Jedro

Če zavezanec iz upravičenih razlogov ne zmore plačati predpisanih prispevkov, je protipravnost dejanja izključena.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 400,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah je s sodbo z dne 21. 12. 2015 obsojenega G. H. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen osmih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, oškodovanca D. V. pa je na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 748,10 EUR napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 6. 9. 2016 pritožbi obsojenčevega zagovornika in državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve 29. člena Ustave RS. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP zagovornik uveljavlja z navedbami, da obsojencu ni mogoče očitati naklepnega neplačevanja prispevkov delavcev za socialno varnost, saj družba G., d. o. o., katere direktor je bil obsojenec, zaradi gospodarske krize od leta 2011 dalje ni več zmogla plačevati predpisanih prispevkov za socialno varnost svojih delavcev, temveč le še neto plače svojim zaposlenim. Družba je delo večinoma opravljala kot izvajalka ali podizvajalka gradbenih del, pri čemer od naročnikov ni prejemala plačila za opravljeno delo, kar se je z leti stopnjevalo. V povezavi z zatrjevano kršitvijo kazenskega zakona zagovornik tudi navaja, da je redno oddajal REK obrazce in davčni organ prosil za odlog plačila davčnega dolga ter da je z namenom ohraniti poslovanje družbe prodal stanovanje v lasti družbe, prevzemal osebna poroštva za družbo in sklepal kreditne pogodbe z bankami. Glede obsojencu očitanih gotovinskih dvigov zagovornik zatrjuje, da je gotovino porabil za plačilo obveznosti do delavcev - plač in regresa, ter za plačilo stanovanja in tekočih stroškov oziroma materiala, kar je vse potrjeno z obsojenčevim zagovorom, izpovedbo računovodkinje in listinsko dokumentacijo. Ne nazadnje je bilo gotovinsko izplačilo plač delavcem v tistem času dovoljeno. Četudi bi šla družba v stečaj, bi delavci ne dobili ničesar, saj neplačani prispevki ne bi mogli biti plačani, ker so tudi naročniki družbe šli v stečaj in ker ni realne možnosti, da bi bili navadni upniki nelikvidne družbe v stečaju poplačani. Očitek obsojencu, da bi moral v stečajnem postopku družbe C., d. d., prijaviti terjatve do te družbe, je neutemeljen, saj takrat ni bil več direktor družbe G., d. o. o. Zagovornik v zahtevi uveljavlja tudi več kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker sodišče glede posojila v vrednosti 18.500 EUR in nakupa osnovnih sredstev v vrednosti 20.000 EUR ni pojasnilo, za kaj naj bi šlo po vsebini, pri čemer ta dva zneska ne predstavljata bistvenega dela neplačanih prispevkov. Sodišče prve stopnje v sodbi tudi ni določno navedlo, koliko denarnih sredstev je imela družba na svojem računu v času nastanka davčne obveznosti za posamezni mesec, oziroma koliko je bilo plačil v gotovini in kolikšen je bil znesek neplačanih prispevkov za socialno varnost delavcev v posameznem mesecu. Sodba sodišča prve stopnje prav tako nima razlogov o odločilnem dejstvu, da je do blokade računa družbe G., d. o. o., s strani davčnega organa prišlo šele konec leta 2011, sklepi o davčni izvršbi pa so bili izdani že v letu 2010, kar kaže na to, da je davčni organ sledil prošnjam za odlog. Navsezadnje bi slednji moral tudi ustne prošnje šteti kot vloge. Navedbe sodišča druge stopnje, da je obsojenec dal prednost drugim obveznostim družbe in na račun prispevkov reševal poslovanje družbe, so protispisne. Če bi tega ne naredil, bi mu pa državni tožilec očital poslovno goljufijo, ker ne bi izpolnjeval svojih obveznosti do upnikov. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca finančno-ekonomske stroke, je kršilo pravico obsojenca do obrambe in posledično dejansko stanje v zadevi napačno ugotovilo. Gre za bistven dokaz, ki bi lahko odgovoril na vprašanje, ali je bila družba G., d. o. o., zmožna izpolniti vse svoje obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost svojih delavcev v obdobju pod obtožbo. Sodišče bi moralo izvesti tudi s strani obsojenca predlagana zaslišanja prič. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka Irena Kuzma, ki navaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vse odločilnih dejstev, ki niso v ničemer v nasprotju z vsebino listin v spisu. Sodišče prve stopnje je argumentirano ter utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, saj je samo ugotovilo okoliščine, ki naj bi jih ugotavljal predlagani izvedenec. Ker je zahteva v preostalem vložena iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vrhovna državna tožilka Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

