Jedro

Tožnik je solastnik gospodarske družbe, katere dobiček, zmanjšan za plačane prispevke za obvezno socialno zavarovanje, je presegal znesek zajamčenega nadomestila plače. Ker je ob prijavi v evidenco brezposelnih oseb navedel, da ni solastnik gospodarske družbe, je dal neresnične podatke o izpolnjevanju pogojev za pridobitev statusa brezposelne osebe, zato ga je toženec naknadno utemeljeno izbrisal iz evidence brezposelnih oseb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. … z dne 19. 2. 2010 in št. … z dne 4. 11. 2009 ter da je toženec dolžan tožniku povrniti njegove stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne določenega za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz pritožbenih razlogov nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve formalnih pravil. Navaja, da domnevno neresnični podatki izhajajo iz izpolnjenega obrazca toženca, za katerega pa je bilo tekom postopka nesporno ugotovljeno, da ga ni izpolnil tožnik, ampak nekdo drug. Tožnik je namreč zelo slaboviden oziroma 90 % slep in ni sposoben niti prebrati niti izpolniti obrazca, kakršen je obravnavani in kar je ravno tako med strankama nesporno. Sodišče je z uporabo preiskovalnega načela tekom postopka iskalo osebo, ki je domnevno neresnične podatke vpisala v obrazec in v okviru tega na koncu postopka zaslišalo pričo A.A. A.A je sicer dejala, da se tožnika spomni, samega postopka prijave v evidenco brezposelnih oseb pa ne. Ni torej vedela povedati ali je obrazec izpolnila ona in še manj je vedela povedati, ali ga je izpolnila na podlagi izjav tožnika. Namesto razjasnitev okoliščin konkretnega izpolnjevanja obrazca je na sodišču pričala zgolj na splošno, v smislu, da stranke obrazce načeloma izpolnjujejo same, v kolikor pa tega ne morejo, jim ponudijo pomoč in da če ji je bilo povedano, da stranka slabo vidi, je rubrike v obrazcu obkrožila po izjavi stranke. Dejala je še, da ko zaključi prijavo, jo da stranki v podpis, da se lahko le-ta seznani z njeno vsebino. Priča torej ni povedala, da je obrazec izpolnila ona na podlagi tožnikovih neresničnih podatkov, ampak zgolj kako bi ravnala, če bi ji stranka dejala, da ne vidi. Tekom postopka je ostalo torej nerazjasnjeno, kdo je obrazec z nepravilnimi podatki izpolnil, kakor je ostalo nerazjasnjeno tudi, ali je tožnik ob vpisu vloge res dal neresnične podatke. Zaradi navedenega se tožnik ne more strinjati s sodiščem, ko v obrazložitvi pravi, da je prepričano, da je tožnikov obrazec prijave izpolnila A.A., kajti sama je povedala, da se tega ne spomni, kakor tudi nikoli ni dejala, da jo je izpolnila po nareku tožnika. Pri tem tožnik pripominja, da bi skladno z določili Zakona o splošnem upravnem postopku moralo na vlogi biti navedeno, kdo jo je izpolnil in na kakšen način. V kolikor bi bila torej relevantna določila ZUP spoštovana, bi odpadle vse dileme v zvezi s tem, kdo je navedel neresnične podatke in po čigavem nareku. Vloga, kakršna je obravnavana, se namreč lahko poda bodisi pisno, bodisi ustno na zapisnik. Obrazec v spisu je formalna pisna vloga, vendar je bilo tekom postopka nedvomno ugotovljeno, da gre dejansko za ustno vlogo, ki jo je tožnik dal pri tožencu na zapisnik. Zapisnik