Jedro

Tožnik neutemeljeno ugovarja, da bi denarna odškodnina, dogovorjena s poravnavo, ki jo je organ vključil v odločbo o denacionalizaciji, ne mogla biti upoštevana v višini, kot iz odločbe (poravnave) izhaja. Zato tudi ne more z uspehom zatrjevati, da mu organ ne bi mogel odreči denacionalizacije nepremičnin, podržavljenih kot dela podjetja, ki jih poravnava ne obsega, ob sklicevanju na ugotovitev, da višina s poravnavo dogovorjene in izplačane denarne odškodnine že presega ugotovljeno neto aktivo podržavljenega podjetja. V pravnomočno odločbo, v katero je vključena poravnava, se namreč z izpodbijano odločbo ne posega, saj je s slednjo zgolj zavrnjen zahtevek za denacionalizacijo preostalega dela podržavljenega podjetja (ker je z odškodnino, dogovorjeno s poravnavo, prejšnji lastnik podržavljenega podjetja v denacionalizaciji vrednostno že odškodovan), ne pa naloženo vračilo odškodnine, dogovorjene s poravnavo (v višini, kot presega ugotovljeno neto aktivo podržavljenega podjetja).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek za denacionalizacijo 785 m2 stavbnega zemljišča na prvotnih parcelah št. 351 in delu parcele št. 224/2, obe k.o. ... kot preostalega dela premoženja podržavljenega podjetja A., ... v obliki vzpostavitve lastninskega deleža na kapitalu zavezanca B. d.d. v višini 73.611 DEM in v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD) v znesku 113.549 DEM oziroma podredno z vzpostavitvijo lastninskega deleža na kapitalu navedenega zavezanca v višini 69.697 DEM. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je o denacionalizaciji predmetnega nepremičnega premoženja bilo odločeno najprej z odločbo z dne 28. 10. 2002, ki pa je bila v pritožbenem postopku odpravljena, in nato še z odločbo z dne 26. 11. 2009, ki je bila v pritožbenem postopku tudi odpravljena z odločbo z dne 15. 3. 2010; v izvrševanju navedene pritožbene odločbe pa je bila izdana izpodbijana odločba. Skladno z napotilom pritožbenega organa je prvostopenjski organ v ponovnem postopku moral najprej ugotoviti višino neto aktive podržavljenega podjetja A. Pri tem je moral upoštevati izdano (in pravnomočno) odločbo UE Ljubljana, Izpostave Vič-Rudnik z dne 15. 4. 1996, s katero je bilo že odločeno o denacionalizaciji premičnega premoženja podržavljenega podjetja A. in sicer tako, da je bila prejšnjemu lastniku podržavljenega podjetja priznana denarna odškodnina v višini 600.000 DEM, za plačilo pa je bila zavezana C. p.o., ... (pri čemer je bila v to odločbo vključena poravnava med upravičencem in zavezancem). Odškodnina je bila, kot izhaja iz navedene odločbe, določena za poslovne stavbe, strojni park, odvzete zaloge in čisto premoženje; odločba je postala pravnomočna 22. 4. 1996. Iz navedene odločbe izhaja, da pred njeno izdajo neto aktiva podjetja A., ni bila ugotovljena. Na ustni obravnavi, ki je bila opravljena 14. 9. 2010, je upravni organ stranke seznanil z višino neto aktive podržavljenega podjetja A., kot jo je ugotovil na podlagi petega odstavka 44. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) z valorizacijo zneskov v zapisniku Okrajnega sodišča v Ljubljani R 378/48 z dne 7. 4. 1949, in sicer da je to 770.801,53 DIN (aktiva skupaj 959.328,93 DIN, pasiva skupaj 188.527,40 DIN) ali revalorizirano 69.372,13 USD ali (na dan ustne obravnave) 106.624,84 DEM. S tako ugotovitvijo upravnega organa glede višine neto aktive sta se strinjala zavezanca v predmetnem denacionalizacijskem postopku (B. d.d., SOD) ter navajala, da glede na že izplačano odškodnino upravičencu ne pripada nič več. Tožnik kot skupni predstavnik vlagateljev pa je v pripravljalni vlogi z dne 28. 9. 2010 ugotovitvam upravnega organa nasprotoval ter pri tem navajal, da organ ni upošteval, da je bila za že priznano odškodnino podržavljenega premoženja sklenjena poravnava in da poravnava tudi ni vključevala zemljišč, ki sta predmet postopka (parcela št. 351 in del parcele 224/2, obe k.o. ...). Tožnik je vztrajal, da še ni bilo odločeno o denacionalizaciji 785 m2 površine zemljišča, za kar upravičencu pripada odškodnina v višini 187.160 DEM. Pri tem se je tudi skliceval na cenitev sodnega izvedenca in cenilca A.A. z dne 10. 12. 1993, s katero je ocenjeno podržavljeno premoženje podjetja brez nepremičnin na vrednost 354.059,28 USD ter ugovarjal, da je nelogično, da bi mogla biti neto aktiva podržavljenega podjetja, vključujoč nepremičnine, v višini, kot jo je ugotovil prvostopenjski organ. V zvezi s presojo navedb tožnika upravni organ navaja, da ob pregledu spisne dokumentacije ugotavlja, da se je vrednost podjetja A. ugotavljala v postopku za izdajo začasne odredbe. Iz odločb drugostopenjskega organa z dne 29. 3. 1994 in 20. 2. 1995 izhaja, da vrednost podjetja, kot jo je ugotovil izvedenec in cenilec B.B., to je v višini 2.504.800 DEM, ni izdelana na podlagi določb ZDen oziroma 4. in 5. