Jedro

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je potrdilo samo listina in dokazno sredstvo za dokazovanje določenih dejstev. Zato v skladu z ZUP glede potrdila ni možno uveljavljati pravnih sredstev, ki veljajo za odločbo oziroma sklep. Glede na enotno stališče teorije in prakse upravnega postopka, da potrdilo ni konkretni upravni akt, ker se z njim ne odloča o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, pritožbeni očitki o poseganju v storilčevo pravico do pravnega sredstva, v predmetnem pritožbenem preizkusu niso utemeljeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 30,00 EUR v roku in na način, kot bo določen v pozivu prekrškovnega organa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo kot neutemeljeno zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo (ZSV) zoper sklep Pn 22404-692/2021 z dne 13. 10. 2021 ter odločilo, da je storilec dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje zagovornik storilca ter pri tem uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ter zmotne uporabe materialnih določb ZP-1 in predpisa, ki določa prekršek (1. in 2. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. S sklepom Pn 22404-692/2021 z dne 13. 10. 2021 je prekrškovni organ odločal o predlogu zagovornika storilca z dne 4. 10. 2021, s katerim je le ta predlagal razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti plačilnega naloga (PN) z dne 16. 8. 2021 ter predlagal odpravo oziroma spremembo navedenega PN. Z navedenim sklepom je prekrškovni organ (-) zavrgel predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti kot nedovoljen, (-) odločil, da ne bo vložil predloga za odpravo oziroma spremembo PN, (-) zavrgel storilčevo zahtevo, da se PN dopolni z manjkajočim pravnim poukom ter storilcu v plačilo naložil sodno takso v znesku 30,00 EUR v 15 dneh po pravnomočnosti tega sklepa.

5. Glede na trditve v storilčevi zahtevi za sodno varstvo (ZSV), (-) da je v začetku septembra prejel PN, ki pa ni bil popoln, saj ni imel pravnega pouka, (-) da je posledično nedvomno podan dvom v v pravilnost ter posledično pravnomočnost in izvršljivost odločbe, (-) da se lahko potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti, ki ga je šteti za javno listino, zagotovo razveljavi pri organu, ki ga je izdal, pri čemer se je v zvezi s tem storilec skliceval na sklep VS RS I Up-392/2002 ter (-) da je posledično potrebno nadomestiti ta PN z novim PN, ki bo popoln, je sodišče prve stopnje s sklicevanjem na 215. člen Zakona o splošnem upravnem posotpku (ZUP) zaključilo, da vložena ZSV ni utemeljena.

6. Pritožba v zvezi z utemeljenostjo ZSV glede dopustnosti predloga za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti sodišču očita, da glede tega v razlogih sodbe ni podalo nobenih zaključkov. V kolikor s tem očita obremenjenost izpodbijane sodbe s kršitvijo po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 so taki očitki neutemeljeni. Razlogi sodišča prve stopnje so sicer skopi, vendar zadoščajo za pritožbeni preizkus tega dela izpodbijane odločitve.

7. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, se lahko stranka v primeru, če odločba nima pravnega pouka, skladno z določbo 215. člena ZUP v zvezi z 58. členom ZP-1, ravna po veljavnih predpisih ali pa v 8 dneh zahteva od organa, ki je določbo izdal, da jo dopolni. Ker torej v tem primeru niti iz določb ZP-1 niti iz določb ZUP, katere se v hitrem postopku uporabljajo skladno s členom 58 ZP-1, ne izhaja, da bi lahko stranka _predlagala_ razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ZSV v tem delu kot neutemeljeno. Pri tem pritožba tudi s sklicevanjem na odločbo VSRS sklep I Up-392/2020 ne more utemeljiti svojega stališča o dopustnosti takega predloga, saj navedena zadeva ni primerljiva, ker se ukvarja le z vprašanjem dopustnosti presoje izvršljivosti v izvršilnem postopku kljub odtisjeni klavzuli izvršljivosti na izvršilnem naslovu. Sicer res iz navedene odločbe izhaja, da je potrdilo o izvršljivosti javna listina in potrjuje resničnost dejstev, ki iz njega izhajajo, vendar pa to ne pomeni, da ga je možno izpodbijati s predlogom za razveljavitev klavzule izvršljivosti in pravnomočnosti. Skladno s prvim odstavkom 171. člena ZUP je namreč zgolj dovoljeno dokazovati, da so v javni listini oziroma kopiji javne listine dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina oziroma kopija javne listine nepravilno sestavljena.

8. Ker prekrškovni organ vsebinske presoje storilčevega predloga za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti zaradi nedopustnosti ni opravil, pritožba s trditvami, da je podan dvom v pravnomočnost in izvršljivost PN ne more biti uspešna.

9. Po določbi petega odstavka 215. člena ZUP lahko v primeru, če odločba sploh nima pouka ali če je pouk nepopoln, stranka od organa, ki je odločbo izdal zahteva v osmih dneh, naj jo dopolni. V takem primeru teče rok za pritožbo oziroma za sodno tožbo od dneva vročitve dopolnjene odločbe.

10. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je storilec PN brez pravnega pouka prejel dne 31. 8. 2021, kar pritožbeno ni sporno. Ob tem, ko je zahtevo za dopolnitev PN podal dne 4. 10. 2021, je sodišče prve stopnje njegovo ZSV pravilno zavrnilo tudi v tem delu, saj je prekrškovni organ pravilno zaključil, da je zahteva za dopolnitev PN prepozna.

11. Ker z izpodbijano sodbo ni bilo odločeno o pravočasnosti storilčeve ZSV oziroma o pravnem sredstvu storilca, pritožbeni očitki, da je bilo z opustitvijo pravnega pouka poseženo v storilčevo pravico do pravnega sredstva in s tem v izvrševanje temeljnih pravic v prekrškovnem postopku ter da opustitev dolžnega ravnanja s strani prekrškovnega organa ne more iti v škodo storilca, četudi le ta ni izkoristil 215. člena ZUP, niso na mestu.

12. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je potrdilo samo listina in dokazno sredstvo za dokazovanje določenih dejstev. Zato v skladu z ZUP glede potrdila ni možno uveljavljati pravnih sredstev, ki veljajo za odločbo oziroma sklep. Glede na enotno stališče teorije in prakse upravnega postopka, da potrdilo ni konkretni upravni akt, ker se z njim ne odloča o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke1, pritožbeni očitki o poseganju v storilčevo pravico do pravnega sredstva, v predmetnem pritožbenem preizkusu niso utemeljeni. Ustava RS namreč v 25. členu zagotavlja vsakemu pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišča in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, kar pa, kot je že navedeno, ugotavljanje pravnomočnosti in izdaja potrdila o tem ni.

13. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika storilca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

14. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8403 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 30,00 EUR, ki jih mora plačati v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

1 Glej npr. VS RS Sodba U 901/95.