je potrebno pred sklenitvijo strankam prebrati in jih vprašati za morebitne pripombe. Priča A.A., ki sicer ni mogla potrditi, da je vlogo izpolnila ona, ni povedala, da je zapisnik oziroma vsebino vloge prebrala stranki, ampak mu ga je dala zgolj na vpogled, čeprav je tožnik 90 % slep. Nejasnost in obravnavani zaplet je torej povzročil toženec z neupoštevanjem določil ZUP in zaradi česar je krivična odločitev sodišča, da naj kljub temu vse negativne posledice nosi tožnik. Nadalje navaja, da bi toženec, skladno z določili ZUP, moral sam preveriti, ali je tožnik lastnik ali solastnik kakšne gospodarske družbe. O tem namreč obstajajo javni registri, iz katerih morajo javni organi podatke pridobivati sami. Nepošteno do tožnika je, da se mu očita zavajanje upravnega organa z neresničnimi podatki, čeprav bi za resničnost oziroma neresničnost podatkov toženec lahko vedel oziroma moral vedeti po uradni dolžnosti. Tožnik je vlogo zgolj podpisal, medtem ko jo je izpolnil toženec s podatki, za katere nihče ni dejal, da po nareku tožnika. Tožnik vztraja tudi pri tem, da družinsko podjetje, katerega solastništvo naj bi zamolčal, v letu pred podajo prijave ni ustvarjalo dobička (bilo je celo v popolnem mirovanju), zaradi česar to ne bi bil razlog za to, da se tožnik ne bi mogel prijaviti v evidenco brezposelnih oseb. Za brezposelno osebo se namreč štejejo tudi lastnik ali solastnik gospodarske družbe, ker ni zavarovan na drugi podlagi in v katerih dobiček zmanjšan za plačane prispevke za obvezno socialno zavarovanje v zadnjem koledarskem letu pred nastankom brezposelnosti ni presegel zneska zajamčenega nadomestila plače. Poudarja, da tožnik ni imel nobenega motiva za to, da bi upravnemu organu dajal neresnične podatke. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in navaja, da so pritožbene navedbe tožnika neutemeljene, saj od priče ni mogoče zahtevati, da bi z zanesljivostjo povedala, ali je ona pred desetimi leti prijavo tožnika v evidenco brezposelnih oseb tudi dejansko izpolnila. Zato je priča lahko izpovedala le, kako se v takih primerih ravna oziroma izpolni prijavo. Tožnik je tudi prezrl dejstvo, da se je na zaslišanju na prvem naroku spomnil, da prijave v evidenco brezposelnih oseb ni izpolnil sam. Nadalje navaja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi toženec moral preveriti izpolnjevanje pogojev tožnika za vpis v evidenco brezposelnih oseb, saj ima toženec vpogled v podatke v sodnem registru od konca leta 2006, medtem ko se je tožnik prijavil v evidenco 4. 11. 2002. Poleg tega se je prijava v evidenco brezposelnih oseb izpolnila z izjavo tožnika, da so podatki, ki so pomembni za uvrstitev v evidenco brezposelnih oseb resnični, ter da se v primeru neresničnih podatkov zaveda, da je kazensko in materialno odgovoren. Pritožbene navedbe, da je podjetje, katerega solastnik je tožnik, v letu pred prijavo tožnika v evidenco ni poslovalo z dobičkom, pa so za predmetni spor nerelevantne, saj je bilo ugotovljeno, da je tožnik ob prijavi v evidenco zamolčal lastništvo gospodarske družbe ter dejstvo, da je direktor te družbe. Predlaga, da sodišče pritožbo tožnika, kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba ne očita.