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo) in da je bilo s sklepom prvostopenjskega organa z dne 2. 7. 1993 za izvedenca določeno podjetje C. d.o.o., ki je na podlagi pravil, ki se uporabljajo v postopkih denacionalizacije, izračunalo, da znaša vrednost neto aktive podržavljenega podjetja 4.349.729 DIN oziroma preračunano 391.476 USD. To vrednost je kot višino neto aktive podržavljenega podjetja A. upošteval organ tudi v predmetnem postopku (na dan izdaje odločbe je to 567.323,46 DEM). Prvostopenjski organ kot neutemeljene zavrača navedbe tožnika, da se z izračunom neto aktive nedopustno posega v sklenjeno poravnavo oziroma drug že pravnomočno končan denacionalizacijski postopek, ker je z odločbo, izdano na podlagi sklenjene poravnave, bilo odločeno o denacionalizaciji dela premoženja podržavljenega podjetja, in pri tem tudi o delu nepremičnin, tako da tožnik tudi protispisno navaja, da o denacionalizaciji nepremičnin še ni bilo odločeno (v predmetnem postopku zahteva odškodnino še za 785 m2 od skupne površine 1092 m2 stavbnega zemljišča, iz poravnave (2. člena) pa tudi izhaja, da so njen predmet tudi poslovne stavbe podržavljenega podjetja). Upravni organ zaključuje, da je upravičenec do denacionalizacije iz naslova podržavljenega podjetja A. s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji z dne 15. 4. 1996 že prejel odškodovanje, kot mu glede na ugotovljeno vrednost neto aktive tega podjetja po določbah ZDen pripada, zato mu dodatnega odškodovanja iz naslova preostanka podržavljenih nepremičnin tega podjetja, konkretno za 785 m2 stavbnega zemljišča prvotnih parcel št. 351 in dela parcele št. 224/2, obe k.o. ..., v delnicah B. d.d. v višini 73.611 DEM in obveznicah zavezanke SOD v znesku 113.549 DEM oziroma podredno v višini 69.697 DEM v delnicah B. d.d. ni mogoče priznati. Upoštevaje navedene rezultate ugotovitvenega postopka je bilo izdelano poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve z dne 29. 10. 2010. Tožnik je na poročilo podal pripombe v dveh vlogah. V vlogi z dne 17. 11. 2010 je vztrajal pri že podanih navedbah, dodatno pa je navajal, da upravni organ ne bi mogel uporabiti cenitve C. z dne 15. 9. 1993, saj gre le za osnutek cenitve, medtem ko je končna verzija cenitveno poročilo z dne 10. 2. 1994, iz katerega izhaja vrednost podjetja v višini 474.479 USD, kar preračunano znaša 669.697 DEM. Če upravni organ vztraja, da se upošteva že plačana odškodnina v višini 600.000 DEM, pa to pomeni, da bi mu morala biti priznana še odškodnina v višini 69.697 DEM, in sicer v delnicah B. d.d. V vlogi z dne 18. 11. 2010 pa tožnik dodatno navaja, da bi upravni organ ne mogel upoštevati površine stavbnega zemljišča 1092 m2, kajti po podatkih zemljiškega katastra je zemljišče v času podržavljenja skupno merilo 1099 m2. Nadalje opozarja, da organ ni upošteval sodbe Vrhovnega sodišča U 86/95 z dne 20. 5. 1999. Navaja, da upravni organ ignorira dosedanje odločitve sodišč, ki so bile vedno v korist upravičenca do denacionaliziranega zemljišča. Navaja, da upravni organ tudi ne upošteva ustavne odločbe U-I-169/93 z dne 30. 6. 1994 glede vrednotenja premoženja skladno z Uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance (v nadaljevanju Uredba). Tožnik dalje navaja, da poročilo tudi ne navaja, da je bila na podlagi lastninjenja B. d.d. izdana odločba U-I-22/95 z dne 14. 3. 1996, iz katere je razvidno, da se je podjetje B. d.d. nezakonito lastninilo. Sklicuje se na sklep Ustavnega sodišča Up-112/97 z dne 8. 5. 1997 in sodbo Vrhovnega sodišča U 86/95 z dne 20. 5. 1999. Navaja, da je po njegovem izračunu vrednost zemljišča, ki je še predmet denacionalizacije, 262.024,385 DEM. Po izračunu tožnika je neto aktiva znašala 819.611,17 DEM. Vse navedbe tožnika je upravni organ presodil kot neutemeljene. Navaja, da se vrednost podržavljenega premoženja ugotavlja skladno s 44. členom ZDen ter se sklicuje na šesti odstavek tega člena ter Navodilo in Odredbo o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (v nadaljevanju Odredba). Navaja, da metodologije in podzakonski akti, ki jih za ugotavljanje vrednosti določa ZDen, v nobenem primeru ne omogočajo vračanja premoženja v njegovi polni vrednosti, saj ZDen ni zasnovan na institutu civilnega prava – vzpostavitve v prejšnje stanje. Organ zavrača navedbe tožnika, da bi morala biti v obravnavanem primeru vrednost premoženja določena tako, kot je predpisano za vrednotenje premoženja na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) z Uredbo. Ker je za zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja po določbah ZLPP zadoščalo, da je dejanska in pravna podlaga za vrnitev nepremičnine verjetno izkazana, izdana začasna odredba sama po sebi še ne pomeni, da je zavarovani zahtevek v tem obsegu in obliki tudi že utemeljen.

Ministrstvo za gospodarstvo (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 13. 9. 2011 zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo.