5. V sodni praksi Vrhovnega sodišča se je izoblikovalo stališče, da kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 ni podano, če zavezanec za plačilo prispevkov le-teh svojim delavcem ne zmore plačati iz objektivnih razlogov, ker nima dovolj sredstev za izpolnitev svojih obveznosti do delavcev in obenem ne gre za naklepno povzročitev slabega finančnega stanja zavezanca.1 Slednje je med drugim lahko posledica ravnanja v nasprotju z določili Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP).2 Če zavezanec iz upravičenih razlogov ne zmore plačati predpisanih prispevkov, je protipravnost dejanja izključena. Tudi v primeru finančnih težav družbe poslovodja d. o. o. ne more prosto odločati, kako bo posloval, saj ZFPPIPP za primer insolventnosti določa obveznost začeti postopek zaradi insolventnosti, ki zahteva enako obravnavo upnikov, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju. Presoja sodišča druge stopnje, da je obsojenec dal prednost izpolnjevanju obveznosti do drugih upnikov pred izpolnitvijo obveznosti do svojih delavcev, temelji na dejstvih, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in se v sodbi do njih tudi opredelilo, zato sodišču ni mogoče očitati protispisnosti. V času, ko se predpisani prispevki za delavce že niso plačevali, je obsojenec opravil za več deset tisoč evrov dvigov gotovine z obeh transakcijskih računov družbe in jo porabil pretežno za nakup materiala oziroma osnovnih sredstev ali pa namena dvigov niti ni navedel. V obdobju pod obtožbo so prilivi torej bili, a jih je obsojenec porabil za druge obveznosti, tudi nepojasnjene, ne pa za plačilo prispevkov. Upoštevaje precejšen obseg gotovinskega poslovanja družbe, ki v pretežni meri niti ni podprt z ustrezno listinsko dokumentacijo in zajema tako prilive kot odlive, je zaključek nižjih sodišč, da objektivni razlogi za neplačilo prispevkov niso obstajali ter da je obsojenec zavestno in hote posegel v socialno varnost delavcev, razumen. Ne nazadnje je družba poslovni leti 2010 in 2011 zaključila s pozitivnim izidom, leto 2011 celo z dobičkom. Dodatno pa na obsojenčevo naklepno ravnanje kaže tudi dejstvo, da je obsojenec delavcem zamolčal, da obračunanih prispevkov zanje ne plačuje.

6. V letu 2011, ko obsojenec kot direktor družbe G., d. o. o., ni plačeval prispevkov za socialno varnost svojih delavcev, je družba odobrila posojilo v znesku 18.500 EUR ter kupila osnovno sredstvo v znesku 20.000 EUR, pri čemer, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, iz bilance ni razvidno, ali je šlo za stanovanje ali osebno vozilo. Glede na navedeno in upoštevaje celotni znesek neplačanih prispevkov v višini 50.070,22 EUR, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da slednje ne daje podlage za zaključek, da družba ni imela zadosti sredstev za plačilo predpisanih prispevkov in da ni mogla poslovati, ker naj bi bilo stanje tako slabo, kot je navajal obsojenec. Še več, obsojenec ni sprejel nobenih ukrepov, s katerimi bi saniral z njegove strani zatrjevano slabo poslovanje družbe. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je obsojenec sredi leta 2012 celotni poslovni delež družbo G., d. o. o., prenesel na družbo S., d. o. o., ravno z namenom, da bi novi imetnik poslovnega deleža poskrbel za stečaj družbe G., d. o. o., za kar je obsojenec celo plačal 2.000,00 EUR.