Tožena stranka vodi evidenco brezposelnih oseb zaradi uresničevanja socialnovarstvenih pravic na podlagi 68. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 s sprem., v nadalj. ZZZPB). Po 5. alinei 70. člena ZZZPB in 5. alinee 20. člena Pravilnika o vsebini in načinu vodenja evidenc s področja zaposlovanja (Ur. l. RS, št. 17/99, v nadalj. Pravilnik) zavod preneha voditi osebo v evidenci brezposelnih oseb, če oseba ni dala resničnih podatkov o izpolnjevanju pogojev za pridobitev statusa brezposelne osebe.

Za brezposelno osebo se po 16. členu tega zakona med drugim šteje tudi lastnik ali solastnik gospodarske družbe, ki ni zavarovan na drugi podlagi in v katerih dobiček, zmanjšan za plačane prispevke za obvezno socialno zavarovanje, v zadnjem koledarskem letu pred nastankom brezposelnosti, ni presegel zneska zajamčenega nadomestila plače. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik dne 4. 11. 2002 podal prijavo v evidenco brezposelnih oseb, v kateri je navedel, da ni solastnik gospodarske družbe. V zvezi z dne 16. 10. 2009 prejeto anonimno prijavo, je toženec po uradni dolžnosti pridobil podatke iz Poslovnega registra Slovenije in podatke o poslovanju podjetja od AJPES-a ter ugotovil, da je družba B. d.o.o. od 17. 12. 2001 vpisana v sodni register in da je tožnik družbenik, 33,3333 % solastnik in direktor družbe, v vseh letih od prijave v evidenco brezposelnih oseb, je družba ustvarjala dobiček, delež tožnikovega dobička, glede na njegov solastninski delež, pa je presegel znesek zajamčenega nadomestila plače. Zavod RS za zaposlovanje je s prvostopno odločbo št. ... z dne 4. 11. 2009, potrjeno z drugostopno odločbo št. ... z dne 19. 2. 2010 odločil, da se tožnika z dnem 4. 11. 2002 preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb in da se odločitev iz 1. točke izreka izvrši z dnem dokončnosti te odločbe v upravnem postopku, oseba iz 1. točke izreka se 6 mesecev po dokončnosti te odločbe v upravnem postopku ne more ponovno prijaviti v evidenco brezposelnih oseb. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje štelo za pravilno in zakonito, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku sprejelo pravilno dokazno oceno. Pritožbene navedbe v smeri nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja so neutemeljene.

Med strankama ni sporno, da je tožnik slaboviden in da je obrazec izpolnil nekdo drug in ne tožnik sam. To je potrdil tudi sam tožnik, ko je izpovedal, da so mu svetovalke pomagale pri izpolnitvi prijave. Priča A.A. pa je ne samo, da je izpovedala, da v primeru, da osebi, ki ne more sama izpolniti prijave, pomagajo in nudijo pomoč, ampak je predvidevala in dopuščala, da jo je tožnik zaradi težav z očmi prosil za pomoč in da mu jo je tudi nudila. Opisala je, kako poteka postopek izpolnjevanja obrazca v takem primeru in izrecno poudarila, da je podatke obkrožila po tožnikovem nareku in da je obrazec prijave v evidenco prebrala in tožnika v celoti seznanila z njegovo vsebino. Priča A.A. je pojasnila, da postopek pri izpolnjevanju obrazca poteka tako, da prebere vprašanje in obkroži odgovor, ki ga oseba pove. Izrecno je poudarila, da je obkrožila podatke po tožnikovem nareku.

Glede na takšno izpoved je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je Prijavo v evidenco brezposelnih oseb za tožnika izpolnjevala priča A.A., podatke pa je dal tožnik. Pritožbene navedbe, da je ostalo nerazčiščeno, kdo je obrazec izpolnil in kdo je dal podatke, so zato neutemeljene.

Brez podlage je nadaljnje vztrajanje pritožbe, da bi moralo biti navedeno, kdo je izpolnil obrazec in na kakšen način. Na koncu obrazca je tako podpis tožnika kot uradne osebe. Kdo je izpolnjeval obrazec in na kakšen način pa je bilo razčiščeno v sodnem postopku. Zaslišana priča je izpovedala, da je prebrala obrazec prijave v evidenco in tožnika v celoti seznanila z njegovo vsebino, sam obrazec pa mu tudi izročila. Tako, da je imel tožnik vso možnost sam ali s pomočjo drugih, preveriti pravilnost vnesenih podatkov.

Zaslišana priča je glede preverjanja podatkov pojasnila, da jih v letu 2002 na zavodu niso preverjali, od leta 2006 pa so dostopni podatki AJPES-a. Okoliščine, da na zavodu podatkov v letu 2002 niso preverjali, od leta 2006 pa jih lahko preverjajo, za razrešitev sporne zadeve ne vplivajo. Dolžnost posredovanja resničnih podatkov je v vsakem primeru na strani brezposelne osebe in ta ostaja nespremenjena tudi po letu 2006, še posebej glede na izjavo v 5. alineji 6. točke.

V zvezi z doseganjem dobička in pritožbeno navedbo, da v letu 2001 družba ni dosegala zneska zajamčenega nadomestila plače, pritožbeno sodišče poudarja naslednje: leto pred prijavo v evidenco brezposelnih oseb je leto 2001. Firma B. d.o.o. je v poslovni register vpisana s 17. 12. 2001 tako, da se znesek zajamčene plače lahko ugotavlja kvečjemu za tekoče leto, to je leto 2002. V tem letu in vseh nadaljnjih letih pa je firma dosegala dobiček oziroma je znašal solastniški delež tožnika, kot je ugotovil toženec, znesek zajamčenega nadomestila plače. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, o stroških pritožbe pa glede na to, da s pritožbo ni uspel, v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP sklenilo, da jih tožnik trpi sam.