Tožnik vlaga tožbo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da o predmetu denacionalizacije ni bilo odločeno v celoti. Ostalo je še 785 m2 zemljišča, o katerem je potrebno še odločiti v denacionalizacijskem postopku. Navaja, da upravni organ ni upošteval vsebine poravnave, sklenjene leta 1996, saj v tej ni bilo vključeno zemljišče podržavljene parcele št. 351 in dela parcele 224/2 v skupni izmeri 785 m2. Z izdano izpodbijano odločbo upravni organ nedopustno, enostransko in retroaktivno posega v sklenjeno pravnomočno poravnavo, s tem da vanjo vključuje tudi predmet, ki v poravnavo ni vključen (nepremično premoženje v površini 785 m2), z obrazložitvijo, da je vrednost izplačane odškodnine dovolj visoka, da je z njo pokrita tudi vrednost nepremičnine. Poleg tega upravni organ ne upošteva, da je poravnava po svoji materialno-pravni naravi pogodba med strankama in da je vodilo strank pri tem pogodbena svoboda. Pogodbeni stranki sta po njuni volji kot predmet poravnave šteli le premično premoženje podjetja s stavbami (brez zemljišča) za vrednost 600.000 DEM. Če bi bila vrednost predmeta poravnave (kot dela podjetja brez 785 m2 zemljišča) vendarle relevantna za odločitev o vračilu še za 785 m2 zemljišča, potem bi moral upravni organ izračunati vrednost tega premoženja skladno s predpisanimi merili v denacionalizacijskem postopku, ne bi pri tem smel izhajati iz vrednosti, ki sta jo svobodno določili pogodbeni stranki. Tožnik dalje navaja, da je vrednost zemljišča v izmeri 785 m2, o katerem še ni bilo odločeno, treba oceniti po Uredbi o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja na dan 1. 1. 1993. Pri tem se sklicuje na stališče Ustavnega sodišča v odločbi U-I-169/93 z dne 30. 6. 1994. Po Uredbi izračunana vrednost navedenega zemljišča (785 m2) pa znaša 187.160 DEM. Upravičencu bi torej morala biti priznana odškodnina v taki višini, in sicer v delnicah B. d.d. v višini 73.611 DEM in v obveznicah SOD v znesku 113.549 DEM oziroma 58.056,68 EUR. Glede zahtevka v delnicah B. d.d. v višini 73.611 DEM je bila izdana začasna odredba z dne 27. 5. 1994 po ZLPP. V zvezi z ugotovitvijo vrednosti neto aktive podržavljenega podjetja pa tožnik navaja, da upravni organ ne bi mogel uporabiti cenitvenega poročila C. z dne 15. 9. 1993, ki ni bilo nikoli podpisano in žigosano, in bi moralo biti upoštevano le poročilo C. z dne 10. 2. 1994, na kar je opozoril že prvostopenjski organ. Iz tega poročila pa izhaja vrednost podjetja v višini 474.479 USD, kar po preračunu znaša 765.809 DEM. Četudi bi upravni organ vztrajal pri upoštevanju odškodnine 600.000 DEM, bi moral odločiti še o vračilu 165.809 DEM. Tožnik dalje navaja, da je drugostopenjski organ v pritožbenem postopku upošteval navedbo, da je potrebno upoštevati cenitveno poročilo C. z dne 10. 2. 1994 ter je to cenitveno poročilo upošteval tudi v poročilu o pravnem in dejanskem stanju zadeve z dne 8. 3. 2011. Nato pa je v pritožbeni odločbi z dne 13. 9. 2011 navedeno poročilo označil za neupoštevno, z obrazložitvijo, da cenitev ni sestavljena skladno z metodologijo, ki jo določata ZDen in Navodilo. Tako ravnanje drugostopenjskega organa je v nasprotju s prvim odstavkom 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj strankam ni bilo omogočeno, da se pred izdajo odločbe izjavijo glede ugotovitve upravnega organa, da cenitveno poročilo ni ustrezno. Tožnik dalje navaja, da je ugotovitev pritožbenega upravnega organa o neveljavnosti cenitvenega poročila C. nepravilna, kajti to poročilo je bilo izdelano za potrebe denacionalizacijskega postopka na podlagi sklepov upravnega organa ter v skladu z ZDen in Navodilom. Upravni organ bi moral, če je smatral cenitev za neustrezno, dopolniti dokazni postopek z dopolnitvijo izvedeniškega mnenja, zaslišanjem izvedenca ali celo drugim izvedencem (139. člen, 196. člen ZUP), da se pravilno in popolno ugotovi dejansko stanje. Neupoštevanje dokaza – cenitvenega poročila predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, saj bi bilo ob uporabi cenitvenega poročila dejansko stanje popolno ugotovljeno, zahtevku tožnika pa (vsaj delno) ugodeno, kar je razvidno iz poročila pritožbenega organa z dne 8. 3. 2011. Enake procesne kršitve (posledično zaradi teh dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno) so bile storjene tudi z neupoštevanjem cenitve A.A. z dne 10. 12. 