točka 1 izreka sodbe).

Tožena stranka je dolžna tožnici izplačati razliko med nadomestilom plače, ki ga je prejemala v času suspenza in plačo, ki bi jo prejemala, če ne bi bila odstranjena z dela, in sicer za čas od 23.4.1992 do 31.8.1992 skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska plače dalje do plačila in zanjo plačati pripadajoče davke in prispevke, v roku 8 dni pod izvršbo (točka 2 izreka sodbe), obenem pa sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v višini 43.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (točka 2 izreka sklepa). Zoper točko 1 in 2 izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer predstavljajo pritožbeni stroški nadaljnje stroške postopka.

V pritožbi navaja, da odloča po 3. odst. 59. čl. ZTPDR o direktorjevi disciplinski odgovornosti organ, ki ga postavi oz. imenuje, nikjer pa po zakonu ni eksplicitno navedeno, da je ta organ pristojen tudi za začasno odstranitev direktorja z dela. O začasni odstranitvi z dela po pravilniku o delovnih razmerjih tožene stranke na prvi stopnji odloča direktor, na drugi stopnji pa zbor delavcev. Ker pa je bila direktorica - tožnica - v konkretnem primeru sama v disciplinskem postopku, je to obveznost moral prevzeti drug organ. Stališče tožene stranke je, da je to lahko le organ, ki je zoper tožnico zahteval uvedbo disciplinskega postopka. Svet zavoda kot organ, ki odloča o direktorjevi disciplinski odgovornosti, tudi ne more odločati o suspenzu, saj o tem odloča v konkretnem primeru le organ, ki je zahteval uvedbo disciplinskega postopka. Po stališču tožene stranke je bil suspenz utemeljen že takoj ob uvedbi disciplinskega postopka, čeprav do konca maja zaradi tožničine bolniške ni bil realiziran. Ker se tožnici očitajo le hujše kršitve delovne obveznosti, za katere se izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, so tudi zato podani pogoji za izrek suspenza po ZDR, zato ga ji je zbor delavcev izrekel, in mu ni mogoče očitati, da je ravnal nezakonito. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper točko 2 izreka napadene sodbe, ki tožnici prisoja razlike med nadomestilom plače, ki ga je prejemala v času suspenza in plačo, ki bi jo prejemala, če ne bi bila odstranjena z dela. Tožena stranka poudarja, da je bila tožnica meseca aprila in maja 1992 v bolniškem staležu in je v tem času prejemala celotno nadomestilo plače za čas bolniške in v omenjenem obdobju ne more biti upravičena do razlike med nadomestilom plače, ki ga je prejemala in plačo, ki bi jo prejemala, če ne bi bila odstranjena z dela, saj take razlike za ta dva meseca dejansko ni. Tožnica se v svojem odgovoru na pritožbo tožene stranke strinja z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev njene pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. čl. ZPP/99, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljeno in prepričljivo obrazložilo svojo ugoditev tožničinemu zahtevku, pri tem pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato s takimi zaključki ter s takimi pravnimi stališči tega sodišča soglaša pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je treba pri izreku suspenza upoštevati tudi določbo 3. odst. 59. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR (Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90), ki določa, da o disciplinski odgovornosti poslovodnega organa odloča organ, ki ga imenuje oz. postavi. Določba 69. čl. ZTPDR, ki govori o suspenzu, namreč nima posebnih določb o organih, ki o njem odločajo, temveč v 3. odstavku določa, da mora pristojni organ o nalogu iz 2. odstavka tega člena odločiti v 8 dneh. Glede na to je začasna odstranitev delavca z dela oz. suspenz vezana na uvedbo disciplinskega postopka (začasna odstranitev delavca namreč ni zakonita, če zoper delavca predhodno, istočasno ali vsaj v razumnem roku po njegovi odstranitvi ni vložena zahteva za uvedbo disciplinskega postopka in traja do dokončne odločitve o delavčevi disciplinski odgovornosti - 1. odst. 96. čl. ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pri izreku sklepa o suspenzu potrebno uporabiti določbe o pristojnosti organov, ki odločajo o disciplinskem postopku. Tako je bil za odločanje o suspenzu tožnice kot direktorice tožene stranke pristojen organ, ki je bil pristojen za njeno imenovanje in razrešitev, to pa je na podlagi 74. čl. statuta tožene stranke z dne 19.12.1989 (dokaz A/7) svet tožene stranke. Zato ugotavlja pritožbeno sodišče, da niso pritožbene navedbe tožene stranke glede zmotne uporabe materialnega prava utemeljene. Poleg tega tudi ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke zoper točko 2 izpodbijane sodbe, ki tožnici prisoja razlike med nadomestilom plače, ki ga je prejemala v času suspenza in plačo, ki bi jo prejemala, če ne bi bila odstranjena z dela ter da je bila tožnica v tem času v mesecu aprilu in maju 1992 v bolniškem staležu, saj je izrek sodbe v tej točki samo opisen in bo lahko tožena stranka v primeru izvršbe izračunu tega nadomestila plače, ki ga je prejela v času suspenza in plačo, ki bi ga prejemala, če ne bi bila odstranjena z dela, ugovarjala. Poleg tega pa tožena stranka tudi ni v pritožbi vložila kakršnegakoli dokaza o tem, da bi bila tožnica v mescu aprilu in maju v bolniškem staležu. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi ni podala nobenega dokaza iz nekrivdnih razlogov po 1. odst. 337. čl. ZPP, ki bi vzbudil utemeljen dvom v ugotovitev pravilnega dejanskega stanja, in ki bi lahko povzročil drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot jo je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje zaključuje pritožbeno sodišče, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita ter da je bistvenega in odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta izpodbijani suspenz izrekla nepristojna organa.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obenem pa sklenilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožena stranka, ker ni uspela s pritožbo (1. odst. 154. čl. v zevzi s 1. odst. 165. čl. ZPP), tožena stranka pa svoje stroške odgovora na pritožbo zato, ker niso bili potrebni (1. odst. 155. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP), kot vse to izhaja iz izreka te sodbe.