7. Do zagovornikovih navedb o kršitvi obsojenčeve pravice do obrambe se je opredelilo že sodišče druge stopnje, ki je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, da je dokazovanje z izvedencem finančne stroke nepotrebno, ker je sodišče pridobilo podatke o prometu in stanju na računih družbe ter bilance stanja in izkaz uspeha poslovanja za leti 2010 in 2011 ter na podlagi teh listin presodilo, da je bila družba G., d. o. o., objektivno zmožna plačati predpisane prispevke za socialno varnost. Glede na ugotovitve sodišča v obravnavani zadevi, da je družba še v letu 2011 izkazovala dobiček in odobrila posojilo drugi osebi, da je v velikem obsegu poslovala gotovinsko in plačila za opravljeno delo prejemala v gotovini, ki ni bila položena na račun, prav tako pa na račun družbe niso prispela posojila, ki naj bi bila dana družbi, in da se je obsojenec zavestno odločil dati prednost drugim obveznostim družbe, sodišču ni bilo potrebno postaviti izvedenca finančne stroke, da bi podal mnenje o tem, ali je bila družba sposobna plačati vse v obtožbi navedene neplačane prispevke. Glede na navedeno kršitev obsojenčeve pravice do obrambe ni podana. Sodišču tudi ni bilo treba po posameznih mesecih razdelati finančnega stanja družbe in ugotavljati zneska neplačanih prispevkov. Kot je presodilo sodišče prve stopnje, je družba G., d. o. o., nedvomno imela tudi prihodke, ki v knjigovodskih listinah družbe niso bili izkazani. Navedba, da bi moralo sodišče zaslišati s strani obrambe predlagane priče, ker je obdolženec izkazal relevantnost dokazovanja z izvedencem finančne stroke, pa je nejasna in neobrazložena, zato je Vrhovno sodišče ni moglo presojati.

8. Sodišča prve stopnje obsojencu ne očita, kot zatrjuje obsojenčev zagovornik v tistem delu zahteve, kjer uveljavlja protispisnost, da kot zakoniti zastopnik v stečajnem postopku C., d. d., ni priglasil terjatve družbe G., d. o. o., temveč je sodišče navedlo, da je bila družba tista, ki ni priglasila svoje terjatve. Da pa obsojenec ni niti poskušal izterjati terjatev družbe od njenih dolžnikov, saj ni prijavil terjatev v stečajnih postopkih proti (drugim) dolžnikom, izhaja iz obrazložitve prvostopenjske in drugostopenjske sodbe, ki v tem delu nista v ničemer v nasprotju z vsebino listin v spisu.

9. Z navedbami, da naj bi davčni organ sledil obsojenčevim prošnjam za odlog davčne izvršbe, zagovornik uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj iz ugotovitev v sodbi izhaja, da davčni organ ni prejel vloge obsojenca za odlog plačila davkov in prispevkov, predloženi vlogi za odlog davčne izvršbe pa se nanašata na leto 2010, in ne na leti 2011 in 2012, ki sta zajeti v opisu dejanja v pravnomočni sodbi.

C.

10. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Višino sodne takse je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), pri čemer sodna taksa temelji na tarifnih številkah 7112, 71113 in 7152 Taksne tarife. Pri izračunu je Vrhovno sodišče upoštevalo podatke o premoženjskem stanju obsojenca, razvidnem iz sodbe sodišča prve stopnje, ter trajanje in zapletenost postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 261/2010 z dne 16. 6. 2011. 2 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 61453/2011 z dne 18. 1. 2017.