1993, ki se prav tako nahaja v upravnem spisu. Upravni organ ni upošteval, da je bila cenitev izdelana tudi v skladu z ZDen in Navodilom. Sicer pa se cenitev nanaša le na del premoženja, in sicer opremo, zaloge, drobni inventar ter je po tem cenitvenem poročilu njena vrednost 354.059,28 USD oziroma 259.479,08 EU, medtem ko drugostopenjski organ ob nepravilni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ugotovi vrednost celotnega podjetja v višini 205.848,37 EUR. Tožnik dalje drugostopenjskemu organu očita, da je dejansko stanje ugotavljal neposredno iz zapisnikov o podržavljenju ter ni upošteval vseh listin, poleg tega pa tudi ne razpolaga z ustreznim znanjem za vrednotenje premoženja podjetja, da bi lahko opravil oceno vrednosti premoženja brez ustrezne pomoči strokovnjaka – izvedenca. Upravni organ je upošteval le zapisnik R 387/48 z dne 7. 4. 1949 za vrednotenje premičnin, terjatev, obveznosti in denarnih sredstev ter za vrednotenje nepremičnin odločbo S-nac. 46/16-50 z dne 20. 12. 1951. Upravni organ je prezrl, da so bile dodatne premičnine ocenjene z ločenim zapisnikom z dne 30. 4. 1948, s prilogo, ki obsega popis premičnin, ki v zapisniku z dne 7. 4. 1949 niso upoštevane, in prilogo, iz katere so razvidne dodatne postavke terjatev „dolžniki“, pogonski material in surovine, polizdelki, izdelki. Iz te priloge je razvidno, da zgradbe, stroji, prevozna sredstva, orodje in oprema niso zajeti, saj je ta del ocenjen ločeno. Upravni organ tudi ni upošteval še dodatnih premičnin v nadaljevanju priloge z listovno številko 26. Prav tako ni upošteval in ovrednotil modela „Veznik za leseni rulon“, ki je bil prijavljen, priznan in vpisan v register pri Kraljevini Jugoslaviji z dne 21. 12. 1931 pod št. 652. Listine, ki jih je upošteval upravni organ, vključno s prej navedenimi, so bile zajete v cenitvenem poročilu C. z dne 10. 2. 1994. Upravni organ tako ne le da ni upošteval vseh zapisnikov in listin o podržavljenem premoženju, pač pa tudi nima ustreznega znanja za vrednotenje podjetij in pravic intelektualne lastnine, da bi lahko sam ovrednotil vrednost popisanega premoženja brez strokovne pomoči izvedenca, to še zlasti velja glede ocene vrednosti modela. V dokazne namene se tožnik sklicuje na listine upravnih spisov v zadevi ter podredno predlaga še postavitev izvedenca za ugotovitev vrednosti neto aktive podjetja. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči, da se upravičencu do denacionalizacije vrne v obliki vzpostavitve lastninskega deleža na kapitalu zavezanca B. d.d. nevrnjeni del nepremičnega premoženja podržavljenega podjetja, v vrednosti 73.611 DEM in v obliki odškodnine v obveznicah SOD v vrednosti 113.549 DEM, podrejeno, naj sodišče po odpravi izpodbijane odločbe zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

V tožbi je navedeno, da tožnik podaja tožbene navedbe še v priloženi vlogi „Pritožba zoper odločbo Ministrstva za gospodarstvo z dne 13. 9. 2011“ z dne 26. 10. 2011. Tožnik v navedeni vlogi obširno povzema potek postopkov za denacionalizacijo podržavljenega premoženja A. Meni, da drugostopenjski organ brez podlage ni upošteval cenitve C. z dne 10. 2. 1994 in tudi ni upošteval, da je bilo iz poravnave izločeno zemljišče v izmeri 1099 m2. Drugostopenjski organ v svoji odločbi tudi ne spoštuje upravnih aktov prvostopenjskega organa (sklep z dne 27. 5. 1994), svojih odločb (z dne 21. 12. 1993, 18. 8. 1999, 29. 8. 2003), niti sodb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (U 86/95 z dne 20. 5. 1999, U 1772/2003 z dne 3. 7. 2008) in sledi le stališčem zavezanca, ki ima v lasti in posesti podržavljena zemljišča. Drugostopenjski organ zmotno meni, da odločba Ustavnega sodišča U-I-169/93 z dne 30. 6. 1994 v predmetni zadevi ne velja. Drugostopenjski organ s svojo odločitvijo posega v pravnomočno odločbo z dne 15. 4. 1996. Ta organ tudi ne upošteva zapisnika R 387/48 z dne 7. 4. 1948 (pravilno: 1949) in ne zapisnika z dne 28. 4. 1948, ki ugotavlja, da je bilo čistega premoženja brez delavnice in zemljišč 1.291.999,53 DEM (zapisnika tožnik v celotni vsebini povzema v nadaljevanju) ter ne argumentira navedb o eksplozijah. Drugostopenjski organ v svoji odločbi ne omenja Navodila predsednikom okrožnih sodišč za ocenitev vrednosti in ugotavljanja odškodnine nacionaliziranih podjetij, katerega vsebino tožnik v nadaljevanju v celoti povzema. Iz publikacije D. št. 5 pa tožnik povzema tudi primer cenitve za podjetje E. Toženka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravne spise v zadevi.

SOD v odgovoru na tožbo pritrjuje odločitvi v izpodbijani odločbi kot pravilni in zakoniti ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Sodišče je tožbo kot stranki z interesom poslalo v odgovor tudi družbi B. d.d., ki pa odgovora ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je lahko organ na podlagi ugotovitve, da je z denarno odškodnino za del podržavljenega podjetja, ki je bilo predmet poravnave, že presežena vrednost neto aktive podržavljenega podjetja, zahtevek za denacionalizacijo preostalega dela podržavljenega podjetja zavrnil. Sporno je tudi, na podlagi katerih predpisov je neto aktivo treba ugotavljati ter ali je bila v postopku ugotovljena pravilno.

Po prvem odstavku 44. člena ZDen se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Po petem odstavku 44. člena ZDen se ob podržavljenju ugotovljene denarne vrednosti podržavljenih podjetij valorizirajo z upoštevanjem paritete dinarja do ZDA dolarja v času podržavljenja premoženja in paritete tolarja do ZDA dolarja na dan izdaje odločbe ob upoštevanju povprečnega povečanja dolarskih cen tega premoženja, ki ga določi minister za finance. Če sedanje vrednosti (med drugim) navedenega premoženja ni mogoče ugotoviti, se ta oceni po merilih, določenih s predpisom iz prvega odstavka 85. člena tega zakona, če ta zakon ne določa drugače (šesti odstavek). V citiranem šestem odstavku 44. člena ZDen predvideni predpis (iz prvega odstavka 85. člena tega zakona) je Navodilo (o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja). Navodilo pa določa, da se vrednost podržavljenega podjetja ugotovi po metodi neto aktive na način iz 4. oziroma 5. člena in prvega odstavka 6. člena tega navodila, in da je neto aktiva razlika med vrednostjo sredstev podjetja (celotna aktiva) ter vrednostjo obveznosti podjetja (8. člen). V 4. členu Navodila je določeno, da se vrednost podržavljenih stvari oziroma premoženja, za katere so bile z akti o podržavljenju ali z zapisniki, sestavljenimi ob podržavljenju, ugotovljene denarne vrednosti teh podržavljenih stvari oziroma premoženja, določi praviloma na podlagi teh vrednosti; vrednost nepremičnin pa se ugotavlja na podlagi drugega in tretjega odstavka 44. člena ZDen in tega navodila. V 5. členu Navodila je nadalje določeno, s katerimi drugimi listinami oziroma dokazili lahko tisti, ki v postopku za denacionalizacijo zatrjuje, da denarne vrednosti stvari oziroma premoženja, ugotovljene z akti o podržavljenju ali z zapisniki, sestavljenimi ob podržavljenju, ne ustrezajo realnim vrednostim teh stvari oziroma premoženja ob podržavljenju, izkaže te vrednosti. V 6. členu Navodila pa je navedeno, da se z listinami in dokazili iz 5. člena ugotavljajo tudi vrednosti stvari, ki niso bile ugotovljene z akti o podržavljenju ali z zapisniki, sestavljenimi ob podržavljenju.

Ker je po 2. členu ZDen denacionalizacija vrnitev podržavljenega premoženja (v naravi, ali če to ni mogoče oziroma kolikor ni mogoče, v odškodnini), to pomeni, da sedanja vrednost podržavljenega podjetja, ugotovljena na podlagi določb ZDen in predpisov, ki jih ta določa (in ki so navedene v prejšnji točki obrazložitve), predstavlja največjo vrednost (premoženja), ki je prejšnjemu lastniku podržavljenega podjetja lahko v denacionalizaciji vrnjeno (preko oblik vračila, določenih v členih 34 do 40 ZDen). V prej navedenih določbah predpisov tudi po mnenju sodišča ni podlage za razlago, da bi bilo v primeru, ko je bila med postopkom o delu podržavljenega podjetja, ki je predmet denacionalizacije, sklenjena poravnava (69. člen ZDen), mogoče pri kasnejšem odločanju o denacionalizaciji preostalega dela podjetja drugače uporabiti določbe o obsegu denacionalizacije (to je o načinu ugotavljanja sedanje vrednosti podržavljenega podjetja, ki je podlaga za denacionalizacijo ali o načinu upoštevanja vrednosti na podlagi poravnave denacionaliziranega podržavljenega premoženja). Tožnik zato po presoji sodišča neutemeljeno ugovarja, da bi denarna odškodnina, dogovorjena s poravnavo, ki jo je organ vključil v odločbo o denacionalizaciji, ne mogla biti upoštevana v višini, kot iz odločbe (poravnave) izhaja. Kolikor ob tem zatrjuje, da je poravnava po pravni naravi pogodba (ter se sklicuje na pogodbeno svobodo), sodišče odgovarja, da poravnava ne sme biti v škodo javni koristi (drugi odstavek 134. člena ZUP/86, drugi odstavek 137. člena ZUP); to pa bi bila, če bi s poravnavo (za del podržavljenega podjetja) dogovorjena odškodnina v postopku za denacionalizacijo preostalega dela podržavljenega podjetja ne bila upoštevana v višini, kot je bila v poravnavi določena in plačana (saj bi vrednost denacionaliziranega premoženja v takem primeru – in brez podlage v ZDen - presegla vrednost podržavljenega premoženja). Zato tožnik tudi ne more z uspehom zatrjevati, da mu organ ne bi mogel odreči denacionalizacije nepremičnin, podržavljenih kot dela podjetja, ki jih poravnava ne obsega, ob sklicevanju na ugotovitev, da višina s poravnavo dogovorjene in izplačane denarne odškodnine že presega ugotovljeno neto aktivo podržavljenega podjetja. Brez podlage pa tožnik zatrjuje tudi, da se z izpodbijano odločbo - s katero tožniku denacionalizacija za del podržavljenega podjetja ni bila priznana, ob razlogovanju, da že izplačana odškodnina (na podlagi sklenjene poravnave) presega ugotovljeno neto aktivo podjetja podržavljenega podjetja - nedopustno, enostransko in retroaktivno posega v pravnomočno poravnavo. V pravnomočno odločbo, v katero je vključena poravnava, se namreč z izpodbijano odločbo ne posega, saj je s slednjo zgolj zavrnjen zahtevek za denacionalizacijo preostalega dela podržavljenega podjetja (ker je z odškodnino, dogovorjeno s poravnavo, prejšnji lastnik podržavljenega podjetja v denacionalizaciji vrednostno že odškodovan), ne pa naloženo vračilo odškodnine, dogovorjene s poravnavo (v višini, kot presega ugotovljeno neto aktivo podržavljenega podjetja).

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ vrednost neto aktive podržavljenega podjetja povzel po Poročilu o rezultatih vrednotenja podjetja A.(cenitvi), ki ga je izdelalo podjetje C., z dne 15. 9. 1993, in sicer v višini 4.349.729 DIN oziroma preračunano 391.476 USD; to vrednost, ki je po njegovem preračunu na dan izdaje odločbe znašala 567.323,46 DEM, je nato primerjal z že izplačano odškodnino 600.000 DEM za del premoženja podržavljenega podjetja, ki je bil predmet poravnave (odločba z dne 15. 4. 1996) ter na tej podlagi zahtevek za denacionalizacijo preostalega dela podržavljenega podjetja zavrnil. Kot izhaja iz odločbe druge stopnje, pa je drugostopenjski organ - na podlagi ugotovitve, da se Poročilo o rezultatih vrednotenja podjetja A. z dne 15. 9. 1993 izvedenca C. v spisni dokumentaciji nahaja v nepodpisani verziji, zaradi česar ga ni štel za verodostojno dokazilo, pritožbenih ugovorov tožnika, da uporabljeni podatki o aktivi in pasivi podjetja na dan podržavljenja niso pravilni in da iz zapisnika z dne 28. 4. 1948 izhaja drugačno stanje - ugotavljal, ali je mogoče uporabiti katero od ostalih cenitvenih poročil, ki jih je v postopku predložil tožnik ter so jih izdelali njegovi strokovni pomočniki; pri tem je presodil, da pri izdelavi nobenega od cenitvenih poročil (izdelali so jih A.A., B.B., F. d.o.o.) ni bila uporabljena predpisana metodologija. Tako je presodil tudi cenitev podjetja C. z dne 10. 2. 1994, na katero se je skliceval tožnik v pritožbenem postopku ter nato sam ugotavljal vrednost neto aktive podržavljenega podjetja. Pri tem se je oprl na podatke Zapisnika o poslovanju strokovne komisije za ugotavljanje vrednosti in odškodnine nacionaliziranega podjetja A., R 387/48 z dne 7. 4. 1949, o ocenjenih vrednostih strojev, prevoznih sredstev, orodja, zalog in terjatev (skupaj 668.041,55 DIN), o gotovini v blagajni in sredstvih v banki (skupaj 223.007,38 DIN) ter o pasivi podjetja (188.527,40 DIN). Vrednost podržavljenih nepremičnin, ki jih je upošteval glede na stanje, razvidno iz odločbe S-nac. 46/16-50 z dne 20. 12. 1951, pa je ugotovil tako, da je glede podržavljenih objektov (skupaj s površino pod temi) upošteval vrednost iz cenilnega elaborata C.C. z dne 14. 1. 1994 (266.624,70 DEM), za preostalo površino 785 m2 nezazidanega stavbnega zemljišča pa je vrednost ugotovil na podlagi 14. člena Navodila (21.031,72 DEM). Na podlagi teh podatkov je vrednost neto aktive podržavljenega podjetja ugotovil v višini 193.413,45 EUR, ob taki dejanski podlagi pa odločitvi prvostopenjskega organa o zavrnitvi zahtevka za denacionalizacijo preostalega dela premoženja podržavljenega podjetja (785 m2 stavbnega zemljišča), pritrdil. Drugostopenjski organ je tudi po presoji sodišča pravilno presodil, da cenitveno poročilo, na katero se je skliceval tožnik v pritožbenem postopku, in ki ga je izdelalo podjetje C., z dne 10. 2. 1994, ter ki vsebuje podatek o ugotovljeni neto aktivi podržavljenega podjetja A., ni izdelano v skladu z določbami Navodila (upravni organ je ugotovil kršitve 4., 5. in 7. člena). V navedeni cenitvi je namreč vrednost opreme ugotavljana na podlagi 5. člena Navodila, kar je sicer dopustno, vendar mora tisti, ki zatrjuje, da denarne vrednosti stvari, ugotovljene na podlagi vrednosti stvari, kot te izhajajo iz zapisnikov, sestavljenih ob podržavljenju, ne ustrezajo realnim vrednostim teh stvari, resnične vrednosti izkazati na podlagi drugih verodostojnih listin, kot to podrobno določa Navodilo v drugem in tretjem odstavku 5. člena (verodostojna listina mora biti predložena za vsako posamezno stvar, za verodostojne listine pa se štejejo uradni ceniki za istovrstne stvari, fakture, bilance stanja in tem podobne listine, iz obdobja največ enega leta pred ali po podržavljenju take stvari ali premoženja); v navedeni cenitvi pa podlage za ocenjene vrednosti podržavljene opreme niso predstavljale (take) verodostojne listine, kot to terja Navodilo, pač pa so bile (brez podlage v Navodilu) upoštevane (kar je v cenitvenem poročilu v delu, v katerem pojasnjuje uporabljeno metodo, izrecno navedeno) nabavne vrednosti nove opreme v cenah na dan 1. 1. 1993, z upoštevanjem 50 %-nega povprečnega odpisa. Glede na to se sodišče strinja, da cenitev C. z dne 10. 2. 1994 ne more biti verodostojna podlaga za ugotovitev vrednosti neto aktive podržavljenega podjetja ter kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da neupoštevanje navedenega dokaza predstavlja kršitev pravil postopka in da je v posledici neupoštevanja tega dokaza bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno ter sprejeta nepravilna odločitev; enako velja za cenitev cenilca A.A., glede katere je tudi po presoji sodišča drugostopenjski organ pravilno ugotovil, da ni izdelana v skladu z relevantnimi določbami 5. člena Navodila (in v njej ta cenilec navedeno sam navaja). Da bi ob taki presoji (da cenitveno poročilo z dne 10. 2. 1994 ni verodostojen dokaz za ugotovitev neto aktive podržavljenega podjetja) moral drugostopenjski organ dokazovanje dopolniti z zaslišanjem izvedenca ali ponoviti z drugim izvedencem, se sodišče s tožnikom ne strinja. Kot je sodišče navedlo že v 9. točki obrazložitve te sodbe, je v prvem odstavku 4. člena Navodila kot pravilo določeno ugotavljanje vrednosti podržavljenih (premičnih) stvari na podlagi vrednosti, ugotovljenih z akti o podržavljenju ali z zapisniki, sestavljenimi ob podržavljenju. Ob tem ko je očitno, da vlagatelji zahteve za denacionalizacijo niso predložili verodostojnih listin v smislu drugega in tretjega odstavka 5. člena Navodila niti v postopku na prvi niti v postopku na drugi stopnji (oziroma niso bile uporabljene pri izdelavi nobene od cenitev v postopku, pri čemer so cenilci navajali, da jih ni mogoče dobiti), ni bilo razloga za ponavljanje dokaza z izvedencem, ki bi ugotavljal vrednosti v skladu s 5. členom Navodila (saj bi ob odsotnosti verodostojnih listin cenitve ne mogel korektno izdelati). Tudi po presoji sodišča je drugostopenjski organ ravnal racionalno ter vrednosti premičnih stvari (ter tudi terjatev, gotovine, sredstev v banki in pasive podjetja) ugotovil tako, kot predvideva Navodilo v 4. členu; tak izračun pa je preprost, določen v Odredbi (o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja) in tudi po mnenju sodišča ne terja ugotavljanja vrednosti z izvedencem, zato sodišče tožniku ne pritrjuje, da upravni organ ni razpolagal z ustreznim znanjem za vrednotenje podržavljenega premoženja. Organ pa je pri tem tudi upošteval listino, predvideno v prvem odstavku 4. člena Navodila, to je Zapisnik o poslovanju strokovne komisije - Okrožnega sodišča v Ljubljani - za ugotavljanje vrednosti in odškodnine nacionaliziranega podjetja A., R 387/48 z dne 7. 4. 1949; Uredba o postopku za ocenitev vrednosti in o ugotavljanju odškodnine za nacionalizirano premoženje (Ur. list FLRJ, št. 98/47) je namreč predvidevala, da vrednost čistih aktiv nacionaliziranega podjetja ugotovi krajevno pristojno okrožno sodišče po strokovni komisiji, ki tudi pripravi pregled aktiv in pasiv podržavljenega podjetja. Kolikor tožnik ugovarja, da organ pri ugotavljanju vrednosti neto aktive podržavljenega podjetja ni upošteval vseh listin, tako npr. ne zapisnika z dne 30. 4. 1948 s prilogami in drugih stvari, navedenih in pri vrednotenju upoštevanih v cenilnem poročilu C. z dne 10. 2. 1994, sodišče odgovarja, da je zapisnik z dne 7. 4. 1949, v katerem je ugotovljena vrednost podržavljenega podjetja (aktiva, pasiva, neto aktiva), po navedenem šteti za javno listino ter da je drugačno vrednost podjetja, kot izhaja iz navedenega zapisnika, mogoče dokazovati na način, kot to predvideva Navodilo, in ne z zapisnikom z dne 30. 4. 1948 – ki je zapisnik o prevzemu podjetja (in ne o ugotovitvi vrednosti) s popisom podržavljenega premoženja, z oceno vrednosti dela tega premoženja. Z zadnje navedenim zapisnikom in/ali še z drugimi listinami pa bi tudi drugačen obseg podržavljenega premoženja, kot je vrednoten v zapisniku z dne 7. 4. 1949, bilo mogoče dokazovati le na ta način, da bi bilo - ob primerjavi - izkazano, da so priloge glede popisa premoženja, na katerih temelji zapisnik z dne 7. 4. 1949 (se nanje sklicuje), pomanjkljive oziroma nepopolne ter da ne odražajo resničnega stanja glede premoženja podjetja v času podržavljenja, ker da je resnično dejansko stanje izkazano z zapisnikom z dne 30. 4. 1948 oziroma drugo listino. Neutemeljene so po presoji sodišča tudi nadaljnje tožbene navedbe o kršitvah pravil postopka, ki naj bi jih zagrešil drugostopenjski organ pri ugotavljanju neto aktive podržavljenega podjetja. Iz spisne dokumentacije namreč izhaja, da se je v pritožbenem postopku drugostopenjski organ do cenitev podržavljenega podjetja v spisni dokumentaciji opredeljeval, da niso izdelane v skladu s predpisano metodologijo ter da ne bodo upoštevane kot dokaz pri ugotavljanju vrednosti neto aktive podržavljenega podjetja, in tožnika pozival, naj predloži nove dokaze, da se je tožnik nato skliceval na cenitev C. z dne 10. 2. 1994, ki jo je drugostopenjski organ v poročilu z dne 8. 3. 2011 najprej sprejel kot verodostojen dokaz, da pa je SOD nato podajala argumentirane pripombe k upoštevanju cenitve C. z dne 10. 2. 1994 (vloga z dne 2. 3. 2011, 17. 3. 2011), s čemer je bil tožnik seznanjen (dopis z dne 11. 4. 2011), pa je vendar (v odgovoru z dne 20. 4. 2011) vztrajal prav na upoštevanju cenitve z dne 10. 2. 1994 ter menil, da mora SOD, da bi bil s pripombami uspešen, predložiti ustrezen nasprotni dokaz. Zato sodišče tožniku ne pritrjuje, da v postopku ni mogel varovati svojih procesnih pravic in da se ni mogel izjaviti glede relevantnih dejstev oziroma aktivno sodelovati pri ugotavljanju resničnega dejanskega stanja.

Sodišče tudi nima pomisleka, da bi pri ugotavljanju neto aktive podržavljenega podjetja ne bila pravilno upoštevana vrednost nepremičnin. Na upoštevano vrednost objektov (drugostopenjski organ je upošteval cenitev cenilca C.C., ki je sicer del cenitvenega poročila C. z dne 10. 2. 1994) tožnik sicer tudi nima pripomb. Glede vrednosti zemljišča pa tožnik meni, da bi morala biti ugotovljena po Uredbi, vendar mu sodišče ne pritrjuje. Že v 9. točki obrazložitve te sodbe je sodišče navedlo, da je v 8. členu Navodila določeno, da se vrednost podržavljenega podjetja ugotovi po metodi neto aktive na način iz 4. oziroma 5. člena in prvega odstavka 6. člena Navodila. Prav v skladu s temi določbami pa je drugostopenjski organ neto aktivo podržavljenega podjetja A. tudi ugotovil: vrednost sredstev podjetja, razen nepremičnin in vrednost obveznosti podjetja je ugotovil na podlagi zapisnika iz prvega odstavka 4. člena Navodila (to je zapisnika z dne 7. 4. 1949), vrednost nepremičnin pa v skladu z drugim odstavkom 4. člena Navodila (na podlagi predpisov iz drugega in tretjega odstavka 44. člena ZDen in Navodila). Pri tem je za ugotovitev vrednosti objektov uporabil (cenilec C.C.) določbe členov 21 do 25 Navodila, za ugotovitev vrednosti 785 m2 (komunalno opremljenega) nezazidanega stavbnega zemljišča pa je organ uporabil določbo 14. člena v povezavi s 13. členom Navodila, kar je pravilno. Tožnik brez podlage zatrjuje, da bi predmetno podržavljeno zemljišče moralo biti vrednoteno na podlagi določb Uredbe. Uredba je namreč predpis, izdan na podlagi ZLPP, ki je predpisal metodologijo za vrednotenje posameznih postavk v otvoritveni bilanci stanja iz 4. člena ZLPP na dan 1. 1. 1993 in določil, da se s to metodologijo ugotovi višina družbenega kapitala podjetja, ki bo predmet lastninskega preoblikovanja in osnova za izdajo delnic v smislu ZLPP. Uredba je bila torej namenjena zgolj podjetjem v postopkih lastninskega preoblikovanja, da so na tej podlagi vrednotila sredstva podjetja, vključno s stvarmi, ki so bile prejšnjim lastnikom podržavljene, vendar se ne vračajo v naravi, temveč v obliki lastninskega deleža na kapitalu podjetja; navedeno izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U – I – 169/93 z dne 30. 6. 1994, na katero se sklicuje tožnik. Iz povedanega tako izhaja, da je tudi zavezanec v tem postopku B. d.d. moral na podlagi izdane začasne odredbe z dne 27. 5. 1994, na katero se tožnik tudi sklicuje, upoštevajoč Uredbo, ugotoviti in zavarovati kapitalski delež prejšnjega lastnika podržavljenega podjetja A., ki bi temu v denacionalizaciji lahko pripadel. Da pa Uredbe pri vrednotenju zemljišča ni upošteval upravni organ, pač pa Navodilo, pa je pravilno.

Glede na povedano je bila po presoji sodišča neto aktiva podržavljenega podjetja v postopku pravilno ugotavljana ob uporabi (spredaj citiranih) določb Navodila in v skladu s temi določbami tudi pravilno ugotovljena v višini 193.413,45 EUR. Ob navedenem ter z ozirom na to, da je bila prejšnjemu lastniku za del podržavljenega podjetja že priznana denarna odškodnina v višini 600.000 DEM, kar niti ni sporno, sodišče organoma pritrjuje, da upravičencu nadaljnje denacionalizacije ni bilo mogoče priznati.

Kolikor pa tožnik v dopolnitvi tožbe „pritožbi“ v zvezi z navedeno začasno odredbo z dne 27. 5. 1994 med drugim očita, da pri odločanju ni bila upoštevana, sodišče dodaja, da je bila začasna odredba izdana na podlagi določb ZLPP, ki urejajo zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev, in ne predstavlja podlage, na kateri bi organ odločal o upravičenosti do denacionalizacije, pač pa je predstavljala zgolj podlago za zavarovanje kapitalskega deleža upravičenca na zavezancu – podjetju, ki se je lastninsko preoblikovalo po ZLPP (za primer, da bi bila denacionalizacija stvari, zaradi katere je bila začasna odredba izdana, prejšnjemu lastniku priznana). Za njeno izdajo je tudi zadostovala zgolj verjetna izkazanost zahtevka za denacionalizacijo (12. člen ZLPP). Iz 14. člena ZLPP pa tudi jasno izhaja, da se iz kvote na podlagi začasne odredbe na (takratni) Sklad za razvoj (katerega pravni naslednik je F.) prenesenih delnic zavezanca po pravnomočni odločbi o denacionalizaciji na upravičenca delnice prenesejo le v višini ugodenega zahtevka. Samo zavarovanje kapitalskega deleža upravičenca tako ne vpliva na odločanje o upravičenosti do denacionalizacije ter je tožnik v zmoti, če meni, da mu zavarovani kapitalski delež na zavezancu v denacionalizaciji mora biti priznan.

V zvezi z navedbami tožnika v dopolnitvi tožbe („pritožbi“), da drugostopenjski organ v odločbi ne omenja (oziroma upošteva) tedanjega Navodila v zvezi z ocenjevanjem vrednosti in določanjem odškodnine za nacionalizirana podjetja, sodišče ponovno navaja, da glede podržavljenih podjetij predpisi dopuščajo ponovno ocenjevanje vrednosti sredstev podjetja (drugi odstavek 4. člena in 5. člen Navodila) ter ni nujno ugotavljati vrednosti neto aktive z valorizacijo vrednosti iz zapisnikov, sestavljenih ob podržavljenju ali aktov o podržavljenju, če ti ne navajajo realnih vrednosti sredstev. Sicer pa tudi denacionalizacija v ZDen ni urejena kot restitucija v smislu civilnega prava, pač pa je zakon določil pravice upravičencev glede na dejanske okoliščine in pravna stanja v državi Sloveniji po uveljavitvi tržnega gospodarstva in demokratičnega političnega sistema. Tako razmere, v katerih je zakonodajalec uzakonil denacionalizacijo, in razmere, v katerih se ta izvaja, objektivno pogojujejo tudi obseg primernih odškodnin. Določanje načina in obsega denacionalizacije predstavlja vprašanje primernosti zakonske ureditve, ki spada v polje proste presoje zakonodajalca.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene (in sodišče je presodilo vse, tudi če je na nekatere odgovorilo v okviru razlogov sodbe ter ne izrecno), je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Ker je presodilo, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno ter da lahko preizkusi zakonitost izpodbijane odločbe, ne da bi moralo dokaze ponavljati ali dopolnjevati, ni izvedlo dokaza z izvedencem, kot je predlagal tožnik.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.